344. člen OZ

Za posameznika, ki je pogodbena stranka nične pogodbe, zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Če bi se kreditni instituciji v primeru, ko je kreditna pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13. Banka se je že ob sklenitvi pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe, kakor tudi tega, da je na podlagi tako hibne pogodbe upravičena zahtevati, kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj, le vračilo posojenega kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačilo zamudnih obresti. V smislu 193. člena OZ je tako banka nepoštena že vse od trenutka, ko začne pridobivati denarne zneske, ki presegajo denarni znesek, do katerega je upravičena. Posledica ban

Toženkin ugovor zastaranja, ki se je nanašal na glavno terjatev, zajema tudi ugovor zastaranja glede stranske terjatve - zakonskih zamudnih obresti. Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Rok za zastaranje obrestnega dela zahtevka torej začne teči od vsakega posameznega dneva zamude dalje. Tako so bili ob spremembi tožbenega zahtevka 8. 9. 2020 zastarani vsi dnevni zneski zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred spremembo tožbenega zahtevka, torej pred 8. 9. 2017.

V obravnavani zadevi ni na mestu uporaba 288. člena OZ, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 287. člen OZ. Za pravilno razumevanje položaja je bistveno izhodišče, kakšna je bila struktura obveznosti med pravdnima strankama. Tožena stranka je tožniku v letih 2013 do 2017 izplačevala prenizka nadomestila plače. Te terjatve, ki so nastajale vsako leto posebej, imajo značaj več ločenih, samostojnih obveznosti in jih je mogoče individualno izpolniti, neodvisno ena od druge. Vsako "letno" terjatev je zato mogoče obravnavati kot samostojen dolg, ki vsebuje glavnico in morebitne stranske terjatve. Tak položaj je tipičen za uporabo 287. člena OZ, po katerem dolžnik lahko najpozneje ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje, kadar je teh obveznosti več. Plačilo obresti lahko pomeni konkludentno pripoznavo glavne terjatve, ne velja pa obratno - plačilo glavnice samo po sebi ne pomeni pripoznave obresti.

Družbenik, ki družbo v celoti obvladuje (ima v lasti njen 100% delež), v pravnem prometu s tretjimi nastopa z legitimnostjo (če ne že legalno) odločevalca o zadevah družbe, in torej tretjim daje vtis verodostojnega predstavnika družbe, ki se lahko dogovarja za račun družbe in ki lahko doseže, da bodo odločitve družbe skladne z njegovimi odločitvami.

Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo sodišče prve stopnje glede na navedbe strank in zahtevek tožnika dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), v primerjavi z zakonskimi določbami tožniku odvzelo določene pravice ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je Organizacijsko navodilo toženke posegalo v zakonske pravice tožnika, saj je bila ureditev toženke v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je temu avtonomnemu pravnemu viru utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).

Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti. Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanj, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali lahko v okoliščinah konkretne zadeve hkrati z zastaranjem preostale škode, glede katere je bila tožeča stranka v kazenskem postopku napotena na pravdo in o tej višini škode ali premoženjske koristi toženca v krivdoreku obsodilne kazenske sodbe ni bilo odločeno, zastara tudi terjatev zakonskih zamudnih obresti za tisti del škode, za katero je bilo ugodeno premoženjskopravnemu zahtevku?

Glede na pravni temelj nastanka obveznosti plačati obresti je treba razlikovati zamudne in pogodbene obresti. Zamudne obresti so obresti, ki so določene kot civilna sankcija za zamudo in tečejo v obdobju od zapadlosti denarne obveznosti (torej od nastanka zamude) do njenega plačila. Pravni temelj nastanka obveznosti plačati zamudne obresti je tako pravno dejstvo nastopa zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pri tem se lahko stranki dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom. Terjatev iz naslova glavnice in pogodbenih obresti predstavlja judikatno terjatev, za katero velja deset letni zastaralni rok. Zamudne obresti pa predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatne terjatve in zapadejo v bodoče, zato je za presojo njihovega zastaranja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa tri letni zastaralni rok. Stališče, da v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog ni mogoče uveljavljati ničnosti, je posledica dejstva, da je namen izvršilnega postopka zgolj še realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku, in je zato ugotavljan

Že iz naslova prireditev tožene stranke (prodaja v šotoru, noro znižanje zadnjih kosov) logično in življenjsko izhaja, da prireditve tožene stranke niso bile slavnostne prireditve, ki bi se poklonile, spominjale pomembnih dogodkov ali oseb iz preteklosti, ali obeležile kakšen pomemben mejnik ali dogodek, čemur so praviloma namenjene proslave in akademije, temveč gre za zabavno prireditev, katere namen je bil izboljšati prodajo zadnjih kosov. Terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.

Pritožbene navedbe o nepravilno zavrnjenem toženkinem ugovoru zastaranja so neutemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da triletni zastaralni rok ni začel teči že s toženkinim obvestilom o izbrisu podrejenih obveznic, ampak šele s tožničino vložitvijo ugotovitvenega zahtevka na ničnost v zadevi P 159/2017, saj je glede na okoliščine konkretnega primera tožnica bila lahko šele takrat seznanjena tako z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami v zvezi s sporno (kasneje ugotovljeno nicno) pogodbo o nakupu obveznic kot tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Do dneva vložitve tožbe tožničina terjatev zato še ni zastarala. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo toženkino ravnanje kot neposteno v smislu 193. člena OZ. Zato je tudi materialnopravilna odločitev sodišča prve stopnje, je tožničin zahtevek za zakonske zamudne obresti glede na 193. clen OZ utemeljen od dne, ko je toženka prejela denar. Zamudne obresti V primeni neupravičene pridobitve, ki je materialnopravna podlaga vtoževane terjatve, so namreč v 193. členu OZ izrecno določene in se, če je bil pridobitelj neposten, plačajo od dneva pridobitve. V konkretn

Pritožba smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), vendar je tovrsten očitek neutemeljen. Tožena stranka je tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe zelo pavšalno prerekala navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, kjer je tožeča stranka pojasnila oziroma utemeljila svoj zahtevek tako po pravni kot tudi dejanski podlagi in za svoje navedbe predložila tudi dokaze. Tožena stranka je navedla samo, da ne soglaša z navedbo dokumentov, da je neutemeljena upnikova terjatev, da so ji navedene vrednosti nejasne, da vrednost tožbenega zahtevka ne ustreza stanju v njenih poslovnih knjigah, da obračun obresti ni pravilen. Za svoje navedbe ni predlagala nobenega dokaza (212. in 214. člen ZPP). Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženec celo izrecno izjavil, da opravljene storitve oz. dobava blaga po vtoževanih računih za toženo stranko ni sporna. Zato so pritožbeni očitki, da sodišče ni pozvalo tožečo stranko k predložitvi dodatnih dokazil o opravljenih storitvah oz. izročitvi blaga, kakor tudi glede prejema vtoževanih računov, povsem neutemeljeni.

Ker glavna terjatev ob vložitvi tožbe še ni zastarala, velja za zamudne obresti krajši triletni zastaralni rok.

Pri oceni primernega nadomestila je treba upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla. Pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska, saj se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank. Ker enostransko sprejeta tarifa (kolektivne organizacije z monopolnim položajem) predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B, potreben restriktiven pristop. Trditveno in dokazno breme, da del ustvarjenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo določbe o zastaranju odškodninske terjatve.

Okoliščina, da gre v konkretnem primeru skladno z določili ZPP za gospodarski spor, na trajanje zastaralnega roka ne vpliva. Pri presoji trajanja zastaralnega roka je namreč odločilna pravna podlaga zahtevka. V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila. Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni

Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je predpogodba bila sklenjena v nasprotju z določili ZKZ in da je zato nična. S predpogodbo dogovorjen pogoj, da bo glavna pogodba sklenjena, ko bo zemljišče, ki bo predmet glavne pogodbe, odmerjeno in izvzeto iz zaščitene kmetije, dokazuje, da sta pravdni stranki spoštovali določbe ZKZ. Predpogodba pa je brez pravnih učinkov iz razloga, ker ni bila realizirana obveznost iz predpogodbe, to je, ker ni bila sklenjena glavna pogodba najkasneje v zakonsko določenem roku šest mesecev po poteku roka, določenega v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe. Zatrjevan dolg pokojnika iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine in povzročene škode z neupravičenim odvzemom in odvozom zemljine je lahko nastal le v času, ko je pokojni imel toženčevo zemljišče v posesti in ga je uporabljal, torej do njegove smrti. Pritožbeno sodišče se strinja s tožničino pritožbeno trditvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je tožnica dolžna plačati uporabnino za čas od 13. 3. 2010 (pokojnikove smrti) do 14. 12. 2016, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. č

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila. Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo d

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila. Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila. Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi

Pri določitvi primernega nadomestila je za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da tarifa ne velja, če katera od strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna (ker je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka). Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti in varnosti (predvidljivosti) ne sme postati podlaga za arbitrarnost.