236. člen ZPP

Zavzemanje tožnice, da bi bilo treba upoštevati kot datum začetka teka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe dan, ko je na pošti prevzela drugi izvod odpovedi, ni utemeljeno. Rok teče od takrat, ko je odpoved pravilno vročena, in ne od dne dejanske seznanitve z njeno vsebino. V primeru vročanja pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistveno, kdaj je bilo stranki puščeno obvestilo o prispeli pošti (v konkretni zadevi je bilo to 29. 1. 2024), kar je razvidno iz vročilnice, ki ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Če stranka v roku 15 dni od obvestila pisanja ne prevzame, nastopi fikcija z iztekom zadnjega dne tega roka (v konkretnem primeru je to 13. 2. 2024), za tek roka pa ni pomembno, ali in kdaj je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsako posamezno ravnanje toženke, ki ga je tožnica štela za diskriminacijo, spolno nadlegovanje oziroma dejanje trpinčenja na delovnem mestu, nobeden od tožničinih očitkov pa se po izvedenem dokaznem postopku ni izkazal za utemeljenega.

V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZOPNI sodišče na predlog državnega tožilca odredi začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora, če so podani zakonski pogoji. V skladu s 6. členom ZOPNI se domneva, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če je bilo preneseno na ožje povezane osebe ali ožje družinske člane. Ožji družinski člani so zakonec oziroma oseba, s katero osumljenec, obdolženec, obsojenec, zapustnik ali pravni naslednik živi v zunajzakonski skupnosti, ali s katero je v sorodstvenem razmerju v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena ali v svaštvu do vštetega drugega kolena ali je njen skrbnik ali varovanec ali druga oseba, s katero živi v skupnem gospodinjstvu. Stranka mora svoj dokazni predlog substancirati in ga opremiti z vsemi potrebnimi podatki. Z zavrnitvijo pomanjkljivih dokaznih predlogov toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave oziroma sodnega varstva.

Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.

Delo tožnice je bilo nestrokovno in nenatančno. Osnutki so bili neustrezni, potrebno je bilo več popravkov oziroma jih je bilo potrebno napisati na novo. Pogosto so se pojavljale napake v imenih, opravilnih številkah in zapisu besedila. Pri delu ni bila samostojna, čeprav je zasedala delovno mesto, na katerem se je pričakovalo samostojno preučevanje najtežjih zadev, dodeljevalo pa se ji je spise povprečne in lažje zahtevnosti, ni znala povezovati znanja različnih delovnih področij, imela pa je tudi neprimerno komunikacijo s sodelavci ter neustrezen odnos do uporabnikov. Navedene ugotovitve utemeljujejo podajo ocene nezadovoljivo, kar pomeni opravljanje dela pod pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.

Glede na ugotovljeno dejansko reorganizacijo delovnega procesa pri toženki, ki ni zajemala zgolj delovnega mesta tožnice, pač pa tudi drugih zaposlenih, in razlogih zanjo (spremenjene navade in optimizacija delovnih procesov), ni mogoč zaključek, da je bila izpodbijana odpoved povračilni ukrep v posledici prijave trpinčenja in izpostavljanja nepravilnosti pri poslovanju toženke oziroma posledica osebnostnega neustrezanja tožnice njenim nadrejenim.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je očitek v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, utemeljen; gre za očitek, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da je tožnik 3. 8. 2020 zaradi prehitre vožnje in sunkovitega obračanja z zadnjim delom viličarja udaril v skladiščeno paleto, ki je bila polna jeklenk UNP, pri čemer je podrsal zadnji bok viličarja in razbil zadnjo luč, kar je povzročilo škodo najmanj v višini 144,72 EUR, lahko pa bi povzročilo bistveno večjo škodo in telesne poškodbe navzočih oseb, če bi jeklenke eksplodirale in povzročile požar. V izpodbijani sodbi ni (nejasno) ugotovilo, kot mu očita tožnik v pritožbi, da je po spornem dogodku drug delavec toženke naložil jeklenke na tovornjak, ampak je v tem delu povzelo vsebino odpovedi (točka 8 obrazložitve). Tožnik uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki bi bila podana, če dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ne bi bila vestna, skrbna ter narejena na podlagi presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Tega v pritožbi ne zatrjuj

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem priče. Tožnik je bil skladno z 236. členom ZPP dolžan navesti tudi prebivališče oziroma zaposlitev predlagane priče, česar se je očitno zavedal, saj je navedel, da bo njen naslov sporočil naknadno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo tožnika še posebej pozivati k sporočitvi naslova priče. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik obstoja tega dogovora ni dokazal. Nenazadnje ga ni potrdil niti z lastno izpovedbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam toženke in izpovedbi njenega zakonitega zastopnika o višini plače kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi in kot izhaja iz plačilnih list. Delovnopravna ureditev ne predvideva obveznosti plačila nadomestila plače v primeru neupravičene odsotnosti delavca z dela. Obveznost izplačila plače namreč ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo, razen v izjemoma zakonsko navedenih primerih, ko je delavec upravičen do nadomestila plače.

Sodišče je izvedlo dokaz, ki ga je predlagala tožnica in je zato po tretjem odstavku 242. člena ZPP plačilo pričnine in potnih stroškov naložilo tožnici. Na pravilnost odločitve ne more vplivati tožničino razlogovanje, da je bila priča dr. A. A. opredeljena kot njej obremenilna priča in da se je z njo zgolj želela soočiti zaradi trditev v predloženi izjavi.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je vročevalec dne 28. 12. 2023 pooblaščenki tožnice poskusil osebno vročiti sodbo sodišča prve stopnje. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je vročevalec v predalčniku pooblaščenke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodba nahaja in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti (obvestilo o opravljeni vročitvi pripeto k list. št. 173). Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je bil dne 28. 12. 2023 ves čas nekdo v pisarni in osebna vročitev ni bila niti poskušena, vendar v dokaz teh svojih povsem pavšalnih navedb ne predlaga izvedbe nobenega dokaza. S tem zato ne more izpodbiti verodostojnosti podatkov iz obvestila. Ker vročevalec dne 28. 12. 2023 na naslovu pooblaščenke tožnice ni našel nikogar, je pravilno pustil obvestilo o dospelem sodnem pisanju v predalčniku pooblaščenke na tem naslovu. Pooblaščenka tožnice sodne pošiljke ni dvignila, zato je bila po poteku roka dne 15. 1. 2024 skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP puščena v njenem predalčniku, štelo pa se je, da ji je bila vročena dne 12. 1. 2024, ko se je iztekel 15-dnevni rok za prevzem pisanja. Tožnica je pritožbo zoper sodbo vložila dn

Stranka mora, če meni, da so se zgodile napake pri vročanju, o tem takoj obvestiti sodišče in se pravočasno sklicevati na napake pri vročanju ter uveljavljati datum dejanske vročitve na podlagi 139. člena ZPP. Tožnica zatrjevanih napak pri vročanju na podlagi 142. člena ZPP ni uveljavljala v pritožbi zoper prejeto sodbo, čeprav bi to morala in mogla storiti, ampak šele v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe, kar je glede na okoliščine konkretnega primera prepozno. Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico kot javno listino, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo le splošne navedbe, da obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so povsem splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri kom je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno prav njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.

Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju. Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.

Predlagateljica ni uspela izkazati posebnih okoliščin primera, grozeče premoženjske škode, samovolje ali očitne krivice, ki bi utemeljevala izdajo predlagane začasne odredbe v sporih iz razmerij med solastniki. Predlagateljica je podala neobrazložen dokazni predlog zaslišanja več prič. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nesubstanciran. V dokaznem predlogu za zaslišanje prič je namreč potrebno natančno opredeliti, o čem naj bi priča vedela izpovedati (236. člena ZPP).

Do stroškov vloge, v kateri je prva toženka sodišče obvestila o naslovih prič, ki jih je predlagala v vlogi, vloženi na naroku dne 12. 4. 2022, prva toženka ni upravičena. Naslove prič bi lahko oziroma bi morala zapisati že v vlogi, vloženi na naroku le dva dni prej; res je sicer, da je sodišče nato na omenjenem naroku prvi toženki dalo poziv, a je bil ta poziv posledica ravno njene opustitve, zato višje sodišče soglaša, da prva toženka glede na opisane okoliščine ni upravičena do povrnitve stroškov sporne vloge.

Tožena stranka dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika ni substancirala. Ni namreč pojasnila, o čem naj bi ta izpovedoval. Navedla ni niti tega, da bi izpovedal glede vseh navedb tožene stranke, kot to zatrjuje v pritožbi, temveč ga je zgolj navedla med (ostalimi) dokaznimi predlogi v prvi pripravljalni vlogi. Ne drži, da tožena stranka navedenega ni bila dolžna pojasniti, ker je predlagala zaslišanje stranke in ne priče. Tudi zaslišanje stranke sodišče izvede na podlagi dokaznega predloga stranke, ki mora biti substanciran (236. člen v zvezi z 263. členom ZPP).

Glede na tako dopolnjeno psihiatrično izvedensko mnenje z dne 28. 11. 2022, ko je sodni izvedenec v celoti analiziral dokaz, ki ga je predložila tožena stranka, torej psihiatrično mnenje dr. C. C. z dne 24. 11. 2022, je sodišče prve stopnje v tč. 12 in 13 obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je bil toženec procesno sposoben in torej sposoben opravljati procesna dejanja, zato tudi utemeljeno naroka za glavno obravnavo, razpisanega za dne 29. 11. 2022 ni preklicalo. Pravilno je tudi zaključilo, da iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da upoštevaje intenziteto in diagnosticirano motnjo ne gre za bolezen, ki je nenadna in nepredvidljiva in ki bi toženi stranki onemogočala prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, razpisanem za dne 29. 11. 2022. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.

Tožnica s tem, ko se ni želela testirati, niti ni izpolnjevala drugih pogojev za vstop v vojašnico A., po lastni krivdi ni imela dostopa do prostorov toženke in posledično po lastni krivdi, brez upravičenega razloga, ni opravljala dela več kot tri zaporedne delovne dni, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za podajo odpovedi po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Toženka tožnici glede na takrat veljaven Odlok, ki jo je pravno zavezoval in ga je morala spoštovati, ni smela omogočiti dostopa do delovnega mesta brez izpolnjevanja pogoja PCT, tožnica pa je morala takšno navodilo upoštevati, vendar tega ni želela. Posledično so navedbe, da je šlo za izostanek tožnice po navodilih delodajalca in ne za neupravičeno odsotnost kot tudi navedbe o tem, da je bilo ugotovljeno, da se posameznika ne more kaznovati za prekršek, če ni spoštoval odloka glede nošenja maske in obveznega testiranja, neutemeljene.

Protispisna je ugotovitev, da toženka ni pravilno predlagala priče, saj določba 236. člena ZPP dopušča, da stranka navede ime priče ter prebivališče oziroma zaposlitev. Če je toženka navedla zaposlitev priče in to, kaj bo priča povedala, je dokazni predlog popoln.

Obnašanje v delovnem okolju, ko je tožnik na agresiven način s povzdignjenim tonom nadrejenim izrekal besede, tudi žaljive, ki niso pomenile le konstruktivne kritike glede načina vodenja, ter je porinil stol v steno oziroma omaro, je sodišče prve stopnje ocenilo kot neprimerno in nedopustno, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na takšen zaključek dejstvo, ali je imel tožnik žaljiv namen oziroma ali je bil učinek njegovih izjav žaljiv, niti ni odločilno za samo presojo utemeljenosti pisnega opozorila ter posledično za zakonitost odpovedi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bila (več) dopustna praksa, da zaposleni jemljejo izdelke za malico direktno iz pozicij komisionirnih mest v skladišču. Pravilno je ugotovilo, da četudi bi bil izdelek poškodovan ali pa bi v kartonu oziroma embalaži manjkali izdelki, tožnik namaza in drugih izdelkov iz komisionirnih mest ne bi smel vzeti.

Toženka je sprejela poslovno odločitev, da tečajev ne bo več izvajala, s tem pa je dokazala, da je odpadla potreba po delu tožnika, ki je edini izvajal izobraževanja za toženko. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre za poslovno odločitev delodajalca, smiselnost in smotrnost katere sodišče ne more presojati. Sodišče lahko preveri le, ali je res prišlo do ukinitve izobraževanj, kar je toženka dokazala z izpovedbo direktorja ter prič, smotrnosti takšne odločitve pa niso podvržene sodni presoji.