2. člen ZPIZ-2

Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani

Obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti Republike Slovenije, delodajalk ali delodajalcev in na osebni odgovornosti zavarovancev za izvajanje zavarovanja. Na podlagi navedenega je edino logičen in pravilen zaključek, da zakon upravičenje do izplačila dela pokojnine iz 39.a člena ZPIZ-2 veže izključno na obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Ker tožnik ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji v času vložitve vloge in upravnega odločanja, ni izpolnjen pogoj za pridobitev izplačila dela pokojnine v višini 40 %. Pritožba pravilno poudarja, da je ureditev glede izplačila 40 % starostne pokojnine posebna ureditev, ki je specifična za nacionalno zakonodajo in da dajatev iz 39.a člena ZPIZ-2 ne zapade pod stvarno veljavnost pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

V tej zadevi tožena stranka ni nosilka javnih pooblastil in torej tudi ni izdana odločba v okviru izvajanja javnih pooblastil, ki bi jo izpodbijal tožnik. Ko gre za spor o pravicah iz sistema socialne varnosti se namreč odloča po posebnih upravnih postopkih z upravno odločbo, ki jo v okviru izvrševanja z zakonom podeljenih javnih pooblastil izda posamezni pristojni nosilec iz sistema socialne varnosti. Povsem jasno je, da tožnik kot delavec od svojega delodajalca (tožene stranke) zahteva, da izpolni obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja (vključitev v poklicno zavarovanje ter plačilo prispevkov). Gre torej za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.

Tožnik utemeljuje, da mu delodajalec (tožena stranka) na podlagi delovnega razmerja ni plačal prispevkov za poklicno zavarovanje. Spor ne izhaja iz zavarovalnega, temveč iz delovnega razmerja. Plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje je ena izmed delodajalčevih obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v zadevi R 27/2010, je delavec upravičen do bruto plače, davke in prispevke zanj pa je od bruto plače dolžan odvesti delodajalec. Tudi iz drugega odstavka 8. člena ZPIZ-2 izhaja, da poklicno zavarovanje financirajo delodajalci. Gre za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.

Tožena stranka je pri izračunu višine pokojnine pravilno izhajala iz zakonsko določenega maksimalnega zneska pokojninske osnove. Dejanska izračunana pokojninska osnova je namreč bistveno presegala zakonski maksimum določen v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je bil izračun dejanske pokojninske osnove nepravilen, to na višino njegove pokojnine ne bi imelo nobenega vpliva.

Tožnik kot delavec od svojega delodajalca (tožene stranke) zahteva, da izpolni obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja (vključitev v poklicno zavarovanje ter plačilo prispevkov). Gre torej za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.

V zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico ne samo do 40 % starostne pokojnine, temveč pravico do starostne pokojnine v višini 100 %. V 126. členu je ZPIZ-2G določil, da zavarovanec, ki prejema 20 % predčasne pokojnine, obdrži izplačilo tega dela predčasne pokojnine tudi po uveljavitvi tega zakona, razen če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovancu, ki prejema 20 % predčasne pokojnine in je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do 31. 12. 2019, in zavarovancu, ki prejema 20 % starostne pokojnine, se izplačuje 40 % starostne pokojnine od uveljavitve tega zakona do prenehanja obveznega zavarovanja za polni delovni ali zavarovalni čas, vendar najdlje za tri leta nadaljnje vključenosti v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Po poteku treh let se zavarovancu izplačuje 20 % starostne pokojnine, če izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka spremenjenega 39.a člena zakona. Zavod za zavarovance iz drugega odstavka 126. člena v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti odloči o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Upoštevaje navedeno določbo je torej tožena stranka po u

Sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz pogojev za izdajo svetovalnega mnenja in poskuša prikazati neenotnost sodne prakse o pravnem vprašanju, ki ga postavi, vendar neutemeljeno. Pri naštevanju in prikazu odločb višjih sodišč in vrhovnega sodišča namreč odločanje sodišč o plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje pomeša z odločanjem sodišč o prispevkih za obvezno pokojninsko in druga zavarovanja, ki se plačujejo iz bruto plač oziroma nadomestil plač delavca. Sodišče prve stopnje torej primerja neprimerljivo, na tej podlagi pa neustrezno utemeljuje neenotnost prakse višjih sodišč, ki bi lahko vodila do svetovalnega mnenja o vprašanju, ki ga zastavlja. Sodišče prve stopnje bo moralo pri odločanju v sporu upoštevati ureditev in dograjevanje ureditve sistema poklicnega zavarovanja, pa tudi to, da je za spore o plačevanju prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (sedanje poklicno zavarovanje) še vedno določena pristojnost sodišča v socialnem sporu (7. člen ZDSS-1), dejstvo, da gre po vsebini oziroma v bistvu tudi v tej zadevi za spor, ki se nanaša na področje obveznega (pokojninskega) zavarovanja in prispevkov za takšno zavarovanje (torej po vsebini za socialn

Po preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje stališču zagovornika, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je dejanje storil v letu 2013, to je v času veljavnosti KZ-1B, po katerem je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev opredeljeno kot zavestno neravnanje po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov, s čimer storilec prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, kot jih določa zakon, saj je z njimi opredeljeno tisto ravnanje posameznika, ki ustreza ravnanju v polju zakonitost

Bistvo zapisnika je, da je dokazno zanesljiv, popoln in razumljiv (jasen in nedvoumen). Tožnik sicer lahko dokazuje, da so dejstva, ki so zapisana v njem neresnična oziroma, da določena pomembna dejstva niso zapisana, vendar je prvi pogoj, da je tožnik zapisniku ugovarjal. Z ugovorom bi lahko tožnik dosegel korekcijo ali dopolnitev zapisnika. Ker je tožnik zapisnik brez ugovorov podpisal, sedaj ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da je zapisnik vsebinsko nepravilno sestavljen. Zakon sodniku namreč nalaga, da opiše v zapisnik samo bistveno vsebino dejanja. Slednje pomeni, da lahko sodnik oži in krči ter s tem spreminja izviren izraz vsebine dejanja. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2. VDSS se je v svojih sodbah že večkrat opredelilo, da je po navedeni določbi ZPIZ-2 pravico do invalidnine mogoče priznati le še za telesne okvare (v nadaljevanju TO), ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V ZPIZ-2 TO niso več zavarovalni riziki obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na citirano prehodno ter končno določbo zakona se do sprejema predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine. Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).

Pravdni stranki sta argumentirano izpodbijali pisne ugotovitve izvedenca medicinske stroke, zato bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi očitki ter mu dati možnost, da se o teh očitkih pisno izjavi in ga neposredno zaslišati na obravnavi. Ker tega ni storilo je kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik neutemeljeno povezuje javnopravna zavarovanja, ki nastanejo po samem zakonu, s pogodbenim zasebnopravnim odnosom med zavarovalnico in zavarovancem. Po določbi drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona (ZPIZ-2) z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, npr. delovnega razmerja. Ker ZPIZ-2 določa dolžnost vključitve v zavarovanje in obseg pravic iz zavarovanja, zavarovanje pa temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti, ni mogoče narave socialnega zavarovanja razlagati tako, da ne predstavlja zavarovanja pred odgovornostjo. Zato ne gre za kršenje ustavnih načel, če sodišče pravico, ki izhaja iz vključenosti v socialno zavarovanje (invalidnino), upo