320. člen ZPP

Prav ima pritožba, ko trdi, da v pravdnem postopku praviloma sodba učinkuje med strankama postopka, kar pomeni, da tudi konkretna ugotovitvena iz postopka P 592/2018, učinkuje inter partes (kot to izhaja iz členov 319, 320 ZPP), in ne predstavlja posebnega primera širjenja pravnomočnosti, kot na primer pri oblikovalni sodbi. Kar pa sodba P 592/2018 ni, in že zato je mogoče v obravnavani pravdi ugotoviti drugačno lastninskopravno stanje kot v postopku pred tem.

Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.

Teorija procesnega prava ločuje med formalno in materialno pravnomočnostjo, pri čemer se formalno pravnomočnost razume kot neizpodbojnost sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi, medtem ko materialna pravnomočnost pomeni notranjo, vsebinsko trdnost odločbe v smislu vezanosti strank in sodišča na odločitev in njeno vsebino ter prepovedi ponovnega odločanja o isti zadevi. Za obravnavano zadevo je pomembna ravno materialna pravnomočnost in v nepravdnih postopkih, med katere spada tudi izvršilni postopek, obstaja dilema, katere odločbe postanejo pravnomočne. Pri tem je pomembno, da pravna teorija med meritornimi sklepi, ki postanejo (formalno in materialno) pravnomočni, omenja tudi sklep o ustavitvi izvršbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je o zadevi že bila izdana sodba z dne 20. 10. 2021, da je bila decembra 2021 vročena strankam, predlog tožene stranke za zavrženje tožbe glede prvega tožnika pa je bil podan 20. 7. 2022, torej več kot pol leta po prejemu sodbe. V teh dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za zavrženje tožbe glede prvega tožnika v skladu prvim odstavkom 320. člena ZPP.

V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZODPol-D je moral pristojni organ odločiti o predlogu upravičenca za sklenitev ali podaljšanje veljavnosti najemne pogodbe za nedoločen čas najkasneje v enem mesecu od uveljavitve novele zakona, sicer se šteje, da je bila najemna pogodba za nedoločen čas sklenjena. Ustavno skladna razlaga zakona narekuje enako obravnavo aktivnih in zaradi delovne nesreče invalidsko upokojenih policistov, na drugi stani pa enako obravnavo vseh invalidsko upokojenih uslužbencev policije ne glede na njihov dejanski socialni status.

Niti ZPP niti ZIZ upniku ne prepovedujeta, da predlog za izdajo začasne odredbe naknadno dopolni ali spremeni. To lahko stori do odločitve sodišča prve stopnje o prvotnem predlogu, zato je treba kot pravočasne upoštevati vse upnikove vloge, ki so na pristojno sodišče prispele do trenutka izdaje sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe. Stališče prvostopnega sodišča, da je namen začasne odredbe le v preprečitvi nastanka škode, torej škode, katere nastanek šele grozi, je preozko in v nasprotju s splošnim načelom preprečevanja škode. Vsebina pojma "težko nadomestljive škode" se v primeru regulacijskih začasnih odredb nanaša na grozečo škodo, ki je v tem, da upnik brez takojšnje zaščite svojega pravnega položaja (z začasno odredbo) ne bo mogel doseči učinkovitega sodnega varstva, ker bo to v času, ko bo upnik ob normalnem teku stvari lahko prišel do končne odločitve v rednem sodnem postopku, že povsem brez pomena. Pogoj nastanka težko nadomestljive škode je pri regulacijskih začasnih odredbah torej izkazan, če obstaja verjetnost, da sodno varstvo, ki ga bo upnik uveljavljal s tožbo, tudi, če bo z njo uspel, ne bo več doseglo svojega namena.

Očitano procesno kršitev šestega odstavka 209. člena ZFPPIPP bi moral pritožnik uveljavljati s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovorov proti vodenju postopka prisilne poravnave. Če te kršitve ni uveljavljal, tega ne more sanirati na način, da zatrjevano kršitev uveljavlja v pritožbi zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. Če bi mu namreč sodišče sledilo in ponovno odločalo o ugovorih, bi storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Zahteva po učinkovitosti pravnega sredstva pomeni, da mora pravno sredstvo upnikom omogočiti učinkovito varstvo njihovih pravic v razmerju do dolžnika. Vsak od upnikov ima v razmerju do dolžnika pravico zahtevati odločanje o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, razen izjemoma pa upniki nimajo pravice zahtevati odločanja o začetku postopka prisilne poravnave. Pravica, ki jo mora pravno sredstvo varovati med postopkom prisilne poravnave je zgolj ta, da upniki lahko dosežejo začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, če načrt finančnega prestrukturiranja ne omogoča za upnike ugodnejšega poplačila, kot bi ga dosegli v primeru stečajnega posto

Pravnomočnost sodne odločbe, ki v skladu s 319. in 320. členom ZPP sodišče veže, se namreč nanaša le na njen izrek, ne pa tudi na morebitne razloge sodne odločbe in v njih ugotovljeno dejansko stanje. Ker tožnica ni navajala in predlagala nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, kateri dolgovi in v kakšnem obsegu so bili glede na različne vire poplačila dolgov, poplačani iz dela toženca, je povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici, na kateri je bilo v tej pravdi tako trditveno kot tudi dokazno breme, ni uspelo dokazati na njeni strani prikrajšanja in na strani toženca obogatitve zaradi poplačila osebnih dolgov toženca iz sredstev skupnega premoženja v času njune izvenzakonske skupnosti, saj je toženec nasprotno dokazal, da dolgov (vsaj v pretežnem delu) ni poplačal iz svojih dohodkov, ustvarjenih v času skupnosti, pač pa jih je poplačal iz svojega lastnega posebnega premoženja.

Stečajno sodišče v postopku izdaje soglasja k odstopu ne odloča o pravici ali o pravni koristi sopogodbenika stečajnega dolžnika iz pogodbe, od katere je stečajni dolžnik odstopil. V stečajnem postopku se varujejo zgolj pravice in koristi stečajnih upnikov s ciljem čim ugodnejšega poplačila njihovih terjatev, zato tretje osebe, med katere spada tudi sopogodbenik stečajnega dolžnika, niso stranke stečajnega postopka in zato nimajo pravice do udeležbe v postopku izdaje soglasja stečajnega sodišča k odstopni izjavi upravitelja. V primeru, ko je sopogodbenik stečajnega dolžnika hkrati tudi njegov upnik, ki je s pravočasno prijavo terjatve pridobil položaj stranke v stečajnem postopku pa pravnomočen sklep o izdaji soglasja k odstopu učinkuje na stranke stečajnega postopka. Zaradi kompleksnosti poslovnega razmerja med pravdnima strankama in ob upoštevanju skupnega namena strank, določenega v pogodbi, je treba pogodbeno razmerje med strankama obravnavati celostno in ga ni mogoče cepiti na posamezne dele, kot si je prizadevala tožena stranka. Vse s pogodbo dogovorjene obveznosti in pravice pogodbenih strank so povezane, soodvisne in med seboj celo pogojene. Z izdajo ze

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v toženkinem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP.

Pisna sodba je izdana na dan zaključka glavne obravnave iz razlogov, ker sodišče takrat zaključi dokazovanje, ki je bilo predmet meritornega in kontradiktornega postopka, zato drugih dokazov ne sme upoštevati (razen v primeru izjeme iz drugega odstavka 291. člena ZPP). Stranka na datum izdaje pisne sodbe ne more vplivati, njene nadaljnje procesne pravice (po zaključku glavne obravnave) pa varuje 320. člen ZPP, ki določa, da je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je razglašena, če ni bila razglašena, pa ko je odpravljena, ter da ima nasproti strankam sodba učinek šele od dneva, ko jim je vročena. Ker je bila tožnica z datumom izdaje sodbe seznanjena 2. 10. 2017, ko jo je prejela, o prehodni določbi po tretjem odstavku 125. člena ZPP - E pa najkasneje v času uveljavitve te novele, to je 14. 9. 2017, je imela ob prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani 28. 6. 2018 na razpolago vse dejanske in pravne podatke, da bi ob ustrezni skrbnosti vložila revizijo in ne predloga za revizijo, kar je zmotno storila.

Stranke zavezuje pravnomočni del sodbe oziroma sklepa, torej izrek. Zato imajo stranke pravico do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva zoper zavezujoči del sodbe oziroma sklepa oziroma zoper izrek. Zoper odločbo višjega sodišča v izvršilnem postopku ni dovoljenih pravnih sredstev, razen revizije in obnove postopka pod določenimi pogoji. Pravica do izjave dolžniku ni bila kršena niti zato, ker mu odločba pritožbenega sodišča še ni bila vročena. Vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč služi kot sredstvo za izpolnitev pogojev kakšnega drugega pravnega dejanja. Zato (ne)vročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve določb postopka. Do absolutne bistvene kršitve določb postopka pride, če zaradi opustitve vročitve stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, relativna bistvena kršitev pa je lahko podana, če bi (ne)vročitev ali napačna vročitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe.

V zemljiškoknjižnem postopku imata načelo zaupanja v zemljiško knjigo in načelo formalnosti postopka prednost pred nevarnostjo morebitnega materialnopravno napačnega vpisa, do katerega lahko pride v primeru odtujitve stvari (nepremičnine), o kateri teče pravda. Zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o dovolitvi predlaganega vpisa ne more odločati o razširjenih subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe (190. člen ZPP) in ugotavljati dobre vere kot predpostavke pridobitve stvarne pravice, temveč vpis dovoli, če predlagatelj predloži listino, ki je podlaga za vpis njegove pravice. Odprava napak glede izpolnjevanja materialnopravnih pogojev za pridobitev pravice je pridržana za pravdni postopek z ustrezno tožbo.

Razmerje med solastniki glede uporabe, ki ga oblikuje sodišče s svojo odločbo, je po svoji naravi začasnega značaja, saj ga solastniki lahko kadarkoli sporazumno uredijo drugače. Če ne prej, način uporabe, kot je oblikovan s sklepom, neha veljati z delitvijo. Vendar pa takšen začasen značaj ne more pomeniti, da ima solastnik, če se okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo, ko je uredilo način uporabe, bistveno spremenijo in do sporazuma ne pride, možnost predlagati le delitev. Tako stališče bi pregloboko poseglo v pravico do (so)uporabe in (so)uživanja stvari, ki je eno od temeljnih upravičenj, ki izvirajo iz (so)lastninske pravice. Novo odločanje je zato dopustno, če udeleženec izkaže, da so se okoliščine, ki so bile upoštevane ob prvem odločanju, bistveno spremenile. Sodišče pri izbiri načina uporabe, čeprav ZNP v tem pogledu nič ne določa, ni povsem prosto. Pri odločanju mora namreč upoštevati, da 66. člen SPZ pravico do posesti in uporabe solastne stvari daje vsem solastnikom in da denarnega nadomestila ni mogoče izenačevati s (so)uporabo solastne stvari. Za konkreten primer to pomeni, da odločitev, da sporno stanovanje uporablja izključno predlagateljica, nasprotnemu

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožniki svojo trditev, da ima tožena stranka nepremičnino v posesti oziroma da je pasivno legitimirana v tej pravdi, utemeljujejo izključno na (nični) kupoprodajni pogodbi, neprerekano pa je ostalo dejstvo, da je pravna prednica tožnikov že od vsega začetka vedela, da bo nepremičnina namenjena balinarski sekciji z namenom, da si na parceli uredijo balinišče in se s tem tudi strinjala. Balinarji so torej neposredno posest sporne nepremičnine dobili na podlagi dogovora s pravno prednico tožnikov, ki predstavlja veljaven pravni naslov za uporabo nepremičnine, česar pritožba ne uspe izpodbiti. Posredna posest praviloma nastane na podlagi najema, zakupa ali izjave volje, torej temelji na nekem pravnem naslovu. V obravnavani zadevi pa tožnikom ni uspelo izkazati, da bi balinarji na katerega od naštetih načinov dobili nepremičnino v (neposredno) posest s strani tožene stranke. V konkretnem primeru to pomeni, da na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki je bila ugotovljena za nično, tožena stranka ni postala lastnik sporne nepremičnine, zato posesti tudi ni mogla (veljavno) prenesti na tretjega, tj. balinarje. Ker pogodba ne zavezuje (več), tožniki

Mejnik časovne meje pravnomočnosti sodbe je zaključek glavne obravnave, ko gre za spor majhne vrednosti, je to trenutek, ko bi stranka še lahko navajala nova dejstva in dokaze. Zmožnost plačila na obstoj obveznosti nima vpliva, v pravdnem postopku tudi ni mogoče toženi stranki nalagati plačila v več obrokih. To je lahko le stvar morebitnega dogovora med pravdnima strankama. Plačilo je bilo izvršeno šele po izdaji sodbe. Gre za dejstvo, ki ga bo toženec lahko uveljavil v izvršbi, če bi tožnik kljub (delnemu) plačilu zahteval izvršbo tudi za že plačani del obveznosti oziroma pri njej vztrajal.

Sodna odločba nasproti strankam učinkuje od dneva, ko jim je vročena in je zato rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ začel teči z vročitvijo sklepa pritožbenega sodišča tretjemu. Za pričetek teka roka za vložitev tožbe tako ni odločilen datum seje pritožbenega sodišča, ampak trenutek vročitve tretjemu.

Vsakršno izvajanje zemeljskih del v bližini mejnih znamenj od naročnika terja posebno skrbnost. Z natančnimi navodili izvajalcu del mora poskrbeti, da ostanejo v naravi postavljena mejna znamenja nedotaknjena. Če kljub potrebni skrbnosti pri izvajanju del pride do odstranitve mejnih znamenj, mora naročnik del na svoje stroške preko ustreznega postopka in pooblaščenega geodetskega podjetja poskrbeti za vzpostavitev stanja, kakršno je bilo, preden je prišlo do odstranitve mejnikov.

Ker je bilo dejanje storjeno v korist toženke, ki je delo naročila, nadzorovala in plačala, je pasivno legitimirana v tej pravdi. To velja tudi v primeru, če je bilo motitveno dejanje storjeno brez njene vednosti (kot zatrjuje pritožba), oziroma brez njenega odobravanja, saj se je sama kasneje mirni restituciji očitno upirala. V takšnem primeru tudi odklanjanje vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja pomeni poseg v posest. Da se toženka od dejanja ni distancirala, potrjuje tudi ravnanje v konkretnem postopku, kjer je poseg celo zagovarjala oziroma ga opravičevala.