9. člen ZSDP-UPB2

Po preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje stališču zagovornika, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je dejanje storil v letu 2013, to je v času veljavnosti KZ-1B, po katerem je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev opredeljeno kot zavestno neravnanje po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov, s čimer storilec prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, kot jih določa zakon, saj je z njimi opredeljeno tisto ravnanje posameznika, ki ustreza ravnanju v polju zakonitost

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožnik ni verjetno izkazal nastanka težko nadomestljive škode glede njegovega preživljanja in preživljanja njegove družine. Ker je bila višina starševskega nadomestila tožnikove partnerke odvisna od prispevkov, obračunanih od njene plače v obdobju pred nastopom starševskega dopusta, in ker je iz tožnikovih trditev razvidno, da je plača njegove partnerke znašala okoli 460,00 EUR neto mesečno, je tožnik verjetno izkazal, da bi mu z neizdajo predlagane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Znesek plače, ki ga je tožnikova partnerka prejemala za opravljanje dela pri delodajalcu in znesek starševskega nadomestila, ki ga je prejemala v času starševskega dopusta, ne predstavljata zneska, s katerim bi lahko živela tričlanska družina (ta znesek je celo nižji od zneska minimalne plače, ki v letu 2015 znaša 790,73). Iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi tožnikova družina razen prejemkov njegove partnerke prejemala še kakšne druge zneske. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V zvezi s plačilom odškodnine na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, ki jo je bil po izvršilnem naslovu dolžan plačati dolžnik upniku v znesku 7.200,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče. Odškodnina po 118. členu ZDR, ki je veljal v času izdaje izvršilnega postopka, sedaj pa vsebinsko enako določa 118. člen ZDR-1, je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se v 5. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Po tej določbi dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne primere. Na drugi strani gre za odškodnino, ki ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača.

Ob zakonskem pooblastilu iz drugega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče tudi mimo trditvene podlage delavca in zahtevka za reintegracijo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar v postopkovnem pogledu predstavlja večji odstop od pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Prav zato se tožena stranka v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbe ZPP o trditveni podlagi, itd. in sodišču očita bistvene kršitve določb postopka. Priznanje ustrezne denarne odškodnine po 118. členu ZDR ne predstavlja obračunske pravde, saj glede na naravo te odškodnine - kot nadomestila za reintegracijo - to tudi ni mogoče. Zato je sodišče oblikovalo nekatere od kriterijev za odmero te odškodnine, ki jih je ustrezno navedlo že sodišče druge stopnje. Ti so namenjeni oceni primerne višine odškodnine, ne pa konkretnejšemu izračunu. Prisojeni znesek odškodnine predstavlja znesek, ki ga je glede na izrek sodbe tožena stranka dolžna plačati tožnici, čeprav gre tudi v tem primeru za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožnici izplačati le neto odškodnino.