213. člen ZPP

Glede nove stvari je pravni standard, ki aktivira uporabo določb o gradnji na tujem zemljišču po ZTLR, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča izpolnjen, če gre za nov objekt ali njegov del, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Stvarnopravnih upravičenj graditelju v skladu s sodno prakso ne prinašajo vlaganja, ki so namenjena izboljšanju, vzdrževanju ali prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov, pa tudi ne obsežna prenovitvena dela, če objekt ohranja svoj prvotni namen.

Sodišče pravilno poudari, da je dokazno breme glede (ne)pristnosti podpisa na pogodbi na tožencu. Ta se vabilu na zaslišanje ni odzval in navedb ni potrdil, niti ni predložil ustreznega gradiva, ki bi omogočal izvedencu grafološke stroke preverjanje pristnosti podpisov.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela in ne vseh del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Gre za konkretno delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi opravlja določen delavec. Bistveno je, da je zaradi prepisa učenke in ukinitve delovnega mesta tožnice onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tj. za 32 ur na teden.

Za priznanje pravice do zdravljenja v tujini po določbi 44.a člena ZZVZZ morata biti izpolnjena oba predpisana pogoja hkrati, in sicer, da so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitve slabšanja zdravstvenega stanja. Ker je pri prvotni tožnici, upoštevajoč jasno izvedensko mnenje, šlo za razširjeno, metastatsko bolezen, tudi z operacijo v Nemčiji ni bilo utemeljeno pričakovati ozdravitve ali preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja pokojne. Ključne so torej ugotovitve v izvedenskem mnenju, da pri posegu v tujini ni prišlo do izboljšanja osnovne bolezni in s tem zdravstvenega stanja prvotne tožnice, niti tega ni bilo pričakovati, kar je eden od pogojev za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini na podlagi 44.a člena ZZVZZ. Ker eden izmed zahtevanih pogojev ni izpolnjen, zakonske predpostavke za ugoditev zahtevku niso podane.

Zdravljenje v nadzorovani obravnavi brez privolitve osebe je eden od v zakonu predvidenih prisilnih ukrepov, ki v določeni meri posega v pravice zdravljenja osebe do osebne svobode, zlasti pa do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Gre za zakonsko predpisani ukrep, ki v najmanjši meri omejuje osebno svobodo zdravljene osebe. Zdravljenje se sicer res izvaja na podlagi sklepa sodišča in pod nadzorom izvajalca zdravljenja duševnih motenj, vendar izven te ustanove v domačem okolju osebe.

Tožnik je bil odstranjen z naroka dne 8. 3. 2024 izključno zaradi svojega neprimernega obnašanja in nespoštovanja pravil Sodnega reda ter Hišnega reda, ki velja v sodni stavbi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 304. člena ZPP, ki določa, da se, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane, opravi narok tudi brez njene navzočnosti. Tega ne spremeni sklicevanje na dejstvo, da je tožnik prava nevešča oseba. Tožniku tako ni bila kršena pravica do pravičnega in poštenega sojenja.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz stališča, da med strankama ni spora o tem, kakšna je vsebina dela, ki ga je opravljala tožnica, temveč je sporno zgolj pravno vprašanje, ali ji v takih okoliščinah pripada višje plačilo. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in bistvo spora ni v dokazovanju dejanskega dela, temveč v pravilni uporabi materialnega prava, neizvedba predlaganih dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Odločilno je, da se primerljivost dela presoja po njegovi vsebini, ne po poimenovanju delovnega mesta. V sporih, v katerih zahtevek temelji na načelu enakega plačila za enako delo, je ključno merilo dejanska vsebina dela in ne formalni vhodni pogoji. Plačne razlike morajo temeljiti na (ne)primerljivosti dela, ne pa na formalnih razlikah, ki nimajo vpliva na vsebino dela. Ra

Plačilo za poslovno uspešnost je kolektivno nagrajevanje praviloma vseh delavcev pri delodajalcu, odvisno od doseženih poslovnih ciljev, tržnih razmer itd., ne pa od individualne količine ali kakovosti opravljenega dela. To pomeni, da so (z vidika pravice do plačila za poslovno uspešnost) v primerljivem položaju vsi delavci, ki so v določenem letu pri delodajalcu zaposleni in vključeni v sistem nagrajevanja, ne glede na to, ali so bili del leta v bolniškem staležu ali ne. Delodajalec mora tudi pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je toženec pri izplačilu poslovne uspešnosti za sporna leta dosledno izhajal iz kriterija prisotnosti na delu; da se bolniška odsotnost ni štela kot prisotnost, kar je pomenilo nižji znesek poslovne uspešnosti za delavce, ki so bili bolniško odsotni; razlog odsotnosti je bila bolezen, o kateri odločajo pristojni zdravniki in na katero delavec ne more vplivati. Znižanje plačila za poslovno uspešnost zaradi bolniške odsotnosti je diskriminatorno, ker gre za osebno okoliščino, na katero delavec nima vpliva, delavci, ki so bili bolni

V odsotnosti drugačnega dogovora ne obstaja obveznost stranke, ki se pogaja, da nasprotno stranko obvesti o tem, da se v zvezi z zasledovanim poslovnim ciljem pogaja še s kakšnim drugim gospodarskim subjektom. Sočasno pogajanje o poslovnem sodelovanju z dvema gospodarskima subjektoma z namenom realizirati tisto sodelovanje, ki bo ugodnejše, je v poslovnem prometu običajno in ne predstavlja nepoštenega pogajanja. Če stranka odstopi od nadaljnjih pogajanj zato, ker je z drugim gospodarskim subjektom dosegla dogovor, s katerim bo zasledovani poslovni cilj dosegla na zanjo ekonomsko ugodnejši način, je za odstop od pogajanj obstajal utemeljen razlog. Trditveno in dokazno breme, da se je stranka pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, ali da je ta namen opustila brez utemeljenega razloga, je na oškodovani stranki, torej na tožnici.

V ZPND predvideni ukrepi niso namenjeni reševanju konfliktnih partnerskih razmerij in spornih vprašanj v zvezi z (domnevnim) skupnim premoženjem, temveč zaščiti žrtev nasilnih dejanj z ukrepi za prenehanje obstoječega in preprečitev grozečega nasilja. Dogajanje 16. 10. 2024 in siceršnja dinamika razmerja med udeležencema izkazujeta konflikten in nekonstruktiven partnerski odnos ter neurejena premoženjska razmerja, ne pa nasilja nasprotne udeleženke nad predlagateljem. Predlog za izrek ukrepov za njegovo zaščito je bil zato utemeljeno zavrnjen. Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb prvostopenjskih sodišč ter se zato od pritožnikov pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Golo ponavljanje dejanskih in pravnih naziranj iz postopka pred sodiščem prve stopnje temu standardu ne zadosti, saj ne predstavlja kritike izdane in izpodbijane odločbe.

Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; 2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno; 3) popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4) prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje priče zavrnilo z obrazložitvijo, da je priča na predhodnem naroku kot lastnik nepremičnine parc. št. 1040/9 in služnostni zavezanec sodelovala pri pogajanjih o mirni rešitvi spora. Takšen razlog ne predstavlja dopustnega razloga za zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče. Če je sodišče prve stopnje menilo, da priča ne sme sodelovati na poravnalnem naroku, bi moralo njeno prisotnost preprečiti. Ko tega ni storilo, pa bi moralo pričo zaslišati, nato pa dejstvo, da je sodelovala na naroku in se na njem morda seznanila s kakšno okoliščino, ki je vplivala na njeno izpoved, oceniti skladno z načelom proste presoje dokazov.

Pravilen je zaključek, da je izkazan tako splošni objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj (obstoj zapadle terjatve in neplačevitost dolžnika), kot tudi je izpolnjen subjektivni pogoj iz tretjega odstavka 256. člena OZ.

Udeleženci so v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti dogovorjene obveznosti. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu (primerjaj 104. člen OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je zaradi neplačila zadnjega obroka prišlo do razveze oziroma razdrtja pogodbe, toženka pa možnosti, da v stanovanju ostane kot najemnica, ni izkoristila, zato se je iz njega dolžna izseliti in ga prostega oseb in stvari izročiti tožnici (111. člen SZ-1).

Tožnica posameznih očitanih vpogledov v osebne podatke pacientov ni uspela upravičiti, saj kot prvič ni dokazala, da je v bolnišnični informacijski sistem vpogledala zaradi opravljanja delovnih nalog oziroma potreb zdravljenja. Ti pacienti se namreč niso zdravili na oddelku, kamor je bila tožnica razporejena na delo, jasno pravilo pri tožencu pa je, da ni dopusten vpogled v osebne podatke pacientov, ki so v obravnavi na drugih oddelkih. Tožnica prav tako ni dokazala, da bi imela pisno privolitev posameznih pacientov za obdelavo njihovih osebnih podatkov za namen raziskave v okviru doktorske naloge. Navedeno predstavlja naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovljeni vpogledi v osebne podatke pacientov pa izpolnjujejo tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1, zato je imel toženec utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vpogled v osebne podatke pomeni obdelavo osebnih podatkov (2. točka prvega odstavka 4. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov).

Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče je tisto, ki presodi, ali je določen dokaz potreben (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca za forenzično toksikologijo in alkoholimetrijo. Tožnik je sicer trdil, da se ugotovljena vrednost alkohola iz zapisnika ne ujema z očitkom v izredni odpovedi, vendar je ta ugovor očitno neutemeljen, saj je v zapisniku napisano, da je bila pri tožniku po opravljenem testu zaznana koncentracija alkohola v izdihanem zraku v višini 0,52. Opustitev pripisa mg/l je brezpredmetna, saj je šlo za meritev koncentracije alkohola v izdihanemu zraku, zato je lahko šlo le za mg/l. Čeprav na zapisniku ni bilo navedeno, da je tožnik kazal znake alkoholiziranosti, je toženka slednje dokazala z izpovedjo B. B., ki je izvajal test. Priča je namreč povedala, da je ob opravljanju testa ugotovila, da je imel tožnik močan zadah po alkoholu, bil je rdeč v obraz in imel krvave oči.

Bistveno za odločitev v zadevi je odgovor na vprašanje, na kakšen poseg je bila tožnica napotena ter nadalje, kakšen poseg je bil opravljen. Tožnica je upravičena do povračila stroškov zdravljenja v tujini, ki je bilo opravljeno v okviru izdane napotnice, s tem, da je za opravljeni poseg upravičena do povračila v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji, vendar ne več, kot znašajo dejanski stroški. Skladno s šestim odstavkom 44.c člena ZZVZZ je glede povračila potrebno upoštevati povprečno ceno te storitve v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je upoštevalo povprečno ceno, ki jo je izračunal toženec. Tožnica je namreč predlagala zgolj znesek, kot je razviden iz računa tuje zdravstvene ustanove, ki pa bi ga bilo mogoče priznati le v primeru, če bi bil pri tožnici opravljen operativni poseg na krčnih žilah, za kar pa ni šlo.

Izvedba dokaza je vedno povezana z dokazovanjem določenega (zatrjevanega) dejstva - nikoli izvedba dokaza ni sama sebi namen. O trditvah glede (pre)plačila obveznosti je že bilo pravnomočno odločeno, zato dokaz s predlaganim izvedencem ne bi dokazoval ničesar, o čemer še ne bi bilo pravnomočno odločeno.

Zgolj dvom v pravilnost višine zneskov in možnost seznanitve z ustaljeno sodno prakso pa ne zadostuje za ugotovitev obstoja kvalificirane oblike toženkine krivde. Še posebej ne zato, ker je toženka tekom postopka opozarjala, "da je v nekem trenutku pričela prejemati račune za mesečno nadomestilo v znatno višji mesečni vrednosti, pri čemer je tožnico prosila za pojasnilo na katero ni dobila odgovora, račune je zavračala - brez odgovora, prosila naj bi za sklenitev nove pogodbe - brez uspeha." Navedena dejstva so ostala neprerekana s strani tožnice. Tožnica je nadomestilo plačevala skladno s Pogodbo 2006 in tako z rednim plačevanjem nadomestila jasno izkazala voljo in pripravljenost plačevanja, sporna je le višina. Kljub zavračanjem računov je toženka iz previdnosti še naprej plačevala s Pogodbo 2006 dogovorjen znesek nadomestila. Toženki tako ni mogoče očitati, da je s tem že kršila pravice namerno (torej, da je vedela, da plačuje premalo) oziroma iz hude malomarnosti.

Odpovedni razlog iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je obrazložen skladno s 87. členom ZDR-1. Toženka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala ustrezen in zadosten opis tožnikovega ravnanja, iz katerega so razvidne konkretne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in zakonski znaki kaznivih dejanj, ki jih izpolnjujejo očitane kršitve. Tožnik tako ni mogel biti v dvomu, katera konkretna ravnanja mu toženka očita oziroma pred čem se brani, saj so posamezni historični dogodki v obrazložitvi izredne odpovedi opredeljeni tako vsebinsko kot časovno. ZDR-1 vsebine pojma "hujša kršitev" ne opredeljuje, gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. V skladu s slednjo je za presojo, ali je podana hujša kršitev delovnih obveznosti, pomembno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca, obveznost, ki jo je delavec kršil. Tožnikovo izrekanje navedenih izjav, ki jih ni zanikal, predstavlja neprimeren in nespoštljiv odnos do neposredno nadrejene, kar je kršitev dolžnosti po spoštljivosti v odnosih s predstojniki, drugimi javnimi uslužbenci in podrejenim osebjem iz 3. točke 5. člena Kodeksa ravnanja ja