63. člen ZIZ

Nevročitev oziroma nepravilna vročitev izdanega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pomeni obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP v zvezi s 63. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da seznanitev z izdano sodno odločbo, na katero tretji odstavek 42. člena ZIZ veže začetek teka 30-dnevnega roka za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ne pomeni nujno prejema oziroma (pravilne) vročitve te sodne odločbe. Vendar pa to ne pomeni, da je mogoče začetek teka tega roka vezati na seznanitev z vsakim dejstvom, na podlagi katerega bi se dolžnik lahko seznanil, da zoper njega teče izvršilni postopek. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je pravilna vročitev sodne odločbe stranki v postopku eden od ključnih procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do izjave kot bistvenega elementa pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), za uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in še zlasti za uresničevanje pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Institut razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je namenjen odpravi kršitev, ki so posl

Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša le na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe in se vsebinsko nanašajo na kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem. V okviru tega obnovitvenega razloga so zato relevantne le tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine), ne pa kršitve, ki se nanašajo na vročitev sodne odločbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Pravne posledice nepravilne vročitve oziroma nevročitve sodne odločbe (tj. neutemeljena izdaja potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe) se lahko namreč sanirajo z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe po določbah 42. člena ZIZ, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke (drugi in tretji odstavek 42. člena ZIZ).

Sklep o vrnitvi otroka na podlagi Haaške konvencije je po vsebini še vedno najbližji začasni odredbi. Pritožbene navedbe, da mora sodišče tak postopek na podlagi drugega odstavka 1. člena ZNP-1 izvesti po pravilih nepravdnega postopka, niso utemeljene. A tudi v skladu s 100. členom ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Sklep, s katerim je sodišče dolžniku naložilo takojšnjo vrnitev otrok v Švico, ki je po svoji pravni naravi, kot je bilo obrazloženo, najbližje sklepu o začasni odredbi, ni eden tistih, v katerem je obnova postopka dovoljena.

V ugovoru po roku dolžnik ni navajal dejstev, ki bi nastopila šele po izdaji sklepa o izvršbi, temveč je uveljavljal, da je terjatev prenehala že pred izdajo sklepa o izvršbi. S takimi navedbami je dolžnik negiral obstoj obveznosti, ki je bila s sklepom o izvršbi že pravnomočno ugotovljena po temelju in višini in dolžniku naložena v plačilo, tako negiranje pa v okviru ugovora po izteku roka ni dopustno, saj slednji dopušča uveljavljanje samo pravih opozicijskih ugovornih razlogov, to je ugovornih razlogov, ki dolžnikovo obveznost „le“ ukinjajo. Obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni mogoče upoštevati, če bi stranka ob primerni skrbnosti že v predhodnem postopku lahko uveljavljala oziroma dokazovala dejstva, ki tvorijo dejanski stan obnovitvenega razloga. Predložitev novega dokaza torej sama po sebi ne zadošča za uspeh s predlogom, ampak mora predlagatelj zatrjevati in izkazati tudi to, da ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej, to je še v času do pravnomočnega zaključka postopka. Ob tem je ključno, da izkaže, da pri zbiranju procesnega gradiva ni ravnal procesno neskrbno. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da do

V zvezi z dopustnostjo ponovne dovolitve izvršbe na premičnine je posebej pomembna okoliščina, ki jo navaja upnik v predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe z dne 14. 5. 2020. Prisilno izterjavo na premičnine predlaga pred ponovnim razpisom naroka za prodajo nepremičnine dolžnika, torej kot milejši poseg v premoženjsko sfero dolžnika. Četudi upnik pridobi izvršilni naslov z zlorabo postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, kot trdi dolžnik v kazenski ovadbi, v kateri smiselno zatrjuje neobstoj terjatve, ki jo upnik prisilno izterjuje v tem postopku, učinki pravnomočnosti v povezavi z načelom vezanosti na izvršilni naslov izvršilnemu sodišču preprečujejo, da bi navedene okoliščine upoštevalo, dokler v zato predvidenem ločenem postopku ni izvršilni naslov razveljavljen.

Stranke zavezuje pravnomočni del sodbe oziroma sklepa, torej izrek. Zato imajo stranke pravico do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva zoper zavezujoči del sodbe oziroma sklepa oziroma zoper izrek. Zoper odločbo višjega sodišča v izvršilnem postopku ni dovoljenih pravnih sredstev, razen revizije in obnove postopka pod določenimi pogoji. Pravica do izjave dolžniku ni bila kršena niti zato, ker mu odločba pritožbenega sodišča še ni bila vročena. Vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč služi kot sredstvo za izpolnitev pogojev kakšnega drugega pravnega dejanja. Zato (ne)vročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve določb postopka. Do absolutne bistvene kršitve določb postopka pride, če zaradi opustitve vročitve stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, relativna bistvena kršitev pa je lahko podana, če bi (ne)vročitev ali napačna vročitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe.

Pravnomočnega sklepa o izvršbi dolžnik ne more obiti s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, ampak se mora (najprej) poslužiti pravnih sredstev v izvršilnem postopku, da bi izpodbil sklep o izvršbi, ki je dovolil izvršbo na njegova sredstva. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da ne obstaja ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja. Ker sta bila oba sklepa o izvršbi pravnomočna, tožnik pa v izvršilnih postopkih ni ugovarjal, niti ni uporabil rednih ali izrednih pravnih sredstev, je tožena stranka upravičeno in skladno z obstoječo zakonodajo zahtevala izvršbo na dolžnikovo premoženje. Vodenje izvršilnega postopka ne predstavlja protipravnega ravnanja.

Četudi bi obstajali utemeljeni razlogi za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov, dolžnik ugovora po izteku roka ne sme utemeljevati z dejstvi iz časa pred nastankom izvršilnega naslova, ki ga v obravnavani zadevi predstavlja naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (prvi odstavek 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

Posledica neobrazloženega odgovora na ugovor po izteku roka ni domneva, da je ugovor utemeljen, ampak se štejejo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične (smiselna uporaba tretjega odstavka 58. člena ZIZ in 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ugovor po izteku roka je mogoče vložiti zgolj iz pravih opozicijskih razlogov in ne tudi v primeru, ko je izvršilni naslov odpravljen, razveljavljen oziroma spremenjen.

Pravnomočnega sklepa o izvršbi dolžnik ne more obiti s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, ampak se mora (najprej) poslužiti pravnih sredstev v izvršilnem postopku, da bi izpodbil sklep o izvršbi, ki je dovolil izvršbo na njegova sredstva.

Revizija, za katero tožnik zahteva brezplačno pravno pomoč, v izvršilnem postopku ni dovoljena (10. člen ZIZ), obnova postopka pa bi bila po določbah ZPP v konkretni zadevi dovoljena le proti delu sklepa o izvršbi, s katerim bi mu bilo naloženo, naj poravna terjatev (prvi odstavek 63. člena ZIZ). Tožnik pa v navedeni izvršilni zadevi ni dolžnik in tudi ni stranka postopka in je zato po mnenju sodišča njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči očitno nerazumna. Vložitev želenega izrednega pravnega sredstva namreč ni dopustna, tožnik pa v zadevi tudi ne tudi izkazuje pravnega interesa.

Odločitev o naložitvi plačila denarne kazni ne predstavlja primera iz prvega odstavka 63. člena ZIZ, to je izjeme, ko je obnova postopka dovoljenja. Dolžnikoma določena in naložena denarna kazen v tem postopku predstavlja le sredstvo prisile, da dolžnika izpolnita svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Predstavlja le način uveljavitve nedenarne terjatve, kot jo določa 226. člen ZIZ.

Ker za presojo pravočasnosti vloge, poslane po telefaksu, velja prejemna in ne oddajna teorija, bi za utemeljenost zahteve za obnovo postopka ne zadoščala izkazanost dejstva, da je dolžnik poslal ugovor, temveč bi moral izkazati, da je COVL njegov ugovor tudi dejansko prejel, česar pa s predloženimi in izvedenimi dokazi ni uspel izkazati.

Pravila postopka, po katerem sodišče opravlja prisilno izvršitev terjatve na podlagi izvršilnega naslova, so določena v ZIZ. Le v primeru če ZIZ pravil nima, se na podlagi 15. člena ZIZ v postopku izvršbe smiselno uporabljajo določbe ZPP. ZIZ kot specialni predpis za postopek izvršbe v 10. členu ureja vprašanje izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne odločitve izdane v postopku izvršbe, zato subsidiarna uporaba pravil ZPP, ki dopuščajo izredna pravna sredstva, v postopku izvršbe ne pride v poštev.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je dopustno pravni temelj izvršbe ohraniti v veljavi, ko se naknadno s pravnomočno odločbo izkaže, da je bila podlaga takega pravnega temelja nična, v primerih, ko je bil izvršilni postopek sprožen na podlagi verodostojne listine in dolžnica v izvršilnem postopku ni imela možnosti ugovora zoper sklep o izvršbi.

Dejstvo, da je na dolžnikovi nepremičnini že dovoljena izvršba v korist upnika, ne preprečuje dovolitve izvršbe na isto dolžnikovo nepremičnino v korist istega upnika v drugem postopku. Pri tem mora sodišče po uradni dolžnosti paziti le, ali teče med istima strankama za izterjavo terjatve drug izvršilni postopek na podlagi istega izvršilnega naslova (četrti odstavek 189. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Le v primeru, če sodišče ugotovi, da teče drug izvršilni postopek na podlagi istega izvršilnega naslova, izvršbe ne dovoli in predlog za izvršbo zavrže.

ZIZ govori o sklepu o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, česar ni mogoče širiti na primere, ko je dolžniku naloženo plačilo denarne kazni.

Obnova postopka je dopustna samo v primeru, ko se v postopku izvršbe pridobi izvršilni naslov, to je v primeru, ko se začne postopek na podlagi verodostojne listine in pravnomočen sklep o izvršbi v naložitvenem delu predstavlja izvršilni naslov ter v primeru, kadar gre za pravnomočen sklep o izvršbi v postopku nasprotne izvršbe.

Proti odločitvi pritožbenega sodišča, ki je pravnomočna, pa pritožba kot redno pravno sredstvo ni dopustna.

Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben postopek, v katerem se v primeru, ko dolžnik ne ugovarja sklepu o izvršbi, šteje, da priznava denarno terjatev, kakor je naložena in izhaja iz predloženih listin. S tem, ko je sodišče izdalo sklep o izvršbi, je tudi odločilo o denarnem dajatvenem zahtevku toženke (tam upnice) iz izvršilnega predloga. Ker tožnik (tam dolžnik) ni vložil ugovora, je takšna odločitev postala pravnomočna in veže tako sodišče, kakor stranke. Vanjo je dopustno posegati le izjemoma z izrednimi pravnimi sredstvi. S tem, ko je tožnik postavil ničnostni ugotovitveni zahtevek in zahtevek za razveljavitev dela pogodbe, zahteva od sodišča, da ponovno presoja isto pravico toženke iz gradbene pogodbe na plačilo pogodbene kazni, kar je že storilo izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi. Uveljavljanje ničnostnih in izpodbojnih zahtevkov po tem, ko je tožnik že imel možnost iste razloge neveljavnosti istih toženkinih terjatev uveljavljati v drugem postopku med istima strankama, pa se je temu s konkludentnim dejanjem odpovedal, bi bilo v nasprotju s temeljnim načelom pravdnega postopka vestnosti in poštenja.