7. člen KZ-1

Ker tatvina stvari v vrednosti do 500,00 EUR, storjena z namenom storilca, da si prilasti tujo premično stvar take vrednosti, v času odločanja o preklicu pogojne obsodbe ni več kaznivo dejanje, storilcu ni mogoče preklicati pogojne obsodbe, ki mu je bila zanj izrečena in mu izreči zaporno kazen.

13. člen ZNUZJV ne pomeni splošne dekriminalizacije kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, temveč kot prekršek opredeljuje zgolj tista ravnanja, pri katerih je povzročena škoda majhna oziroma ne presega zakonsko določenega zneska 500,00 EUR. Za presojo vprašanja uporabe milejšega zakona zato ni odločilno zgolj dejstvo, da je bil po storitvi dejanja sprejet nov predpis, marveč tudi, ali ta za konkretno obravnavano dejanje dejansko pomeni milejšo ureditev.

12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

Mladoletniku se s sklepom izreče vzgojni ukrep, katerega trajanje je nedoločno in odvisno od dejavnikov, ki se bodo pojavili šele v prihodnosti, kar pomeni, da je faza odločanja o trajanju izrečenega vzgojnega ukrepa prenesena v fazo izvrševanja - penitenciarno fazo. Ne glede na navedeno pa je tudi v ZKOM predpisano, da se čas trajanja izrečenega vzgojnega ukrepa ugotavlja v kasnejši fazi, fazi nadzorstva nad izvajanjem vzgojnega ukrepa, saj je njegovo trajanje odvisno od mladoletnikovega uspešnega doseganja zastavljenih ciljev, v konkretnem primeru, kot je bilo že navedeno, zlasti na področju socialnega vedenja in šolanja.

Tatvina stvari, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, storilec pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, glede na sedaj veljavni, za obdolženca milejši zakon (ZNUZJV), ni več kaznivo dejanje, zato pogojne obsodbe, ki je bila pred začetkom veljavnosti ZNUZJV izrečena za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ni mogoče preklicati in v njej določene zaporne kazni upoštevati pri izreku enotne zaporne kazni in kazen izvršiti.

Pritožnik upravičeno izpostavlja, da se zakonski določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in z novelo KZ-1B uveljavljenega osmega odstavka 86. člena KZ-1 bistveno razlikujeta, predvsem tako, da terjata dolžno presojo uporabe milejšega zakona. V obravnavani zadevi je bila obsojencu izrečena kazen zapora enega leta in šestih mesecev, kar bi po noveli KZ-1B pomenilo 1095 ur dela v splošno korist, če bi bilo obsojenčevemu predlogu ugodeno. Po KZ-1 pa bi obsojenec, v kolikor bi bilo njegovemu predlogu ugodeno, lahko opravil največ 480 ur dela v splošno korist. Glede na navedeno gre ugotoviti, da v takšnem primeru KZ-1B, ki je veljal v času odločanja o predlogu, za obsojenko ni milejši, zato bi moralo sodišče, v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, pri odločanju o obsojenčevem predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist uporabiti KZ-1, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ. Jezikovna razlaga te določbe pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova. Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin, ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb. Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna

Tatvina ukradenih stvari, katerih vrednost je majhna in si je storilec hotel prilastiti stvari take vrednosti, vrednost pa je majhna, če ne presega 500,00 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), glede na novo zakonsko ureditev tako ni več kaznivo dejanje, temveč prekršek.

Po opisu je obtoženi vzpostavil vzporedni posel prevozov rabljenih vozil kot sistemski okvir za nadaljnje posamične fakte svojega ravnanja, pri čemer te fakte povezujejo tako objektivni kot subjektivni dejavniki, kar terja zaključek, da celotno zatrjevano obtoženčevo ravnanje predstavlja tako dejansko in pravno homogeno celoto, da bi bila opredelitev posamičnih faktov znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja kot zaključenih, neživljenjska, saj posamični fakti pomenijo samo kvantitativno povečevanje v začetku obtoženčevega delovanja vzpostavljenega "neprava"; čas storitve enovitih kaznivih dejanj pa se, tudi v zvezi z vprašanjem uporabe kazenskega zakona, določa po zadnjem od faktov, ko je izvršitveno ravnanje materialno dokončano, kot v primeru trajajočih kaznivih dejanj, ki so pojavna oblika enovitega kaznivega dejanja. Glede vprašanja uporabe kazenskega zakona bi bilo treba pri obravnavanem kaznivem dejanju šteti kot čas storitve avgust 2019 in zato uporabiti KZ-1E, ki za obstoj temeljnega kaznivega dejanja po členu 240 KZ-1 predpisuje zadostnost že eventualnega naklepa pri storilcu in s tem širi polje kaznivosti. Ob sicer pravilnih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega

Tudi v primeru namreč, ko storilec vzpostavi protipravno stanje pred uveljavitvijo spremembe kazenske zakonodaje, ki njegov položaj poslabša, to protipravno stanje pa vzdržuje še v času po uveljavitvi take spremembe, teorija zastopa stališče, da se uporabi zakon, ki je veljal v času zaključka izvršitvenih ravnanj, torej v času njihovega materialnega dokončanja, pa četudi sprememba poslabšuje storilčev materialnopravni položaj: zaradi spoštovanja pravila glede opredelitve časa storitve pri trajajočih kaznivih dejanjih v zvezi z uporabo kazenskega zakona ne gre za retroaktivno uporabo strožjega zakona.

Navedeni opis obtoženčevega ravnanja, ko je (skupaj s soobtožencem) v begu pred policijo dalj časa vozil z visoko hitrostjo, vsled katere je ob vožnji in zavijanju zanašalo vozilo, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje (upoštevajoč kazensko pravno teorijo in v sodni praksi sprejete kriterije) narekuje oceno, da gre za takšen način nevarne vožnje, ki v povezavi s predhodno navedenimi okoliščinami glede razporeditve in nahajanja potnikov v vozilu (od katerih sta se dva neprivezana nahajala v prtljažnem delu vozila) omogoča zaključek, da sta obtoženca potnike izpostavila nevarnosti za njihova življenja. Splošno znano je namreč, da hitrost vožnje, ki je neprilagojena do te mere, da povzroči nestabilnost in zanašanje vozila, v realnem svetu predstavlja pravzaprav eno najpogostejših situacij, ki na tak ali drugačen način privedejo do prometne nesreče in posledično življenjskega ogrožanja v njej sodelujočih deležnikov. Z drugimi besedami, v izpodbijani sodbi opisano ravnanje obtoženca, nedvomno izkazuje povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice, ki je realno in konkretno, zato pritožbeni graji, da kvalifikatorna okoliščina ni izkazana in da je iz tega razloga podana

Če naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil neugotovljenega dne v daljšem časovnem obdobju, ko sta veljala dva kazenska zakona, je treba v njegovo korist šteti, da je dejanje izvršil v času veljavnosti milejšega zakona, v konkretnem primeru tistega, po katerem je kazenski pregon zastaral.

Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna. V konkretnem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo, da sta obtožena tujce prevažala z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar v celoti ustreza zasnovi abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Izbiro in odmero kazenske sankcije so narekovale tako osebne okoliščine obtoženih kot okoliščine samega dejanja, sodišče pa je pri odmeri kazni upoštevalo tudi omilitvena določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, po katerem sme sodišče storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Izrek takšne omiljene kazni je na predobravnavnem naroku oziroma naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo že samo tožilstvo, sodišče pa v tem primeru glede na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP ne more iz

Presoja, kateri zakon je za storilca milejši, se navezuje na okoliščine konkretnega primera, katere v obravnavani situaciji določa trditev, da je obtoženi A. A. v inkriminiranem obdobju, in sicer v času od 22. 4. 2010 do 10. 5. 2010 deloval kot direktor Poslovnega centra X. pri Banki d. d., nato pa v času do 21. 9. 2012 kot namestnik direktorja Poslovnega centra Y. pri Banki d. d. s posebnimi pooblastili direktorja D. D. z dne 16. 2. 2012 in 30. 8. 2012; tako zatrjevanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza subsumpciji pod abstraktni del kazenskopravne določbe v obliki, kot je veljala pred 15. 5. 2012, ter v obliki, kot je veljala po 15. 5. 2012, saj implicira ne le očitek izvršitvenega ravnanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v celotnem inkriminiranem obdobju, pač pa tudi očitek, da je celotno inkriminirano obdobje, glede na položaj direktorja centra oziroma njegovega namestnika, izvršitveno deloval pri njenem vodenju oziroma nadzorstvu na način, kot je opredeljeno pri posamičnih očitkih. V obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, posebej upoštevaje ugotovitev, da se je večina odobrenih kreditov preko družbe I. vrnila v sistem Banke d. d., torej za poplači

Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek. Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.

Za presojo zastaranja v obravnavani zadevi je ključen tretji odstavek 90. člena KZ-1, v skladu s katerim rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele od polnoletnosti oškodovanca (in ne od storitve kaznivega dejanja).

V določenih primerih kaznivih dejanj davčne zatajitve, ko niti v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa ni izrecno navedeno, da je storilec želel pridobiti veliko premoženjsko korist, po stališču Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja zadostuje zahtevi po konkretizaciji, če je obravnavani zakonski znak jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, zato izostanek dobesednega zapisa tega subjektivnega zakonskega znaka sam po sebi ne zadostuje za zaključek, da opis ni konkretiziran. Upoštevajoč okoliščine, zakonsko določene davčne stopnje in naravo davka je jasno, kakšen je bil znesek neupravičene premoženjske koristi in tudi to, da je pridobitev koristi v točno tej višini tista posledica, ki jo je obtožena zasledovala.

Pritožbene trditve, da "odvetniška družba ni priča v kazenskem postopku niti drug udeleženec kazenskega postopka in nima vpliva na zbiranje obvestil" niso utemeljene. Glede na dejstvo, da je bila oškodovanka z obtoženčevimi zapisi v pismu seznanjena, okoliščina, da je obtoženec pismo poslal odvetniški družbi in ne neposredno oškodovanki, na izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejana nima vpliva. Obravnavano kaznivo dejanje je abstraktno ogrozitveno in zato za njegovo dokončanje zadošča, da storilec zoper drugo osebo uporabi grožnjo ali ustrahovanje in ni pomembno, ali so le-te dosegle svoj namen, to je, dejansko vplivale na pričanje te osebe. Ob upoštevanju, da se zakonska dispozicija ni spremenila vse od novele KZ-1B, je nepotrebno, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnjevalo, katere vse novele zakona so upoštevane v KZ-1, ki ga je uporabilo. Slednje je smiselno in potrebno, kadar pride v poštev uporaba drugega odstavka 7. člena KZ-1, saj se lahko le tako zagotovi jasnost sodne odločbe in preveri, ali je sodišče uporabilo zakon, ki je za storilca milejši. V obravnavanem primeru pa slednje ni bilo potrebno, saj je zakonska dispozicija kaznivega dejanja

Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, p