67. člen ZIZ

Izvršilni postopek mora biti hiter in učinkovit, prav zato in zaradi dejstva, da upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika, pa je razumljivo, da sta ugovorni in pritožbeni rok krajša kot v pravdnem postopku, to je 8 in ne 15 dni. V zvezi z določbo tretjega odstavka 46. člena ZIZ višje sodišče opozarja na že zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-339/98), da popolna nesupenzivnost ugovora oziroma pritožbe v izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni neustavna oziroma ni v nasprotju z zahtevo po učinkovitosti pravice pravnega sredstva. Če se naknadno izkaže, da je bilo vloženo pravno sredstvo utemeljeno, se namreč dolžnik lahko posluži instituta nasprotne izvršbe. Zakonska možnost fiktivne vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP je odraz zahteve po učinkoviti pravici do sodnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer je korektiv taki ureditvi institut vrnitve v prejšnje stanje, če fikcija vročitve dejansko ni bila pravilno opravljena.

Upoštevaje ureditev v 40.c členu ZIZ je v konkretnem primeru mogoče govoriti o nevednosti dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), ki predloga za nasprotno izvršbo ni vložil po kvalificiranem pravnem pooblaščencu. Kljub zapisu v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 9. 4. 2024, da bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena v delo Okrajnemu sodišču v Krškem, in kljub temu, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) po pooblaščencu sklep o ustavitvi postopka prejel s strani Okrajnega sodišča v Krškem, se dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) na nevednost upravičeno sklicuje. Vendarle namreč ostaja dejstvo, da je postopek, vključno z odločanjem o ugovoru, sprva tekel na Okrajnem sodišču v Ljubljani, poleg tega pa ureditev, da je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za opravo izvršbe pristojno sodišče glede na dovoljena sredstva o izvršbi, še ne pomeni kar samoumevno, da je isto sodišče pristojno tudi za odločanje o vseh predlogih v zvezi s takim postopkom oziroma konkretno za odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo. Če bi bilo to že samo po sebi logično, bi bila druga poved v citiranem tretjem odstavku 40.c člena ZIZ povsem odv

V konkretnem primeru je bil dne 18. 2. 2025 (na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga) res izdan sklep o ustavitvi izvršilnega postopka. Prav tako drži, da je glede na dohodni zaznamek v spisu dolžnik istega dne, to je 18. 2. 2025, opravil procesno dejanje v predmetnem postopku, in sicer je v elektronskem izvršilnem vpisniku res zavedeno, da je dolžnik tedaj vložil vlogo. V samem elektronskem spisu sicer med pisanji kakršnekoli vloge dolžnika, vložene dne 18. 2. 2025, ni, so le s strani dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) vložena tri bančna potrdila o izvršenih plačilih. Ker pa je dolžnik obravnavani pritožbi priložil vlogo, naslovljeno "Pritožba zoper sklep z dne 18. 2. 2025", datirano z dnem 18. 2. 2025, je s tem vendarle uspel vzbuditi dvom v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi pritožbe zoper sklep z dne 18. 2. 2025 ni vložil. Ne glede na zgoraj navedeno pa dolžnik izpodbijane odločitve ne more ovreči. Tudi če bi se zanesljivo izkazalo, da je dolžnik dne 18. 2. 2025 v spis pritožbo zoper sklep z dne 18. 2. 2025 (in ne le njenih prilog - bančnih potrdil) dejansko vložil, namreč do stroškov takšne pritožbe v nobenem primeru ne bi m

Pritožba sicer pravilno navaja, da je kot osnovo za odmero stroškov treba šteti vrednost spora po nasprotni izvršbi, to je 3.537,71 EUR, ob takšni vrednosti pa bi nagrada za sestavo vloge po tar. št. 19 Odvetniške tarife znašala 300 točk. Vendar je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo od navedene vrednosti (300 točk) nagrado za obrazloženo vlogo odmeriti po tretji alineji 8. točke tar. št. 31 OT (izvršba za uveljavitev denarne terjatve na nepremičnine, kar bi zneslo 225,00 EUR, to je 75 % od 300 točk) in ne po prvi alineji 8. točke tar. št. 31 OT, kot je štelo sodišče prve stopnje (izvršba za uveljavitev denarne terjatve na denarno terjatev, kar znaša 75 točk, to je 25 % od 300 točk). Za odmero stroškov postopka s predlogom za nasprotno izvršbo namreč ni bistveno, katera izvršilna sredstva so bila predlagana s strani upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) v postopku izvršbe, temveč je odločilno, katera izvršilna sredstva je dolžnica (upnica po nasprotni izvršbi) predlagala za poplačilo njene zatrjevane terjatve v postopku nasprotne izvršbe.

RS postane zakoniti prevzemnik dolgov iz izvršilnih naslovov že z uveljavitvijo ZOKIPOSR, pri čemer se kot izvršilni naslov iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR šteje tako odločba oziroma druga izvršljiva listina, ki je po 17. členu ZIZ lahko izvršilni naslov, izdana zoper izbrisano družbo, kot tudi izvršljiva listina, izdana zoper družbenika izbrisane družbe. Ker upnik v konkretnem primeru razpolaga z izvršilnima naslovoma zoper izbrisano družbo in njeno družbenico ter je zakoniti prevzemnik dolgov iz takšnih izvršilnih naslovov že vse od uveljavitve ZOKIPOSR dolžnik - to je RS, ni bilo pravne podlage za zavrnitev predloga za izvršbo v delu, v katerem je upnik predlagal prenos zarubljenih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Takšna odločitev je v nasprotju s povsem jasnima in nedvoumnima določbama tretjega odstavka 46. člena in drugega odstavka 138. člena ZIZ. Izvršilno sodišče nima diskrecije, da tedaj, ko so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 46. člena ZIZ samo presoja, ali bo ugodilo predlogu za izvršbo v delu glede zahtevanega prenosa zarubljenih denarnih sredstev na upnikov račun še pred pravno

Nasprotno izvršbo lahko dolžnik predlaga, ko je izvršba že opravljena, to je, ko je opravljeno zadnje izvršilno dejanje za poplačilo upnikove terjatve. Dokler se izvršba še opravlja, dolžnik ne more predlagati nasprotne izvršbe. Ne drži, da bi dolžnik moral podati tudi trditve glede pravočasnosti svojega predloga, ki je sodišče ne bi smelo preverjati samo. Zgolj pomanjkljiva materialnopravna opredelitev razloga za nasprotno izvršbo s strani sodišča prve stopnje ali dolžnika seveda še ne pomeni, da je bil dolžnikov predlog neutemeljen.

ZIZ v prvem in tretjem odstavku 43. člena izrecno določa, da lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo in da v takšnem primeru sodišče postopek ustavi. Zakonska dikcija 43. člena ZIZ v primeru umika predloga za izvršbo izrecno govori o ustavitvi postopka. Taki dikciji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo, zapisanemu pa sledi tudi del sodne prakse. V sodni praksi je sicer zaslediti tudi drugačna stališča in sicer, da je v takem primeru mogoče ustaviti le izvršbo, vendar dolžnik tudi s tem ne more utemeljiti svojega pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka, saj tudi takšna morebitna sprememba (da bi se torej ustavila le izvršba in bi se postopek nadaljeval z odločanjem o ugovoru) dolžniku ne bi prinesla nobene neposredne pravne koristi in njegovega položaja v tem postopku ne bi v ničemer izboljšala. Ustavitev postopka namreč ne more pomeniti tudi njegovega konca, dokler ni odločeno o vseh pravnih sredstvih, temveč gre vsebinsko le za konec faze oprave izvršbe, torej konec opravljanja neposrednih izvršilnih dejanj.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Tožnik kot vrsto začasne odredbe predlaga prepoved tožencu opraviti izvršilna dejanja na podlagi pridobljenega izvršilnega naslova. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prepoved vložitve predloga za izvršbo in posledično prepoved opravljanja izvršilnih dejanj neprimerno sredstvo za zavarovanje tožničine terjatve na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Pritožnikovo razlaganje prvega odstavka 83. člena ZSV je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Procesni roki so roki, ki jih procesni zakon predpisuje za opravljanje določenih procesnih dejanj v postopkih (npr. rok za vložitev pravnega sredstva). Materialni roki pa so roki, ki so praviloma v materialnih predpisih določeni za uveljavljanje zahteve za pravno varstvo. Materialne roke delimo na prekluzivne (kjer pravica zahtevati pravno varstvo preneha …) in zastaralne, kjer pravica preneha na ugovor nasprotne stranke, v obeh primerih pa njihova zamuda povzroči zavrnitev zahtevka. Za opredelitev, ali je rok materialni ali procesni, ne more biti odločilno dejstvo ali je rok določen v materialnem ali procesnem predpisu. Za opredelitev je odločilna sama narava roka, to je, kakšna pravica se z določenim rokom varuje oziroma kakšne so posledice zamude roka. Pri opredelitvi je torej potrebno izhajati iz vprašanja, ali z iztekom roka dokončno preneha meritorno pravno varstvo oziroma preneha pravica do pravnega varstva določene vsebine (materialni rok) ali s potekom roka postane nedopustna le ena od oblik pravne zaščite (procesni rok). Pri roku, ki ureja vložitev predloga za nasprotno izvršbo,

Treba je razlikovati med ustavitvijo izvršbe in odločitvijo o koncu izvršilnega postopka. V primerih, ko sklep o izvršbi še ni pravnomočen in ko o morebitnih pravnih sredstvih stranke, torej o ugovoru dolžnika, še ni bilo odločeno, ni mogoče sprejeti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka, ampak se lahko le ustavi izvršba, kar je tudi upnica predlagala. Izvršilni postopek se v takšnem primeru konča šele po tem, ko je sklep o izvršbi postal pravnomočen oziroma ko je odločeno o vseh pravnih sredstvih, torej ko so končane vse faze postopka (faza dovolitve izvršbe in faza oprave izvršbe). V konkretnem primeru je pravni interes dolžnika, da se odloči o njegovem ugovoru, podan, saj bi mu v primeru, da bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist, torej, da bi se z odločitvijo njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal.

S pravnomočnostjo sklepa, s katerim sodišče ugotovi, da je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen in sklep o izvršbi razveljavi ter odloči, da bo o zahtevku v nadaljnjem postopku odločalo pristojno sodišče kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, izvršilni postopek zoper dolžnika ne teče več. S tem trenutkom se izvršilni postopek v razmerju do dolžnika, zoper katerega je bil sklep o izvršbi po drugem odstavku 62. člena ZIZ razveljavljen, prevesi v pravdni postopek, ki predstavlja nadaljevanje izvršilnega postopka. Ker je izvršilni postopek izčrpan, o utemeljenosti upnikovega zahtevka pa še ni odločeno, že iz tega razloga ni utemeljen predlog za nasprotno izvršbo.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, sicer pa pritožnica v pritožbi temelja in odmere višine stroškov niti ne izpodbija. Višje sodišče je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, prav tako pa izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na način poplačila teh stroškov in morebitni pobotni zahtevek, v okviru tega pritožbenega postopka niso pravno relevantne in nanje višjemu sodišču ni potrebno odgovarjati. Ko je namreč izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil. O nasprotni izvršbi pa odloča sodišče prve stopnje. Namen sredstva izvršbe, torej izreka denarne kazni po 226. členu ZIZ v primeru nenadomestne storitve, je doseči izpolnitev upnikove terjatve. Ko je namen dosežen, se izvršba zaključi, kot v tem konkretnem primeru, ko je upnik z vlogo z dne 13. 10. 2022 sam sporočil, da od 1. 8. 2022 dalje stiki potekajo v skladu s sodno poravnavo in sklepom o izvršbi se izvršba zaključi. Sklep

Navedbe o toženčevem nepoštenem, protipravnem in goljufivem ravnanju je sodišče prve stopnje pravilno presojalo z vidika prevare iz 49. člena OZ, za katero je kot sankcija predpisana izpodbojnost pogodbe. V skladu s teorijo in sodno prakso je ničnost predpisana le kot skrajna sankcija za neveljavnost pravnega posla (praviloma se pravni posel skuša vzdržati v veljavi v skladu z načelom pacta sunt servanda). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da prevara, četudi nemoralna, praviloma ni razlog za ničnost pogodbe, pač pa le izjemoma. Vsako ravnanje sopogodbenika, ki s pomočjo prevare napelje drugega sopogodbenika k sklenitvi pogodbe, je nemoralno, vendar pa lahko le v izjemnih primerih privede do ničnosti pogodbe. Pogodba je nična le tedaj, ko gre za tako hude napake volje, da pogodba v resnici sploh ni nastala, in ko je bila ena pogodbena stranka na račun druge nadpovprečno oškodovana oziroma na podlagi podpisane pogodbe sama (v nasprotju z drugo stranko) v zameno ni prejela ničesar. Ker je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova (notarskega zapisa), tožnika (kot dolžnika) v omenjenih dveh izvršilnih postopkih v ugovoru zoper sklep o izvršbi (tu

V postopku nasprotne izvršbe se obstoj sporne terjatve, ki se jo uveljavlja v pobot, ne more ugotavljati, še vedno gre namreč za izvršilni in ne pravdni postopek. Ugotavljanju takih dejstev izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje. Uveljavljanje pobota je tako omejeno le na nesporne terjatve, to so terjatve, ki jih nasprotna stranka priznava oziroma so ugotovljene v že končanem pravdnem postopku. Sodišče je pri presoji kriterijev za pobot, predvsem kriterija likvidnosti, upoštevalo veljavno slovensko pravo, to je določbe OZ, v povezavi s sodno prakso in pravno teorijo, in torej njegova odločitev ni bila odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti prava Evropske unije. Sodišče druge stopnje je zato predlog upnika za postavitev predhodnega vprašanja zavrnilo. Stroškov pri nasprotni izvršni ni mogoče odmerjati po določbah Odvetniške tarife, ki veljajo za pravna sredstva (nasprotna izvršba namreč ni pravno sredstvo), temveč po določbah, ki veljajo za obrazložene vloge.

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je v postopku (nasprotne) izvršbe materialnopravni pobot mogoč le, če je poleg pogojev iz 311. člena OZ, to je istovrstnost, vzajemnost in zapadlost terjatev, izpolnjen tudi pogoj, da je v pobot uveljavljana terjatev nesporna oziroma ugotovljena z izvršilnim naslovom (likvidnost). V konkretnem primeru je v pobot uveljavljana terjatev očitno sporna. Pobotni ugovor je bil namreč podan v predmetnem postopku nasprotne izvršbe in upnika po nasprotni izvršbi sta v pobot uveljavljani terjatvi v obravnavani zadevi izrecno nasprotovala. Sodišče prve stopnje je štelo, da ugovoru pobota ni mogoče slediti, ker v sklepu o preizkusu terjatev, izdanem v stečaju nad glavnim dolžnikom D. d. o. o., terjatev upnika po Pogodbi o finančnem lizingu št. 1 ni bila naložena v plačilo. Odločilno pa je že to, da sklep o preizkusu terjatev v zvezi z v pobot uveljavljano terjatvijo ne učinkuje tudi na upnika po nasprotni izvšbi oziroma da je v pobot uveljavljana terjatev terjatev upnika – dolžnika po nasprotni izvršbi do glavnega dolžnika, D. d. o. o. in ne do dolžnikov – upnikov po nasprotni izvršbi, B. B. in C. C. Dolžnik po nasprotni izvršbi uveljavlja

Dolžnica je dne 13. 7. 2020 vložila ugovor in v njem dokazno podprto zatrjevala, da je prav tako dne 13. 7. 2020 v celoti poplačala upnikovo terjatev s pripadki. Po vložitvi ugovora je upnik umaknil predlog za izvršbo in sodišče prve stopnje je posledično s sklepom z dne 11. 9. 2020, ki je postal pravnomočen dne 1. 10. 2020, ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžničini solastni nepremičnini. Glede na pravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe z dne 11. 9. 2020 se torej izvršilna dejanja v obravnavani zadevi zoper dolžnico ne bodo več opravljala. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da lahko upnik kadarkoli predlaga nadaljevanje predmetne izvršbe, saj postopka, ki je pravnomočno končan, ni več mogoče nadaljevati. Tudi dejstvo, da je poleg dolžničinega prostovoljnega plačila (opravljenega dne 13. 7. 2020) še banka A. d. d. dne 30. 6. 2020, torej že pred dolžničinim prostovoljnim plačilom, delno prisilno realizirala upnikovo terjatev, dolžnici ne daje pravnega interesa za vsebinsko odločanje o ugovoru. Dolžnica sicer pravilno ugotavlja, da je navedena okoliščina lahko razlog za nasprotno izvršbo, zmotno pa meni, da zaradi

Potek dogodkov, ki ga predstavlja tožnica, po oceni pritožbenega sodišča presega predvidljiv normalen tek stvari kot kriterij za odgovor na vprašanje, ali bi v primeru, če sodišče ne bi izdalo popravnega sklepa, imela dolžnica v izvršilnem postopku več možnosti, da se njena zarubljena sredstva na računu pri banki sprostijo tako, da bi z njimi tudi lahko razpolagala. Nakazuje celo na domnevno namero upnice, da je sprožila prisilni izvršilni postopek zoper dolžnico zato, da z njim ne doseže poplačilo v denarju, kar pa je v nasprotju z vsebino vlog upnice v vpogledanem priloženem izvršilnem spisu. Ker tožnica kot dolžnica izvršilnega postopka smiselno zatrjuje, da namen izvršbe, ki ga je sprožila upnica najemodajalka zoper njo kot najemnico, ni bilo plačilo najemnin, pač pa pobotanje medsebojnih terjatev, potem je upnica tista, ki je prekršila dogovor. Za škodo, ki nastane zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, pa ne odgovarja tretji, pač pa tisti, ki je kršil pogodbo. Po drugi strani pa država ni odgovorna za postopanje sodišča, ki je na predlog upnice izdalo sklep o prisilni izvršitvi terjatve, ker to dejanje ni bilo protipravno, saj je sodišče za tako postopanje po predlogu

Ko je izvršba že opravljena, lahko dolžnik predlaga sodišču naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev.

Pri nasprotni izvršbi gre za dvofazni postopek. V prvi fazi gre za odločanje o pravici dolžnika do vračila tistega, kar je upnik dobil v izvršbi; pozitivna odločitev je predpostavka za začetek druge faze v kateri se dovoli in opravi izvršba sklepa iz prve faze. Institut nasprotne izvršbe pomeni posebno obliko uveljavljanja obogatitvenega zahtevka, ki ga se ga sicer uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku. To pa je tudi razlog, da mora predlog za nasprotno izvršbo vsebovati vse, kar sicer vsebuje tožba zaradi neupravičene obogatitve: navedbo dejanske podlage, dokaze in določen zahtevek. Da za predlog za nasprotno izvršbo ne zadošča zgolj navedba, koliko upnik zaradi preplačila v izvršbi dolguje dolžniku, ampak je potreben določen (dajatveni) zahtevek, je razvidno tudi iz prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki pravi, da lahko dolžnik, ko je izvršba že opravljena, predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, če so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon našteva v nadaljevanju. Zahtevek pa je v predlogu za nasprotno izvršbo potreben tudi iz čisto logičnega razloga - druga faza postopka nasprotne izvršbe namreč predstavlja izvršbo na pod