151. člen ZPP

Pravica do povrnitve stroškov začasnega zastopnika ni odvisna od izida postopka, temveč gre za povrnitev stroškov dela s strani sodišča postavljenemu začasnemu zastopniku. Glede na to je nepomembno vprašanje, kdaj je bil izdan sklep o priznanju stroškov začasne zastopnice. Tožnik, ki je predlagal postavitev začasne zastopnice, je dolžan plačati potrebne stroške začasne zastopnice ne glede na to, ali gre za plačilo iz vnaprej položenega predujma ali pa za plačilo stroškov po izčrpanju predujma. Od koga in na kakšen način bo tožnik kasneje uveljavljal te stroške, za odločitev o stroških začasne zastopnice ni pomembno.

Med stroške, ki bremenijo stranko, spadajo tudi njeni potni stroški (ki se ne odmerjajo po odvetniški tarifi). Ker ima stranka pravico biti navzoča na glavni obravnavi, gre za potrebne stroške postopka.

Prvi odstavek 8. člena ZDOdv določa, da se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve, kar pomeni, da je podana zakonska podlaga za uporabo Odvetniške tarife tudi za zastopanje Državnega odvetništva. Takšna ureditev ne posega v ustavno načelo enakosti.

V skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ, mora dolžnik upniku povrniti le tiste stroške, ki so potrebni za izvršbo. Nedvomno so stroški v zvezi s predlogom za izvršbo potrebni stroški za izvršbo po temelju, vendar pa jih mora upnik, v kolikor hoče, da se mu jih prizna, v skladu s 163. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, tudi opredeljeno navesti. V konkretnem primeru, ko je v predlogu za izvršbo navedeno le "stroški sestave predloga za izvršbo (izgubljeni čas, pavšal)", se iz take opredelitve ne ve, kakšne stroške v zvezi s sestavo predloga za izvršbo je upnica sploh imela, saj upnice pri sestavi predloga za izvršbo ni zastopal odvetnik, ki mu zakon priznava pravico do nagrade, zato upnica do teh stroškov ni upravičena. Iz navedenih določb namreč izhaja, da se odvetniški stroški priznajo le, če je vlagatelj predloga odvetnik. Iz predloga za izvršbo in pritožbenih navedb same upnice pa nedvomno izhaja, da je predlog za izvršbo v predmetni zadevi upnica vložila sama, brez izkazanega sodelovanja pooblaščenca - odvetnika, zato nastanka odvetniških stroškov ni izkazala in do njihove povrnitve glede na prej navedeno ni upravičena. Glede materialnih stroškov drži ugotovitev sodi

Stroški začasnega zastopnika so del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP) in se o njih (v nadaljevanju) odloča glede na uspeh v pravdi. Ker pa ti stroški v času izdaje sodbe po višini še niso bili znani, ne morejo biti predmet izdaje dopolnilnega sklepa. Ker je sodišče prve stopnje v sodbi odločilo o vseh potrebnih zahtevkih, pogoji za izdajo dopolnilne sodbe niso izpolnjeni.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo nagrado za predpravdni odškodninski zahtevek, ker naj bi takšen zahtevek izključevali splošni pogoji avtomobilskega kaska. Vzeti po tej poti, tj. v splošnih pogojih imputirati zavarovancu odpoved opisani (s stališča sklenitve zavarovalne pogodbe) bodoči pravici (obveznost povrnitve stroškov postopka namreč nastane šele z odločbo sodišča), bi bilo prestrogo pravilo splošnih pogojev, ki se kot takšno ne uporabi (drugi odstavek 121. člena OZ).

V obravnavanem primeru je ključno, da sta se stranki z namenom sporazumne rešitve spora dogovorili o angažiranju izvedenca, katerega sta soglasno izbrali, ter pred sodiščem sklenili in podpisali dogovor o kritju njegovih stroškov v zgoraj omenjeni vsebini. S takšnim dogovorom sta prevzeli tudi tveganje morebitno slabo opravljenega izvedenskega dela.

Na otrokovo obiskovanje šole starša pri določanju stikov 6 let nazaj zelo verjetno nista konkretno pomislila, tako tudi ne na njegovo preživljanje šolskih počitnic. Zato je izdana začasna odredba, ki je regulirala otrokove prve šolske počitnice tako, da jih upošteva in da jih otrok preživi z obema roditeljema, in ki je poleg tega sicer v manjši meri uravnotežila še ostale sporazumno dogovorjene stike, sprejemljiva, je v otrokovo korist in je ne bi bilo smiselno razveljaviti.

Strošek poskusa mirne rešitve spora (v izogib nepotrebnemu sporu pred sodiščem) je strošek, ki nastane v zvezi s postopkom. V primerih, katerih stična točka je, da ni šlo za enkratno, izolirano in neizzvano žalitev, temveč za osebe oziroma družine, ki so dalj časa v sporih ali konfliktnih odnosih oziroma so si žalitve izmenjevale, se je sodna praksa v civilnih zadevah izrekla, da je treba te okoliščine upoštevati in tudi, da v takih primerih včasih (denarna) odškodnina razžaljencu ne pripada, ker ni in ne bi služila svojemu namenu oziroma ni združljiva z namenom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodna praksa glede priznavanja stroškov predpravdnega odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici ni enotna. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prevladujoče sodne prakse, da je stranka upravičena do povračila stroškov izvensodnega zahtevka, če je ta obrazložen in se nanaša na postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah. Skladno s prvim odstavkom 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je na zavarovalnico naslovljen predpravdni zahtevek strošek, ki je v zvezi s pravdnim postopkom in potreben za pravdo (155. člen ZPP). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je potreben le strošek obveznega predhodnega postopka, ki predstavlja nujni formalni predpogoj za začetek postopka. Zakon tega ne določa. Tudi strošek poskusa mirne rešitve spora z eno od oblik mirnega reševanja spora, med katere je šteti tudi uveljavljanje predpravdnega odškodninskega zahtevka (v izogib nepotrebnemu sporu pred sodiščem), je strošek, ki nastane v zvezi s postopkom. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odv

Rok za izpodbijanje dolžnikovih dejanj ne more biti vezan na dejanje sodišča, pač pa na zadnje dejanje dolžnika samega. Ker je pri odpovedi dedovanju to dejanje eno samo, teče rok za izpodbijanje od tega, in sodišče ni moglo upoštevati kasnejšega trenutka (npr. izdaje sklepa o dedovanju).

Sodba SEU v zadevi C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v potrošniških sporih za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe.

Tožnica bi morala za verjetno izkazati, da je motilno dejanje (izklop elektrike v stanovanju) storil toženec ali da je bilo storjeno po njegovem nalogu ali v njegovo korist. V pravdi zaradi motenja posesti mora namreč tožeča stranka za uspeh dokazati ne le zadnje mirno posestno stanje in motilno ravnanje, pač pa tudi, da je posest s samovoljnim in protipravnim ravnanjem motila prav tožena stranka.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj teoretična, hipotetična možnost, da lahko toženca vsak čas premoženje odtujita ali obremenita, ne zadošča za izkaz verjetnosti, da bosta aktivno ukrepala v smeri onemogočenja oz. preprečitve uveljavitve plačila odškodnine. Možnost še ne pomeni verjetnosti. Varščino ZIZ predvideva izrecno tudi v primeru, če upnik ne izkaže (vseh) zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe. Razlaga sodišča, da to nikoli ni mogoče, bi torej šla v izrecno nasprotje črki zakona.

V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.

Izpodbijani odločbi toženke in vtoževani denarni znesek se nanašajo na stroške odvetniškega zastopanja tožnika v postopku pred delodajalcem na podlagi 24. člena ZJU zaradi plačila dodatka za stalno pripravljenost. Toženka je tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ugodila, zavrnila pa je njegov zahtevek za plačilo odvetniških stroškov za sestavo zahtevka, z obrazložitvijo, da za priznanje teh stroškov ni pravne podlage. Izpodbijani odločbi toženke sta pravilni. Toženka je o tožnikovi zahtevi in kasnejši pritožbi odločala na podlagi določil ZJU in ZUP, v katerih ni podlage za odločitev, da je delodajalec dolžan javnemu uslužbencu povrniti odvetniške stroške za pravno varstvo njegovih pravic iz delovnega razmerja (tudi če s svojim zahtevkom uspe). ZJU določil o stroških postopka niti ne vsebuje, medtem ko gredo skladno s prvim odstavkom 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med katerimi so tudi stroški za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, torej v breme tožnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.

Sodna praksa priznava tudi stroške, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna ali da gre za zlorabo.

Terjatev iz naslova povračila stroškov postopka, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, bi tožena stranka morala prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.

Stroški postopka obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika, pri čemer iz zakonske dikcije drugega odstavka 151. člena ZPP izhaja, da mora odvetnik tudi dejansko opraviti določeno delo, za katero zahteva povrnitev stroškov. Odvetniški stroški se torej priznajo le, če je vlagatelj predloga odvetnik.