VSM Sodba IV Kp 9028/2018

I. Pritožbi zagovornika obdolženega B.D. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega B. D. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da kot direktor podružnice na P., družbe O. „N.“, M., R.F., s sedežem na naslovu R. cesta, ni ravnal po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov in tako delavca I. U. prikrajšal za pravice, ki mu pripadajo, s tem ko v nasprotju s 44. členom v zvezi s prvim in drugim odstavkom 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list Republike Slovenije, številka 21/2012 in 78/2013, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1), v zvezi z drugim in prvim odstavkom 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list Republike Slovenije, številka 5/1996 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPSV) in 8. ter 9. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list Republike Slovenije, številka 26/2014, v nadaljevanju ZSDP), prvim in drugim odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, številka 117/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDavP-2), ob izplačilu neto plač, v času od 1. januarja 2013 do 18. oktobra 2013, na P., ni obračunal in plačal z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost (to je prispevkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje ter za starševsko varstvo in za primer brezposelnosti iz njegovih bruto plač) delavcu I. U., s čimer mu je omejil pravico do plače po 44. členu ZDR-1, z neobračunavanjem po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list Republike Slovenije, številka 106/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPIZ-2), predpisanih prispevkov za pokojninsko zavarovanje, v nasprotju s 152., 153. in 158. členom, v zvezi z 2. in 13. členom ZPIZ-2, v zvezi s 3. in 16. členom ZPSV ter v zvezi s prvim in drugim odstavkom 352. člena ZdavP-2 in 353. člena ZDavP-2, pa je navedenega delavca prikrajšal za pravico, da bi se mu na podlagi 134. člena ZPIZ-2, v zvezi z drugim odstavkom 133. člena istega zakona navedeno časovno obdobje, za katerega prispevki niso bili obračunani in plačani, upoštevalo v pokojninsko dobo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 9028/2018 z dne 25. 9. 2020 obdolženega B. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju KZ-1) je obdolženec dolžan poravnati stroške kazenskega postopka v znesku 57,60 EUR ter plačati sodno takso v znesku 192,00 EUR po tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), prav tako je po prvem odstavku 94. člena ZKP dolžan poravnati krivdno povzročene stroške v znesku 23,67 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da se po prvem odstavku 97. člena ZKP stroški in nagrada z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru postavljenega zagovornika izplačajo iz sredstev te družbe.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje stališču zagovornika, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je dejanje storil v letu 2013, to je v času veljavnosti KZ-1B, po katerem je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev opredeljeno kot zavestno neravnanje po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov, s čimer storilec prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, kot jih določa zakon, saj je z njimi opredeljeno tisto ravnanje posameznika, ki ustreza ravnanju v polju zakonitosti. Zavest storilca, da ne ravna po navedenih predpisih je tako v skladu z zakonski dikcijo kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1B nujna sestavina opisa dejanja, ki pa je v obravnavanem primeru iz opisa dejanja v celoti izostala tako v konkretnem delu kot tudi v abstraktnem delu,¹ na kar pravilno opozarja zagovornik. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo določbo 196. člena KZ-1 in v obrazložitvi sodbe tudi utemeljilo, da obdolženec zavestno ni ravnal po predpisih, vendar pa obrazložitev sodbe ne more nadomestiti opisa dejanja v izreku sodbe.

5Glede na to, da se je opis kaznivega dejanja s kasnejšim zakonom spremenil, je zato pritožbeno sodišče presojalo, ali je morebiti kasnejši zakon za obdolženca milejši. Novela KZ-1E (Ur. l. RS, št. 27/17 z dne 2. 6. 2017), ki se uporablja od 2. 7. 2017, je namreč kaznivo dejanje definirala na novo in pri tem je bil iz opisa črtan zakonski znak zavestnosti, kar pomeni, da je mogoče to kaznivo dejanje po noveli KZ-1E izvršiti tako z direktnim kot z eventualnim naklepom, zaradi česar je opredelitev kaznivega dejanja postala strožja,² strožja pa je tudi predpisana kazenska sankcija, saj bi moralo biti po noveli KZ-1E kaznivo dejanje opredeljeno po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki za kaznivo dejanje določa kazen zapora do treh let in denarno kazen, medtem ko je v obravnavanem primeru za očitano kaznivo dejanje po KZ-1B predpisana samo kazen zapora do treh let. To pa pomeni, da kasnejši zakon KZ-1E v primerjavi s KZ-1B, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ni milejši in zato njegova uporaba v skladu z določbo drugega odstavka 7. člena KZ-1 ne pride v poštev.

6Nazadnje je pritožbeno sodišče ugotavljajo tudi, ali morda iz opisa dejanja izhajajo zakonski znaki kakega drugega kaznivega dejanja, kot je na primer kršitev pravic iz socialnega zavarovanja po 202. členu KZ-1, ki ga stori kdor ne ravna po predpisih o socialnem zavarovanju in s tem koga prikrajša za pravico, ki mu pripada ali mu jo omeji. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča³ je določba 196. člena KZ-1 v primerjavi z določbo 202. člena ZKP specialnejša določba, saj 196. člen KZ-1 ureja samo tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca na podlagi delovnega razmerja. Določba 202. člena KZ-1, ki je v tem delu širša in ne zajema le neplačila prispevkov za socialno varnost, temveč vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju, pa ureja ostale položaje, ko ne gre za neplačilo predpisanih prispevkov za delavca s strani delodajalca, ampak za druge kršitve predpisov o socialnem zavarovanju. Ker je iz konkretnega dela opisa dejanja v obravnavanem primeru razvidno, da delavcu niso bili plačani predpisani prispevki za pokojninsko zavarovanje kot del bruto plače, do katerega je imel pravico na podlago opravljanja dela v delovnem razmerju, pritožbeno sodišče ugotavlja, da opisano dejanja glede obrazloženo tudi ni mogoče opredeliti kot kršitev pravic iz socialnega zavarovanja po 202. členu KZ-1.

7Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis očitanega dejanja obdolžencu, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, in tudi ne znakov kakega drugega kaznivega dejanja, kar pomeni, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ni kaznivo. S tem je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

8Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zagovornika obdolženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti preostalih pritožbenih navedb.

9Glede na to, da je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo obtožbe za navedeno kaznivo dejanje je skladno s prvim odstavkom 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 323/2009 z dne 4. 3. 2010.
² Prim.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 346, točka 67.
³ Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 27567/2012-56 z dne 22. 12. 2015 in I Ips 90067/2010 dne 14. 7. 2017.