61. člen ZIZ

Za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Stranki pa se lahko v primeru, ko zakon ne določa izključne pristojnosti kakšnega sodišča, sporazumeta, da jima na prvi stopnji sodi sodišče, ki ni krajevno pristojno, če je to sodišče tudi stvarno pristojno. V takšnem primeru lahko upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem dogovoru. Pri tem mora v predlogu za izvršbo določno označiti listino o sporazumu o pristojnosti. Prav tako se lahko na sklenjeni sporazum sklicuje tudi dolžnik v ugovoru. Upnik je organiziran v pravno organizacijski obliki javnega sklada, ki ne spada med osebe, za katere veljajo pravila o gospodarskih sporih po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Zato personalnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih ne izpolnjuje. Po drugem odstavku 482. člena ZPP veljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med osebami iz 481. člena in 1. do 3. točke prvega odstavka tega člena ter državnimi organi in organizacijami z javnimi pooblastili, kadar te na

Relevantna dejstva za redni ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine so bila kdaj ter kako se zgodila prometna nesreča in ta so obstajala pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Prav tako se je pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi dolžnica lahko zavedala ali je dolžna plačati vtoževano terjatev ali ne. V kazenskem postopku pridobljeno izvedensko mnenje ni novo dejstvo, temveč en od dokazov. Tudi kazenski in prekrškovni postopek, v katerih je bila dolžnica pravnomočno oproščena, ne predstavljata novih dejstev, temveč sodno presojo dolžničine kazenske krivde oziroma prekrškovne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi morala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevati, da ni dolžna plačati vtoževane terjatve.

Po veljavni ureditvi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku verodostojne listine predlogu za izvršbo ni treba priložiti, mora jo le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve ter opredeliti temelj zahtevka. Glede na takšno ureditev, ki velja za upnika, tudi zahteve do dolžnika v zvezi z obrazloženostjo ugovora ne smejo biti prevelike, saj bi bilo sicer kršeno načelo enakosti orožij. Če upnik ne priznava pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) ali če poda t. i. ugovor nevednosti, mu dokazov za ugovorne navedbe ni treba ponuditi. Le če ne gre za nobenega od obeh položajev (zanikanje poslovnega razmerja, nevednost), je za izpolnitev zahteve po obrazloženosti ugovora treba le-tega tudi dokazno podpreti. Tudi, če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno - zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje. V ugovoru je dolžnik glede računa št. 0000 navedel, da terjatev po tem računu v celoti prereka, ker blago ni bilo do

Najbolj ugodna možna odločitev, ki jo dolžnik glede na zakonske določbe v izvršilnem postopku sploh lahko doseže v zvezi s svojim ugovorom zoper celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali le zoper njegov naložitveni del, je torej razveljavitev sklepa o izvršbi ter nadaljnje odločanje v pravdnem postopku. Takšno odločitev je dolžnik v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa glede ostale terjatve že dosegel. Tudi pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tako ni dovoljena. Upnik je v odgovoru na ugovor res umaknil predlog za izvršbo še za dne 29. 8. 2025 dodatno plačanih 1.000,00 EUR, vendar se na to plačilo ugovor ni nanašal, saj je bil vložen že prej. Posledično sodišče prve stopnje navedenega plačila v okviru odločitve o ugovoru ni moglo upoštevati. Ker pa je dolžnik terjatvi ugovarjal tudi po temelju, je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa v preostalem delu sklep o izvršbi pravilno razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku.

Upnik je v tem primeru uporabil postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Centralnim oddelkom za verodostojno listino, v katerem k predlogu za izvršbo ni priložena verodostojna listina, in se ni odločil za postopek na podlagi priložene menice. Ker listine v tem postopku niso bile priložene in posledično vročene dolžniku hkrati s sklepom o izvršbi, je dolžniku breme uveljavljana ugovorov po meničnem pravu mogoče naložiti šele v nadaljnjem, kontradiktornem postopku, v katerem se bo presojalo, kateri so tisti ugovori po meničnem pravu, ki jih dolžnik, glede na njegovo mesto na menici in glede na položaj upnika iz menice, sploh lahko učinkovito uveljavlja.

Dokaz o vročitvi sodne pošiljke je vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi. Gre za javno listino, zato velja domneva resničnosti njene vsebine. Dovoljeno pa je dokazovati nasprotno (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ne sme biti dvoma, da je bila vročitev sodne pošiljke po fikciji (pravilno) opravljena. Vročanje je namreč ena od bistvenih sestavin ustavne pravice do izjave v postopku), saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi. Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen. Vročitve po fikciji ni pravilno šteti kot pravno veljavne, če stranka sodišču vzbudi tehten dvom, da je bila vročitev opravljena po pravilih ZPP.

Najbolj ugodna možna odločitev, ki jo dolžnik glede na določbe ZIZ v izvršilnem postopku sploh lahko doseže v zvezi s svojim ugovorom zoper celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali le zoper njegov naložitveni del, je razveljavitev sklepa o izvršbi ter nadaljnje odločanje v pravdnem postopku. Takšno odločitev je dolžnik v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa že dosegel. Možnosti, za kakršno se zavzema pritožba, da bi izvršilno sodišče ob razveljavitvi sklepa o izvršbi tudi zavrglo predlog za izvršbo, pa ZIZ, ko gre za odločanje o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (v celoti ali le zoper njegov naložitveni del), ne predvideva. Cilja, ki ga dolžnik zasleduje v tem pritožbenem postopku, torej v okviru izvršilnega postopka ne more doseči, bo pa imel to možnost v sledečem pravdnem postopku.

Treba je upoštevati, da v obravnavani zadevi ne gre za običajno izvršbo na podlagi verodostojne listine, temveč je predmetni postopek izvršba na podlagi priložene menice v skladu z 41.a členom ZIZ. Tako kot upnik, ki predlaga izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, mora upnik pri tej vrsti izvršbe na podlagi verodostojne listine menico, na kateri temelji svoj izvršilni predlog, le-temu priložiti. Sklepi o izvršbi na podlagi priložene menice se tako ne izdajajo samodejno, sodišče predlog za izvršbo na podlagi priložene menice že v fazi dovolitve preizkusi po vsebini, tako na podlagi trditvene podlage v predlogu za izvršbo, kot tudi na podlagi izvršilnemu predlogu priložene menice in morebitnih drugih listin. Ker so torej zahteve do upnika glede trditvene in dokazne podlage v dovolitvenu fazi precej večje kot pri običajni izvršbi na podlagi verodostojne listine, mora enako veljati tudi za zahteve do dolžnika glede obrazloženosti ugovora. Povedano še drugače, dolžnik hitreje doseže prag obrazloženosti ugovora pri običajni izvršbi na podlagi verodostojne listine kot pa pri izvršbi na podlagi priložene menice. Zgolj splošno zatrjevanje, da dolga ni, ne more predstavljati pravno relev

V obravnavani zadevi se je dne 31. 1. 2022 zoper dolžnico vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - izpiska odprtih postavk. Dne 3. 2. 2022 se je pred Okrožnim sodiščem v Kranju nad dolžnico začel postopek osebnega stečaja St 000, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugotovilo, da je postopek prekinjen od dne 3. 2. 2022. Dne 2. 12. 2024 je nato sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 8874/2022, z izpodbijanim sklepom z dne 7. 2. 2025 pa je sklep o izvršbi VL 8874/2022 z dne 2. 12. 2024 razveljavilo ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, saj je ugotovilo, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor. Skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ lahko izvršilno sodišče v primeru, če dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti ali le zoper njegov naložitveni del vloži obrazložen ugovor, sprejme le eno možno odločitev. To je razveljavi sklep o izvršbi in sklene, da bo o zahtevku in s

Izpodbijani sklep je bil izdan v formaliziranem postopku preizkusa obrazloženosti ugovora in sodišče je izdalo tipski sklep. Slednji vsebuje materialnopravni zaključek, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sklep torej odkazuje na ugovor dolžnika, tega je upnik prejel z izpodbijanim sklepom in se z njim seznanil, saj v pritožbi podrobno povzema ugovorne trditve. Prepisovanje ugovornih trditev v obrazložitev sklepa ni bila potrebna, saj sodišče v ugovornem postopku ne ugotavlja spornih dejstev in ne izvaja dokazov. Upnik neutemeljeno navaja, da ugovor ni obrazložen. Res je v predlogu za izvršbo navedel na kaj naj bi se verodostojna listina nanašala in sicer na dostavo jaškov. Vendar nima prav, da bi dolžniku moralo biti znano na kaj se izvršba nanaša, da bi se lahko opredelil do tega pa se ni, da iz ugovora ne izhaja, da bi sklep izpodbijal iz vsebinskih razlogov, da ni podal pravno pomembnih dejstev oziroma trditev podkrepil z dokazi. Kot ugotavlja že upnik, ugovor temelji (med drugim) na splošnem zanikanju terjatve in to zadošča. Ni zahteve, da bi se moral dolžnik posebej konkretno opredeljevati do predloga, četudi j

Trditve so predstavljale ugovor nevednosti. Temu načeloma pritrjuje tudi upnik v odgovoru na pritožbo, vendar neutemeljeno dodaja, da v konkretnem primeru dolžnikov ugovor ne dosega standarda obrazloženosti, ker je v predlogu za izvršbo navedel pod opredelitev temelja zahtevka in oznako račune za najemnino, obratovalne stroške, stroške upravljanja in reklamni prispevek za lokal na podlagi najemne pogodbe in kataloško št. 1, kar je faktura. Čeprav je upnik vse to opredelil v predlogu pa ne pomeni, da bi moral dolžnik navajati, da mu ti računi niso znani, da jih ni prejel ali po njih ne dolguje. Ugovorne trditve, da dolžnik ne more preveriti ali je zatrjevani račun res verodostojna listina in da ni nujno, da je verodostojna listina, ker ni priložen, so pomenile enako, kot če bi dolžnik zatrjeval, da ne more preveriti ali gre res za terjatev, kot jo upnik opisuje v predlogu s sklicevanjem na račune za najemnino, obratovalne stroške, stroške upravljanja in reklamni prispevek za lokal na podlagi najemne pogodbe. Ali gre za to terjatev ali ne je stvar presoje in to lahko opravi samo sodišče v rednem pravdnem postopku.

Tožnica je podala delni umik predloga za izvršbo (pravilno tožbe) še preden je zadevo prejelo pravdno sodišče in tožnico pozvalo na doplačilo sodne takse. Vendar je šlo le za delni umik, s katerim je tožnica izrazila interes za vodenje pravdnega postopka glede neplačanega dela obveznosti, pravdi pa se je nato odrekla šele z neplačilom sodne takse. Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožnice. Šele, ko bi tožnica doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje delni umik tožbe vročilo toženki. Če bi se ta z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe, skupaj s stroškovno posledico. V tej zadevi pa je bil postopek ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse (in ne zaradi dejanskega umika tožbe), zato je sodišče prve stopnje stroške postopka toženke pravilno naložilo v plačilo tožnici.

Upnik v pritožbi ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o vložitvi obrazloženega ugovora, temveč zatrjuje dejanske okoliščine in prilaga dokaze za utemeljenost terjatve. Ali je zahtevek utemeljen ali ne, bo odločalo sodišče v nadaljnjem pravdnem postopku, ki bo sledil po uradni dolžnosti na podlagi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Kadar se pravdni postopek začne (kot v tem primeru) na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se kot tožba po izrecni določbi drugega odstavka 62. člena ZIZ obravnava predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi oziroma se kot tožba enotno obravnavata ta predlog in dopolnitev tožbe, k vložitvi katere po prejemu spisa pozove pravdno sodišče (ta tožba je tipično nepopolna, ker predlog ne vsebuje predpisanih sestavin tožbe iz 180. člena ZPP; prvi odstavek 108. člena ZPP). Kot tožba (oziroma njen del) se torej ne obravnava pritožba zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Prav tako je kot del odgovora na tožbo v takšnem postopku mogoče obravnavati le ugovor zoper sklep o izvršbi, ne pa odgovora na pritožbo zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Poleg tega trditve pravdnih strank iz pritožbe zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in odgovora na to pritožbo v kasnejši pravdi niso upoštevne zaradi narave in cilja pritožbenega postopka, ki ga sproži upnik zoper razveljavitveni sklep izvršilnega sodišča. Kot je pojasnjeno tudi v sklepu I Ip 1314/2023, ima pritožbeno sodišče v izvr

V konkretnem primeru gre za gospodarski spor v smislu 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Upnik ima namreč status samostojnega podjetnika, kot izhaja iz pritožbenih trditev in podatkov AJPES-a. Res je upnik vložil predlog za izvršbo brez pristavka pravno organizacijske oblike samostojnega podjetnika, torej s. p., vendar je v posledici enovitosti fizične osebe irelevantno, ali je zahtevek postavljen v imenu s. p. ali v imenu fizične osebe. Za tak postopek pa je glede na 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ stvarno pristojno pristojno okrožno sodišče.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-192/23 zavrnilo pomisleke o ustavni neskladnosti določb ZIZ, ki obrazloženost (in s tem utemeljenost) ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pogojujejo s predlaganjem dokazov za podane navedbe. V 35. točki obrazložitve citirane odločbe je v zvezi s tem izpostavilo, da mora dolžnik ugovoru dokaze dejansko predložiti le, ko priznava obstoj pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) in obstoj ter avtentičnost verodostojne listine, hkrati pa tudi to, da ima dovolj podatkov, da se do nje opredeli, tudi če oporeka pravni pravilnosti njene vsebine. V 36. točki obrazložitve pa je pojasnilo, da dolžnik, ki se odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak, standard obrazloženega ugovora doseže razmeroma enostavno, saj zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, kar je lahko tudi njegovo zaslišanje. V obravnavani zadevi dolžnik v ugovoru temu ni zadostil. Iz dolžnikovega ugovora izhaja, da priznava obstoj poslovnega razmerja z upnikom, in sicer v zvezi z dobavo sistema, ki so ga vgradili v A., prav tako pa tudi, da je dolžniku zn

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-192/23 zavrnilo pomisleke o ustavni neskladnosti določb ZIZ, ki obrazloženost (in s tem utemeljenost) ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pogojujejo s predlaganjem dokazov za podane navedbe. V 35. točki obrazložitve citirane odločbe je v zvezi s tem izpostavilo, da mora dolžnik ugovoru dokaze dejansko predložiti le, ko priznava obstoj pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) in obstoj ter avtentičnost verodostojne listine, hkrati pa tudi to, da ima dovolj podatkov, da se do nje opredeli, tudi če oporeka pravni pravilnosti njene vsebine. V 36. točki obrazložitve pa je pojasnilo, da dolžnik, ki se odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak, standard obrazloženega ugovora doseže razmeroma enostavno, saj zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, kar je lahko tudi njegovo zaslišanje. V obravnavani zadevi dolžnik v ugovoru temu ni zadostil. Iz dolžnikovega ugovora izhaja, da priznava obstoj poslovnega razmerja z upnikom, in sicer v zvezi s prodajo in nakupom mešalnika za luči, prav tako pa tudi, da je dolžniku znan

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-192/23 zavrnilo pomisleke o ustavni neskladnosti določb ZIZ, ki obrazloženost (in s tem utemeljenost) ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pogojujejo s predlaganjem dokazov za podane navedbe. V 35. točki obrazložitve citirane odločbe je v zvezi s tem izpostavilo, da mora dolžnik ugovoru dokaze dejansko predložiti le, ko priznava obstoj pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) in obstoj ter avtentičnost verodostojne listine, hkrati pa tudi to, da ima dovolj podatkov, da se do nje opredeli, tudi če oporeka pravni pravilnosti njene vsebine. V 36. točki obrazložitve pa je pojasnilo, da dolžnik, ki se odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak, standard obrazloženega ugovora doseže razmeroma enostavno, saj zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, kar je lahko tudi njegovo zaslišanje. V obravnavani zadevi dolžnik v ugovoru temu ni zadostil. Iz dolžnikovega ugovora izhaja, da priznava obstoj poslovnega razmerja z upnikom, in sicer v zvezi z najemom mini bagra, prav tako pa tudi, da mu je znano, na kaj se nanaša upni

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedena dejstva ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev. Dolžnik z njimi ni oporekal izterjevani terjatvi, torej ni zatrjeval pravno pomembnih dejstev, s katerimi bi, kolikor bi se izkazala za resnična, morebiti lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi. Poleg tega dolžnik tudi ni predložil nobenih dokazov.