VSL Sklep II Ip 559/2021

I. Pritožba dolžnice se zavrne in sklep v izpodbijani 3. in 5. točki izreka, kolikor je v njih odločeno o stroških dolžnice, ter v 2. in 4. točki izreka potrdi.

II. Dolžnica je dolžna upniku v roku 8 dni povrniti 447,98 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi delno ugodilo glede zakonskih zamudnih obresti, povečanih za 50 % od glavnice 22.000,00 EUR, za čas pred 22. 5. 2017, sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. V 2. in 4. točki izreka je v preostalem delu ugovor in predlog dolžnice za odlog izvršbe zavrnilo. V 3. in 5. točki izreka je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške ugovornega postopka in postopka po predlogu za odlog izvršbe.

2Sklep s pravočasno pritožbo po pooblaščencu izpodbija dolžnica. Predlaga spremembo tako, da se njenemu ugovoru in predlogu za odlog ugodi, upniku pa naloži plačilo stroškov dolžnice, podredno pa izpodbijana odločitev razveljavi in vrne v nov postopek. Navaja, da je sodišče zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti in njihovo povečanje za 50 % pred 22. 5. 2017 zavrnilo, ker gre za občasne terjatve, za katere velja 3-letni zastaralni rok, ni pa ustrezno obrazložilo, zakaj niso zastarale obresti po 22. 5. 2017. Nadalje nasprotuje postopanju sodišča, ki je izhajalo zgolj iz notarskih zapisov, ne da bi ugotavljalo, koliko posojila je bilo dejansko danega, saj že iz samega notarskega zapisa izhaja, da ob njegovem zapisu posojilo še ni bilo dano in da se bo to šele zgodilo. Potrdila o izplačilu za celotni znesek, kot izhaja iz notarskega zapisa, pa upnik v postopku ni predložil. Tako meni, da je bil notarski zapis pogojne narave in bi moral upnik izkazati, da je posojilo v navedeni višini dal. Ker notarski zapis ni rezultat sodnega postopka, bi dolžnica morala imeti možnost, da se pravičnost in ustreznost zapisa ter njegove vsebine preveri tudi v sodnem postopku. Šlo je za oderuštvo in izkoriščanje njene stiske in slabega materialnega položaja. Dodaja še, da je bila posojilodajalka po notarskem zapisu le slamnati mož za profesionalne posojevalce denarja na sivem trgu, na kar naj bi kazalo tudi dejstvo, da je svojo terjatev prodala. Tudi o teh okoliščinah bi izpovedala dolžnica in predlagane priče, a je sodišče izvedbo teh dokazov zavrnilo. Nadalje nasprotuje aktivni legitimaciji upnika v tem postopku, ker ta pogodbe o prenosu terjatve ni predložil, temveč je predložil le zemljiškoknjižno dovolilo, kar pa ni pogodba v smislu določbe 24. člena ZIZ. Trdi, da je bila v tem razmerju potrošnica, zaradi česar bi moralo sodišče v povezavi s sodbo sodišča SEU v zadevi Kuhar načelo formalne legalitete omiljeno razlagati in opraviti preizkus notarskega zapisa glede njegove zakonitosti, poštenosti pogojev, ničnosti. Če pa se sodišče že ni spuščalo v presojo zakonitosti in ničnosti notarskega zapisa, bi ji moralo omogočiti, da to stori v drugem sodnem postopku po posebni tožbi, za čas do odločitve v tem postopku pa izvršbo odložiti. S prodajo bo dolžnici nastala večja škoda, saj vzpostavitev prejšnjega stanja po prodaji na dražbi ne bo več mogoča. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3V odgovoru na pritožbo dolžnice upnik predlaga njeno zavrnitev. Pojasni, da ker ni zastarala glavnica, tudi še niso zastarale zamudne obresti, za katere velja zastaralni rok treh let. Zamudne obresti zapadejo v plačilo z nastankom vsake posamične stranske terjatve in ne hkrati z glavnico, kot zmotno zatrjuje dolžnica. Zanika vse trditve v zvezi s prejemom posojila le v višini 12.000,00 EUR. Sicer pa sodišče zaradi načela formalne legalitete ne more ugotavljati dejstev, ki bi zmanjševale obveznosti iz izvršilnega naslova. Zanika tudi oderuško naravo pogodbe, saj je dolžnica na višino pogodbenih obresti prostovoljno pristala, 50 % povišanje dogovorjenih zamudnih obresti pa je v okviru zakonskega dovolila. Tudi stiske upnik ni izkoristil. Glede trditev o slamnatem možu navaja, da gre za pritožbeno novoto, ki tudi ni resnična. Glede prenosa terjatve pove, da zadostuje zemljiškoknjižni izpisek in zemljiškoknjižno dovolilo. Ker gre za posojilno pogodbo med dvema fizičnima osebama tudi ni na mestu sklicevanje na direktivo in sodbo sodišča EU. Pritrjuje tudi odločitvi glede odloga. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Upoštevaje pritožbene trditve in dolžničin pritožbeni interes je višje sodišče sklep v izpodbijanih 2. do 5. točki izreka preizkusilo v delu, kjer so zavrnjeni dolžničin ugovor, predlog za odlog in zahtevek za povračilo stroškov s tema postopkoma, in sicer v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano in ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (načelo formalne legalitete). Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno izterjavi v formalnem izvršilnem naslovu že določene terjatve med že določenimi subjekti,¹ ne pa ugotavljanju obstoja terjatve (ali presojanju njene veljavnosti) in legitimacije strank.²

7V skladu z 2. točko prvega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi izvršljiv notarski zapis. Tak pa je, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek 20.a člena ZIZ).

8Izvršilni naslov v predmetni izvršilni zadevi predstavlja notarski zapis SV 000 z dne 23. 3. 2012, notarja A. A., ki vsebuje posojilno pogodbo s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko po 142. členu Stvarno pravnega zakonika, in v katerem se je dolžnica zavezala posojilodajalki B. B. najkasneje do 23. 3. 2013 vrniti 22.000,00 EUR, s pogodbenimi obrestmi po obrestni meri 4 % letno in zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere, povečane za 50 %. V njem sta posojilodajalka in dolžnica v točki Šestič izrazili soglasje z neposredno izvršljivostjo v njem dogovorjenih obveznosti v skladu z določilom 4. člena Zakona o notariatu in 20.a člena ZIZ. Terjatev pa je upoštevaje skrajni datum dokončnega vračila 23. 3. 2013, tudi že zapadla. S tem je upnik izkazal, da razpolaga z izvršljivim notarskim zapisom (2. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ ter prvi in drugi odstavek 20.a člena ZIZ).

9Učinek izvršljivosti pri notarskem zapisu pa preprečuje, da bi izvršilno sodišče ponovno opravilo materialnopravni preizkus terjatve, ki je v njem določena. Vsebinske pomanjkljivosti, ki vplivajo na veljavnost pravnega posla, je mogoče uveljavljati le s tožbo.³ V postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova je lahko pomembno le vprašanje obstoja neposredno izvršljivega notarskega zapisa (prim. ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ). Notarski zapis je javna listina, torej listina, ki jo je sestavila za to pristojna oseba (notar) v zakonsko določeni obliki, če ima klavzulo o neposredni izvršljivosti, je tudi izvršilni naslov (4. in 43. člen Zakona o notariatu – ZN). Pomanjkljivosti v obliki (prim. 45. člen ZN) dolžnica ne zatrjuje. V skladu z določbo 23. člena ZN notar ne sme sestaviti notarskega zapisa, vključno z izjavo o neposredni izvršljivosti, o poslih, ki so po zakonu nedopustni, zaradi česar mora predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opraviti že notar. Ko pa je dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova tudi, če je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. To potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.⁴ V zvezi s presojo ničnosti notarskega zapisa v izvršilnem postopku je sodišče prve stopnje zato zavzelo pravilno stališče. Za ugotavljanje ničnosti v notarskem zapisu vsebovane posojilne pogodbe, in izvajanje dokazov s tem v zvezi, v izvršilnem postopku ni podlage. Vložitve tožbe na ugotovitev (delne) ničnosti, za katero dolžnica sicer že od ugovora trdi, da jo šele bo vložila, pa ji to sodišče ne brani.

10V skladu z določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ sodišče izvršbo dovoli tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. (Novi) upnik je svojo aktivno legitimacijo v tem izvršilnem postopku opiral na notarski zapis SV 000 z dne 23. 3. 2012, prehod terjatve po njem pa zatrjeval na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 8. 7. 2019. Te k predlogu res ni priložil, a prvi odstavek 24. člena ZIZ tega od upnika tudi ne zahteva. Le v primeru ugovora prehoda terjatve (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) je novi upnik listino, ki dokazuje tak prehod, dolžan tudi predložiti (tretji odstavek 58. člena ZIZ). A dolžnica prehodu terjatve s posojilodajalke na novega upnika v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala.

11Sicer pa je upnik že k predlogu za izvršbo priložil tudi izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da je on novi imetnik hipoteke, ustanovljene v zavarovanje terjatve po notarskem zapisu SV 000 z dne 23. 3. 2012. Izpisek iz zemljiške knjige je javna listina,⁵ ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dokler ni dokazano nasprotno (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in kot tak listina, ki ustreza zahtevani listini iz prvega odstavka 24. člena ZIZ.

12V zvezi z zastaranjem dogovorjenih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre za občasne terjatve, za katere velja 3-letni zastaralni rok (drugi odstavek 365. člena OZ, v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ). Ob navedeni materialnopravni podlagi je ugodilo ugovoru zastaranja za zamudne obresti od glavnice, ki so tekle do tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, kar je do 22. 5. 2017, a contrario pa to pomeni, da vse preostale, ker zanje 3-letni zastaralni rok do vložitve predloga za izvršbo še ni potekel, niso zastarale. Še posebna obrazložitev s tem v zvezi po presoji višjega sodišča za to, da je izpodbijano odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja za zamudne obresti, natekle od glavnice v zadnjih treh letih pred vložitvijo predloga za izvršbo, mogoče preizkusiti, ni bila potrebna. Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zato ni podana. Materialno pravo pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo. Zamudne obresti od glavnice tečejo ves čas, dokler ostaja nepoplačana glavnica. V skladu z določbo 344. člena OZ zastara stranska terjatev obresti šele, ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo. Za glavno terjatev, ker ima zanjo upnik izvršilni naslov, pa velja 10-letni zastaralni rok (prvi odstavek 356. člena OZ), ki je pričel teči po zapadlosti terjatve upnika, in ki, kot je v izpodbijanem sklepu ugotovilo že sodišče prve stopnje, še ni potekel. Z vložitvijo predloga za izvršbo v tem izvršilnem postopku pa je bil tudi prekinjen (365. člen OZ).

13Po povedanem je odločitev sodišča prve stopnje, kolikor je to ugovor dolžnice nad zastaranjem zamudnih obresti, nateklih do 22. 5. 2017, kot neutemeljen zavrnilo, pravilna.

14Pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi dolžničinega predloga za odlog izvršbe. Tega je dolžnica temeljila na svojstvu potrošnice v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih – v nadaljevanju: Direktiva 93/13 in sodbe SEU v zadevi Kuhar proti Addiko Bank d.d.⁶

15Vse trditve, ki se nanašajo na razmerje potrošnika, ker naj bi bil posojilodajalec, ki je sam fizična oseba, v resnici le slamnati mož za organizirane posojevalce denarja (teh ne opredeli), dolžnica prvič podaja v pritožbi. Ker ne pojasni, zakaj teh trditev ne bi mogla podati že v ugovoru in predlogu za odlog, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ob presoji pravilnosti izpodbijane odločitve ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zaradi česar se do njih tudi ne opredeljuje. Pričakovanje pritožnice, da bi svojo trditveno podlagi v tej smeri lahko podala, če bi jo sodišče zaslišalo, pa je brez pravne podlage. Dokazi z zaslišanjem strank (prič) so namenjeni (zgolj) ugotavljanju obstoja že prej pravočasno zatrjevanih spornih pravno relevantnih dejstev, ne pa (šele) njihovemu odkrivanju. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.⁷

16Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz predloženega notarskega zapisa ne izhaja, da bi šlo za potrošniško razmerje v smislu Direktive EU 93/13⁸ in sodbe SEU v zadevi Kuhar, saj je bila pogodba sklenjena zgolj med dvema fizičnima osebama, in iz nje ne izhaja, da bi se posojilodajalec s posojanjem denarja ukvarjal v okviru svojega poklica oz. poslovne dejavnosti. Tega dolžnica v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni trdila, ne dokazovala. Odlog izvršbe na njuni podlagi je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

17Višje sodišče se pridružuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da so bile trditve dolžnice o nastanku nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, večje od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, ki se zahteva za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ, preveč pavšalne. Zatrjevane vrednosti nepremičnine dolžnica ni opredelila, niti zanjo ni predložila nobenega dokaza, druge škode pa ni zatrjevala. Prav tako ni zatrjevala nobenega posebno upravičenega razloga, ki bi ji zaradi izjemne kratkotrajne situacije začasno onemogočal izpolnitev obveznosti, in je sodišče pravilno ugotovilo, da niso podani niti pogoji za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ (kot je veljal do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ ZIZ-M 27. 3. 2021). Ker izvršba ne teče na njen dom, tudi niso bili podani pogoji za odlog izvršbe na ostalih podlagah iz 71. člena ZIZ.

18Pogoje za predlagani odlog izvršbe je sodišče prve stopnje presojalo na podlagi določb ZIZ, kakršne so veljale pred uveljavitvijo ZIZ-M. Ta je uzakonil novo možnost odloga v primeru posebno upravičenih razlogov tudi kadar dolžnik, ki je potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov,⁹ zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (3. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ). Če je dolžnik vložil tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa pa lahko odloži izvršbo do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča. Če tožba še ni vložena, sodišče napoti dolžnika, da v 30. dneh vloži tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa in za ta čas odloži izvršbo, razen, če iz trditev dolžnika in izvršilnega naslova očitno izhaja, da dolžnik nima izgledov za uspeh (peti odstavek 74. člena ZIZ). Te spremenjene določbe ob odločanju sodišča prve stopnje o predlogu dolžnice za odlog izvršbe še niso veljale in jih sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti. Poleg tega pa dolžnica v predlogu za odlog okoliščin, ki bi kazale na to, da gre ob notarskem zapisu, ki tega ne izkazuje, v resnici za potrošniško razmerje, ni obrazloženo zatrjevala.

19Dolžnica s pritožbo izpodbija tudi odločitev o njenih stroških ugovornega postopka in postopka po predlogu za odlog izvršbe, vendar v tem delu ne podaja nobenih konkretnih pritožbenih navedb. Višje sodišče je zato napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna s šestim odstavkom 38. člena ZIZ, ter 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

20Pritožbene navedbe so tako neutemeljene in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišče prve stopnje v izpodbijani 3. in 5. točki izreka, kolikor je v njih odločeno o stroških dolžnice, ter v 2. in 4. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Upniku je višje sodišče priznalo za odgovor nagrado v višini 600 točk oz. 360,00 EUR (tar. št. 27/6 OT), saj za več podlage v OT ni, 2 % materialnih stroškov v višini 7,20 EUR, ter 22% DDV, vse skupaj 447,98 EUR. Strošek za posredovanje vloge upniku pa je zajet že v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

¹ Pod pogoji iz 24. člen ZIZ se izvršba lahko vodi tudi v korist in zoper stranko, ki ni tudi upravičenec ali zavezanec iz izvršilnega naslova. Prehod terjatve z upnika po notarskih zapisih na upnika v tem izvršilnem postopku v tej zadevi ni sporen.
² Tako npr. Vrhovno sodišče RS v sklepih U-I-351/04 in Up-357/03 z dne 20. 10. 2005 ter II Ips 55/2020 z dne 4. 12. 2020.
³ Dr. Vesna Rijavec, Izvršljiv notarski zapis, Podjetje in delo, 2010, št. 6-7, str. 1143.
⁴ Prim. VSL sklep II Ip 2195/2019 z dne 8. 1. 2020 in VSL sklep I Ip 795/2020 z dne 21. 7. 2020.
⁵ Tako npr. v sodbi U 1507/2001 z dne 8. 1.2003 Upravno sodišče RS.
⁶ Sodba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 1019.
⁷ Prim. sklep in sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012.
⁸ V tej direktivi „prodajalec ali ponudnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki sodijo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti, bodisi na javnopravnem bodisi zasebnopravnem področju (Člen 2 (c)).
⁹ Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) ureja pravice potrošnikov in potrošnic pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo, pri čemer po tem zakonu šteje za podjetje pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost.