VSM sodba in sklep I Cp 1396/2009

Pritožbi se zavrneta in se potrdijo sklep in sodba z dne 26.03.2009 ter sklep o stroških z dne 05.05.2009 sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je dne 26.3.2009 izdalo odločbo „sklep in sodbo“. S sklepom je zavrglo primarni tožbeni zahtevek, ki glasi (pravilno tožbo v delu, ki se nanaša na primarne zahtevke, ki glasijo):

“Določilo 2. odstavka 7. člena gradbene pogodbe št. 299-018-2002 z dne 13.11.2002, ki sta ga sklenili pravdni stranki je nično in je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki znesek 2.184.415,20 SIT, saj je bil od tožeče stranke v izvršilnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. I 1976/2003 izterjan, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejetega plačila dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Ugotovi se, da tožena stranka ni upravičena do plačila računa št. 008-2003, ker ni bila potrjena peta začasna situacija in je dolžna tožena stranka znesek po tem računu v višini 759.960,00 SIT plačati tožeči stranki, saj ga je od nje izterjala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejetega plačila dalje do plačila, v roku 15 dni“;

ter zavrglo tudi podredni tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v tem delu), ki glasi:

„Določilo 2. odstavka 7. člena gradbene pogodbe št. 299-018-2002 z dne 13.11.2002, ki sta ga sklenili pravdni stranki, je neveljavno in se razveljavi, ter je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki znesek 2.184.415,20 SIT, saj je bil od tožeče stranke v izvršilnem postopku, ki se je vodil pod opravilno št. I 1976/2003 izterjan, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejetega plačila dalje do plačila, vse v roku 15 dni.“

S sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek v delu, ki glasi (pravilno primarna tožbena zahtevka, ki glasita):

„Tožena stranka je na podlagi določila 1. odstavka 7. člena gradbene pogodbe zaradi zamude pri opravljenih gradbenih delih dolžna plačati tožeči stranki znesek 303.391,00 SIT kot pogodbeno kazen z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2002 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.600,000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.“

Nato je izdalo posebni sklep o stroških postopka z dne 5.5.2009, v katerem je naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.817,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi izpodbija sklep in sodbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Postopkovno kršitev vidi v zmotni odločitvi prvostopnega sodišča, da je bilo o isti stvari že razsojeno. Meni, da se je izvršilni postopek vodil na podlagi verodostojne listine – računa in ne na podlagi gradbene pogodbe. Tako tudi izvršilno sodišče ni moglo odločati o njeni ničnosti, pri čemer tudi morebiten ugovor tožeče stranke v izvršilnem postopku ne bi bil uspešen. Poudarja, da je bil razlog za razdrtje pogodbe na strani toženke in ne na strani tožnika, kakor je zmotno zaključilo prvostopno sodišče. Navaja, da je toženka samovoljno zapustila gradbišče, ker je spoznala, da ne more kvalitetno zaključiti del v dogovorjenem roku. V tej zvezi graja neizvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da bi toženka tožnika na plačilo obveznosti opominjala. Dodaja pavšalno grajo dokazne ocene prvostopnega sodišča, da se je oprlo zgolj na izpovedbo tožene stranke, čeprav listine in priče govorijo drugače. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper poseben sklep o stroških z dne 5.5.2009 in se zavzema za drugačno stroškovno odločitev glede na njen uspeh v glavni zadevi.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Preizkus po uradni dolžnosti upoštevnih in v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni pokazal (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

K izpodbijanemu sklepu o delnem zavrženju tožbe:

Prvostopno sodišče je pravilno delno zavrglo tožbo iz razloga, ker je bilo o postavljenih zahtevkih že pravnomočno odločeno (drugi odstavek 319. člena ZPP). V zvezi s pravnomočnostjo je odločilno vprašanje identitete tožbenega zahtevka.

Upoštevaje v sodni praksi uveljavljeno čisto procesno teorijo je identičnost pravilno presojati glede na tožbeni predlog in v primeru denarnih zahtevkov še upoštevaje dejansko podlago. Vsi tožbeni zahtevki iz obravnavane zadeve so v zvezi z isto gradbeno pogodbo, sklenjeno med tožnikom in toženko. Kakor izhaja iz navedb strank, je tudi toženka v pravnomočno zaključenem izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - predloženih računov zahtevala naložitev plačila terjatve iz obravnavane gradbene pogodbe. Podana je torej identičnost dejanskega stanja, ki je bilo odločilno v obeh postopkih.

Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben postopek, v katerem se v primeru, ko dolžnik ne ugovarja sklepu o izvršbi, šteje, da priznava denarno terjatev, kakor je naložena in izhaja iz predloženih listin. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč vsebuje tudi naložitveni del ob sočasni dovolitvi izvršbe (tretji odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). S tem ko je Okrajno sodišče v Murski Soboti izdalo sklep o izvršbi opr. št. I 176/2003 z dne 3.11.2003, je tudi odločilo o denarnem dajatvenem zahtevku toženke (tam upnice) iz izvršilnega predloga (prvi odstavek 41. člena ZIZ), ki je temeljil na obravnavani gradbeni pogodbi. Ker tožnik (tam dolžnik) ni vložil ugovora (prvi odstavek 61. člena v zvezi s prvim odstavkom 53. člena ZIZ), je takšna odločitev postala pravnomočna in veže tako sodišče, kakor stranke (smiselno prvi odstavek 319. člena in 320. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vanjo je dopustno posegati le izjemoma z izrednimi pravnimi sredstvi (63. člen ZIZ).

S tem ko je tožnik postavil ničnostni ugotovitveni zahtevek in zahtevek za razveljavitev dela pogodbe, zahteva od sodišča, da ponovno presoja isto pravico toženke iz gradbene pogodbe na plačilo pogodbene kazni, kar je že storilo izvršilno sodišče z navedenim sklepom o izvršbi. Vsak dajatveni zahtevek vsebuje tudi ugotovitveni zahtevek na obstoj pravice do dajatve, zato objektivne meje pravnomočnosti odločitve o dajatvenem zahtevku zajemajo tudi ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice. Tudi zahteva na razveljavitev je usmerjena v izpodbijanje dela pogodbe, ki se nanaša na pravice toženke, ki iz nje izhaja.

Prav tako je zahtevek na ugotovitev, da ne obstoji pravica toženke do plačila računa št. 008-2003, identičen z zahtevkom toženke v navedenem izvršilnem postopku, saj se nanaša na obstoj oziroma neobstoj toženkine pravice iz gradbene pogodbe do plačila opravljenega dela, o kateri je, kakor je bilo pojasnjeno, izvršilno sodišče že pravnomočno odločilo.

Kot zmotno se izkaže prepričanje tožnika, da v izvršilnem postopku ne bi mogel uspešno nasprotovati s strani toženke uveljavljanim terjatvam iz gradbene pogodbe. Kolikor bi podal obrazložen ugovor, bi se presojalo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). V posledico izostanka takšnega postopka je tožnik z neaktivnostjo privolil.

Uveljavljanje ničnostnih in izpodbojnih zahtevkov po tem, ko je tožnik že imel možnost iste razloge neveljavnosti istih toženkinih terjatev uveljavljati v drugem postopku med istima strankama, pa se je temu s konkludentnim dejanjem odpovedal, bi bilo tudi v nasprotju s temeljnim načelom pravdnega postopka vestnosti in poštenja (primerjaj Jože Juhart, Civilno procesno pravo, str. 68 in naslednje). Odpoved uveljavljanju ugovorov v enem postopku in nato sprožanje novega postopka o istem vprašanju, pomeni nevestno uveljavljanje pravice do tožbe oziroma sodnega varstva (smiselno 11. člen ZPP – primerjaj Jan Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, str. 102).

Načelo vestnosti in poštenja pri razlagi določila o mejah pravnomočnosti narekuje, da se upošteva javni (socialni) interes ter interes nasprotne stranke in ne le interes tožeče stranke po najširšem sodnem varstvu.

Toženkinemu pravnemu interesu, da se lahko zanese na pravnomočno odločitev o njeni pravici, ko je tožeča stranka že imela možnost nasprotovati njenemu obstoju, je pravilno dati prednost. Takšen je tudi javni interes po pravni varnosti. Dolžnik mora kot vestna in poštena stranka ob sodnem odločanju o njeni obveznosti ugovarjati njeno neveljavnost takoj, ko ima za to možnost. Odlašanje pomeni zavajanje nasprotnika, ki želi odpraviti v sodnem postopku negotovost glede obstoja svoje terjatve. Upnik se lahko upravičeno zanese, da predstavlja takšna dolžnikova neaktivnost strinjanje z obstojem terjatve.

Vsi s strani tožeče stranke postavljeni povrnitveni (kondikcijski) zahtevki so vezani na zgoraj obravnavane tožbene zahtevke v zvezi z neveljavnostjo, zato postopkovno delijo isto usodo zavrženja tožbe. Kar je bilo v izvršbi neupravičeno izterjano je dopustno zahtevati nazaj le pod pogoji nasprotne izvršbe (67. člen ZIZ).

K izpodbijani sodbi:

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in napravilo pravilne materialnopravne zaključke, pri čemer pritožbeno sodišče povzema razloge prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenih zahtevkov v svojo obrazložitev in le še odgovarja na pritožbene navedbe:

Tožeča stranka je zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude toženke pri izvedbi naročenih del. Pri tem se je sklicevala na pogodbeno dogovorjen rok. Vendar je zaključek prvostopnega sodišča, da toženka nikoli ni prišla v zamudo, pravilen.

Gradbena pogodba je dvostranska pogodba, v kateri je naročnik hkrati upnik in dolžnik, enako tudi izvajalec. Ko je naročnik v zamudi s svojo obveznostjo plačila nasproti izvajalcu (drugi odstavek 300. člena Obligacijskega zakonika - OZ), izvajalec ob upoštevanju načela istočasnosti izpolnitev ne more zaiti v zamudo glede izvedbe dogovorjenih del (prvi odstavek 301. člena in prvi odstavek 101. člena OZ).

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da tožnik ni plačeval zapadlih situacij pravočasno. Iz gradbenega dnevnika (priloga B3) izhajajo večkratna opozorila o zamudi s plačilom izvedenih situacij. Da je toženka zapuščala gradbišče zmeraj takrat, ko tožnik ni plačal posamezne situacije, in se vrnila, ko je bilo plačilo izvršeno, je pojasnil tudi sin tožnika D. O., zaslišan kot priča. S strani tožnika zatrjevana samovoljnost toženke s tem ni podana.

Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na določila Gradbenih uzanc - GU, za uporabo katerih sta se stranki dogovorili v pogodbi. V skladu z določilom 63. točke GU je rok za plačilo začasnih situacij osem dni od prejema situacije. Izhajajoč iz gradbenega dnevnika je bila situacija za marec 2003 izdana 4.4.2003 in je zapadla 13.4.2003, ter ni bila plačana pravočasno. Enako tudi ni bila pravočasno plačana situacija za mesec april, medtem ko je izvajalec ustavil dela 29.5.2003 zaradi neplačanih situacij.

Iz gradbenega dnevnika je tudi jasno razvidno, da je prišlo do zakasnitev z deli zaradi objektivnih razlogov neugodnih vremenskih pogojev, ki so onemogočali njihovo izvedbo in nepredvidenega povečanega izkopa. Med pravdnima strankama je obstajal dogovor o odložitvi del do začetka marca 2003 zaradi slabega vremena, kakor izhaja iz gradbenega dnevnika, medtem ko so nadaljnje ustavitve z deli in razdor pogodbe bile posledica tožnikove zamude s plačili zapadlih začasnih situacij izvedenih del.

Prvostopno sodišče pravilno opozarja na določila 63. in 64. točke GU, ki nalagata naročniku plačilo vsaj nespornega dela izdane situacije v roku osmih dneh in pravočasno grajo spornega dela v istem roku. Za tožnika glede na dopis z dne 4.7.2003 (priloga B3) ni bila sporna celotna zadnja (peta) situacija, ampak le določen njen del. Ko v roku ni plačal niti nespornega dela, je zapadel v zamudo. Zaradi prepozne graje situacije 16 dni po njeni izdaji namesto v roku osmih dni, je tožnik prišel v zamudo tudi za sporni del.

Glede na tožnikovo zamudo in upravičene razloge za prekinitev del s strani toženke, dokaz z izvedencem gradbene stroke o možnosti pravočasne zaključitve z deli, ni bil potreben (prvi odstavek 213. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijana sklep in sodbo potrdilo (2. točka 365. člena ZPP in 353. člen ZPP).

K izpodbijanemu sklepu o stroških z dne 5.5.2009:

V posledici zgornje odločitve je ostal (ne)uspeh tožnika na prvi stopnji nespremenjen. S tem je odpadel tožnikov edini pritožbeni razlog v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških. Ker tudi ni bilo zaslediti uradno upoštevnih kršitev postopkovnih določil in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče tudi navedeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani posebni sklep o pravdnih stroških (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).