Uzance

Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da so šele s tožničino pripravljenostjo, da izpolni svojo obveznost izročitve bremen prostih nepremičnin, prenehali učinki toženkinega ugovora neizpolnjene pogodbe in je nastopila njena zamuda. Ugovor sočasne izpolnitve namreč odlaga nastop zamude. Pri tem velja, da v primeru, ko si nasproti stojita vzajemno neizpolnjeni terjatvi, ne more zastaranje teči zgolj na eni strani. To v obravnavanem primeru pomeni, da vse dokler je obstajala sodno iztožljiva obveznost tožnice, da toženki izroči bremen prosti nepremičnini, ni moglo zastarati niti njeno nasprotno sodnovarstveno upravičenje za uveljavljanje plačila zneska, ki ji ga je po Urbanistični pogodbi dolgovala toženka. V konkretnem primeru je torej zastaranje lahko začelo teči šele z naslednjim dnem, ko je tožnica izkazala pripravljenost izpolniti svojo terjatev.

Plačilo drugemu podjemniku ima v razmerju med naročnikom in (prvim) podjemnikom, ki odgovarja za napake, značilnost stroškov odprave napak. Ker gre za jamčevalni zahtevek, je za presojo vsebine naročnikove pravice odpraviti napake na podjemnikove stroške pomembno, da je naročnik svojo pravico sodno uveljavljal v enem letu od obvestila o napaki (prvi odstavek 635. člena OZ), sicer njegovo materialnopravno upravičenje (pravica) preneha. Če gre namreč za škodo, ki jo je treba nadomestiti kot odpravo napake z delom, je povrnitev stroškov za odpravo napake eden od jamčevalnih zahtevkov in nima narave samostojnega odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka zahteva v tem postopku povračilo stroškov zaradi odprave napak po drugem podjemniku, zato bi lahko sodno uveljavljala povračilo teh stroškov le v enoletnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ. Pri tem je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da se peti odstavek 639. člena OZ, ki določa, da ima v vsakem primeru naročnik tudi pravico do povračila škode, nanaša na škodo zaradi zaupanja oziroma refleksno škodo, ne pa na navadno škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka v tem postopku. Navedena zakonska določba res omogoča naroč

Obstoj napak se lahko ugotovi šele takrat, ko je mogoče stvar na običajen način pregledati. V obravnavanem primeru to pomeni takrat, ko je bilo mogoče brez vsakršnih omejitev parket preizkusiti. Vseh morebitnih napak položenega parketa gotovo ni bilo mogoče ugotoviti, preden toženka parketa ni smela mehansko obremeniti. Določilo 112. člena posebnih gradbenih uzanc, po katerem se z uporabo objekta šteje, da je naročnik dela prevzel, temelji na predpostavki, da naročnik, ki prične uporabljati objekt še pred njegovim sprejemom in izročitvijo, nima nobenega utemeljenega razloga, da bi odlagal s pregledom opravljenega dela.

Med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo spora o tem, ali je bila pogodbena kazen pridržana in uveljavljena pravilno in pravočasno. Ker je sodišče prve stopnje sodbo v izpodbijanem delu oprlo na presojo, da tožena stranka pri uveljavljanju pogodbene kazni ni ravnala v skladu s PGU in Gradbene pogodbe, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP).

Nadzornik, ki se je zavedal, da je drug sistem sicer kvalitativno enakovreden projektiranemu, vendar zgolj ob predpostavki, da je pravilno projektiran in izveden, se ne more sklicevati na to, da sta bila investitor in projektant o zamenjavi obveščena. Za dopustitev nadaljevanja gradnje oziroma za vgraditev drugega sistema bi namreč moralo biti izkazano njuno strinjanje. Ker v konkretnem primeru ni bilo, bi nepravilno izpolnitev izvajalca tožeča stranka morala preprečiti. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, da je izvedenec svojo obveznost izdelave mnenja po presoji prvostopenjskega sodišča v celoti in pravilno izpolnil (odgovoril je na vsa vprašanja sodišča in strank), razrešen pa je bil šele naknadno, pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, tj. po tem ko je svoje mnenje že v celoti izdelal. Ker sodni izvedenec ni bil razrešen za nazaj (ex tunc), pritožnica ne more uspeti s popolnoma posplošenim očitkom, da je odločba Ministrstva za pravosodje dokaz o tem, da izvedenec v obdobju, ko je podajal izvedensko mnenje, ni izpolnjeval potrebnih strokovnih kriterijev. Tožeča stranka niti trdila ni, da so ji stroški zamenjave in korekture vezave že nastali, s tem pa

Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da sodišče ni dolžno brskati po obsežnih prilogah sodnega spisa, ki jih predložijo stranke in iz njih izpeljevati trditvene podlage, torej samo iskati pravnorelevantna dejstva. Zahteva, da bi sodišče moralo v takšnem primeru tožečo stranko usmerjati glede podajanja dodatne trditvene podlage in dokazov, da bi z zahtevkom lahko uspela, pa presega okvir materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Treba je upoštevati že zavzeto stališče v sodni praksi, da materialno procesno vodstvo ni neomejeno in da ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank, kakor tudi da ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.

V 14. točki obrazložitve je sodišče zapisalo ugotovitev, da tožeča stranka ni konkretno prerekala trditve tožene stranke, da sporna končna situacija vsebuje vsa dela, vtoževana v tem postopku. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka to prerekala, pri čemer se sklicuje na navedbo, da je prerekala "vse navedbe, s katerimi se ni izrecno strinjala", ne spremeni pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje. Že iz določbe 212. člena ZPP (v zvezi s 7. členom ZPP) izhaja, da mora stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek (oziroma ugovore) in zanje predložiti dokaze. Iz določbe drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Upoštevajoč navedeno ureditev v ZPP v povezavi z ustaljenim stališčem sodne prakse zgolj pavšalna navedba (praviloma na začetku vsake vloge), da stranka "prereka vse navedbe nasprotne stranke, s katerimi se ne strinja", ne pomeni, da je stranka (konkretno) prerekala takšno navedbo, ter se zato na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP to dejstvo lahko štejejo za priznano.

Glede na izid dokaznega postopka tako tožnica ni uspela dokazati, da je šlo za nujna nepredvidena dela, saj iz nobenega dokaza ni razvidno, da je šlo za dela, ki so bila "nujna, da se zagotovijo trdnost objekta, pravilen potek del in normalna uporaba zgrajenega objekta ali da se prepreči nastanek škode". Zgolj pritožbeno sklicevanje oz. zatrjevanje teh okoliščin iz citiranega določila pa v tej smeri ne zadošča oz. ne uspe omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju. V tej zvezi sodišče druge stopnje še izpostavlja, kar je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo tudi sodišče prve stopnje, da se tožnica do zadnje (četrte) dopolnitve izvedenskega mnenja sploh ni opredelila, prav tako pa ni predlagala imenovanja novega izvedenca, zaradi česar je šteti, da se je tožnica s podanim izvedenskim mnenjem strinjala. Iz tega razloga so sedanje pritožbene vsebinske pripombe na izdelano izvedensko mnenje tudi prepozne.

Kolikor bi se za razmerje med pravdnima strankama (smiselno) uporabljala določila alotmajske pogodbe, bi opustitev odpovedi rezervacije s strani tožeče stranke lahko imela za posledico plačilo celotnih najetih nastanitvenih zmogljivosti ne glede na to, ali so bile dejansko izkoriščene s strani gostov, za katere so bile rezervirane. V skladu z 911. členom OZ je namreč agencija (tožeča stranka) dolžna obveščati gostinca (toženo stranko) o zasedanju nastanitvenih zmogljivosti. Če tega ne stori, če hotelirja (vnaprej) ne obvesti, da ne more zasesti vseh najetih nastanitvenih zmogljivosti, ali, če od uporabe najetih nastanitvenih zmogljivosti začasno ne odstopi v skladu z 919. členom OZ, bi gostincu - hotelirju dejansko lahko nastala škoda zaradi neizkoriščenih nastanitvenih zmogljivosti v polni višini cene nastanitve. Bistveno za alotmajsko pogodbo je namreč, da agencija prevzame popoln nadzor nad najetimi zmogljivostmi in da z njimi upravlja, zato se temu ustrezno zmanjša skrb hotelirja za zmogljivosti, ki jih je oddal z alotmajsko pogodbo. Obravnavanemu razmerju je po mnenju pritožbenega sodišča mnogo bližja pogodba o hotelskih storitvah, ki je sicer urejena v Posebnih uzanc

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vrste ugovorov tožene stranke, s katerimi je oporekala ugotovitvam izvedenca in utemeljenosti tožbenega zahtevka, čeprav je bilo na to opozorjeno s strani višjega sodišča že v prvem razveljavitvenem sklepu. Tudi v kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da so posamezne trditve tožene stranke ali njene pripombe na izvedensko mnenje in dopolnitev tega prepavšalne, da bi jih bilo mogoče upoštevati, bi moralo o tem zavzeti stališče in sicer za vsako od teh v zvezi z vsakim od odločilnih dejstev, ki so bila med pravdnima strankama sporna.

Ugotovitev o tem, komu je bilo dano naročilo glede dodatnih in presežnih del, je utemeljena z vsebino razmerja med glavnim izvajalcem in naročnikom gradbenih del po gradbeni pogodbi.

Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da tožeča stranka do terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ni upravičena na podlagi dejstva, da se je z aneksom št. 3 podizvajalec odpovedal uveljavljanju zakonskih zamudnih obresti. Kot je utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo vseh 5 elementov za uporabo določbe 631. člena OZ izpolnjeno dne 30. 3. 2016, kar pomeni, da naknadna odpoved izvajalca v aneksu, ki je bil s strani izvajalca podpisan 27. 9. 2016, v tem delu nima nobenega vpliva na obseg podizvajalčeve terjatve.

V primeru, ko tožena stranka poda pobotni ugovor in je njena terjatev le delno utemeljena, mora sodišče odločiti tudi, v katerem delu oziroma v kakšni višini v pobot uveljavljena terjatev ni utemeljena. Zastaranje terjatve na plačilo del iz gradbene pogodbe začne teči prvi dan po dnevu, ko je lahko izvajalec del zahteval izplačilo na podlagi končnega obračuna, ne glede na to, ali je bilo dogovorjeno izplačilo z začasnimi situacijami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 11. členu Pogodbe sicer res za odstop od Pogodbe izvajalca (tožeče stranke) predviden le en razlog in sicer, če naročnik ne potrdi ali ne zavrne začasnih situacij v skladu s Pogodbo. Vendar pa slednje po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da od Pogodbe ni bilo mogoče odstopiti v skladu s splošnimi določili OZ in sicer 106. in 107. člena.

Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in v tem delu postopek nadaljevalo kot po tožbi. Ker takšna odločitev nima vpliva na uspeh v pravdi nobene od strank, tožena stranka za pritožbo zoper to odločitev nima pravnega interesa. Ugovor sočasnosti izpolnitve oziroma ugovor ogroženosti bi lahko tožena stranka v tej zadevi podala le v zvezi z glavno obveznostjo tožeče stranke. To pa je tožeča stranka že izpolnila. Jamčevanje za solidnost gradnje, ki nujno sledi že opravljeni izpolnitvi, tudi (na podlagi zakona) ni v nobeni zvezi z zapadlostjo terjatve na plačilo (preostanka) opravljenega dela. Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. S. B. s. p. je bil pogodbena stranka tožeče stranke. Zato bi lahko njegova odpoved plačilu za opravljeno delo učinkovala le v razmerju do njegove pogodbene stranke, to je tožeče stranke, na pogodbeno ceno, dogovorjeno med pravdnima strankama, pa ne bi imela vpliva. Tožena stranka bi lahko terjatev v višini vrednosti del, ki jih je opravil podizvajalec tožeče

V petem odstavku 444. člena ZFPPIPP je določeno, kako naj ravna sodišče, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Ni pa posebne določbe, ki bi določala, kako naj pritožbeno sodišče postopa s pritožbo, če je bila izdana prvostopenjska sodba, ko je nasprotnica pritožnice še obstajala, in je bila izbrisana šele po izdaji prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je v petem odstavku 444. člena ZFPPIPP zapisano splošno pravilo, kakšen mora biti izid sodnega postopka, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Iz besedila prvega in petega odstavka 444. člena ZFPPIPP je mogoče tudi sklepati, da mora sodišče paziti na obstoj pravne osebe in pravne posledice izbrisa po uradni dolžnosti. Prvotna tožeča stranka je uveljavljala denarne terjatve. Te so deljive (arg. e drugi odstavek 285. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 393. člena OZ). Če ne bi tožnici pojasnili načina delitve terjatev in temu prilagodil

OZ v 631. členu določa, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Sodišče je pravilno presodilo, da je imela naročnica pravico zadržati določen znesek, kot sorazmerni del cene za odpravo pomanjkljivosti, ugotovljenih ob sprejemu in izročitvi del. Tako zadržanih sredstev ni mogoče subsumirati pod zakonsko dikcijo vsote, ki jo naročnik dolguje podjemniku (izvajalcu). Zato, da bi podizvajalka s svojim zahtevkom eventualno lahko uspela, bi morala trditi, da je terjatev izvajalca do naročnice za plačilo zadržanih sredstev, na dan, ko je podizvajalka od naročnice zahtevala neposredno plačilo, obstajala in je dospela. To dejansko pomeni, da bi bile na ta dan vse ugotovljene pomanjkljivosti odpravljene, zaradi česar zavarovanje v obliki zadržanih sredstev ne bi bilo več potrebno.

Določitev roka za opravo storitve je ena od bistvenih sestavin gradbene pogodbe. Četudi povečana količina del lahko vpliva na podaljšanje časa za njihovo izvedbo, pa to samo po sebi ne pomeni, da je mogoče pogodbeno dogovorjene roke enostransko spreminjati oziroma naknadno, po nastopu zamude šteti, da so dogovorjeni zgolj začasno in okvirno.

Res niti toženka kot naročnica niti inženir, ki ga je imenovala, nista potrdila skladnosti cen in količin iz 39. začasne situacije, ki se nanaša na gradbena dela, katerih plačilo je predmet tega spora. Vendar ima pritožnica prav, da potrditev situacije ni pogoj za pridobitev pravice do plačila za izvršena gradbena dela. Izvajalec lahko zahteva plačilo tudi na podlagi nepotrjene situacije, le da mora v takšnem primeru (sam) dokazati, da je opravil količine del, na katere se situacija nanaša. To velja tako po Posebnih gradbenih uzancah (prim. 65. uzanco), kot po pogojih FIDIC, veljavnih med pravdnima strankama. Tako je tudi, ko naročnik odstopi od pogodbe zaradi stečaja izvajalca, kar se je zgodilo v tej zadevi. V takem primeru mora sicer prvenstveno inženir uskladiti oziroma določiti znesek, ki ga naročnik za izvršena dela dolguje izvajalcu (ocena na datum odstopa od pogodbe, prim. podčlen 15.3 FIDIC). A izvajalec, ki se z inženirjevo oceno ne strinja (pa tudi, če inženir ocene na datum odstopa od pogodbe sploh ne izdela), od naročnika lahko zahteva višje plačilo. Ker okoliščina, da se pogodbeni stranki nista uspeli dogovoriti o skladnosti obračuna, še ne pomeni, da i

Ne sprememba količin ne vrsta del ne pomeni nekaj drugega kot je bilo dogovorjeno; če je pogodbena obveznost tožeče stranke ostala enaka in je bila tožeča stranka enako pogodbeno obveznost dolžna izvesti tudi po spremembi projekta, ni mogoče govoriti, da se je njena pogodbena obveznost spremenila. Vsebina pogodbene obveznosti je za tožečo stranko ostala enaka, spremenila se je le količina izvedenih del. Kadar je cena dogovorjena s klavzulo "ključ v roke", se cena ne bo spremenila (znižala), četudi je moral izvajalec izvesti manjšo količino (pogodbeno dogovorjenih) del, kot je bilo predvideno s pogodbo.

V skladu z določilom 239. členu OZ, mora tožeča stranka za vsako terjatev iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti, ki jo je uveljavljala, zatrjevati in dokazati: (1) kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja, (2) da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti ter (3) obstoj in višino škode zaradi kršitve. Vse navedene predpostavke morajo biti izpolnjene kumulativno. Trditveno in dokazno breme glede navedenih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti je po drugem odstavku 239. člena OZ na stranki, ki zatrjuje, da ji je nastala škoda zaradi kršitve pogodbe, torej na tožeči stranki. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da velja zakonska domneva, da vzrok za kršitev pogodbenih obveznosti izvira iz sfere tožene stranke, ker tožena stranka ni zatrjevala in dokazala ekskulpacijskih razlogov po 240. členu OZ. Navedeno določbo bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati šele, če bi bila ugotovljena kršitev pogodbene obveznosti, ki pa kot je navedeno v nadaljevanju, ni bila podana. V zvezi z nastankom škode zaradi neizvedbe razširitve ceste bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati, da tožena str