71. člen ZPP

Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodaja

Za odločanje o predlogu za izločitev sodnika je pristojen predsednik sodišča, višje sodišče pa o tem odloča le v obsegu, ki je potreben za odločitev o pritožbi, vse v okviru presoje, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega oziroma insolvenčnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katerega pravila se smiselno uporabljajo. Ta izločitveni razlog ni podan, kadar gre za odločanje na isti stopnji postopka, četudi se stranka postopka s prejšnjo (tu celo pravnomočno) odločitvijo istega sodnika ne strinja. Glede izločitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP pa iz zgoraj citiranega zakonskega določila ne izhaja, da bi višje sodišče ob presoji pritožbe in s tem pravilnosti izdane sodne odločbe, presojalo, ali ta izločitveni razlog dejansko obstaja. To je stvar odločitve predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je za tako presojo pristojen. Višje sodišča pa mora preveriti zgolj, ali je bil sodnik, ki je izdal izpodbijano odločbo, pred tem s sklepom predsednika sodišča izločen. Z izpodbijanim sklepom pa dolžnici tudi ni bila odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva. ZFPPIPP zaradi narave postopk

Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok in ni zaslišalo nasprotnega udeleženca, ki je bil na narok pravilno vabljen in se naroka ni udeležil.

Sorodstveno razmerje med predsednico pristojnega sodišča in odvetnikom, ki zastopa nasprotno stranko, ni razlog za prenos krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP. V skladu z določbami ZS ima predsednik sodišča pristojnosti na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Sodniki so namreč pri reševanju konkretnih zadev vezani le na ustavo in zakon (3. člen ZS) in ne na navodila nadrejenih, pri opravljanju svoje funkcije pa morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. in 37. člen ZSS). Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da okoliščina, da sodniki pristojnega sodišča poznajo odvetnika ene od pravdnih strank, ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Morebitni tesnejši prijateljski odnos razpravljajoče sodnice s toženkinim odvetnikom, ki naj bi ga tožnica zaznala na prvem naroku za glavno obravnavo, pa bi lahko bil (le) razlog za njeno izločitev (70 do 74. člen ZPP) in (zato) ne hkrati tudi razlog za prenos krajevne pristojnosti. O tesnejših prijateljskih odnosih preostalih treh sodnic pristojnega sodišča s toženkinim odvetnik

Ob uveljavljanju ničnosti pogodbe mora tožnik hkrati tožiti vse pogodbene stranke pogodb, katerih ničnost uveljavlja, ker so vsi ti enotni in nujni sosporniki in če v tožbi vsi ti niso zajeti, ni tožena prava stranka. Ker so v zadevi glede na zahtevek tožnikov na ničnost pogodb vsi toženci enotni sosporniki, se glede na določbo 196. člena ZPP na tiste, ki zamudijo kakšno pravdno dejanje, razteza tudi učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki.

Če zaradi izločitve sodnika sodišče ne more postopati, sporoči okrajno ali okrožno sodišče to višjemu sodišču, ki odloči, da naj postopa v zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja.

Po določilu prvega odstavka 274. člena ZPP sodnik tožbo zavrže, če ugotovi, da je stvar že pravnomočno razsojena. Skladno z določilom prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP se v insolvenčnih postopkih smiselno uporabljajo tudi določila ZPP. Vendar iz 332. člena ZPP ne izhaja, da se določila o pravnomočnosti sodbe smiselno uporablja tudi za sklepe. Torej sodišče novega predloga za izločitev, ki je oprt na identično dejansko stanje, o katerem je že pravnomočno odločeno, ne more kratko malo zavreči. Zato se odpira vprašanje, kaj lahko v takih primerih sploh stori. Po prepričanju pritožbenega sodišča so s pravnomočnostjo predhodnih sklepov o izločitvi v ponovnem postopku za izločitev iste sodnice izključene vse navedbe o tistih dejstvih, ki jih je sodišče v prejšnjih postopkih vzelo kot podlago za odločitev o prvotnih izločitvah.

„Drugi tehtni razlogi“ so po ustaljeni sodni praksi predvsem okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča, torej okoliščine, zaradi katerih bi bili vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja.

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali obveznost upnika iz drugega odstavka 40. člena ZIZ, da v predlogu za izvršbo navede svoj TRR, na katerega se naj opravi plačilo dolžnikove denarne obveznosti, pomeni, da upnik brez odprtega TRR ne more sprožiti izvršilnega postopka oziroma ne more priti do poplačila, ali pa je izvršbo mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, ki jih predlaga upnik. V kolikor izvršbe ni mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, pa se postavi dodatno vprašanje, ali taka ureditev v ZIZ predstavlja nesorazmeren poseg v upnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki bi zahtevala presojo s strani Ustavnega sodišča RS. Določbe ZIZ sodišču ne dajejo pooblastila, da bi OPP odrejalo kakršenkoli drug način poplačila upnika, saj bi to pomenilo ravnanje v nasprotju z zakonom. Pritožbeno sodišče zavzema stališče, da pri obveznosti upnika po navedbi TRR ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upnika v smislu onemogočanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

Čeprav je res, da je bila ta nepravdna zadeva prvotno, v skladu s SR in LRD sodnikov na sodišču prve stopnje za leto 2003, dodeljena v delo drugemu sodniku, pa je bila v skladu s SR in LRD sodnikov na tem sodišču za leto 2004 (pre)dodeljena v delo sodnici, ki je izdala tudi izpodbijani sklep, zato o kakršnemkoli nedopustnem vplivu sodišča prve stopnje oziroma o kakršnikoli samovolji pri (pre)dodeljevanju te nepravdne zadeve ni mogoče govoriti, očitana kršitev pravice iz 23. člena URS in z njo posledično povezana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana. Okoliščina, da isti sodnik obravnava več različnih zadev istih strank, ne predstavlja nobenega od izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP, ko bi že po zakonu moral biti sodnik izločen. Načeloma ima drugi nasprotni udeleženec prav, da je za spremembo predlagatelja med nepravdnim postopkom zaradi delitve solastnine v primeru pridobitve (so)lastninske pravice v skladu z 2. odstavkom 190. člena ZPP potrebna privolitev obeh strank postopka, in da bi zato moralo sodišče prve stopnje po tem, ko je prvotna predlagateljica predlagala, da namesto nje

Pri razlagi domneve insolventnosti in s tem povezane aktivne legitimacije upnika je treba izhajati iz jezikovne razlage ZFPPIPP in iz namena prisilne poravnave. To pomeni, da mora dolžnik kot predlagatelj prisilne poravnave v načrtu finančnega prestrukturiranja predvideti takšne ukrepe, ki bodo ob njihovem izvajanju zagotovili, da s potrditvijo prisilne poravnave dolžnik znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, torej sposoben poravnavati vse svoje obveznosti iz prisilne poravnave, ki zapadejo (145. člen ZFPPIPP).

Toženka je zatrjevala, da naj bi bilo navedeno stanovanje v L. njeno posebno premoženje, zato je bilo na njej dokazno breme glede tega dejstva.

Ureditev izločitve sodnika v ZPP sodniku ne daje posebne pritožbe zoper odločitev o njegovi (ne)izločitvi. Izločitev namreč ni pravica (privilegij) sodnika, temveč je pravica (orodje) strank za zagotavljanje poštenega postopka in legitimnosti sodstva. Postopanje sodnika (ne glede na to, ali gre za višjega sodnika ali ne), ki meni, da so v zadevi podane kakšne okoliščine, ki pomenijo izključitveni ali odklonitveni razlog, določa 71. člen ZPP. V tem primeru sodnik svoje razloge za izločitev sporoči predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Pri tej odločitvi ne gre za ugoditev ali zavrnitev sodnikovega predloga o (ne) obstoju izločitvenega razloga, zoper katero bi sodnik, ki se z (ne)izločitvijo ne bi strinjal, imel pravno sredstvo. Iz navedene zakonske ureditve nedvoumno izhaja, da so s sporočilom predsedniku sodišča v skladu z navedeno določbo zakona pomisleki, ki jih ima posamezni sodnik v svojo nepristranskost izčrpani.

Sodna praksa je jasna in ustaljena glede vprašanja, kateri dokaz je dopusten nov dokaz. To je le tisti dokaz, ki je obstajal v prejšnjem postopku. Tožeča stranka ni predložila dopustnih novih dokazov. Poleg tega je predložila dokaz, ki ga je predložila že v teku prejšnjega postopka. Zato njena pritožba ni utemeljena.

Zadeva, v kateri je sodnik kot odvetnik zastopal tožnikovega očeta v pravdi, ki je tekla proti toženkinemu možu, je časovno resda oddaljena, vendar pa so za odločitev v obravnavani zadevi pomembna tudi dejstva iz navedenega obdobja. Sodnik se je v okviru zastopanja seznanil z okoliščinami iz medsosedskega razmerja med prednikoma pravdnih strank glede istih spornih nepremičnin. Te okoliščine ne le pri toženki, ampak pri povprečnem razumnem človeku vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

Med dediči so bila sporna pravno odločilna dejstva, od katerih je odvisno, ali je bil dedič dedno nevreden. Ker v primeru, ko so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, o sporu ne more odločiti zapuščinsko sodišče, je s sklepom prekinilo postopek in zakonite dediče napotilo na pravdo zaradi uveljavljanja dedne nevrednosti.

Prvi pogoj za vrnitveni zahtevek v vindikacijski sodbi je, da ima tožeča stranka na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti tožene stranke. Ta se lahko brani z različnimi ugovori, med katerimi lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je upravičen do posesti stvari. Med ostalim pa seveda lahko ugovarja tudi, da stvar, ki je predmet zahtevka, ni last tožeče stranke, ker je tožena stranka sama postala lastnica.

Načela sorazmernosti izrečenih ukrepov ni mogoče uporabiti, kadar izvedeni postopek ocene sodniške službe pokaže na takšne in tolikšne pomanjkljivosti pri opravljanju sodniškega dela, zaradi katerih ocenjevani sodnik ne dosega niti minimalnih zahtevanih standardov strokovnosti. Ocena o neustrezanju sodniški službi se sprejme le izjemoma, ob posebej utemeljenih razlogih. Predstavlja skrajni ukrep, ki se uporablja restriktivno, v primerih, ko je v postopku ocenjevanja sodnika sprejet neizogiben zaključek, da sodnik ni (več) sposoben opravljanja sodniške funkcije niti v skladu z objektivno presojenim minimalnim sprejemljivim standardom. Sodni svet pri strokovni oceni sodniškega dela uživa določeno polje proste presoje, katere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije in so pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi kriteriji ter zato pretehtajo morebitno sodnikovo ustreznost po manj pomembnem kriteriju. Presoja pravilnosti in zakonitosti akta toženke o potrditvi negativne ocene in posledični ugotovitvi prenehanja sodniške funkcije tako ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, pač pa „zgolj“

Odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje nosita izdajatelj in odgovorni urednik, ki sta vpisana v razvid medijev. Kdo je izdajatelj in kdo odgovorni urednik, je razvidno iz razvida medijev. S tem so tudi določeni subjekti, ki so odgovorni za programsko vsebino medija. Izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi tudi temeljno odgovornost za njeno izvajanje (drugi odstavek 9. člena ZMed). Iz povedanega izhaja, da je izdajatelj tisti, ki nosi odgovornost za programsko vsebino in njeno razširjanje. Lastnik izdajatelja medija in izdajatelj medija sta dve ločeni pravni osebi, izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Za objavljeno vsebino torej odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija (tožena stranka) pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija. Ravno zaradi različnih vplivov na medije je potrebna specialna zakonska ureditev, ki določa, da je izdajatelj medija tisti, ki vedno odgovarja za objavljene vsebine oziroma prispevke. Če tožnik meni, da obstajajo razlogi za izločitev sodnika (70. člen ZPP) lahko zahteva njegovo izločitev. To mora zahtevati tak

Standard obrazložene sodne odločbe ne pomeni, da se v odločbi zapiše popolnoma tista vsebina, ki jo stranka navaja, in tudi ne, da sodišče odgovori na prav vsako strankino navedbo, pač pa, da sodišče ustrezno prepozna ključna pravna in dejanska vprašanja obravnavane zadeve oziroma odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, in se do njih v sodni odločbi argumentirano opredeli. Prav vse, kar pritožnik uveljavlja kot odklonitveni razlog (onemogočanje pravice do izjave, neopredelitev do dokazov, ki so po pritožnikovem mnenju relevantni, upoštevanje prepoznih navedb in dokazov upnice N. d.d., zgrešenost zaključkov v sklepu o zavrnitvi poenostavljene prisilne poravnave, upoštevanje navedb, ki v postopku na prvi stopnji niso bile zatrjevane), so kvečjemu kršitve določb postopka, ne morejo pa biti razlog za sodnikovo izločitev. Nobena od pritožbenih navedb namreč ne utemeljuje zaključka, da so podane take okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudile upravičen dvom v nepristranskost sodnika, še manj, da sodnik namerno krši določbe postopka in favorizira enega izmed upnikov, kot to zgrešeno meni pritožnik.