41. člen ZIZ

Če se je upnik v predlogu za izvršbo skliceval na verodostojno listino pod kataloško številko 8, kar pomeni verodostojno listino po drugih zakonih, hkrati pa verodostojno listino označil kot "posojilna pogodba", te pomanjkljivosti v nadaljevanju ni mogoče sanirati: pogodba kot taka namreč ne pomeni verodostojne listine, upnik pa bo lahko za njeno realizacijo sprožil pravdo. Če je upnik napačno označil verodostojno listino in sicer razpolaga z listino, ki ustreza pogojem iz ZIZ, zaradi zavrženja prvotnega predloga ni izključena ponovna vložitev predloga za izvršbo.

Okrožno sodišče v Kopru se je izreklo za krajevno nepristojno, še preden je tožeča stranka dopolnila tožbo in preden je tožena stranka lahko odgovorila na tožbo, torej v fazi postopka, v kateri procesne predpostavke za obravnavo ugovora krajevne nepristojnosti po prvem odstavku 22. člena ZPP niso bile podane. Sodišče bi se zato lahko izreklo za krajevno nepristojno le pod pogoji iz drugega odstavka 22. člena ZPP, ki pa niso izpolnjeni, saj izključna krajevna pristojnost drugega sodišča ni določena.

Za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Stranki pa se lahko v primeru, ko zakon ne določa izključne pristojnosti kakšnega sodišča, sporazumeta, da jima na prvi stopnji sodi sodišče, ki ni krajevno pristojno, če je to sodišče tudi stvarno pristojno. V takšnem primeru lahko upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem dogovoru. Pri tem mora v predlogu za izvršbo določno označiti listino o sporazumu o pristojnosti. Prav tako se lahko na sklenjeni sporazum sklicuje tudi dolžnik v ugovoru. Upnik je organiziran v pravno organizacijski obliki javnega sklada, ki ne spada med osebe, za katere veljajo pravila o gospodarskih sporih po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Zato personalnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih ne izpolnjuje. Po drugem odstavku 482. člena ZPP veljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med osebami iz 481. člena in 1. do 3. točke prvega odstavka tega člena ter državnimi organi in organizacijami z javnimi pooblastili, kadar te na

Po veljavni ureditvi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku verodostojne listine predlogu za izvršbo ni treba priložiti, mora jo le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve ter opredeliti temelj zahtevka. Glede na takšno ureditev, ki velja za upnika, tudi zahteve do dolžnika v zvezi z obrazloženostjo ugovora ne smejo biti prevelike, saj bi bilo sicer kršeno načelo enakosti orožij. Če upnik ne priznava pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) ali če poda t. i. ugovor nevednosti, mu dokazov za ugovorne navedbe ni treba ponuditi. Le če ne gre za nobenega od obeh položajev (zanikanje poslovnega razmerja, nevednost), je za izpolnitev zahteve po obrazloženosti ugovora treba le-tega tudi dokazno podpreti. Tudi, če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno - zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje. V ugovoru je dolžnik glede računa št. 0000 navedel, da terjatev po tem računu v celoti prereka, ker blago ni bilo do

Položaj, ko se je nad dolžnikom pred vložitvijo predloga za izvršbo začel postopek zaradi insolventnosti, ZFPPIPP izrecno ureja v prvem odstavku 131. člena, ki se glede na 383. člen ZFPPIPP uporablja tudi za postopek osebnega stečaja. Izvršilnemu sodišču navedena določba prepoveduje, da bi po začetku postopka zaradi insolventnosti zoper dolžnika izdalo sklep o izvršbi ali zavarovanju. Izjeme od tega pravila so za dovolitev izvršbe določene v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, v osebnem stečaju pa še v 390. člena ZFPPIPP. V obravnavani zadevi upnik ne zahteva izvršbe za terjatev, ki se po 390. členu ZFPPIPP poplača iz stečajne mase prednostno, zato ostane še presoja, ali gre za katero od izjem iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Odgovor je negativen. Po navedeni določbi je namreč po začetku postopka zaradi insolventnosti sklep o izvršbi dopustno izdati le, ko gre za izvršbo na podlagi odločb, naštetih v 1. do 4. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Ni pa v ZFPPIPP predvideno, da bi bilo po začetku postopka zaradi insolventnosti dopustno izdati sklep o izvršbi tudi na podlagi verodostojne listine. Čeprav sicer drži, da začetek stečajnega postopka učinkuje le

V pritožbi upnik zatrjuje in dokazuje, da je nosilec osnovne kmetijske dejavnosti, in da mora kot davčni zavezanec za vsako opravljeno dobavo blaga oziroma storitev izstaviti račun. Na tej podlagi je upnik po njegovih trditvah izstavil tudi zadevno verodostojno listino - račun, na kateri je temeljil predlog za izvršbo. Takšne pritožbene navedbe so pravno pomembne za odločitev o predlogu za izvršbo, saj je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrglo prav iz razloga, ker upnik zgolj zato, ker je fizična oseba in ni vpisan kot samostojni podjetnik, naj ne bi mogel izdati verodostojne listine. Če bi se izkazalo, da je upnik zadevni račun izdal v okviru opravljanja svoje kmetijske dejavnosti, pa navedeno stališče v izpodbijanem sklepu ne bi bilo pravilno.

Tožnik je imel v tem postopku že dvakrat možnost uveljavljati, da se ne strinja z določitvijo pristojnega sodišča za odločanje v pravdi, pa te možnosti ni izkoristil. Zato je z uveljavljanjem ugovora krajevne pristojnosti sodišča v dopolnitvi tožbe glede na okoliščine konkretnega primera prepozen.

Treba je upoštevati, da v obravnavani zadevi ne gre za običajno izvršbo na podlagi verodostojne listine, temveč je predmetni postopek izvršba na podlagi priložene menice v skladu z 41.a členom ZIZ. Tako kot upnik, ki predlaga izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, mora upnik pri tej vrsti izvršbe na podlagi verodostojne listine menico, na kateri temelji svoj izvršilni predlog, le-temu priložiti. Sklepi o izvršbi na podlagi priložene menice se tako ne izdajajo samodejno, sodišče predlog za izvršbo na podlagi priložene menice že v fazi dovolitve preizkusi po vsebini, tako na podlagi trditvene podlage v predlogu za izvršbo, kot tudi na podlagi izvršilnemu predlogu priložene menice in morebitnih drugih listin. Ker so torej zahteve do upnika glede trditvene in dokazne podlage v dovolitvenu fazi precej večje kot pri običajni izvršbi na podlagi verodostojne listine, mora enako veljati tudi za zahteve do dolžnika glede obrazloženosti ugovora. Povedano še drugače, dolžnik hitreje doseže prag obrazloženosti ugovora pri običajni izvršbi na podlagi verodostojne listine kot pa pri izvršbi na podlagi priložene menice. Zgolj splošno zatrjevanje, da dolga ni, ne more predstavljati pravno relev

Sodišče pri odločanju o dolžnikovem ugovoru, če upnik nanj ne odgovori, šteje za resnične le dolžnikove dejanske navedbe (ne pa tudi pravnih zaključkov), le-te pa morajo biti pravno pomembne, tj. zmožne morajo biti, da pripeljejo do (pravno pravilnega zaključka), da izvršba ni dopustna. Kadar dolžnik takih navedb ne poda, niso podani pogoji za ugoditev njegovemu ugovoru. Sestavina sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ni ponovno navedba izvršilnega naslova in dolžnikove obveznosti, temveč so potrebne sestavine le oznaka, na podlagi katerega sklepa o izvršbi je bila izvršba dovoljena, upnik in dolžnik, izvršilno sredstvo, račun za poplačilo terjatve oziroma morebitni drugi podatki, potrebni za opravo izvršbe, ter pravni pouk. Zakon ne zahteva, da sodišče v tak sklep vnese tudi opozorila po 101. in 102. členu ZIZ, ter so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da mora na omejitve izvršbe in na to, da izvršbe ne opravlja na sredstva, na katera izvršba ni dopustna, paziti že sam izvrševalec sklepa. Prav tako v sklepu sodišče ni dolžno navajati, da bo izvrševalca obvestilo, ko bo sklep o novem izvršilnem sredstvu pravnomočen, saj je to samoumevna dolžnost sodišča. Ne g

Sporazum o pristojnosti je dovolj določno označen, dolžnik pa mu v ugovoru ni nasprotoval. Na ta način je upnik kriteriju iz sedmega odstavka 41. člena ZIZ zadostil, sodišče pa bi to navedbo v predlogu za izvršbo moralo upoštevati pri določitvi krajevne pristojnosti sodišča, ki bo v nadaljnjem pravdnem postopku odločalo o utemeljenosti upnikovega zahtevka.

Pojem "po zakonu overjena zasebna listina" je treba razlagati tako, kot jo glede na smiselno uporabo ob upoštevanju 15. člen ZIZ določa ZPP v 2. točki prvega odstavka 431. člena, to je kot listino, na kateri je po zakonu (64. člen Zakona o notariatu) overjen podpis zavezanca. Izvršilno sodišče je dolžno že ob vložitvi predloga za izvršbo paziti na to ali je listina, ki je v predlogu za izvršbo označena kot verodostojna, verodostojna listina v skladu s 23. členom ZIZ, saj obstoj take listine predstavlja formalno predpostavko za odločitev o predlogu za izvršbo.

Tožeča stranka ni izkazala, da je plačala sodno takso za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in pri plačilu navedla napačen sklic. Zaradi neplačila sodne takse se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni štel za vloženega in kot tak ni pretrgal teka zastaralnega roka.

Izjema od pravila iz prvega odstavka 40.c člena ZIZ, po katerem je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, prihaja v primeru izvršbe na podlagi priložene menice kot verodostojne listine v poštev le, če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih po 481. členu ZPP (prvi odstavek 41. a člena ZIZ).

Ker gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije ni mogoče, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. Upnik v predlogu za izvršbo ni navedel številke transakcijskega računa dolžnika, na katerem naj se opravi izvršba, prav tako ni podal identifikacijskih podatkov, na podlagi katerih bi sodišče lahko po uradni dolžnosti preverilo obstoj premoženja dolžnika v Republiki Sloveniji. Posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo, da krajevne pristojnosti slovenskega sodišča, ki bi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi opravljalo izvršbo, ni mogoče določiti, kar pomeni, da predlagane izvršbe v Republiki Sloveniji ni mogoče opraviti.

Sodišče prve stopnje je po prejeti dopolnitvi predloga za izvršbo pravilno zavrglo predlog za izvršbo z navedbo, da upnik predloga v roku ni dopolnil, kot mu je bilo naloženo, saj je poslal vlogo, v kateri je navedel podatke o dolžnici, na podlagi katerih sodišče dolžnice ni moglo nedvoumno identificirati, saj EMŠO, davčna številka in rojstni datum, kot jih je upnik navedel v dopolnitvi predloga, ne pripadajo dolžnici, kot jo je navedel upnik. Upnik je namreč v dopolnitvi (popravi) predloga za izvršbo navedel drug priimek dolžnice, vendar pa je tako popravljena navedba priimka dolžnice ostala nepravilna oziroma sodišče dolžnice na podlagi elektronsko dosegljivih evidenc ni moglo nedvoumno identificirati.

Pri obeh postopkih (tako pri tistem po 41. členu ZIZ kot pri tistem po 41.a členu ZIZ) pa velja določba prvega odstavka 61. člena ZIZ, kjer je predpisano, da znaša v meničnih (in čekovnih) sporih rok za ugovor tri dni.

Glede na očitno nepravilne predložene podatke dolžnikovega dolžnika o dolžnikovi plači, je takšno situacijo mogoče enačiti s tistimi, v katerih dolžnikovi dolžniki z upnikom in sodiščem ne sodelujejo in ne predložijo podatkov o dolžnikovi plači, na podlagi katerih bi upnik lahko pravilno izračunal višino obveznosti dolžnikovega dolžnika po 134. členu ZIZ. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da kljub zatrjevani zmožnosti plačila dolžnika iz naslova njegove plače (356,93 EUR neto za polovični delovni čas) upnica od njega oziroma dolžnikovega dolžnika še ni prejela nobenega poplačila, je torej upnica v obravnavanem primeru po oceni pritožbenega sodišča zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu za izdajo sklepa po 134. členu ZIZ.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitivi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdni postopek.

Po Uredbi o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba Bruselj I bis toženec (oziroma smiselno dolžnik) lahko, razen v primeru, ko je podana izključna pristojnost drugega sodišča, v mednarodno pristojnost sodišča določene države članice privoli tudi konkludentno. To posledično pomeni, da je tožbo treba vročiti tožencu v odgovor oziroma da sodišče na neobstoj mednarodne pristojnosti (razen pri izključni pristojnosti) ne sme paziti že ob predhodnem preizkusu tožbe. V nasprotnem primeru namreč do tihe prorogacije sploh ne bi moglo nikoli priti. Za presojo mednarodne pristojnosti so torej relevantne tako navedbe v tožbi (smiselno v predlogu za izvršbo), kot tudi v odgovoru na tožbo (smiselno v ugovoru zoper sklep o izvršbi). Povedano še drugače, sodišče se lahko že ob preizkusu tožbe (oziroma smiselno predloga za izvršbo) izreče za mednarodno nepristojno le, če zanesljivo ugotovi, da je izključno pristojno sodišče kakšne druge države članice EU oziroma da ni pristojno slovensko sodišče. Posebna narava izvršbe na podlagi verodostojne listine je pomembna tudi v zvezi z vprašanjem, katero sodišče je mednarodno pristojno z