74. člen ZIZ

Prvi odstavek 2. člena ZIZ izrecno odgovora na to vprašanje, kdaj se šteje, da se je izvršba začela, ne daje, zato je ob smiselni uporabi 15. člena ZIZ, odgovor poiskati v določbah ZPP, zlasti tistih, ki urejajo roke in pravočasnost vlog (npr. 112. člen ZPP). Če še nadalje primerjamo določbe pravdnega postopka: npr. ZPP v 179. členu določa, da se pravdni postopek začne s tožbo, medtem ko prvi odstavek 189. člena ZPP določa, da se pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki. Na podlagi primerjave navedenih navedenih zakonskih določb je mogoče zaključiti, da je bil postopek izvršbe v obravnavanem primeru uveden z vložitvijo izvršilnega predloga, začel pa se je, ko je sodišče prejelo upnikov predlog za izvršbo, medtem ko sama oprava izvršbe predstavlja vsa izvršilna dejanja za izpolnitev upnikove terjatve, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi. V konkretnem primeru (ko je bil tudi predlog že vročen upniku in je sodišče izdalo sklep o izvršbi, ki je že postal pravnomočen) je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je izvršba že začela, saj že vročitev sklepa o izvršbi predstavlja dejanje oprave izvršbe, kar pomeni, da upnik, skladno z drugim odstavkom 72. člena ZIZ, za

Izhajajoč iz predpostavke, da je treba institut odloga izvršbe tolmačiti restriktivno, je kot podlago za odlog izvršbe po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ treba šteti le izredna pravna sredstva iz 26. poglavja ZPP. Pravice upnika do učinkovite izvršbe in s tem do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave (kar je namen izvršilnega postopka) namreč ni dopustno omejevati s širjenjem izjeme, ki jo v izvršilnem postopku predstavlja odlog izvršbe. Vložitev ustavne pritožbe zato ni razlog za odlog izvršbe po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ.

Upnik lahko po sedmem odstavku 74. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe le enkrat, nato pa lahko predlaga le podaljšanje dovoljenega odloga, kar pa mora predlagati pred iztekom roka in odlog skupaj ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga izvršbe. To pomeni, da ko je izvršba enkrat že odložena, pa upnik ponovno predlaga odlog izvršbe po poteku odloga, kot v obravnavani zadevi, tak upnikov predlog ni dovoljen, saj se v skladu s 74. členom ZIZ odlog lahko predlaga le enkrat.

V skladu z 280. členom OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodbe med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Izpolnitev je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil. Izvršba mora biti učinkovita in opravljena brez zavlačevanja, zakon pa mora zlasti upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe. Ustavni pomen načela enakopravnosti in test sorazmernosti morata imeti v izvršilnem postopku drugačen pomen kot na primer v ureditvi pravdnega postopka. Odlog izvršbe pomeni zastoj v stadiju opravljanja izvršbe, zato ga je treba urediti omejitveno. Za odlog izvršbe morajo biti izpolnjeni strogi pogoji, sicer bi bila izvotljena pravica do sodnega varstva. Določba ZIZ še ne utemeljuje zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na dom dolžnika zaradi izterjave relativno nizke terjatve. Upoštevati je namreč treba okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera, to je tudi dejstvo, da se na isto dolžnikovo nepremičnino vodi več izvršb za terjatve, katerih skupna vrednost pa ni več majhna.

V primeru obstoja posebno upravičenih razlogov iz 3. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ določa manj stroge pogoje za odlog izvršbe, tudi v zvezi s samo vložitvijo tožbe in izkazovanjem samih pogojev. Z namenom izkazovanja verjetnosti uspeha v pravdi dolžniku ni treba priložiti dokazov, ki jih navaja v tožbi, izvršilnemu sodišču pa seveda tudi ni treba izvajati v tožbi predlaganih dokazov. Za dopustitev odloga v času, ko je dolžnik potrošnik že vložil tožbo v pravdnem postopku, se ne upoštevajo merila iz veljavnega prvega odstavka 71. člena zakona, po katerih mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Namesto tega se odlog dolžniku potrošniku dovoli vedno, kadar je vložil tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Zadostuje zatrjevanje dolžnika, da je pravni posel iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neveljaven, sodišče pa izvršbe ne odloži le, če iz dolžnikovih trditev očitno izhaja, da nima možnosti za uspeh. Sodišče prve stopnje se tako ni bilo dolžno opredeljevati do upnikovih dolžni

Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik ponavlja navedbe v predlogu za odlog in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnik ni izkazal pogojev po 1. in 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ.

V konkretnem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj očitne nesorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine oziroma dolžnikovega solastnega deleža do 1/2 na njej. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev, na dan izdaje izpodbijanega sklepa znašala skupaj 37.944,25 EUR, vrednost nepremičnine št. 1 pa po GURS znaša skupaj 186.099,00 EUR, pri čemer je predmet izvršbe le polovični delež dolžnika na njej. O tem, da bi bila navedena višina terjatve očitno nesorazmerna, glede na vrednost dolžnikovega solastnega deleža na nepremičnini, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče govoriti. Obstoj očitnega nesorazmerja je po določbi 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ena od v zakonu izrecno določenih predpostavk. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje samo presojalo in določalo vrednost nepremičnine ter razmerje med vrednostjo nepremičnine in višino dolga, čeprav sodišče za tako analizo in določitev vrednosti nepremičnine nima ustreznega znanja. Določilo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ namreč od sodišča terja primerjanje višine izterjevane terjatve ter vrednosti nepremičnine, pri čemer v obravnavani zadevi vrednost nepremičnine s

V obravnavani zadevi ni sporno, da so dolžniki vložili predmetno tožbo. Prav tako iz notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov, izhaja, da so dolžniki pravni posel v notarskem zapisu sklenili kot potrošniki. S tem so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih ZIZ predpisuje za dovolitev odloga izvršbe.

Sodišče druge stopnje ne deli mnenja pritožbe o ustavni neskladnosti citirane določbe. Posledično zavrača dolžnost sodišča, da sproži postopek presoje pred ustavnim sodiščem. Izvršilni postopek je namenjen prisilnemu poplačilu upnikove terjatve in sodišče mora v njem postopati hitro (11. člen ZIZ). V primeru, ko je izvršba neuspešna, hkrati pa upnik ve, da dolžnik dalj časa ne bo pridobil sredstev, je na mestu, da se tak postopek zaključi. Upravičena je zato zakonska omejitev odloga na eno leto in izključitev ponovnega predloga, z izjemo predloga podanega znotraj dovoljenega odloga. Odlog izvršbe je namenjen temu, da upnik odloži izvršbo za krajše obdobje, če pričakuje, da bo dolžnik v tem obdobju pridobil sredstva, ne pa podaljševanju postopka v nedogled.

Že iz jezikovne razlage semega odstavka 74. člena ZIZ izhaja, da upnik lahko predlog za odlog izvršbe poda le enkrat, nato pa lahko pred iztekom roka predlaga zgolj podaljšanje odloga, vendar pa odlog skupno ne sem trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga. Čeprav razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (in claris non fit interpretatio), višje sodišče dodaja, da tako razlago zakonske norme potrjuje tudi namenska razlaga, vsebovana v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-J.

Na podlagi enake dejanske podlage, kot jo je že upoštevalo v predhodnem sklepu o odlogu, zaradi pojasnjene zakonske omejenosti odloga sodišče prve stopnje ni smelo ponovno odložiti izvršbe iz posebno upravičenih razlogov (4. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ), za kar si dolžnica neutemeljeno prizadeva v pritožbi.

Predlog po 210. členu ZIZ je mogoče vložiti v izvršilnem postopku, v katerem je predmet prodaje nepremičnina (stanovanjska hiša ali stanovanje), in ne v izvršilnem postopku, v katerem gre za izpraznitev nepremičnine (stanovanjske hiše ali stanovanja). Pravno varovana škoda mora nastati posebej oziroma se mora odraziti v drugih okoliščinah ali dobrinah ter mora tako presegati tisto škodo, ki je zajeta v realizaciji izvršbe. Dokazni predlog, da se bo nek dokaz izvedel »po potrebi«, pomeni pavšalno predlagan dokaz. Dolžnika sta tista, ki morata oceniti, ali je nek dokaz za dokazovanje njunih (ugovornih) trditev potreben ali ne, kar pomeni, da je potrebnost določenega dokaza odvisna izključno od njune potrebe ali naj se ta dokaz izvede ali ne – vse to izhaja že iz povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Upnik je bil s strani sodišča prve stopnje izredno pozvan, da na predlog dolžnikov po 210. členu ZIZ in na njun predlog za odlog izvršbe odgovori. Zato je očitno, da očitno sodišče prve stopnje ni že a priori štelo, da sta predloga neutemeljena, sicer bi ju brez pozivanja upnika na odgovor zavrnilo. Če je sodišče prve stopnje po prejemu upnikovega odgovora spo

Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. Ker je iz dolžnikovih trditev izhajalo, da v okviru svojega poslovanja opravlja več dejavnosti, so bile njegove trditve pomanjkljive zato, ker v predlogu ni trdil, da tudi stranskih dejavnosti ne bo mogel opravljati. Omejitve iz 80. člena ZIZ niso namenjene varstvu konkretne glavne dejavnosti, temveč zagotavljanju, da pravna oseba lahko opravlja pridobitno dejavnost. Zato bi dolžnik moral zatrjevati in izkazovati tudi vpliv rubeža premičnin na njegove stranske dejavnosti. Sodišče prve stopnje se na trditve upnika iz odgovora na dolžnikov predlog za omejitev izvršbe ni oprlo, saj to iz sklepa v ničemer ne izhaja, materialno pravo in sodno prakso pa sodišče pozna samo. Ker vročitve odgovora upnika na tak predlog zakon tudi ne predpisuje, sodišče prve stopnje ni kršilo dolžnikove pravice do izjave. Kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe je skladno z usklajeno sodno prakso mogoče upoštevati le izjemen dogodek, ki zaradi izjemne kratkotrajne situacije dolžniku le začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, to pa iz razloga, ker je odlog izvršbe iz (dr

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in pritožbeno ni sporno, da je v teku izvršba na nepremičnino, ki je drugodolžnikov dom in da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine. Za tak primer določa šesti odstavek 169. člena ZIZ, da sodišče o tem obvesti pristojni center za socialno delo. Iz izpodbijanega sklepa in iz spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje to storilo. Če bi pristojni center za socialno delo poslal sodišču obrazloženo mnenje, iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov, bi v skladu z drugim odstavkom 74. člena ZIZ odložilo izvršbo za šest mesecev.

Kadar je izvršba odložena na predlog upnika, lahko podaljšanje odloga po sedmem odstavku 74. člena ZIZ izrecno predlaga le upnik kot predlagatelj že dovoljenega odloga, ne more pa podaljšanja takega odloga doseči dolžnik, ki ima za to na razpolago le vložitev (novega) predloga za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ. Z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-171/16-15 z dne 11. 7. 2019 ugotovljena ustavna neskladnost drugega odstavka 71. člena ZIZ je bila odpravljena z novelo ZIZ-M. Od njene uveljavitve dalje je izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti mogoče odložiti večkrat, pri čemer posamezni odlog lahko traja največ šest mesecev. Predvideni so pogoji, pod katerimi je mogoče izvršbo odložiti, hkrati pa je zagotovljena tudi možnost oziroma obveznost tehtanja med položajema dolžnika in upnika. V določbah ZIZ so torej od uveljavitve ZIZ-M dalje že inkorporirana stališča, izhodišča, varovalke in napotki iz ustavne odločbe. Prvi pogoj za odlog izvršbe po 2. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ je izkaz, da si dolžnik bivanjske problematike ni mogel urediti na drug način, dolžnik pa niti ne t

Očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog v teh primerih dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih terjatev. To pa je bistveno, saj je namen zakona preprečiti t. i. socialne izvršbe, to je položaje, ko bi dolžniki zaradi izvršbe za poplačilo praviloma relativno nizkih terjatev ostali brez svojega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, čeprav bi bil dolg (tudi ob prizadevanju humanitarnih organizacij in drugih institucij) lahko v doglednem času poplačan. Namen odloga izvršbe je v tem, da dolžnik s svojo aktivnostjo doseže spremembo v svoji dejanski situaciji oziroma glede razlogov za odlog izvršbe, ali terjatev v tem času na drug način tudi poplača. Zato je pravilno stališče, da bi moral dolžnik izkazati, da si do trenutne faze postopka bivanja ni mogel zagotoviti drugje. Neutemeljeno dolžnik uveljavlja, da naj bi šlo za negativno dejstvo, saj bi dolžnik moral navesti dejstva in dokaze, kaj je skušal storiti, da bi si zagotovil bivanje, a pri tem ni bil uspešen, primeroma, da si je poskušal bivanje urediti pri sorodnikih, pridobiti neprofitno stanovanje ipd., oziroma, da bo takšna dejanja opravi

Pravica do doma ni absolutno varovana in okoliščina, da nepremičnina, ki je predmet prodaje, predstavlja dolžnikov dom, sama po sebi ne zadošča za odlog izvršbe, temveč morajo biti, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, podane tudi druge izjemne okoliščine, ki utemeljujejo odlog in ki morajo biti takšne narave, da bo začasna odložitev izvršbe lahko dosegla svoj namen. Med takšne okoliščine lahko spada tudi možnost prostovoljnega poplačila dolga, na kar sta se sklicevala dolžnika, pri čemer pa odlog izvršbe utemeljuje le realna možnost poplačila celotnega dolga v sorazmerno kratkem času, za katerega je dopustno odložiti izvršbo.

Izvršba je res dovoljena na solastniški delež nepremičnine, ki v naravi predstavlja njen dom, vendar to dejstvo samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval izvršbo in na podlagi katerega bi dolžnica lahko dosegla razveljavitev dovolitve izvršbe na nepremičnino in izbris hipoteke ter zaznambe izvršbe pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi. Dolžnikov položaj v primeru izvršbe na njegov dom ni varovan z institutom ugovora zoper sklep o izvršbi, pač pa v okviru določb 169. člena ZIZ in v okviru določb 71. in 74. člena ZIZ, ki določajo možnosti odloga izvršbe. Iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ izvršbo mogoče odložiti najdlje do pravnomočne odločitve o ugovoru (prvi odstavek 74. člena ZIZ), prodaja nepremičnine pa je v izvršbi dopustna šele po pravnomočnosti sklepa, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino (drugi odstavek 181. člena ZIZ) in torej šele po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper sklep, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino. Že pojmovno torej dolžnica v obdobju, za katerega bi bilo mogoče dovoliti odlog izvršbe iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ (tj. do pravnomočne odločitve o ugovoru zoper sklep z dne 31. 1. 2022), ne bi mogla