VSM Sodba I Cp 192/2021

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki ga je kot solastnica nepremičnine parc. št. X k.o. Y. do 1/2 celote (v nadaljevanju sporna nepremičnina) uveljavljala zaradi kršitve njene zakonite predkupne pravice. Zahtevala je razvezo prodajane pogodbe (zavezovalni posel), dne 20. 9. 2017 sklenjene med prvim in drugim tožencem, razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalni posel) ter razveljavitev samega prenosa lastninske pravice (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja). Prav tako je zahtevala, da prvi toženec z njo kot predkupno upravičenko sklene prodajno pogodbo z enako vsebino, kot je bila sklenjena z nedobrovernim kupcem (drugi toženec), ter izstavi zemljiškoknjižno dovolilo v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje. V istem roku je od tožencev terjala še povračilo njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Glede na neuspeh z zahtevkom je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da tožencema v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 2.104,50 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožnica. V svoji obširni laični pritožbi se sklicuje na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sojenja ter opozarja, da se sodišče prve stopnje kot razpravljajoče sodišče nahaja v lokalnem okolju tožencev, sodnik B.K. pa je celo sosed prvega toženca. Po prepričanju pritožbe se je prvostopenjsko sodišče, namesto da bi svojo nevtralnost presojalo po objektivnem merilu, prevalilo v pomočnika tožencev, na kar kaže pristransko izvajanje dokaznega postopka. Dokazna ocena je tudi pomanjkljiva, saj sodišče izvedene dokaze samo našteje, čeprav jih je zavezano ovrednotit in pojasniti, zakaj je določen dokaz sprejelo ali zakaj ne. Nikjer tudi ni pojasnjeno, kako je oblikovan zakonski in konkretni dejanski stan, obrazložitev pa je popolnoma neustrezna in pomanjkljiva. Ob tem, ko se sodišče prve stopnje ne opredelili niti o namenu instituta predkupne pravice, tudi sodno prakso povzema pomanjkljivo in izven konteksta. Tožnica graja prvostopenjske zaključke o tem, da je bila kot zakonita predkupna upravičenka o nameravani prodaji solastnega deleža prvega toženca na sporni nepremičnini skladno s prvim odstavkom 507. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravilno obveščena. Poudarja, da sama komunikacije s prvim tožencem ni zavračala, z njim pa dejansko ne komunicira že od leta 2011, ko je prvi toženec želel z njo fizično obračunati ter ji dejal, naj več ne hodi v V., kjer sam prebiva. Poudarja, da poštne pošiljke prvega toženca z obvestilom o nameravani prodaji njegovega solastnega deleža na sporni nepremičnini ter pogojev prodaje, ki je bila sicer vročana na naslovu, kjer tožnica že od leta 1981 stalno in dejansko prebiva, pri pošti ni dvignila iz objektivnih razlogov. V poštnem nabiralniku ji namreč ni bilo puščeno obvestilo o prispelem pismu, kar se v naselju po videzu enakih Marlesovih hiš, kjer biva tožnica, pogosto dogaja in je to tudi dokazala. S tem se je dokazno breme o pravilni vročitvi prevalilo na toženca, ki bi navedeno moral dokazati z zaslišanjem poštarja, ki bi, kakor v zadevi VSL sodba I Cp 1465/2012, potrdil, da je obvestilo o prejeti pošiljki pustil v tožničinem poštnem nabiralniku. Tožnica je sicer takoj po prejemu kode pošiljke vložila reklamacijo pri Pošti Slovenije, vendar ji ta zaradi poteka časa podatkov več ni mogla posredovati. Po stališču pritožbe je dvomljiva tudi vsebina poštne pošiljke prvega toženca, saj ni dokazano, da je v njej prav obvestilo o nameravani prodaji. Zatrjevano vsebino pisanja bi toženec po mnenju tožnice lahko potrdil le tako, da bi izkazal, da mu je dopis pripravil drugi toženec, kar bi moral dokazati z računom za plačilo te intelektualne storitve ter plačilom DDV zanjo. Tožnica pri tem poudarja, da imata prvi in drugi toženec skupni interes za izid postopka, zato izjav drug drugega ne moreta verodostojno potrjevati. Predmetna tožba je dne 7. 2. 2019 tudi pravočasno vložena. Tožnica sicer pritrjuje, da je za prodajo samo izvedela že 9. 2. 2018, kot je tudi sama navajala v dopisu z dne 16. 2. 2018, naslovljenem na drugega toženca, vendar pa poudarja, da je za prodajno pogodbo izvedela šele 8. 8. 2018, ko jo je v zakonitem postopku pridobila pri sodišču. Podatki iz zbirke listin iz zemljiške knjige namreč niso razvidni, njihova dostopnost pa je po stališču pritožbe odvisna od diskrecijske pravice sodnika. Tožnica se sklicuje tudi na kršitev pravice do obravnavanja, saj je sodišče prve stopnje v zadevi določilo brez njenega zaslišanja. Navaja, da je bila na naroke za glavno obravnavo vselej pravilno vabljena, svoj izostanek pa je vsakič opravičila iz zdravstvenih razlogov, le da ne na obrazcu, kot ga določa 115. člen ZPP. V opravičilu je toženka v izogib zavlačevanju postopka tudi predlagala, da se jo zasliši preko zoom konference. Pri tem dodaja, da 8. 7. 2020, ko je bil opravljen narok za glavno obravnavo, ni mogla pridobiti zdravniškega opravičila na predpisanem obrazcu ter ga še istega dne predložiti sodišču. Ob tem, ko meni, da iz navedb prvostopenjskega sodišča, »da je zadeva razjasnjena že z drugimi, predvsem z listinskimi dokazi,« izhaja, da zaslišanje tožnice niti ni bilo potrebno, pa dodaja, da bi zaslišana kot stranka tako izpovedala isto, kot je navajala v vseh svojih vlogah. Prav tako tožnica vztraja pri zaslišanju prič, s katerimi sta toženca hotela dokazovati neskrbno ravnanje tožnice, ki naj ne bi odpirala vrat svojega stanovanja, pri čemer dodaja, da toženca zaslišanja teh prič nista predlagala iz razloga, ker takšne priče sploh ne obstajajo. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe pa se zavzema za delegacijo sojenja na drugo okrajno sodišče.

3Toženca v odgovoru na pritožbo v celoti prerekata tožničine pritožbene navedbe ter predlagata zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za odločitev odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana sodba jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje je ob ustrezni uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravilno in v celoti razjasnilo vse pravno pomembne okoliščine primera, pri tem pa ni poseglo v pravico tožnice do obravnavanja, prizadeta pa ni bila niti tožničina pravica do nepristranskega sojenja. Tudi kršitvi določb postopka relativne narave iz prvega odstavka ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani. Ob ugotovljenem dejanskem substratu je odločitev z izpodbijano sodbo tudi materialnopravno pravilna.

6Uvodoma velja kot neutemeljena zavrniti pritožbena zatrjevanja tožnice, da ji je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja v zadevi (bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana). Pritožnica se smiselno sklicuje na t.i. »odklonitveni« razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, ki se nanaša le na obstoj okoliščin, ki lahko vzbujajo dvom v nepristranskost razpravljajočega sodnika in so po trditvah pritožbe izkazane ob dejstvu, da se sodišče prve stopnje nahaja v lokalnem okolju, iz katerega izhajata tudi toženca. Pojasniti velja, da je pravica strank predlagati izločitev razpravljajočega sodnika skladno z 72. členom ZPP časovno omejena. Izločitev sodnika (ali sodnika porotnika) morajo namreč zahtevati takoj, ko je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Z ozirom, da pregled predmetne zadeve pokaže, da tožnica v postopku na prvi stopnji izločitve razpravljajočega sodnika G.T., ki je vodil celotni postopek in tudi odločil v zadevi, ni predlagala, čeprav je to možnost imela, pa ji je potrebno odvrniti, da kršitve pravice do nepristranskega sodnika v predmetni pritožbi več ne more uspešno uveljavljati. Procesno upravičenje stranke zahtevati izločitev sodnika zaradi odklonitvenega razloga namreč ugasne, če ga stranka ne uveljavlja, kot ji nalaga zakon.¹ Tudi sicer pa pritožnici ni odveč pojasniti, da se izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP lahko nanaša le na obstoj okoliščin, ki lahko vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika, te pa zgolj ob pavšalnem zatrjevanju, da se razpravljajoče sodišče nahaja na območju, iz katerega izhajata tudi toženca in se tam vsi ljudje med seboj poznajo, niso izkazane. Sodnik B.K., ki ga kot soseda prvega toženca omenja pritožba, pa predmetne zadeve ni vodil. Izločitvenega razloga pa gotovo ne more utemeljiti nezadovoljstvo pravdne stranke s procesnim postopanjem sodišča ter na tej osnovi sprejeto odločitvijo,² ki ga tožnica v pritožbi jasno izraža z zatrjevanji o pristranskem izvajanju dokaznega postopka ter posledično zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ne more biti osnova pravno pravilni odločitvi.

7Neutemeljeno tožnica procesno kršitev iz prvega in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi z zatrjevanji o pomanjkljivi dokazni presoji, ki se zrcali v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih. V dokaznem sklepu, ki je zaobsežen v 3. do 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in ga izpostavlja pritožba, so dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku dopustilo ter izvedlo za potrebe ugotavljanja pravno relevantnega dejanskega stanja, ob tem, ko so v tem okviru neizvedeni dokazi argumentirano zavrnjeni, sicer res zgolj navedeni. Vendar te dokaze prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju vse pravilno dokazno pretehta skladno z metodološkimi napotki za dokazno vrednotenje iz 8. člena ZPP, pri čemer pa je sodišče zavezano argumentirano obravnavati zgolj tiste dokaze, na podlagi katerih je moč sklepati o resničnosti za odločitev ključnih okoliščin, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je zavzelo jasne, razumljive, prepričljive in logično dojemljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, te pa je nato pravilno podredilo (subsumiralo) pod za odločitev relevantne pravne norme, ki jih sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev tudi vsebinsko povzema (7. in 14. točka obrazložitve). Po tako opravljenem silogizmu pa je v nasprotju s prepričanjem pritožbe in z oporo v sodni praksi, ki jo je korektno povzelo, pravilno zaključilo (izpeljava pravne posledice ob subsumpciji dejanskega stanja pod pravno normo), da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen, kot podrobneje izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

8Podana ni niti bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni poseglo v pravico tožnice do obravnavanja. Tožnica je bila na oba v zadevi opravljena naroka za glavno obravnavo (15. 1. 2020 in 8. 7. 2020) pravilno vabljena in je bilo v vabilu vselej tudi navedeno, da bo zaslišana kot stranka, hkrati pa je bila opozorjena na pravne posledice izostanka (drugi odstavek 258. člena ZPP), svojega izostanka iz zdravstvenih razlogov pa ni opravičila z zdravniškim opravičilom na predpisanem obrazcu, kot to zahteva drugi odstavek 155. člena ZPP, kar v pritožbi vse tudi sama priznava. Z oziroma na navedeno je sodišče prve stopnje naroka za glavno obravnavo dne 15. 1. 2020 in 8. 7. 2020 pravilno opravilo v nenavzočnosti tožnice in glede na določbo 258. člena ZPP³ v zadevi odločilo brez njenega zaslišanja. V kolikor tožnica v pritožbi navaja, da zdravniškega potrdila na predpisanem obrazcu sodišču ni mogla predložiti pravočasno, pa ne gre spregledati, da jo je sodišče prve stopnje po opravljenem naroku dne 15. 1. 2020 z dopisom z istega dne (list. št. 73) pozvalo, da za svoj izostanek iz zdravstvenih razlog, s katerimi je sodišče sicer pisno seznanila z vlogo z dne 14. 1. 2020, ki jo je sodišče prejelo na dan glavne obravnave 15. 1. 2020, predloži zdravniško opravičilo na predpisanem obrazcu, vendar tožnica tega ni storila. Tožnica je tudi svoj izostanek iz naroka dne 8. 7. 2020 pisno opravičila z vlogo, ki je bila dne 7. 7. 2020 priporočeno oddana na pošto (list. št. 114), vendar pa je bilo sodišče prve stopnje z njo seznanjeno šele v teku glavne obravnave dne 8. 7. 2020, torej prepozno. Tožnica bi, v kolikor se je njeno zdravstveno stanje bistveno poslabšalo prav dan pred razpisano glavno obravnavo pri sodišču (v vlogi z dne 7. 7. 2020 je navajala, da že dalj časa boleha), navedeno sodišču lahko pravočasno, še pred začetkom naroka, sporočila tudi po telefonu, svoj izostanek pa bi v vsakem primeru lahko naknadno opravičila s predložitvijo zdravniškega opravičila na predpisanem obrazcu, saj je bila o navedenem že predhodno ustrezno pravno poučena. Z ozirom, da sodišče glede na dispozitivno naravo pravdnega postopka nima na voljo instrumentov za prisilno zagotavljanje navzočnosti pravdnih strank (prisilni privod), zaslišanja tožnice, ki na naroka za glavno obravnavo ni pristopila, svojega izostanka pa ni ustrezno opravičila, ni bilo dolžno izvesti. Za zaslišanje tožnice preko videokonference skladno prvim odstavkom 114.a člena ZPP⁴ pa prvostopenjsko sodišče ni imelo soglasja nasprotne stranke. Tudi v kolikor bi sodišče prve stopnje poseglo v pravico tožnice do obravnavanja, pa je ob izrecnih navedbah pritožbe o tem, da bi tožnica zaslišana kot stranka tako izpovedala isto, kot je navajala v vseh svojih vlogah, potrebno poudarit, da takšno ravnanje sodišča ne bi v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9Sodišče prve stopnje v procesno kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni zašlo niti zaradi zavrnitve dokaznih predlogov po zaslišanju prič ter poštarja. Takšno odločitev je namreč kot pravilno potrebno podpreti že zgolj ob dejstvu, da tožnica skladno z 236. členom ZPP⁵ ni navedla identifikacijskih podatkov oseb, ki naj bi bile zaslišane. Pravilno pa je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da dejstvo, ali je tožnica na naslovu bivanja odpirala vrata oziroma bila dosegljiva, kar sta z zaslišanjem prič hotela dokazati toženca, tožnica pa je vztrajala, da se tak dokazni predlog izvede, za odločitev v zadevi ni ključnega pomena. Toženca sta s tem, tudi sicer nesubstanciranim dokaznim predlogom, hotela izkazati, da je drugi toženec že pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe hotel navezati stike s tožnico v nameri po odkupu tudi njenega solastniškega deleža, vendar kontakta z njo ni uspel vzpostaviti, saj tožnica ni bila dosegljiva. Za presojo utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka, ki terja zgolj odgovor, ali je bila tožničina predkupna pravica kršena ob sklenitvi prodajne pogodbe, dne 20. 9. 2017 sklenjene med tožencema, morebitni predhodni interes drugega toženca za nakup tožničinega solastnega deleža namreč ni merodajen. Prav tako pa za odločitev v zadevi ni ključnega pomena, ali in pod kakšnimi pogoji je prvi toženec prodajo svojega solastnega deleža sprva ponujal sinu tožnice, kar vse je pojasniti glede na pritožbena izvajanja v tej zvezi.

10V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila tožnica in prvi toženec, ki sta brat in sestra, solastnika sporne nepremičnine vsak do polovice celote. Skladno s tretjim odstavkom 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) solastnik sicer lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. V primeru, kakršen je tudi obravnavani, ko je predmet solastnine nepremičnina, pa imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Skladno z določbo 507. člena OZ, ki se na osnovi tretjega odstavka 513. člena OZ smiselno uporablja tudi za zakonito predkupno pravico, je prodajalec zavezan, da predkupnega upravičenca obvesti o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudi, naj jo on kupi pod enakimi pogoji. Način obvestitve v smislu zgoraj navedenega ni zakonsko konkretiziran, zato je vprašanje obvestitve o nameravani prodaji potrebno razlagati kot pravni standard. To je storilo tudi sodišče prve stopnje in upoštevaje stališča sodne prakse, da je pravilnost obvestila potrebno presojati glede na skrbnost pošiljatelja in naslovnika obvestila,⁶ po izvedenem dokaznem postopku pravilno prišlo od zaključka, da je bila tožnica o nameravani prodaji ustrezno obveščena in je prvi toženec svojo obveznost iz 507. člena OZ v zvezi s sporno prodajo svojega solatnega deleža na nepremičnini izpolnil. Glede na pritožbene navedbe niti ni sporno, da tožnica in prvi toženec že vse od leta 2011 nista komunicirala med seboj, pri tem pa ni pomembno, kakšne okoliščine so navedenemu botrovale. Upoštevaje izpostavljeno je prvi toženec standard dolžne skrbnosti v zvezi s svojo obveznostjo obveščanja predkupnega upravičenca v zadostni meri izpolnil s tem, ko je tožnici obvestilo o nameravani prodaji svojega solastnega deleža s ponudbo, da sama z njim sklene prodajno pogodbo pod istimi pogoji, dne 31. 8. 2017 poslal priporočeno po pošti s povratnico (priloga B4), kar predstavlja najbolj zanesljiv način vročanja pošiljk, ki je na voljo posameznikom v Republiki Sloveniji.⁷

11V zadevi ni sporno, da se je pošiljka prvega toženca tožnici vrnila pošiljatelju z oznako »ni dvignil,« ni pa mogoče sprejeti pritožbene teze, da je tožnica ni prevzela zato, kjer ji obvestilo o prispeli pošiljki ni bilo puščeno v poštnem nabiralniku. Dokaznega bremena o tem, ki je bilo v nasprotju s prepričanjem pritožbe z ozirom na to, da sta toženca z javno listino izkazala, da tožnica priporočenega pisanja prvega toženca ni dvignila (potrdilo Pošte Slovenije na pisemski ovojnici, opremljeno z žigom ter podpisom vročevalca, stran 2 v prilogi A4, enako je razvidno tudi iz ovojnice v prilogi B13), na njeni strani, tožnica namreč ni zmogla. Pri Pošti Slovenije je po prejemu odgovora na tožbo v predmetni zadevi, ko je bila seznanjena z RA kodo sporne priporočene poštne pošiljke, sicer uveljavljala reklamacijo zaradi neprejema obvestila o prispelem pismu v njen poštni nabiralnik (dopis tožnice z dne 14. 12. 2019, priloga A14), vendar pa je je bila njena reklamacija zavrnjena, ker je bila vložena po preteku dvanajstmesečnega roka od oddaje pošiljke iz 37. člena Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve (priloga A17 in A20). Zgolj ob tem, ko je tožnica izkazala nepravilnosti pri vročanju dveh drugih poštnih pošiljk (priloga A21 in A15 ter list. št. 25), pa ni mogoče s stopnjo prepričanja sklepati o tem, da obvestilo o prejemu sporne poštne pošiljke ni bilo puščeno v tožničinem nabiralniku, ter ovreči vsebino javne listine, iz katere izhaja, da tožnica poštne pošiljke ni dvignila. Vročanje sporne pošiljke je bilo pri tem nedvomno opravljeno na naslovu, kjer ima tožnica že od leta 1981 prijavljeno stalno prebivališče in tam tudi dejansko prebiva, kar v pritožbi navaja tudi sama. Da morebitno nepravilnost pri vročanju sporne pošiljke izkaže z zaslišanjem poštarja, ki je opravljal vročitev, je bilo v predmetnem dokaznem postopku torej breme tožnice. Z ozirom, da tak dokazni predlog pravilno ni bil dopuščen že iz razloga, ker ni bil opredeljen niti z navedbo imena in priimka poštarja, ki naj bi bil zaslišan, pa je jasno, da tožnica dokaznega bremena o tem, da sporne pošiljke ni mogla prevzeti iz objektivnih razlogov, ni zmogla (215. člen ZPP).⁸ V kolikor pritožnica dvomi o vsebini sporne poštne pošiljke, pa ni mogoče mimo dejstva, da sta toženca kot dokaz predložila tudi original sporne poštne pošiljke s potrdilom o njegovi priporočeni oddaji na pošto s povratnico (priloga B13), v tej pa se nahaja Obvestilo o nameravani prodaji in ponudba za nakup solastniškega deleža sporne nepremičnine z dne 30. 8. 2017 z identično vsebino, kot sta ga toženca sodišču predložila že predhodno (priloga B4). Dodatni dokazi za ugotavljanje vsebine spornega pisanja zato niso bili potrebni. Predkupna ponudba je bila dana tudi v obsegu, potrebnem da se predkupni upravičenec seznani z vsemi njenimi bistvenimi sestavinami⁹ (v zvezi z nameravano prodajo je naveden predmet prodaje, kupec, pogoji prodaje ter dana ponudba, da predkupna upravičenka solastni delež prvega toženca kupi pod enakimi pogoji, določen pa je tudi rok in način za sprejem ponudbe). Kdo je predkupno ponudbo sestavil, pa za pravno presojo pravilnosti obvestitve predkupne upravičenke z nameravano prodajo ni bistveno.

12Pravilno pa je tožbeni zahtevek zavrnjen tudi iz razloga, ker je predmetna tožba vložena po poteku šest mesečnega subjektivnega roka iz 512. člena OZ. Skladno s citirano določbo lahko predkupni upravičenec, če je bil opravljen prenos lastnine, ne da bi bil sam o tem obveščen, pridobitelju lastninske pravice pa je bila predkupna pravica poznana ali mu ni mogla ostati neznana, v šestih mesecih, šteto od dne, ko je zvedel za prodajno pogodbo, zahteva, da se pogodba razveljavi in stvar pod enakimi pogoji proda njemu. Drugi toženec kot kupec po sporni prodajni pogodbi je bil s predkupno pravico tožnice nesporno seznanjen, o tej pa je bilo izhajajoč iz zakonske ureditve (tretji odstavek 66. člena SPZ) mogoče sklepati že glede na predmet podaje (solastniški delež na nepremičnini). Tožnica je v postopku na prvi stopnji sama potrdila in enako navaja tudi v pritožbi, da je bila s prodajo solastnega deleža prvega tožnika na sporni nepremičnini seznanjena že 9. 2. 2018, ko je vpogledala v zemljiško knjigo. To izhaja tudi iz dopisa tožnice drugem tožencu z dne 16. 2. 2018 (priloga B8), kjer sama navaja, da je bila zgoraj navedenega dne seznanjena, da je drugi solastnik sporne nepremičnine sedaj drugi toženec. Tožnici sicer velja pritrditi v tem pogledu, da je za uresničitev predkupne pravice in posledično tudi za sprejem odločitve o vložitvi tožbe, kolikor je ta potrebna na njeno realizacijo, potrebno, da je predkupni upravičenec seznanjen s pogoji prodaje. Poznavanje teh je namreč ključno za preudarek, ali bo predkupni upravičenec uresničil svoje predkupno upravičenje.¹⁰ Iz podatkov zemljiške knjige vsebina prodajne pogodbe, čeprav je bila ta kot zavezovalni pravni posel podlaga za vknjižbo, sicer ne izhaja, vendar pa bi se tožnica z njo lahko seznanila z vpogledom v zbirko listin za sporno nepremičnino. To bi ob postopanju s skrbnostjo, ki se od posameznika pričakuje v lastnih zadevah, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje morala storiti ažurno, to je neposredno po tem, ko je ob vpogledu v zemljiško knjigo ugotovila spremembo lastništva pri solastnem deležu, prej last prvega toženca. Glede na določbo 196. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) so namreč javni tudi podatki zbirke listin, le da pod strožjimi pogoji,¹¹ in sicer lahko vpogled vanje zahteva (kar se zagotovi tako, da zemljiškoknjižno sodišče izda prepis listine s potrdilom o tem, da je izvirnik oziroma overjen prepis listine vložen v zbirko listin) vsakdo, ki izkaže upravičen interes. Pri tem ne drži, kot navaja pritožba, da je pridobitev listine iz zbirke listin odvisna od diskrecijske pravice sodnika. Po tretjem odstavku 196. člena ZZK-1 o zahtevi za vpogled v zbirko listin sicer res odloča zemljiškoknjižni sodnik na podlagi obrazložene pisne zahteve, vendar ob tem, ko je pri svoji presoji vezan na Ustavo RS in zakone (125. člena Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih - ZS), njegova odločitev ne more biti samovoljna, pravno nevezana oziroma arbitrarna, kot nakazuje pritožba. Zraven tega pa je podvržena tudi pravici do pravnega sredstva. Izhajajoč iz navedenega bi si tožnica, ki je bila s sporno prodajo seznanjena dne 9. 2. 2018 in ki kot solastnica sporne nepremičnine nedvomno izkazuje pravni interes za vpogled v pripadajočo zbirko listin, v kolikor bi postopala z dolžno skrbnostjo (prvi odstavek 6. člen OZ), prodajno pogodbo z dne 20. 9. 2017 lahko pravočasno pridobila tako, da bi tožbo zaradi varstva njene zakonite predkupne pravice lahko vložila pravočasno, v obdobju šest mesecev po vpogledu v podatke zemljiške knjige (9. 2. 2018). Pravna presoja sodišča prve stopnje, da je šestmesečni subjektivni rok iz prvega odstavka 512. člena OZ pričel teči že dne 9. 2. 2018 oziroma dan za tem in ne šele dne 8. 8. 2018, ko je tožeča stranka prodajno pogodbo z dne 20. 9. 2017 iz zbirke listin dejansko pridobila (priloga A3), ter se je iztekel že pred vložitvijo predmetne tožbe dne 7. 2. 2019, je zato pravno pravilna. Z ozirom, da ima subjektivni šestmesečni rok iz prvega odstavka 512. člena OZ naravo materialnega prekluzivnega roka, tožnica z njegovim potekom zahtevka skladno z zgoraj citiranim členom več ne more uveljaviti. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek tožnice z izpodbijano sodbo zato pravilno zavrnjen.

13Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo tožnice pa sama nosita tudi toženca, saj njuna izvajanja v njem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve.

¹ Tako tudi VS RS sklep III Ips 12/2019 z dne 3. 9. 2019.
² O tem tudi VSL sklep II Cp 2110/2020 z dne 17. 12. 2020.
³ 258. člen ZPP: »(1) Če se sodišče prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče, lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka. (2) Prav tako lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu.«
⁴ 114.a člen ZPP: »S soglasjem strank lahko sodišče strankam in njihovim pooblaščencem dovoli, da se v času naroka nahajajo na drugem mestu in tam opravljajo procesna dejanja, če je zagotovljen zvočni in slikovni prenos iz kraja, na katerem se opravlja narok, v kraj oziroma kraje, na katerem se nahaja oziroma se nahajajo stranke in pooblaščenci ter obratno (videokonferenca).«
⁵ 236. člen ZPP: »Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.«
⁶ VS RS sodba II Ips 148/2013 z dne 23. 4. 2015 (Teza, da je obvestilo prodajalca pravilno izvedeno le v primeru, če ga predkupni upravičenec dejansko sprejme, je nedvomno prestroga. Predkupni upravičenec bi v takšnem primeru vedno lahko preprečil prodajo stvari tako, da obvestila ne bi prevzel. Pravilnost obvestila je zato treba presojati glede na skrbnost pošiljatelja in naslovnika obvestila).
⁷ Tako tudi VSL sodba I Cp 1465/2012 z dne 12. 12. 2012.
⁸ 215. člen ZPP: »Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.«
⁹ O tem tudi VS RS sklep II Ips 289/2016 z dne 23. 3. 2017.
¹⁰ VS RS sklep II Ips 289/2016 z dne 23. 3. 2017 (Predkupni pravici se predkupna upravičenka lahko veljavno odpove šele, ko je predkupna ponudba dana v takšnem obsegu (popolna), da je predkupna upravičenka seznanjena z vsemi njenimi bistvenimi sestavinami).
¹¹ Tako tudi VSL sklep II Cp 721/2006 z dne 22. 3. 2006, na katerega se sklicuje pritožba.