3. člen ZPSV

Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.

Ob ugotovitvi, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkov (nadomestilom) po škodnem dogodku, kot v času odločanja o odškodnini edinega znanega kriterija premoženjske razlike, ki jo je generiral škodni dogodek, je bilo v konkretni zadevi uporabljeno ustrezno merilo za določanje višine odškodnine.

Poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred v pritožbah izpostavljenimi tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno - 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki pr

Pomanjkanje razlogov glede ugovora pravne narave v izpodbijani sodbi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zlasti ne takšne, ki bi imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe. Določba 75. člena ZDR-1 ureja varstvo pravic delavcev, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb pri spremembi delodajalca in določa odgovornost (solidarno) za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa (četrti odstavek). Blanketna norma tega dopolnilnega predpisa ne spada v kategorizacijo kazenskega prava, čeprav njena kršitev predstavlja prekršek po 13. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 (stori ga delodajalec, ki delavcem ne zagotavlja pravic iz kolektivne pogodbe v skladu z drugim odstavkom 75. člena tega zakona, to je najmanj eno leto ). Z inkriminacijo v 196. členu KZ-1 so namreč varovane le najhujše kršitve delovne zakonodaje in ostalih virov delovnega prava, v kazenski zakonodaji poimenovane "temeljne pravice".

Po preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje stališču zagovornika, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je dejanje storil v letu 2013, to je v času veljavnosti KZ-1B, po katerem je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev opredeljeno kot zavestno neravnanje po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov, s čimer storilec prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, kot jih določa zakon, saj je z njimi opredeljeno tisto ravnanje posameznika, ki ustreza ravnanju v polju zakonitost

V sodni poravnavi je izrecno zapisano, da gre za plačilo odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Odločitev tožnice, da je plačala davke in prispevke, ni temeljila na strokovni odločitvi druge toženke, saj je bil zapis v sodni poravnavi glede na zgoraj ugotovljeno pravilen (šlo je za neobdavčljivo nepremoženjsko škodo) ne glede na to, da ni v celoti sledil zapisu sodne poravnave, saj tudi v primeru, če bi bil dodan zapis iz 3. člena izvensodne poravnave, da vse davke in stroške ali prispevke v zvezi z omenjenim plačilom plača A. A., razen v primeru, če je take davke, stroške in prispevke po zakonu dolžna plačati B. d.o.o., tožnici ne bi bilo treba plačati teh davkov, saj kot rečeno ni zakonske podlage za njihovo plačilo.

Tožilec mora dokazati vse prvine obtožbe, to je dejanski stan, ki se ujema z zakonskimi znaki očitanih dejanj, protipravnost dejanj in obdolženčevo krivdo, saj je tožilec enako kot sodišče zavezan k iskanju resnice. Obdolžencu pa se v samem kazenskem postopku ni potrebno braniti in mu ni treba ničesar dokazovati ter je lahko dokazno aktiven ali pasiven.

Četudi tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu, na katerem bi neposredno sodeloval pri igrah na srečo (kot je npr. krupje), zanj vseeno velja 91. člen ZIS. Napitnine so v prvi vrsti povezane z dobitki pri igrah na srečo, čeprav tožnik opravlja gostinske storitve. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, izenačuje prejemke igralniških in gostinskih delavcev iz naslova napitnine. Zato je tudi napitnino, ki jo prejemajo valeti, šteti kot del plače iz naslova delovne uspešnosti po 126. členu ZDR-1, od katere je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke.

Klub temu, da tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu, na katerem bi neposredno sodeloval pri igrah na srečo, zanj vseeno velja 91. člen ZIS. Napitnine so posledica dobitkov pri igrah na srečo in opravljenih gostinskih storitev. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, izenačuje prejemke gostinskih delavcev in igralniških delavcev iz naslova napitnine. Zato je napitnina valetu del plače iz naslova delovne uspešnosti po 126. členu ZDR-1, za katero je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke. Ker je torej tožena stranka zavezanka za plačilo teh dajatev, tožnik do plačila vtoževanih zneskov ni upravičen.

V 6. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da je delovno mesto čistilka prostorov, na katerega je razporejena tožnica, po Kolektivni pogodbi grafične dejavnosti uvrščeno v I. a tarifni razred, kar pomeni 156 točk na uro. Nadalje je bilo v istem členu dogovorjeno, da tožnici pripada dodatek za delovno dobo, ki znaša 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, in da ji pripadajo nadomestila plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi osebni prejemki skladno z določili kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino navedenega člena pogodbe o zaposlitvi pravilno zaključilo, da tožnici pripada odpravnina ob upokojitvi v skladu s Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti, saj sta se za uporabo slednje pri določitvi osebnih prejemkov tožnice (med katere sodi tudi odpravnina ob upokojitvi) pravdni stranki izrecno dogovorili.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker je na drugo pravno osebo prešla dejavnost upravljanja večnamenskih dvoran, konkretno Dvorane A., katere upravljanje je bilo neposredno delovno naloga tožnikovega delovnega mesta (iz tega razloga je prišlo tudi do ukinitve tožnikovega delovnega mesta). Ker sprememba delodajalca ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (90. člen ZDR-1), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

Tožena stranka je dokazala, da je tožniku v spornem obdobju v celoti izplačala pripadajoče plače, ki so se delavcem izplačevale v gotovini „na roke“, dobljeno proti podpisu izjav o prejem plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pri

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo vtoževano plačo za obdobje junij 2010 do vključno december 2010 tako v bruto kot v neto zneskih. ZDavP v drugem odstavku 353. člena določa, da mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz tretjega odstavka 352. člena citiranega zakona predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V tem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost, kot tudi druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. ZPSV, ZPIZ-2 - 144. člen in drugi področni zakoni, ki se sklicujejo na ZPIZ-2 glede plačila vseh ostalih prispevkov, ki se plačujejo iz bruto plače, ter ZDoh-2 urejajo obračunavanje in plačevanje dohodnine ter stopnjo prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila po šestem odstavku 352. člen

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tudi plačo za meseca marec 2013 in april 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen tudi v marcu 2013 in aprilu 2013, tožena stranka pa je tožniku v marcu 2013 izplačala le del pripadajoče plače, v aprilu 2013 pa mu plače ni izplačala, razen tega pa mu od pripadajočih bruto zneskov plače v višini minimalne plače ni obračunala in odvedla davka in prispevkov. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se

Odločitev sodišča je materialno pravno nepravilna, ker je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu skupnega neto zneska plač, ter ji naložilo, da na navedeni neto znesek obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke. Delavcu ni mogoče prisoditi plač (ali nadomestil plače) v neto zneskih, ampak le v bruto zneskih.

Pravilno je tolmačenje, da se sicer v pokojninsko osnovo poleg plače vštevajo tudi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje, razen izjem iz 42. člena ZPIZ-1. Poimenovanje izplačila kot odpravnine v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerjih ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi tožnika in bivšega delodajalca samo po sebi ne more biti odločilno za presojo o dejanski naravi tega prejemka, še manj pa, da bi ta prejemek le zaradi poimenovanja vključili v odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica delavca v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Neizvedba predlaganih dokazov, s katerimi tožnik dodatno dokazuje svoje trditve o naravi izplačila, za katerega trdi, da bi se moralo upoštevati v njegovo pokojninsko osnovo (in od katerega naj bi bili v celoti plačani davki in prispevki), predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti) pred sodišči druge in prve stopnje.

Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

„Po 44. členu ZUstS odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi neustavnih določb zakona ali ugotovitvi njihove neskladnosti z Ustavo učinkujejo za (na) vsa razmerja, v katerih do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno. Ne gre zgolj za razmerja, v katerih je v času začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča že začet sodni postopek, temveč tudi za razmerja, v katerih je še mogoče vložiti tožbo, ker tudi v njih še ni odločitve z učinkom pravnomočnosti.

V zvezi z regresi za letni dopust tožena stranka ni predložila listin o obračunu oziroma drugih potrdil, iz katerih bi bilo razvidno, da je tožnica prejela zneske regresa za letni dopust, oziroma da so ji bili zneski izplačani. Zato sklicevanje na domnevno drugačne izpovedi prič oziroma drugačno dokazno oceno ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnici izplačala regres za sporno obdobje. Tožnica ni sprejela ponudbe za sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Kljub temu je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo znesek odpravnine. Tožnica ponujene pogodbe o zaposlitvi, tudi če je bila za ustrezno delo, ni bila dolžna skleniti, zato niso izpolnjeni pogoji iz 90.a člena ZDR, da bi se štelo, da tožena stranka ni dolžna tožnici izplačati odpravnine.