353. člen ZDavP-2

Ob ugotovitvi, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkov (nadomestilom) po škodnem dogodku, kot v času odločanja o odškodnini edinega znanega kriterija premoženjske razlike, ki jo je generiral škodni dogodek, je bilo v konkretni zadevi uporabljeno ustrezno merilo za določanje višine odškodnine.

Ker je toženka tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu vodja tima talilcev vključila v poklicno zavarovanje, saj na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela; ker ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik opravlja na delovnem mestu vodja tima talilcev, ki so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je ocenila, da so posledično izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu vodja topilcev ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh navedenih delovnih mest enake, kar potrjuje primerjava opisa del in nalog teh delovnih mest, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik tudi za delo na delovnem mestu vodja topilcev upravičen do poklicnega zavarovanja.

Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.

Ker tožnica skladno z novejšo, a enotno sodno prakso ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa, je bilo treba zavrniti njeno pritožbo, s katero se je zavzemala za naložitev plačila davkov in prispevkov od njene bruto plače toženki, saj njena pritožba ni utemeljena. Tožnica, ki ji je bila plača že v celoti plačana, ni pa bil pravilno plačan del njene bruto plače za davke in prispevke od plače, je upravičena do plačila davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto plač za čas trajanja delovnega razmerja pri toženki, kar je po zakonu tožena stranka dolžna zanjo plačati po postopku, predpisanem z davčnimi predpisi, in ZMEPIZ-1. Šele, ko bo toženka v skladu z odločitvijo sodišča za tožnico naredila obračun plače ter izvedla davčni odtegljaj (ki vključuje odtegljaj davkov in prispevkov), bo glede na to, da ji je določene zneske že plačala (sicer po pogodbah civilnega prava) mogoče ugotoviti, ali zneski, ki jih je tožnica prejela v neposredno razpolaganje, ustrezajo preostanku pripadajoče plače, torej neto izplačilu, in višini drugih pripadajočih prejemkov iz delovnega razm

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 286/2017, se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom. To pomeni, da davčni zavezanec s predložitvijo popravka obračuna davčnega odtegljaja ne more uveljavljati svojega nestrinjanja z višino davčnega odtegljaja, ki ga je zanj izračunal in odtegnil izplačevalec dohodka. Ravno iz tega razloga mora imeti davčni zavezanec na voljo samostojen postopek, v katerem bo lahko uveljavljal nižjo davčno obveznost. ZDavP-2 takšnega postopka posebej ne ureja. Gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo 97. člena ZDavP-2, ki ureja različne primere, v katerih pride do vračila preveč plačanega davka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da ugotovitvena odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o obstoju lastnosti tožeče stranke kot zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja Finančni upravi Republike Slovenije predstavlja podlago za odmero socialnih prispevkov za vsa druga socialna zavarovanja.

Po preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje stališču zagovornika, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je dejanje storil v letu 2013, to je v času veljavnosti KZ-1B, po katerem je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev opredeljeno kot zavestno neravnanje po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov, s čimer storilec prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, kot jih določa zakon, saj je z njimi opredeljeno tisto ravnanje posameznika, ki ustreza ravnanju v polju zakonitost

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zavarovanec za PSV kot poslovodja in družbenik za polovični delovni čas od 14. 6. 2012 do 9. 11. 2016, kar predstavlja temelj za naložitev PSV tudi za mesece april, junij, julij, avgust in september 2016, kot je bilo to storjeno z izpodbijanimi odločbami.

Za drugačno interpretacijo jasne zakonske določbe 43. člena ZSDP-1, kateri mesec šteti kot zadnji mesec in od tako določenega meseca oblikovati osnovo, od katere so bili obračunani prispevki v predpreteklem mesecu od vložitve prve vloge za dopust, ni utemeljenega razloga.

Obstaja dlje časa trajajoča in ustaljena sodna praksa, iz katere izhaja pristojnost upravnega sodišča za sojenje v sporih o zakonitosti odločb FURS o odmeri prispevkov. Zato bi potrebovalo Vrhovno sodišče za odločitev v tem pristojnostnem sporu široko soglasje o tem, da je v to prakso treba poseči na podlagi drugačne razlage pristojnostnih določb ZUS-1 in ZDSS-1. V obravnavani zadevi soglasje med Upravnim oddelkom ter Delovnim in socialnim oddelkom Vrhovnega sodišča glede navedenega vprašanja pristojnosti ni bilo doseženo. Zato je bilo v odsotnosti le-tega za razrešitev navedenega vprašanja ter za zagotovitev enotnosti (bodoče) sodne prakse treba uporabiti pravno možnost, ki jo posebej za to predvideva sistemska ureditev Zakona o sodiščih, torej odločanje Občne seje Vrhovnega sodišča. Ustrezno vsebinsko utemeljeno odločitev Občne seje o tem, da se ustaljena sodna praksa glede pristojnosti upravnega sodišča za odločanje v navedenih sporih spremeni, je bilo ob dveh možnih pravnih razlagah upoštevnih določb ZDSS-1 v navedenih okoliščinah treba šteti za pogoj za poseganje v ustaljeno sodno prakso. Ob odsotnosti širšega soglasja med navedenima oddelkoma Vrhovnega sodišča

Ni mogoče sprejeti dolžničine (sicer gole) trditve, da ni vedela, ali mora oddajati obračune prispevkov, da je spraševala o tem računovodkinjo, ki ji naj o tem ne bi vedela nič povedati, ko pa ji je pristojni državni organ to vsakič znova skozi več let napisal v odločbi.

Dejstvo, da je za pobiranje prispevkov pristojen FURS, ne spreminja temeljnega upniško-dolžniškega razmerja glede plačila prispevkov za socialno zavarovanje, ki kljub tej vlogi, ki jo ima FURS, ostaja vzpostavljeno med nosilcem zavarovanja in zavezancem za plačilo. Pravna narava teh pravic in obveznosti je namreč takšna, da gre za zadeve zaradi plačevanja prispevkov za socialno zavarovanje. Posledično je v primeru spora o teh zadevah za sodno varstvo na podlagi določila 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče, kar je edino primerno, glede na to, da (i) je socialno sodišče kot sodišče specialne pristojnosti posebej poklicano za reševanje sporov z njihovega matičnega področja, (ii) za to v zakonu obstaja izrecna podlaga, kot citirana uvodoma, kar je pogoj za izvajanje sodne oblasti s strani specializiranega sodišča, (iii) je postopek v socialnih sporih posebej prilagojen vsebini in naravi takšnih socialnih sporov.

Pojma zapadlosti terjatve ne gre enačiti s pojmom izvršljivosti odločbe davčnega organa. Ta odločba je kot izvršilni naslov (le) dokaz za obstoj prednostne terjatve. Z odločbo Ministrstva za finance Republike Slovenije, Finančne uprave Republike Slovenije, so bili obračunani prispevki za socialno varnost za obdobje od 1. 9. 2012 do 20. 6. 2014, torej prispevki, ki so nastali pred več kot enim letom od izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine, to je 16. 11. 2017. Zakon o davčnem postopku zavezuje zavezanca za prispevke za socialno varnost iz prvega odstavka 352. člena, da mora predložiti obračun prispevkov za socialno varnost in plačati prispevke za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, če ni z zakonom drugače določeno. Na tej podlagi torej 15. dne v mesecu zapadejo v plačilo prispevki za pretekli mesec.

Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost ima po poteku roka iz 353. člena ZDavP-2 naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam. Pritožnik ima možnost oz. dolžnost priložiti nov obračun po 353.a členu ZDavP-2, če se s predizpolnjenim obračunom ne strinja, poleg tega ima možnost popravka obračuna po 54. členu ZDavP-2, s čimer je zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi. To pomeni, da davčni organ ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne sme preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti njegove izvršljivosti. Tožnikova zatrjevanja zato ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi in jih lahko tožnik uveljavlja le pri organu, ki je izdal izvršilni naslov.

Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov.

Po določbi iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP velja izpodbojna zakonska domneva, da navedeno ravnanje stečajnega dolžnika (pasivnost pri oddaji podatkov, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov) predstavlja zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Ker pa je domneva izpodbojna, lahko stečajni dolžnik izpodbija dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva ter dokazuje, da odpust njegovih obveznosti ni v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.

Iz izdanega PN z dne 29. 7. 2015 se zavezanki, torej pravni osebi in obema odgovornima osebama očita opustitev ravnanja, ki je za zavezance kot zapovedna norma predpisano v določbi prvega odstavka člena 17 ZFU in iz katere izhaja, da uradna oseba lahko zahteva od zavezanca in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da v določenem roku in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja, oseba pa na zahtevo uradne osebe sporoči tudi podatke o osebi, pooblaščeni za opravljanje poslov, pri opravljanju katerih naj bi bila storjena kršitev predpisov. Ta norma torej zapoveduje določeno aktivnost davčnih zavezancev, torej predložitev ustreznih podatkov, opustitev takega ravnanja pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 95 ZFU z izrekom tam predpisane globe za pravno osebo oziroma v tretjem odstavku člena 95 ZFU za odgovorno osebo. Strinjati se je s pritožbo, da takšne pasivnosti davčnega zavezanca, ki pomeni kršitev zapovedne norme iz prvega odstavka člena 17 ZFU in je sankcionirana v določbah člena 95 istega zakona ni m

V obravnavanem primeru torej ni nobenega dvoma o tem, da je storilka kot davčna zavezanka v skladu z določbo tretjega odstavka člena 353 ZDavP-2, ki jo prvo sodišče tudi povzema v obrazložitev izpodbijane sodbe, dolžna zase kot samostojno podjetnico najkasneje do 15. dne v mesecu predložiti obračun prispevkov za socialno varnost, slednje pa poravnati do 20. dne v mesecu. Pritrditi je pritožbi, da v konkretnem primeru gre za tipično opustitev ravnanja, ki je sankcionirana v 36. točki prvega odstavka člena 397. ZDavP-2 z izrekom globe. Kratek opis dejanskega stanja pa zajema tudi podatek o tem, da gre za opustitev predložitve obračuna prispevkov za varnost za zasebnike (op. SVZ), kar pritožba še dodatno utemeljuje s tem, da gre za predložitev obračuna za storilko kot samostojno podjetnico, zaradi česar se je posledično strinjati s pritožbo tudi v delu, da kratek opis dejanskega stanja, ki izhaja tudi iz izdanega PN zajema vsa relevantna dejstva, ki se nanašajo na opustitev storilke kot samostojne podjetnice v zvezi z nepredložitvijo OPSVZ do 15. 12. 2015.

Na podlagi določbe 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanih odločb tožniku in tudi sodišču ne omogoča preizkusa, hkrati pa tudi tudi tožniku onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic stranke v postopku, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno, izpodbijana odločba nima razlogov za presojo dokazov ter za odločitev v zadevi.