202. člen ZKP

S tem, ko je zahteval odločitev senata za mladoletnike prvega sodišča, je sodnik za mladoletnike izrazil negativno stališče do predloga državnega tožilstva, naj se zoper mladoletnika odredi pripor, in to tudi iz pripornega razloga begosumnosti, ne le ponovitvene nevarnosti. Vsebinska presoja teh dveh vprašanj, ki sta hkrati predmet vložene pritožbe, je v smislu instančne presoje torej pridržana senatu za mladoletnike okrožnega sodišča kot drugostopenjskemu organu, ne pa senatu za mladoletnike višjega sodišča, ki za meritorno presojo pritožbe državnega tožilca ni stvarno pristojen organ, saj bi sicer dve sodišči praktično sočasno odločali o istih vprašanjih.

Drugi odstavek 307. člena ZKP med drugim določa, da se za pripor, ki je bil odrejen iz tega razloga, smiselno uporabljajo določbe 200. člena, drugega, tretjega, četrtega in šestega odstavka 202. člena ter 208. do 213.d člena tega zakona. Določba četrtega odstavka 202. člena ZKP določa, da se sme priprti pritožiti na senat (šesti odstavek 25. člena) v 24 urah od ure, ko mu je bil sklep izročen. Zakonodajalec je z novelo ZKP-E (Ur. list RS, št. 56/2003) črtal uporabo 207. člena ZKP, s čimer je odpravil prejšnjo ureditev, po kateri je o pritožbi odločalo višje sodišče. S tem je jasno določena pristojnost zunajobravnavnega senata istega sodišča, ki je sklep izdal.

Sklep o odreditvi pripora mora v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP obsegati obrazložitev o (med drugim) kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec obdolžen, ter obrazložitev vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum. Kaznivo dejanje mora biti opredeljeno v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati na način, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako dovršen ter vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi preiskave, sodba). Glede na opis dejanja, kot je zajet v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da iz njega ne izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 184. člena KZ-1. Iz opisa dejanja je razviden očitek, da je obdolženec proizvajal in prodajal izdelke z visoko vsebnostjo THC, ki so kljub opozorilu o neprimernosti uživanja po obliki in strukturi predstavljali živilo in kot takšni tveganje, da jih bodo kupci zaužili. Prav tako je opredeljeno, da je vsebnost THC presegala dopustno

Preiskovalna sodnica je v razlogih izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora v celoti pripisala vsebino zapisnika pripornega naroka. Podrobno je navedla obdolženčev zagovor, predlog okrožne državne tožilke za odreditev pripora in izjavo obdolženčeve zagovornice. Razlogov iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da je sodišče opravilo lastno presojo obstoja utemeljenega suma v izpodbijanem sklepu ni navedla. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tako niso razvidni dokazi na podlagi katerih je sodišče napravilo sklep, da je podana ustrezna stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, niti ni povzeta njihova vsebina. Takšna presoja preiskovalne sodnice iz katere niso razvidni dokazi na podlagi katerih sodišče sklepa obstoj utemeljenega suma, niti ni povzeta njihova vsebina, ne zadostuje standardom obrazloženosti sodne odločbe, ki jih predpisuje določba 22. člena Ustave.

V utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča so izoblikovani standardi obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora. V zvezi z utemeljenim sumom morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju predhodne, konkretne, specifične in artikulirane verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Posplošene navedbe, da utemeljen sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo. Sodišče ni navedlo konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 tudi obdolžena A. A. Okoliščini, da je bila obdolženka prisotna v vozilu, v katerem naj bi njen partner prevažal ilegalne prebežnike in da sta se skupaj gibala po splošno znani balkanski migrantski poti, ne predstavljata tistih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da obdolženka ni bila le sopotnica v obdolženčevem vozilu, temveč je aktivno sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Iz določbe drugega odstavka 399. člena ZKP izhaja, da zoper sklep, ki ga izda senat pred ali med preiskavo, ni pritožbe, razen če je v tem zakonu drugače določeno. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo je dovoljenost vložene pritožbe zoper sklep izdan na navedeni zakonski podlagi predvidena le kot izjema, ki je v zakonu tudi posebej določena (sedmi odstavek 169. člena ZKP, tretji odstavek 181. člena ZKP, peti odstavek 202. člena ZKP, drugi odstavek 205. člena ZKP). Ker zakon za primer zavrnitve dokaznih predlogov med preiskavo s strani izvenobravnavnega senata ne predvideva pritožbe zoper tak sklep senata, drugače pa ni določeno niti v določbi prvega odstavka 177. člena ZKP, pritožba zoper tak sklep, ne glede na napačno dan pravni pouk, ni dovoljena. To je višjemu sodišču, glede na določbo 390. člena ZKP narekovalo zavrženje pritožbe kot nedovoljene, v povezavi z določbo 404. člena ZKP, po kateri se določbe 399. - 403. člena ZKP smiselno uporabljajo za vse sklepe izdane po tem zakonu.

Res je, da je preiskovalni sodnik v dopisu zunajobravnanemu senatu vlogo naslovil kot uskladitev datuma pripora, vendar pa iz vsebine izhaja, da se je pri tem skliceval na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora in na odločitev Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je zato odločalo o predlogu državnega tožilca in ne o predlogu preiskovalnega sodnika, kot se to zmotno navaja v pritožbi.

Na podlagi ugotovljenega nespoštovanja opozoril policistov glede nasilnih ravnanj obdolženca napram oškodovancu, dejstva, da policisti izvrševanje milejših ukrepov nadzirajo zgolj občasno in ne celodnevno, ter upoštevaje obdolženčevo kontinuirano preživljanje časa na vrtičku, je mogoče tudi po presoji Vrhovnega sodišča narediti razumen sklep, da obdolžencu z milejšimi ukrepi ni mogoče preprečiti, da bi odšel na svoj vrtiček in ponovil oziroma dokončal kaznivo dejanje zoper oškodovanca. Vložnica ne pojasni, kako naj bi obdolženčeva starost 76 let ter njegova predhodna nekaznovanost vplivali na to, da bo ob predhodno izkazanem neupoštevanju opozoril policistov sedaj prostovoljno spoštoval milejše ukrepe.

Sodišče je pri obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ki je obstajalo v času, ko je bil pripor zoper obdolženca odrejen. To pomeni, da sodišče pisne odločbe o priporu ne sme utemeljevati z dokazi, ki so bili morebiti izvedeni že po ustni naznanitvi odreditve pripora oziroma sodišče z njimi v času sprejema odločitve o odreditvi pripora ni razpolagalo.

Ali je pripor neogibno potreben za zagotavljanje varnosti ljudi, je treba glede na okoliščine primera presojati z vidika delovanja hudodelske združbe, katere član naj bi bil obdolženec.

Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 60007/2011 z dne 10. 1. 2020 presodilo, da ko je obdolženec na begu oziroma če se skriva, sodišču ni dosegljiv, zato je zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec s skrivanjem povzroči nezmožnost vročitve tožilskega predloga za odreditev pripora, s čimer se posledično tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti. Takšnemu stališču Vrhovnega sodišča je pritrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presodilo, da je kontradiktornost pri odrejanju pripora zagotovljena z izvedbo naroka po 204.a členu ZKP v navzočnosti obeh strank (obdolženca in državnega tožilca) ter zagovornika. Predpostavka, da se takšen narok opravi, je odvzem prostosti obdolžencu in njegova privedba k preiskovalnemu sodniku. Kadar sodišče odreja pripor zoper obdolženca, ki se skriva ali je na begu, po naravi stvari narok v njegovi navzočnosti ni mogoč, obdolžencu pa praviloma tudi ni mogoče vročati sodnih pisanj. V takšnem primeru sodišče odredi pripor, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, obdolžencu pa omogoči, da se izjavi takoj po prijetju. Pravica obdolženca, ki je bil p

Glede obstoja utemeljenega suma je državni tožilec pri utemeljevanju predlogov za podaljšanje pripora navedel le to, da je zoper obdolžence uvedena preiskava, ki je bila kasneje zoper obdolženega B. B. še dopolnjena in razširjena. Po presoji Vrhovnega sodišča takšna navedba zadostuje. Obramba je namreč imela vso možnosti izjaviti se o takšni, sicer skopi navedbi tožilstva, da sta oba sklepa pravnomočna, s tem procesnim dejstvom pa so bile stranke nedvomno seznanjene. Pritožbe, ki so jih vložile same zoper sklep o uvedbi oziroma razširitvi preiskave so bile namreč zavrnjene kot neutemeljene, sodišče pa mora paziti na pravnomočnost sodnih odločb po uradni dolžnosti. Po ustaljeni sodni praksi po pravnomočnosti sklepov o uvedbi preiskave, obstoja utemeljenega suma v sklepih o priporu ni potrebno posebej obrazlagati, saj bi to pomenilo le nepotrebno ponavljanje presoje že pravnomočno ugotovljenih dejstev. Zoper pravnomočen sklep o uvedbi preiskave ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva in torej Vrhovno sodišče v tako ugotovljeno dejansko stanje, oziroma pravnomočno ugotovljen utemeljen sum ne more posegati, razen, če se med preiskavo po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, ugoto

Rok 48 ur začne teči od trenutka prve privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 20. člena Ustave, ki določa, da je potrebno obdolžencu sklep o odreditvi pripora vročiti v roku 24 ur od odreditve. Ta rok začne teči, ko sodnik obdolžencu sklep o odreditvi pripora ustno naznani, torej po koncu njegovega zaslišanja. Če se 24 urni rok, ki ga za vročitev obrazloženega sklepa o odreditvi pripora določa Ustava, izteče prej, kot 48 urni rok, ki ga določa ZKP, sodnika zavezuje rok, ki ga določa Ustava. Obdolžencu je bil pripor sicer odrejen pravočasno, saj mu je bil odrejen znotraj roka 48 ur od privedbe k preiskovalni sodnici, ni pa mu bil pravočasno vročen obrazloženi pisni sklep o priporu. Tako ravnanje sodišča je imelo za posledico kršitev 20. člena Ustave in tretjega odstavka 202. člena ZKP, vendar ta kršitev ne narekuje razveljavitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Iz celotne vsebine pisnega sklepa o odreditvi pripora je jasno razvidno, da gre za pisno obrazložitev na naroku 5. 3. 2021 ustno razglašenega sklepa o odreditvi pripora, z napačno navedbo datuma 7. 3. 2021. Ustavno sodišče je že v svoj

Negotovostim in zapletom pri vročanju se je mogoče izogniti le z vročanjem po zakonskih določbah ali pa na način, s katerim soglašajo vsi procesni udeleženci in pri katerem ni nobenega dvoma o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev pravnega sredstva.

Po prvem odstavku 202. člena ZKP lahko sodišče odredi pripor le na predlog državnega tožilca. Predlog tožilca tako pomeni procesno predpostavko za odreditev pripora. Milejši ukrep hišnega pripora pa lahko sodišče odredi, če je državni tožilec predlagal odreditev tega ukrepa ali pa je predlagal odreditev pripora, sodišče pa je ocenilo, da bi zadoščal hišni pripor, vendar pa mora v tem primeru o nestrinjanju glede pripora odločiti zunajobravnavni senat (peti in sedmi odstavek 202. člena ZKP).

Obstoj okoliščin storitve kaznivega dejanja, iz katerih je razvidno ekonomsko izkoriščanje tujcev ali takšne nevarne razmere, ki kažejo, da je bila zaradi tega ogrožena varnost ljudi v smislu 20. člena Ustave ter da utegne biti s ponovitvijo kaznivega dejanja varnost ljudi ponovno ogrožena, lahko utemeljuje obstoj neogibne potrebnosti pripora. Vendar pa morajo biti okoliščine, ki izkazujejo že tako nevarnost za življenje in zdravje ljudi, konkretno izkazane z okoliščinami obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Za konkretizacijo te nevarnosti tako ne more zadostovati le hipotetično sklepanje na abstraktni ravni o obstoju teh okoliščin, ki nimajo konkretne podlage v okoliščinah izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

Glede na to, da je teža kaznivega dejanja, ki se odraža v očitani kriminalni količini, upoštevna okoliščina pri presoji neogibnosti in sorazmernosti pripora, ni dovolj, da obrazložitev utemeljenega suma zajema le manjše število izvršitvenih ravnanj, ki se očitajo obdolžencu. Sodišče mora za vsakega od (v opisu kaznivega dejanja) očitanih ravnanj navesti konkretne razloge o tem, katera dejstva in podatki utemeljujejo zaključek o obstoju utemeljenega suma, in katero dokazno gradivo to potrjuje, oziroma v primerih, ko se obdolžencu očita vodilna vloga pri organizaciji kaznivih ravnanj, navesti vsaj konkretne razloge o tem, katera dejstva in podatki utemeljujejo zaključek o njegovi krovni vlogi v hudodelski združbi, na podlagi katere se mu lahko pripiše tudi organizacija posameznih očitanih izvršitvenih ravnanj.

Po drugem odstavku 88. člena ZKP se ura ali dan, ko je bila opravljena vročitev ali naznanitev oziroma, ko se je pripetil dogodek, od katerega je treba računati rok, ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prva naslednja ura oziroma prvi naslednji dan. Za en dan se šteje 24 ur. Že na ravni jezikovne razlage se izkaže, da je iz zakonskega besedila jasno razvidno, da zakonodajalec razlikuje med roki, določenimi v urah in tistimi, ki se štejejo v dneh. Določba četrtega odstavka 88. člena ZKP, na katero se sklicuje vložnik, se nanaša na roke določene v dneh in je na roke določene v urah ni mogoče uporabiti. Razlaga za katero se zavzema vložnik je napačna. Roki, ki so določeni v urah tečejo ne glede na praznike, sobote, nedelje ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela in jih ni mogoče podaljševati. V določenih fazah kazenskega postopka je nujna posebna hitrost pri opravljanju posameznih procesnih dejanj, s katerimi ni mogoče odlašati. Zato je razumljivo, da trajanje rokov, ki se računajo v urah ni mogoče podaljševati na enak način kot ostale roke in jih tudi ni mogoče enačiti z roki določenimi na dneve. Zato je bila pritožba obdolženčevega zagovornika, vložena po

Obdolžencu je bil prevod sklepa o odreditvi pripora vročen dne 6. 8. 2019, vendar v zakonskem roku pritožbe zoper sklep ni vložil. Navedeno pomeni, da je sklep o priporu postal pravnomočen, zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica, pa je dovoljena. Izdelava pisnega odpravka sklepa o odreditvi pripora z obrazložitvijo ter priprava ustreznega prevoda v tuj jezik, ni vedno mogoča v rokih, ki jih predpisuje ZKP. Navedeno velja še zlasti v obsežnejših kazenskih zadevah ter v situacijah, ko gre za tolmačenje v tuje jezike, za katere primanjkuje (sodnih) tolmačev. Seveda je za to dolžna poskrbeti država, vendar v vseh primerih je to objektivno nemogoče. V tovrstnih primerih je morebitno prekoračitev osemiinštirideseturnega roka in s tem kršitev tretjega odstavka 202. člena ZKP potrebno presojati ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, predvsem ali je navedena okoliščina vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Vprašanje prevodov izdanih sklepov in možnost seznanitve obdolženca z razlogi za pripor v jeziku, ki ga razume, primarno ne izhaja iz drugega 20. člena Ustave, temveč predvsem iz pravice do izjave, kot sestavnega dela enakega varstv