301. člen OZ

Nesodelovanje tožeče stranke pri primopredaji oziroma pri sestavi zapisnika z dne 1.8.2018 o ugotovitvi stanja poslovnih prostorov ob primopredaji (30. člen ZPSPP), nikakor ne more imeti za posledico, da tožena stranka ne bi bila dolžna povrniti škode, ki jo je krivdno povzročila v poslovnih prostorih in izvesti sanacije epoksi tal, kot se je pogodbeno zavezala.

Pritožnica zgrešeno navaja, da lahko v imenu in za račun toženke delujeta le njena iz podatkov AJPES-a razvidna zakonita zastopnika. Upravičenost za zastopanje lahko temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev). Pravne osebe lahko tako poleg zakonitih zastopnikov, ki jim upravičenje za zastopanje daje pravni predpis oziroma zakon, v pravnem prometu zastopajo tudi njeni pogodbeni zastopniki ali pooblaščenci. Ti pridobijo upravičenje za zastopanje na podlagi izjave volje zastopanega, pooblastilo pa se lahko podeli tudi le za določen (posamezen) pravni posel (posamično pooblastilo) ali za več le-teh. Upnik v zamudi je dolžan povrniti dolžniku stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari, pri čemer ima zahtevek dolžnika pravno naravo verzijskega zahtevka.

Tožnik bi lahko dolg, ki ga je plačala toženka, sam prenakazal na svoj "pravi" račun. Izpolnitev je bil dolžan sprejeti in ker je ni, je prišel v upniško zamudo (Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči (300. člen OZ)). Tako toženka po tem datumu ni bil več bila v zamudi (drugi odstavek 301. člena OZ).

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ima položitev kupnine pomen izpolnitve, ki jo je preprečil vzrok na strani tožnika. Slednji izpolnitve (neutemeljeno) ni sprejel, zato se realizacija prodajne pogodbe ni odvijala tako, kot bi se morala.

Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda, saj nastopi stanje upniške zamude (301. člen OZ). Višje sodišče ne more slediti pritožnici, da drugačno dejansko stanje izhaja iz predloženih fotografij, če pritožnica sama ni navedla, katera dejstva želi dokazovati in s katerimi fotografijami (toženka je vložila večje število fotografij z različnimi datumi). Ni naloga sodišča, sploh pa ne višjega, da s prečesavanjem predloženega dokaznega gradiva nadomešča pomanjkljive navedbe strank. To je v njihovi domeni. Tožničino ravnanje je protislovno. V prejšnjem postopku je zahtevala odpoved najemne pogodbe in izpraznitev poslovnih prostorov, ki jih je imela toženka v najemu. Pri tem je bil tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe nepotreben, ker je po vsebini predstavljal odstop od pogodbe, za kar sodna intervencija ni potrebna. Ker je toženka tožničino zahtevo že tekom prejšnjega postopka realizirala in izpraznila poslovne prostore, toženka ne more zdaj nasprotno trditi, da najemna pogodba ni prenehala in ji t

Določenost roka v pogodbi ne pomeni vedno, da je pogodba ob poteku časa avtomatsko razvezana. Upoštevaje naravo pogodbene obveznosti zato pogodbenega določila o natančnem času, ko je treba opraviti izpolnitev, ne gre razumeti dobesedno. Pomen časa v taki pogodbi je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno, saj je izvršitev gradbenih del odvisna tudi od izpolnjevanja naročnikovih - torej obveznosti tožene stranke. Zaradi njene upniške zamude (z izpolnitvijo nasprotnih obveznosti - kar pritožbeno ni izpodbito) namreč tožeča stranka ni bila v zamudi in zato njena obveznost ni prenehala.

Posledica upnikove zamude ni v prenehanju obveznosti, temveč so posledice upniške zamude prenehanje dolžnikove zamude, prehod nevarnosti naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, prenehanje teka zamudnih obresti in povračilo škode. Dolžnik ima, če upnica izpolnitve ne bo sprejela, možnost položitve stvari – če gre za stvar, ki je ni mogoče hraniti pri sodišču, pa izročitve v hrambo drugi osebi na upničine stroške, ki jo določi sodišče. Dolžnik bo prost svoje obveznosti takrat, ko stvar položi.

Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stro

Glede na to, da je tožeča stranka (preko odgovornega nadzornika) izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, podala (že) zadnji dan roka za izvedbo del, ko je bilo že gotovo, da bo do zamude prišlo (do zamude je prišlo naslednji dan), taka izjava pomeni pravilno pridržanje pravice do pogodbene kazni v smislu petega odstavka 251. člena OZ. Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

Toženec med postopkom na prvi stopnji ni zanikal, da ni vedel, da so se v letu 2017 izpolnili pogoji za zvišanje cen zdravstvenih storitev in da tega ni pravočasno storil. Vztrajanje v pritožbi, da bi lahko tožnica sama izdala račun v višini, za katero je menila, da je pravilna, za presojo zamude ni pomembno. Utemeljeno bi bilo, če bi se izkazalo, da je toženec izpolnil svoje pogodbene obveznosti, tožnica pa ne, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, saj toženec ni utemeljeval svoje obrambe na trditvah, da je z neizdajanjem računov tožnica tista, ki je prekršila njuno medsebojno pogodbeno razmerje. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za presojo uporabe pravil o učinkih upnikove zamude.

Iz trditvene podlage v tožbi izhaja, da naj bi bili toženki (najemnika) v zamudi s plačilom najemnine že več kot dva meseca od dneva, ko ju je tožeča stranka (najemodajalec) na to opomnila. Tožeča stranka je torej zahtevek za izpraznitev in izročitev utemeljevala s sklicevanjem na krivdne razloge iz druge alineje 28. člena ZPSPP, na podlagi katerih najemodajalec že z enostransko odstopno izjavo doseže prenehanje najemne pogodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, že iz tega razloga ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na sodno odpoved najemne pogodbe. Poleg tega sta toženki ugovarjali, da gre za najemno pogodbo sklenjeno za čas treh let (z možnostjo podaljšanja vsakokrat za leto dni). Pri pogodbi sklenjeni za določen čas pa v določbah ZPSPP ni predvidena možnost prenehanja najemnega razmerja z odpovedjo (in odpovednim rokom leta dni), temveč zakon določa, da preneha najemna pogodba s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. V primeru krivdnih razlogov na strani nasprotne stranke lahko vsaka od strank odstopi od pogodbe z enostransko izjavo, s katero se pogodba razdre brez sodne intervencije. Ker sta najemnika tekom tega postopka poslovne prostore sama prostovoljn

Po drugem odstavku 3. člena ZVPot mora upnik potrošnika pri pogodbah o zagotavljanju javnih storitev in dobrin, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, s pisnim opominom pozvati k izpolnitvi obveznosti in mu določiti naknadni rok za izpolnitev, ki ne sme biti krajši od 15 dni, če drug zakon ne določa daljšega roka. Ponudnik storitve mora potrošniku v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti določiti naknadni rok za izpolnitev, kar pa pomeni, da je ta lahko v zamudi šele, če svoje obveznosti ne izpolni v naknadnem roku. Dokler tožnica ni na predpisan način obvestila toženke o njeni obveznosti, ni prišla v zamudo. Tožnica kot upnica je torej s svojim ravnanjem preprečila pravilno in pravočasno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 300. člena OZ), zato je bila v upniški zamudi. Posledica upniške zamude pa je, da v tem času ne tečejo obresti (drugi odstavek 301. člena OZ). To pa pomeni, da je bilo njihovo vtoževanje od dneva, ko naj bi po trditvah tožnice oba računa zapadla, neutemeljeno.

Navedba pravne podlage (ki jo Pravilnik o načinu izmenjave elektronskih računov prek enotne vstopne in izstopne točke pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila zgolj drugače poimenuje – s terminom referenčni dokument) in njena številka (oziroma t. i. številka referenčnega dokumenta) sta obvezni sestavini e-računa. S tem, ko je tožeča stranka nepravilno oziroma pomanjkljivo izpolnila e-račun, je sama preprečila, da bi sprejela izpolnitev. Tožena stranka (občina) ni mogla odrediti plačila, dokler e-račun ni bil izdan skladno s Pravilnikom. Gre za t. i. upniško zamudo, katere posledica je, da zakonske zamudne obresti v konkretnem primeru sploh še niso začele teči.

ZPP v nobeni določbi ne predvideva naknadnega predlaganja dokazov, ki naj izpodbijejo za stranko neugodni dokaz, kot dopustnega neodvisno od drugih določb ZPP o dopustnosti po prvem naroku za glavno obravnavo predloženih dokazov. Zgolj dokazni uspeh nasprotne stranke sam za sebe, neodvisno od drugih okoliščin, še ne pomeni, da stranka brez krivde dokaza ni mogla predlagati prej. S sklicevanjem na iz konteksta iztrgane dele izpovedb, ki se poleg tega tudi ne skladajo z listinskimi dokazi, tožeča stranka drugačne dokazne ocene ne more doseči.

Nevarnost poškodovanja in uničenja z nastopom zamude preide na dolžnika le glede naključnega poškodovanja stvari, zato tožnik neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba upoštevati stanje vozila na dan odstopa od pogodbe. Ker vozila ne more več vrniti v stanju, kot ga je prejel, za to stanje pa je odgovoren on (avto je zaupal v shrambo (sam, brez sklepa sodišča) servisu, ki za vozilo ni ustrezno skrbel), z zahtevkom za jamčevanje ne more uspeti.

Toženkin neodplačni prenos poslovnega deleža ni mogoče umestiti v okvir naključnega uničenja oziroma poškodovanja stvari.

Ker bi morala tožeča stranka prva izpolniti svojo obveznost na določen dan, to je prenesti vrednostne papirje na toženo stranko, pa tega ni storila, je prišla v dolžniško zamudo. Zato je ona tista, ki je dolžna nositi tveganje razvrednotenja obveznic kot posledico Odločbe o izrednih ukrepih, izdane s strani Banke Slovenije, saj je nemožnost izpolnitve (razvrednotenje obveznic) nastala v času, ko je bila tožeča stranka v zamudi, ki jo je zakrivila sama. Ker sama ni prva izpolnila svoje obveznosti, tudi ne more zahtevati izpolnitve od tožene stranke, ki je tako utemeljeno podala ugovor neizpolnjene pogodbe oziroma da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ki bi jo morala izpolniti kot prva, šele nato pa tožena stranka.

Določbo 641. člena OZ je treba razumeti tako, da z nastopom dolžnosti prevzetja opravljenega dela, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla, nastopi naročnikova obveznost izplačati opravljeno delo, če ni dogovorjeno drugače, hkrati pa tudi nastopijo vse posledice upnikove zamude. Podjemnik s tožbo proti naročniku ne more zahtevati, da opravi ravnanja, ki so v skladu z vsebino obveznosti potrebna za izpolnitev. Zastaranje pretrga le vložitev tožbe ali oprava drugega dejanja pred sodiščem ali drugim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Gre za konkretno terjatev, ki se uveljavlja, in le-tej terjatvi mora biti namenjena tožba ali drugo pravno dejanje.

Obveznost pripisa letalskih milj na podlagi domnevno plačanih računov in obveznost plačila na podlagi v tej pravdi obravnavanih (kasnejših) računov nista ne sočasni ne vzajemni (medsebojno povezani) terjatvi. Ugovor sočasne izpolnitve je namenjen le tovrstnim obveznostim, ni pa sredstvo, s katerim bi stranka dosegla, da nasprotna stranka izpolni vse zapadle obveznosti iz njunega trajajočega pogodbenega razmerja.

Skladno s tretjim odstavkom 1019. člena OZ ima tožnica pravico zahtevati izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo). Navedbe toženca, da je bilo stanje na tekočem računu glavnega dolžnika pozitivno in da bi lahko tožnica zahtevala izpolnitev od glavnega dolžnika, so zato brezpredmetne, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.