13. člen ZPIZ-2

Ključna je pravnomočna sodba, na podlagi katere je vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 treba za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. S sodbo je bilo namreč odločeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2019, temveč traja do 11. 6. 2021. Ker delovno razmerje nastane že na podlagi zakona, to pomeni, da je bila tožnica na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu A. vključena že v času, preden je sklenila delovno razmerje za krajši delovni čas pri delodajalcu Zavod B. Pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas pri navedenem delodajalcu je bila namreč sklenjena šele 25. 10. 2019, torej nedvomno pozneje kot pa pogodba o zaposlitvi pri delodajalcu A.

V 7. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, velja zakonodaja pogodbenice, na ozemlju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. Skladno z navedeno določbo je torej pri odločanju o lastnosti zavarovanca v Republiki Sloveniji potrebno uporabiti določbe zakonodaje, ki velja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v tem primeru pravilno uporabila določbo prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, saj so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za vključitev tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji.

V okoliščinah obravnavanega primera odprava upravnih odločb ni sprejemljiva, saj bi imela za posledico, kot da o pravici do starostne pokojnine še ne bi bilo odločeno, čeprav je sporna zgolj višina priznane denarne dajatve. V izpodbijani sodbi je pomanjkljivo razlogovano, da je pravna podlaga za razsojo zadeve podana le v določbah od 13. do 24. člena ZPIZ-2 in hkrati pravilno utemeljevano, da bi bilo potrebno v predsodnem postopku postopati po 147. člena ZUP-a in kot predhodno vprašanje razčistiti pokojninsko dobo in v pokojninsko osnovo vštevna nadomestila iz naslova brezposelnosti v letu 2019. Dejstvo je, da socialni spor V Ps 419/2021 o odpravi pravnomočno priznanega nadomestila za brezposelnost, še ni zaključen. Tudi sicer 82. člen ZDSS-1, ki določa, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in naloži izdajo novega, izrecno ne narekuje odprave prvostopenjskega. To je potrebno upoštevati tudi v predmetni zadevi, ko pravilnost s prvostopenjsko odločbo priznane starostne pokojnine od dneva izpolnitve pogojev sploh ni vprašljiva, temveč le višina odmerjene denarne dajatve.

Kadar delodajalec sprejme odločitev o disciplinski odgovornosti in odločbo vroči delavcu, je ta odločitev za delodajalca zavezujoča in za isto kršitev ne more delavcu še izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Po preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje stališču zagovornika, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je dejanje storil v letu 2013, to je v času veljavnosti KZ-1B, po katerem je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev opredeljeno kot zavestno neravnanje po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov, s čimer storilec prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, kot jih določa zakon, saj je z njimi opredeljeno tisto ravnanje posameznika, ki ustreza ravnanju v polju zakonitost

Če zavarovanje po določeni drugi zavarovalni podlagi ni ovira za priznanje zavarovalne podlage iz naslova delovnega razmerja in s tem za spremembo zavarovalne podlage v skladu z ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1 (kot je to navedlo sodišče druge stopnje), to samo po sebi še ne pomeni, da se delavcu v individualnem delovnem sporu o priznanju delovnega razmerja, obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas ali odločitvi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prizna tudi delovno razmerje (ne lastnost zavarovanca) v času, ko je bil samozaposlen oziroma odvetnik. Tudi upoštevanje primerljivih položajev ne govori v prid stališču, da se delavcu, ki mu je pri delodajalcu priznan obstoj delovnega razmerja (iz določenega v nedoločen čas), prizna to delovno razmerje tudi v času, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma je bil samostojni podjetnik ali odvetnik, brez poslovnega sodelovanja s prvotnim delodajalcem. Načelno stališče je ravno obratno: če si delavec v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu zagotovi drugo zaposlitev, samozaposlitev, opravljanje odvetniške dejavnosti ipd., ki jo izvaja s tretjimi osebami, mu za to obdobje ni mogoče priznati še delovneg

VDSS se je že v odločbi Psp 209/2019 opredelilo, da vključitev ustanoviteljev zavodov, ki so hkrati poslovodne osebe v obvezno zavarovanje, če še niso zavarovani na drugi podlagi, ni ustavno sporna, ne glede na to ali se pritožnik s tem strinja ali ne. Iz ustaljene prakse VDSS izhaja, da je obvezno zavarovanje družbenika/ustanovitelja zavoda, ki je hkrati poslovodna oseba vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, ne pa na obseg prihodkov niti na dohodek družbe. Obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

Odgovor na vprašanje, ali delodajalec delavca lahko prijavi v obvezno socialno zavarovanje za čas, ko je bil v evidenco že vpisan na drugi podlagi se zato glasi, da to ne le lahko, temveč mora storiti, če je delavcu naknadno priznano delovno razmerje tudi za čas, ko je bil že zavarovan na drugi podlagi, saj je vsaka druga podlaga v ZPIZ-2 navedena za zavarovalno podlago delovnega razmerja, ki ima zato prednost pred takšno drugo podlago.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje oziroma ugotovitev trajanja delovnega razmerja ter s tem povezani reparacijski zahtevek za čas od določenega dne do vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki, ker delavec ne more biti istočasno zavarovan na dveh zavarovalnih podlagah in ker tožnici ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja za čas opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) oziroma odvetništva, ker istočasno ne more biti zaposlena še pri delodajalcu na podlagi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas. Pritožbeno sodišče meni, da je navedeno stališče napačno. Res je sicer, da delavec ne more biti istočasno zavarovan na dveh zavarovalnih podlagah, vendar se z odločitvijo o priznanju obstoja delovnega razmerja v času, ko je delavec že zavarovan na drugi zavarovalni podlagi, tak položaj vzpostavi le do izvršitve sodbe, ki se izvrši tudi tako, da se pri ZPIZ izvede postopek za spremembo zavarovalne podlage. Ne drži pa stališče, da delavcu (nikoli) ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja le iz razloga, da je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja že zavarovan na drugi zavarovalni podlagi kot samostojni podjetnik

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka spremenila le podlago zavarovanja za sporno obdobje. Upoštevala je namreč pravnomočno sodbo sodišča, po kateri Zavod RS za zaposlovanje za navedeno obdobje plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlaga za zavarovanje je podana v prvem odstavku 19. člena ZPIZ-2. Navedena podlaga ima prednost pred prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje (25. člen ZPIZ-2). V drugem odstavku 13. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi.

Zavarovanje iz 18. člena ZPIZ-2 se po 177. členu ZPIZ-2 ne vzpostavi le za nazaj, temveč glede na izrecno določbo 3. odstavka 18. člena ZPIZ-2 šele ob pogoju, da oseba ni zavarovana po kateri drugi podlagi iz 14. do 17. ter 19. ali 25. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi, če obstoji pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje po drugi podlagi, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena. Če obstoji zavarovanje po drugi podlagi, ki je ob izpolnjenih pogojih nastalo ex lege, čeprav ni bila vložena prijava zavarovanje, zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 ni moglo nastati, saj je izključeno z obstojem druge zavarovalne podlage. Čeprav je tožnica v letu 2016 in 2017 opravljala študentsko delo in od plačila plačevala tudi prispevke, pogoji za zavarovanje na temelju 18. člena ZPIZ-2 sploh niso bili izpolnjeni, saj je bilo zavarovanje po tej podlagi zaradi sočasnega družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda, ki je podlaga za prednostno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, izključeno. Ker torej tožnica od 1. 4. 2017 dalje ni bila vključena v obvezno zavarovanje po nobeni podlagi, sočasno pa je bila od 14. 12. 2015 do 25. 4. 2017 družbenica in poslovodja zaseb

Tožnik je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009, sklenjene s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko, obvezno zavarovan iz naslova delovnega razmerja za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden. Sočasno je vse od 19. 10. 2009 dalje vpisan v register kot družbenik in poslovodja družbe, vendar za razliko do polnega zavarovalnega časa ni vključen v obvezno zavarovanje. Zato je bila z izpodbijanima odločbama za tožnika zakonito ugotovljena lastnost zavarovanca iz naslova dužbeništva in poslovodenja zasebne družbe od 1. 4. 2016 dalje za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden.

Če je za isto obdobje naknadno vzpostavljena podlaga za zavarovanje s pravnomočno sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno razmerje, v katerega ni mogoče poseči. Delovno razmerje je bilo vzpostavljeno za obdobje, v katerem je bila tožeča stranka že vključena v obvezno zavarovanje kot samostojna podjetnica. S tem je istočasno izpolnjevala pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po dveh zavarovalnih podlagah. Ker je podlaga za zavarovanje na podlagi delovnega razmerja prednostna, je bil tožeči stranki ta status pravilno priznan v spornem obdobju.

Prvi odstavek 83. člena ZMEPIZ-1 je izjema od pravila, da se lastnost zavarovanca na zahtevo (posameznika ali delodajalca) ugotavlja največ od 1. januarja 2000 naprej. Drugi odstavek pa je izjema od prvega odstavka. To pomeni, da se na podlagi prvega odstavka, v primeru s pravnomočno sodno odločbo ugotovljenega delovnega razmerja, lastnost zavarovanca lahko ugotavlja tudi za obdobje pred 1. 1. 2000, če oseba ni bila vključena v obvezno zavarovanje. Na podlagi drugega odstavka pa je enaka možnost dana tudi osebam, ki so bile v obvezno zavarovanje sicer vključene, vendar prostovoljno ali pa kot osebe upravičene do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja, pod pogojem, da je bila pravnomočna odločba glede plačila prispevkov tudi izvršena. Določba 83. člena ZMEPIZ-1 torej ne predstavlja splošne zakonske ureditve primerov sprememb zavarovalne podlage na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, izdanih v delovnih sporih, pač pa izjemo glede zakonsko predpisanega obdobja, v katerem je mogoče ugotavljati lastnost zavarovanca za nazaj. Splošno pravno podlago za spremembo zavarovalne podlage v primeru, ko se s pravnomočno sodbo za nazaj ugotovi obstoj

Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga

V obravnavani zadevi je bil revident za sporno obdobje od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 zavarovan na podlagi 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, naknadno pa je bilo za to obdobje zavarovanja vzpostavljeno delovnopravno razmerje na podlagi sodne poravnave v delovnem sporu. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2.

ZDR vzpostavlja domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Delavec ne more biti prikrajšan zato, ker je zaradi zmanjševanja škode v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz razlogov na strani delodajalca postal samostojni podjetnik posameznik. Tožnik se je za opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika odločil zaradi brezupne situacije po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in si plačeval prispevke za socialna zavarovanja od najnižjega zneska, zato bi bil prikrajšan, če mu obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu za nazaj v okviru reparacije ne bi bil priznan.

Prispevek za posebne primere zavarovanja se obračuna in plača le fizičnim osebam. Zato se ta prispevek za izvedenski organ, ki ni fizična, temveč pravna oseba, ne plačuje in se ne obračuna v izvedenino.