44. člen ZIZ

Ne glede na datum, ko je naslovniku pisanje puščeno v predalčniku, kot tudi če do tega zaradi dejanskih ovir sploh ne pride, se šteje vročitev za opravljeno s potekom 15 dnevnega roka. Po poteku tega roka je pisanje le puščeno v hišnem predalčniku, s čimer se zagotavlja večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub opisanemu načinu vročitve res seznanil s pisanjem.

Izključne pravice, ki so zagotovljene imetniku patenta, določa 18. člen ZIL-1. Tožnik ni navedel terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe, oziroma ni navedel dejstev, ki bi omogočala presojo verjetnosti obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.

V sodni praksi oziroma teoriji res ni enotnega stališča o tem, kakšno odločitev mora sprejeti sodišče v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, če sklep o izvršbi ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom še ni pravnomočen. Nekateri menijo, da je v takem primeru treba uporabiti pravno podlago 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, drugi pa, da je pravilneje postopek ustaviti na podlagi 1. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, saj se izvršba na podlagi verodostojne listine v dovolilnem delu zaradi začetka stečajnega postopka nikoli ne bo nadaljevala, prav tako pa se (zaradi nepravnomočnosti sklepa o izvršbi) še ni začela. Za odločitev v obravnavani zadevi sedaj ni več bistveno, katero od obeh predstavljenih stališč je bolj pravno pravilno, saj je treba upoštevati, da v času izdaje izpodbijanega sklepa razloga niti za prekinitev niti za ustavitev postopka ni bilo več. V vmesnem času je dejstvo stečajnega postopka nad dolžnikom prenehalo, saj je bil sklep o začetku stečajnega postopka s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 128/2025 z dne z dne 28. 5. 2025 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. V no

Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja. Vendar to velja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je upnikova pasivnost posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Za presojo, ali je treba v posameznem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 366. člena OZ, je bistven razlog, zaradi katerega je bil upnik v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, v katerem je pridobil izvršilni naslov, pasiven oziroma je podal umik predloga za izvršbo. Ključno je namreč, ali se je upnik želel odreči učinkom sodnega varstva, ali pa je bila njegova pasivnost oziroma umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Če je bil razlog za navedeno v dotedanji neuspešni prisilni izterjavi iz dolžnikovega premoženja in izogibanje nastajanju le dodatnih stroškov s tem v zvezi, ni mogoče šteti, da je upnikova pasivnost posledica njegovega namena, da se odpove sodnemu varstvu svoje terjatve. Le če se je upnik imel namen odpovedati sodnemu varstvu, ki ga je predhodno zahteval, ne pride do učinka pretrganja zastaranja.

Pri presoji pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad dolžnikom na postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine je treba upoštevati fazo, v kateri je bil postopek izvršbe v trenutku začetka stečajnega postopka. V tej zvezi je treba upoštevati tudi, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kombinacija plačilnega naloga po ZPP in same dovolitve izvršbe. Če sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine do začetka stečajnega postopka še ni postal pravnomočen, je zato tudi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine relevantna določba 4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP, po kateri se pravdni postopek prekine, če nastanejo pravne posledice stečajnega postopka. Nadaljnja usoda plačilnega naloga oziroma dajatvenega dela sklepa o izvršbi je v takem položaju odvisna od ravnanja stečajnega upravitelja. Drugače pa je v primeru, če je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom že pravnomočen. Takrat je namreč glede vprašanja pravnih posledic stečajnega postopka nad dolžnikom na postopek izvršbe enako kot pri klasični izvršbi. V takem položaju je za usodo postopka izvršbe odločilno le, ali je upnik d

V obravnavani zadevi se je dne 31. 1. 2022 zoper dolžnico vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - izpiska odprtih postavk. Dne 3. 2. 2022 se je pred Okrožnim sodiščem v Kranju nad dolžnico začel postopek osebnega stečaja St 000, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugotovilo, da je postopek prekinjen od dne 3. 2. 2022. Dne 2. 12. 2024 je nato sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 8874/2022, z izpodbijanim sklepom z dne 7. 2. 2025 pa je sklep o izvršbi VL 8874/2022 z dne 2. 12. 2024 razveljavilo ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, saj je ugotovilo, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor. Skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ lahko izvršilno sodišče v primeru, če dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti ali le zoper njegov naložitveni del vloži obrazložen ugovor, sprejme le eno možno odločitev. To je razveljavi sklep o izvršbi in sklene, da bo o zahtevku in s

Sodišče pri odločanju o dolžnikovem ugovoru, če upnik nanj ne odgovori, šteje za resnične le dolžnikove dejanske navedbe (ne pa tudi pravnih zaključkov), le-te pa morajo biti pravno pomembne, tj. zmožne morajo biti, da pripeljejo do (pravno pravilnega zaključka), da izvršba ni dopustna. Kadar dolžnik takih navedb ne poda, niso podani pogoji za ugoditev njegovemu ugovoru. Sestavina sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ni ponovno navedba izvršilnega naslova in dolžnikove obveznosti, temveč so potrebne sestavine le oznaka, na podlagi katerega sklepa o izvršbi je bila izvršba dovoljena, upnik in dolžnik, izvršilno sredstvo, račun za poplačilo terjatve oziroma morebitni drugi podatki, potrebni za opravo izvršbe, ter pravni pouk. Zakon ne zahteva, da sodišče v tak sklep vnese tudi opozorila po 101. in 102. členu ZIZ, ter so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da mora na omejitve izvršbe in na to, da izvršbe ne opravlja na sredstva, na katera izvršba ni dopustna, paziti že sam izvrševalec sklepa. Prav tako v sklepu sodišče ni dolžno navajati, da bo izvrševalca obvestilo, ko bo sklep o novem izvršilnem sredstvu pravnomočen, saj je to samoumevna dolžnost sodišča. Ne g

Sklep o izvršbi, v okviru katerega je bilo odločeno tudi o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju (torej s pravnimi učinki le za konkretni postopek), je v skladu s svojimi pooblastili iz citiranega 6. člena ZIZ izdala strokovna sodelavka. Zoper sklep o izvršbi je imel dolžnik možnost ugovora, kjer je lahko izpostavil tudi pravilnost presoje spornega priznanja. O njegovem ugovoru je odločala sodnica, torej je bila presoja pravilnosti priznanja dejansko v okviru odločanja o pravnem sredstvu opravljena oziroma preverjena po sodniku. Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana tudi v postopku priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe po ZMZPP. Pri opredeljevanju njene vsebine pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave tega sodnega postopka. Upoštevati je treba predvsem, da so stranke postopka v tujini že vodile sodni postopek in tako rešile civilnopravni spor z učinkom pravnomočnosti. Slovensko sodišče v okviru priznanja tuje sodne odločbe tako ne preizkuša več pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne same po sebi zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba.

Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Nacionalno pravo je potrebno razlagati tako, da se doseže polni učinek prava EU in tudi tako, da pogoji (predpostavke) ne smejo biti manj ugodni od pogojev, ki se uporabljajo za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). Ker torej uporaba nacionalnega prava zahteva, da so nujen sestavni del sklepa o izvršbi tudi sredstva in predmet izvršbe, saj sicer brez njih ni mogoče prisilno realizirati z začasno odredbo izrečene prepovedi, morajo veljati te določbe tudi v postopkih, ko se uporabljajo določbe, ki so posledica prenosa prava EU v nacionalno pravo.

V konkretnem primeru je tek izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine I 20053/1999, vse do njegove pravnomočne ustavitve s sklepom z dne 9. 4. 2013, imel učinek pretrganja zastaranja, čeprav je bila ustavitev posledica upnikovega predloga za ustavitev izvršbe oziroma umika izvršilnega predloga. Upnik je namreč, že k predlogu za izvršbo, priložil vlogo svojega pravnega prednika z dne 28. 3. 2013, vloženo v izvršilnem postopku I 20053/1999, iz katere izhaja, da upnik ustavitve izvršbe I 20053/1999 ni predlagal iz razloga, ker bi se želel odpovedati pravnemu varstvu zoper dolžnika. Upnik je navedeno storil zato, ker se do tedaj ni uspel prisilno poplačati, glede na pridobljene podatke pa tudi ni bilo izgledov za poplačilo v bližnji prihodnosti ter bi vztrajanje pri izvršilnem postopku I 20053/1999 upniku povzročilo le dodatne stroške. Predlog za ustavitev oziroma umik ni bil posledica upnikovega odreka pravnemu varstvu, pri čemer tudi ni bistveno, da za nezmožnost oprave izvršbe ni bil odgovoren dolžnik. Bistveno je, da se upnik z umikom ni imel namena odreči pravnemu varstvu.

Res je dolžnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa je že uveljavljeno stališče, da ni pomemben le naslov vloge, pač pa predvsem, kaj hoče stranka z vlogo doseči, in napačno oziroma nepopolno poimenovanje vloge stranki ne more škodovati. Iz pravne teorije in sodne prakse ob tem ni razvidno, da bi bilo utemeljeno razlikovanje med napačnim poimenovanjem vlog, ki jih laično vloži sama stranka, in napačnim poimenovanjem vlog, vloženih preko pooblaščenca, zato dejstvo, da je napačno poimenovano vlogo vložil pooblaščeni odvetnik, stranki ne more iti v škodo in mora sodišče vlogo tudi v takem primeru presoditi glede na njeno vsebino. Vročitev s fikcijo je veljavno opravljena le na naslovu, kjer stranka dejansko prebiva. Sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo, in ob tem ne preverja resničnosti njihove vsebine. Navedeno se nanaša tudi na podatek o dolžnikovem bivališču, kar pomeni, da sodišče sklep dolžniku vroča na naslov, ki ga je navedel upnik, ne da bi pred tem preverjalo, ali gre za dolžnikov dejanski naslov ali ne, postopanje po 143. členu ZPP v zvezi s 15. člen

Po Uredbi o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba Bruselj I bis toženec (oziroma smiselno dolžnik) lahko, razen v primeru, ko je podana izključna pristojnost drugega sodišča, v mednarodno pristojnost sodišča določene države članice privoli tudi konkludentno. To posledično pomeni, da je tožbo treba vročiti tožencu v odgovor oziroma da sodišče na neobstoj mednarodne pristojnosti (razen pri izključni pristojnosti) ne sme paziti že ob predhodnem preizkusu tožbe. V nasprotnem primeru namreč do tihe prorogacije sploh ne bi moglo nikoli priti. Za presojo mednarodne pristojnosti so torej relevantne tako navedbe v tožbi (smiselno v predlogu za izvršbo), kot tudi v odgovoru na tožbo (smiselno v ugovoru zoper sklep o izvršbi). Povedano še drugače, sodišče se lahko že ob preizkusu tožbe (oziroma smiselno predloga za izvršbo) izreče za mednarodno nepristojno le, če zanesljivo ugotovi, da je izključno pristojno sodišče kakšne druge države članice EU oziroma da ni pristojno slovensko sodišče. Posebna narava izvršbe na podlagi verodostojne listine je pomembna tudi v zvezi z vprašanjem, katero sodišče je mednarodno pristojno z

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ima dvojno pravno naravo, saj sodišče hkrati izda plačilni nalog v smislu 431. člena ZPP in tudi dovoli izvršbo (tretji odstavek 44. člena ZIZ). Glede na to upnik šele s pravnomočnostjo in izvršljivostjo sklepa o izvršbi pridobi izvršilni naslov in se zato izvršba na podlagi verodostojne listine lahko začne opravljati šele po pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi. Upnik pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom še ni pridobil ločitvene pravice, saj v zemljiški knjigi še ni prišlo do zaznambe izvršbe.

V taki dejanski situaciji, ko je bil ob odločanju sodišča prve stopnje o upnikovem predlogu za dovolitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe že pravnomočen tudi sklep z dne 25. 10. 2022 o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrženju predloga za izvršbo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni nadaljevalo izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Izvršbe, ki do izdaje izpodbijanega sklepa dolžniku ni nalagala izpolnitev dajatvenega zahtevka in dovolitve izvršbe v primeru neizpolnitve obveznosti, namreč ni bilo mogoče nadaljevati z opravo izvršbe na drugo sredstvo izvršbe, kot smiselno izhaja iz četrtega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Ker pravdni postopek, v katerem se bo vsebinsko odločalo o utemeljenosti upnikove terjatve, še ni bil uveden, je za začasno odredbo tudi v primerih, ko poteka postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine, še vedno pristojno samo tisto sodišče, ki bi bilo glede na predlagano izvršilno sredstvo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo.

Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine zastaranje začne teči šele s pravnomočnim končanjem takega postopka. Dolžnica je v obravnavani zadevi ugovarjala sklepu o izvršbi v celoti, in predlaga razveljavitev le-tega. Ugovor je primarno vložila iz razloga zastaranja in v zvezi s tem navedla da: – je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 135603/2010 z dne 30. 9. 2010, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 16. 10. 2010, – terjatve na podlagi sodnih odločb zastarajo v roku 10 let od pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe in da – je bila predmetna izvršba vložena 15. 7. 2021 na podlagi sklepa, pravnomočnega dne 16. 10. 2010, ter je terjatev zastarala, saj je 10 letni zastaralni rok že potekel. Takšna trditvena podlaga v ugovoru omogoča sklep, da je dolžnica ugovarjala tudi zastaranje zakonskih zamudnih obresti. Pojem „terjatev“ namreč zajema tako glavnico, kot tudi zakonske zamudne obresti in stroške postopka (kar je oboje stranska terjatev).

Postopek prisilne poravnave sodi med postopke insolventnosti in kot tak po prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP predstavlja pravno oviro (negativno procesno predpostavko) za dovolitev izvršbe ali zavarovanja, pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti, pa se načeloma uporablja za vse postopke izvršbe, ki jih vodi sodišče, ne glede na čas nastanka in naravo izterjevane terjatve. V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe je bistvenega pomena le vprašanje, ali že začet postopek prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena. Ta procesna ovira je v predmetni zadevi podana, presoja učinkov postopka prisilne poravnave na izterjevano terjatev pa v tej fazi postopka ni pravno pomembna, saj določbe o učinkih prisilne poravnave ne določajo izjem od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v insolventnem postopku.

Po presoji višjega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče odložiti plačilo sodne takse do konca izvršilnega postopka, ker ni znano koliko časa bo trajal izvršilni postopek, glede na drugi odstavek 11. člena ZST-1 pa čas odloga plačila sodne takse ne more biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas. Poleg tega pa dolžnik v predlogu za odlog plačila sodnih taks niti ni opredelil, za koliko časa naj se odloži plačilo sodne takse, niti ni navedel izjemnih okoliščin, ki ni utemeljevale odlog plačila sodne taksa za čas daljši od 24 mesecev.