352. člen ZDavP-2

Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bo celotna bilanca prejetih in na podlagi sodbe pripadajočih izplačil tožencu v zvezi z vzpostavitvijo delovnega razmerja v celoti jasna šele po tem, ko bo tožeča stranka obračunala in odvedla javnopravne dajatve od pripadajočih bruto plač (in regresov za letni dopust) in bo torej višino morebitnega preplačila mogoče ugotoviti šele po tem, ko bo znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ugotovitvena tožba se lahko vloži zaradi ugotovitve obstoja nekega pravnega razmerja ali pravice, ki obstaja, ne pa zaradi ugotovitve o tem, da je neka pravica ali pravno razmerje obstajalo v preteklosti oziroma prenehalo z določenim dnem v preteklosti, zlasti še, kadar tožeča stranka iz takega razmerja s tožbo že uveljavlja dajatveni zahtevek, kot v obravnavanem primeru.

Ob ugotovitvi, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkov (nadomestilom) po škodnem dogodku, kot v času odločanja o odškodnini edinega znanega kriterija premoženjske razlike, ki jo je generiral škodni dogodek, je bilo v konkretni zadevi uporabljeno ustrezno merilo za določanje višine odškodnine.

Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.

Ker tožnica skladno z novejšo, a enotno sodno prakso ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa, je bilo treba zavrniti njeno pritožbo, s katero se je zavzemala za naložitev plačila davkov in prispevkov od njene bruto plače toženki, saj njena pritožba ni utemeljena. Tožnica, ki ji je bila plača že v celoti plačana, ni pa bil pravilno plačan del njene bruto plače za davke in prispevke od plače, je upravičena do plačila davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto plač za čas trajanja delovnega razmerja pri toženki, kar je po zakonu tožena stranka dolžna zanjo plačati po postopku, predpisanem z davčnimi predpisi, in ZMEPIZ-1. Šele, ko bo toženka v skladu z odločitvijo sodišča za tožnico naredila obračun plače ter izvedla davčni odtegljaj (ki vključuje odtegljaj davkov in prispevkov), bo glede na to, da ji je določene zneske že plačala (sicer po pogodbah civilnega prava) mogoče ugotoviti, ali zneski, ki jih je tožnica prejela v neposredno razpolaganje, ustrezajo preostanku pripadajoče plače, torej neto izplačilu, in višini drugih pripadajočih prejemkov iz delovnega razm

Delavec je upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika - ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati.

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 286/2017, se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom. To pomeni, da davčni zavezanec s predložitvijo popravka obračuna davčnega odtegljaja ne more uveljavljati svojega nestrinjanja z višino davčnega odtegljaja, ki ga je zanj izračunal in odtegnil izplačevalec dohodka. Ravno iz tega razloga mora imeti davčni zavezanec na voljo samostojen postopek, v katerem bo lahko uveljavljal nižjo davčno obveznost. ZDavP-2 takšnega postopka posebej ne ureja. Gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo 97. člena ZDavP-2, ki ureja različne primere, v katerih pride do vračila preveč plačanega davka.

Ob izplačilu plače mora delodajalec izračunati in odtegniti davčni odtegljaj ter obračun davčnega odtegljaja predložiti FURS, plačati pa ga mora najpozneje v roku 5 dni od izplačila plače. Če delodajalec plače ne izplača, sicer ni dolžan plačati akontacije dohodnine ter prispevkov za socialno varnost. V tem smislu ima tožnica lahko prav, ko navaja, da je na dan 25. 11. 2020 imela poravnane vse zapadle davčne obveznosti, saj je plače za mesec oktober 2020 obračunala in izplačala šele 30. 11. 2020. Vendar pa sodišče izpostavlja, da je treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi drugi del ubeseditve pogoja iz št. 3 v 6.1. točki Javnega poziva, iz katerega izhaja, da zadevni pogoj ni izpolnjen, če prijavitelj nima predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjega leta do dne oddaje vloge.

Poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred v pritožbah izpostavljenimi tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno - 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki pr

Po preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje stališču zagovornika, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je dejanje storil v letu 2013, to je v času veljavnosti KZ-1B, po katerem je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev opredeljeno kot zavestno neravnanje po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov, s čimer storilec prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, kot jih določa zakon, saj je z njimi opredeljeno tisto ravnanje posameznika, ki ustreza ravnanju v polju zakonitost

Tožilec mora dokazati vse prvine obtožbe, to je dejanski stan, ki se ujema z zakonskimi znaki očitanih dejanj, protipravnost dejanj in obdolženčevo krivdo, saj je tožilec enako kot sodišče zavezan k iskanju resnice. Obdolžencu pa se v samem kazenskem postopku ni potrebno braniti in mu ni treba ničesar dokazovati ter je lahko dokazno aktiven ali pasiven.

Po določbi 35. člena ZGD-1 prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Neporavnani prispevki za socialno varnost so davčna terjatev in se lahko izterjajo le v davčni izvršbi, zato jih ni mogoče uveljaviti v okviru premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Iz delovnega razmerja izhaja pravica do bruto plače in drugih povračil iz delovnega razmerja. Plača torej delavcu ne pripada v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam ter delavcu, ki prejme neto plačo.

Ni spora o tem, da je bil tožnik po podatkih uradne evidence (RDZ) v obdobju od 14. 2. 2009 do 5. 11. 2013 vključen v obvezno zavarovanje kot lastnik zasebnega podjetja, ki ni zavarovan iz drugega naslova. Tožnik ugotovitvi, da je bil v obravnavanem obdobju družbenik zasebne družbe, in ugotovitvi, da v tem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi (iz drugega naslova), ne ugovarja. Ob takšni dejanski podlagi pa, ob upoštevanju določb ZZVZZ, ZPIZ-1, ZPSV in ZDavP-2, odločitev ne more biti drugačna.

Ni spora o tem, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje. Sporno tudi ni, da z izpodbijanimi odločbami naloženih prispevkov iz naslova navedenega obveznega zavarovanja ni plačala. Tožbeno stališče, da je ob prostovoljni vključitvi v zavarovanje prostovoljno tudi plačevanje prispevkov in da zato ni podlage za njihovo prisilno izterjavo, je neutemeljeno.

Opravljanje kratkotrajnega oziroma priložnostnega dela za druge naročnike ne izključuje obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tudi redno zaposleni delavci lahko občasno opravljajo delo, ki jim omogoča dodaten zaslužek. Ker je tožena stranka v okviru organiziranega delovnega procesa dajala tožniku navodila glede osebnega opravljanja dela in ga nadzorovala, je šlo v tožnikovem primeru dejansko za prikrito delovno razmerje. Za prikrito delovno razmerje gre namreč v primeru, če se razmerje med delavcem in delodajalcem navzven prikazuje drugače, kot je v resnici, z namenom izničenja ali zmanjšanja zaščite, ki se zagotavlja delavcem oziroma zaradi izogibanja plačila davkov in prispevkov. ZDR v drugem odstavku 11. člena oziroma ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena v takšnem primeru ne glede na formalno obliko razmerja celo vzpostavlja domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje toč

Pojma zapadlosti terjatve ne gre enačiti s pojmom izvršljivosti odločbe davčnega organa. Ta odločba je kot izvršilni naslov (le) dokaz za obstoj prednostne terjatve. Z odločbo Ministrstva za finance Republike Slovenije, Finančne uprave Republike Slovenije, so bili obračunani prispevki za socialno varnost za obdobje od 1. 9. 2012 do 20. 6. 2014, torej prispevki, ki so nastali pred več kot enim letom od izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine, to je 16. 11. 2017. Zakon o davčnem postopku zavezuje zavezanca za prispevke za socialno varnost iz prvega odstavka 352. člena, da mora predložiti obračun prispevkov za socialno varnost in plačati prispevke za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, če ni z zakonom drugače določeno. Na tej podlagi torej 15. dne v mesecu zapadejo v plačilo prispevki za pretekli mesec.

Pritožbeni organ je preizkusil prav vse zatrjevane primere dvojnih oziroma večkratnih izterjav istih obveznosti ter nato podrobno in v zvezi z vsako od zatrjevanih situacij ugotovil, da ni prišlo do podvajanj in tudi ne do večkratne izterjave ter za svoj zaključek navedel (pravilne) razloge: 1. v zatrjevanih primerih podvajanj gre za izterjavo dveh vrst obveznih prispevkov - od zaposlenih in za zaposlene; in 2. pri zatrjevanih večkratnih izterjavah pa gre izterjavo po obračunih, ki jih je vložila tožeča stranka ob izplačilih dohodkov, ki jih je opravila na različne datume v okviru istega obračunskega obdobja, in gre torej v vsakem posameznem primeru za izplačilo, od katerega se v skladu z določbami 352. in 285. člena ZDavP-2 obvezno izračuna odtegljaj iz naslova obveznih prispevkov za socialno varnost.

Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov.