75. člen ZPP

Vloga Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora se v pritožbenem postopku omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba Upravnega sodišča. Upravni akt je v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. V upravnem sporu je predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo Upravno sodišče, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Smiselno zatrjevana sorodstvena vez med prvo toženko in zaposlenim pristojnega sodišča B. B. ni izkazana. Kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1556/2017-II z dne 11. 9. 2018 (priloga B22 spisa), je priimek sorodnikov prve toženke, ki so bili zaslišani kot priče v navedeni zadevi, A. in se torej razlikuje od priimka B. uslužbenca pristojnega sodišča. Poleg tega je B. B. javni uslužbenec in ne funkcionar v pomenu nosilca sodne veje oblasti, doslej z zadevo še ni bil v stiku, pristojno sodišče pa je s 108 sodniki in sodnim osebjem, ki šteje 420 zaposlenih, največje (okrožno) sodišče v državi. Zato bi bilo takšno okoliščino, tudi če bi bila podana, mogoče nadzirati z uporabo instituta izločitve (70. do 75. člen ZPP) in ustrezno organizacijo dela. Vrhovno sodišče je v preteklosti tudi že večkrat pojasnilo, da nezadovoljstvo stranke z delom pristojnega sodišča in morebitne nepravilnosti v predhodnem postopku niso razlog za prenos pristojnosti. Navedbe o tesni osebni in prostorski povezanosti prve toženke s pristojnim sodiščem pa so povsem pavšalne ter objektivno gledano ne morejo vzbuditi dvoma o nepristranskosti odločanja v konkretni zadevi.

Primarni razlog za prenos pristojnosti je smotrnost, pomembnost instituta delegacije pa se kaže tudi v zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, saj pravni standard "drugih tehtnih razlogov" zajema različne okoliščine, ki bi utegnile v javnosti vzbuditi dvom v nepristranskost sojenja. Pri odločanju o delegaciji pristojnosti je treba imeti pred očmi vse okoliščine primera. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da tožnica ni kot javna uslužbenka del sodnega osebja in tudi ni funkcionar v pomenu nosilca sodne veje oblasti, temveč je kot varnostnica zunanja sodelavka sodišča. Sporno okoliščino je mogoče nadzirati z ustrezno organizacijo delovnega procesa oziroma je v morebitnih posameznih primerih tesnejših odnosov, ki bi presegali običajno službeno znanstvo, mogoče zagotoviti videz nepristranskosti sojenja v okviru procesnega instituta izločitve po 70. in 75. členu ZPP.

Po določilu prvega odstavka 274. člena ZPP sodnik tožbo zavrže, če ugotovi, da je stvar že pravnomočno razsojena. Skladno z določilom prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP se v insolvenčnih postopkih smiselno uporabljajo tudi določila ZPP. Vendar iz 332. člena ZPP ne izhaja, da se določila o pravnomočnosti sodbe smiselno uporablja tudi za sklepe. Torej sodišče novega predloga za izločitev, ki je oprt na identično dejansko stanje, o katerem je že pravnomočno odločeno, ne more kratko malo zavreči. Zato se odpira vprašanje, kaj lahko v takih primerih sploh stori. Po prepričanju pritožbenega sodišča so s pravnomočnostjo predhodnih sklepov o izločitvi v ponovnem postopku za izločitev iste sodnice izključene vse navedbe o tistih dejstvih, ki jih je sodišče v prejšnjih postopkih vzelo kot podlago za odločitev o prvotnih izločitvah.

Upnikova žena ni več zaposlena pri pristojnem sodišču, temveč pri Okrožnem sodišču v Kopru. Stiki zaposlenih pristojnega sodišča z njo, ki potekajo v okviru službe oziroma med odmori ter okoliščina, da so zaposlenim pristojnega sodišča stranke obravnavane zadeve znane, ne pomenijo tehtnega in utemeljenega razloga, ki bi pri razumnem posamezniku ter v očeh javnosti lahko vzbudil dvom v nepristranskost sojenja vseh sodnikov tega sodišča. Sodniki namreč odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (3. člen ZS ter 2. in 37. člen ZSS). V morebitnih posameznih primerih tesnejših prijateljskih odnosov, ki bi presegali običajno službeno znanstvo, pa se videz nepristranskosti sojenja lahko zagotavlja v okviru pravnega instituta izločitve po 70. in 75. členu ZPP. Ob pojasnjenem tudi okoliščina, da je nekdanja uslužbenka pristojnega sodišča predlagana kot priča, ne vzpostavlja tveganja krnitve videza objektivne nepristranskosti tega sodišča.

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali obveznost upnika iz drugega odstavka 40. člena ZIZ, da v predlogu za izvršbo navede svoj TRR, na katerega se naj opravi plačilo dolžnikove denarne obveznosti, pomeni, da upnik brez odprtega TRR ne more sprožiti izvršilnega postopka oziroma ne more priti do poplačila, ali pa je izvršbo mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, ki jih predlaga upnik. V kolikor izvršbe ni mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, pa se postavi dodatno vprašanje, ali taka ureditev v ZIZ predstavlja nesorazmeren poseg v upnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki bi zahtevala presojo s strani Ustavnega sodišča RS. Določbe ZIZ sodišču ne dajejo pooblastila, da bi OPP odrejalo kakršenkoli drug način poplačila upnika, saj bi to pomenilo ravnanje v nasprotju z zakonom. Pritožbeno sodišče zavzema stališče, da pri obveznosti upnika po navedbi TRR ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upnika v smislu onemogočanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

Dejstvo, da sorodnica dolžnice v okviru zaposlitve na dotičnem oddelku manjšega sodišča pri delu prihaja v stik z zadevo, predstavlja takšno okoliščino, da bi bilo lahko ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije.

Listinska dokumentacija v spisu (na katero se, sicer le pavšalno, sklicuje pritožnik) ne potrjuje njegove trditve, da je upnik stečajnega dolžnika, saj iz nje ni razvidno, da bi v stečajnem postopku prijavil terjatev. Le na tak način bi lahko izkazal, da je upnik.

Višje sodišče ugotavlja, da listinska dokumentacija v spisu (na katero se, sicer le pavšalno, sklicuje pritožnik) ne potrjuje njegove trditve, da je upnik stečajnega dolžnika, saj iz nje ni razvidno, da bi v stečajnem postopku prijavil terjatev. Le na tak način bi lahko izkazal, da je upnik. Višje sodišče zato soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pritožnik ni stranka glavnega stečajnega postopka, ki se je začel z izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka in zato ni upravičen opravljati procesnih dejanj (56. člen ZFPPIPP).

Standard obrazložene sodne odločbe ne pomeni, da se v odločbi zapiše popolnoma tista vsebina, ki jo stranka navaja, in tudi ne, da sodišče odgovori na prav vsako strankino navedbo, pač pa, da sodišče ustrezno prepozna ključna pravna in dejanska vprašanja obravnavane zadeve oziroma odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, in se do njih v sodni odločbi argumentirano opredeli. Prav vse, kar pritožnik uveljavlja kot odklonitveni razlog (onemogočanje pravice do izjave, neopredelitev do dokazov, ki so po pritožnikovem mnenju relevantni, upoštevanje prepoznih navedb in dokazov upnice N. d.d., zgrešenost zaključkov v sklepu o zavrnitvi poenostavljene prisilne poravnave, upoštevanje navedb, ki v postopku na prvi stopnji niso bile zatrjevane), so kvečjemu kršitve določb postopka, ne morejo pa biti razlog za sodnikovo izločitev. Nobena od pritožbenih navedb namreč ne utemeljuje zaključka, da so podane take okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudile upravičen dvom v nepristranskost sodnika, še manj, da sodnik namerno krši določbe postopka in favorizira enega izmed upnikov, kot to zgrešeno meni pritožnik.

Sodnica prvostopenjskega sodišča je odločila o tožnikovem obnovitvenem predlogu v situaciji, ko tega ne bi smela storiti, saj o tožnikovi pritožbi proti sklepu podpredsednika sodišča o zavrženju zahteve za njeno izločitev ni bilo odločeno. Tako sodničino ravnanje je bilo v nasprotju z določbo 75. člena ZPP (1977), saj odločitve o pravočasnosti predloga za obnovo ni mogoče opredeliti za dejanje, s katerim bi bilo nevarno odlašati. Prišlo je torej do relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 354. člena ZPP (1977) v zvezi s 75. členom ZPP (1977), ki bi mogla vplivati na zakonitost sodne odločbe. O v pritožbi vsebinsko uveljavljani procesni kršitvi pa je pritožbeno sodišče nepravilno odločilo, ker je uporabilo novi, namesto prejšnji ZPP.

Če je delodajalec v svojem splošnem aktu določil, da se za določene kršitve obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, posebnih ("kvalifikatornih") okoliščin ni treba ugotavljati. Posebne posledice dejanja (na primer povzročena gmotna ali negmotna škoda delodajalcu, moten delovni proces in podobno) so v takšnem primeru del njene kvalifikacije, ki je določena v splošnem aktu delodajalca. Strokovni delavec, ki neformalno pomaga disciplinski komisiji, lahko deluje kot član komisije za pritožbe, če je ugotovljeno, da s tem niso kršene določbe 5. in 6. točke 70. člena in 75. člena ZPP.

V postopkih uveljavljanja pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja podajajo mnenja o preostali delovni zmožnosti izvedeniški organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V postopku sodnega varstva pravic je zato potrebno upoštevati in vrednotiti tudi na ta način pridobljene dokaze oz. ugotovljena dejstva. Le če sodišče presodi, da je bilo zdravstveno stanje, invalidnost oz. preostala delovna zmožnost v predsodnem postopku pomanjkljivo ugotovljena, lahko pribavi dopolnilno mnenje oz. dodatno obrazložitev izvedeniškega organa iz predsodnega oz. upravnega postopka, ali pa po določbi 252. člena ZPP izvedeniško delo zaupa zapriseženemu sodnemu izvedencu, strokovnemu zavodu, bolnišnici, fakulteti,.. Zato je zmotno stališče tožnika, da sodna odločba a priori ne bi smela temeljiti na izvedenskem mnenju invalidske komisije I. in II. stopnje, prav tako tudi niso sprejemljive pavšalne ocene o pristranskosti teh komisij, ker so to izvedeniški organi tožene stranke.