202. člen KZ-1

Po preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje stališču zagovornika, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je dejanje storil v letu 2013, to je v času veljavnosti KZ-1B, po katerem je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev opredeljeno kot zavestno neravnanje po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov, s čimer storilec prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, kot jih določa zakon, saj je z njimi opredeljeno tisto ravnanje posameznika, ki ustreza ravnanju v polju zakonitost

Kot pravilno poudarja pritožba je ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. To pomeni, da morebitna storitev kaznivega dejanja uradne osebe v postopku izdaje odločbe, ne predstavlja ničnostnega razloga po tej določbi. Sodišče se pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 27. 11. 2019, ki jo je odpravilo, ni opredelilo do tistih razlogov, ki jih je tožnik navajal in uveljavljal, da je odločba z dne 6. 6. 2019 nična in ni presodilo, ali gre pri razlogih, na katere se sklicuje tožnik, za katerega od ničnostnih razlogov, določenih v 279. členu ZUP. Tako sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov.

Določba 202. člena KZ-1 predstavlja lex generalis določbe 196. člena KZ-1 - slednja ureja samo tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca na podlagi delovnega razmerja. Določba 202. člena KZ-1 pa je po vsebini širša in ne zajema neplačevanja prispevkov za socialno varnost na podlagi delovnega razmerja, temveč opredeljuje vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju (kršitev predpisov o socialnem zavarovanju predstavljajo neplačevanje avtorskih prispevkov, invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo in drugih socialnih prejemkov). Vrhovno sodišče je vezano na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega v konkretnem primeru izhaja, da je bil obsojenec tisti, ki je bil pooblaščen za vodenje poslov, odgovoren za poslovanje obeh gospodarskih družb I. S., d. o. o., in I., d. o. o., s tem pa odgovoren za pravilno in zakonito plačevanje prispevkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič (delavcev in stečajnih upraviteljev) in obsojenčevega zagovora zaključilo, da je bil obsojenec direktor in dejanski poslovodja obeh gospodarskih družb tudi v obdobju, ko sta bila sicer statusnopravno gledano kot di

Če delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo. Določba 196. člena KZ-1 ureja tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca, torej posameznika v delovnem razmerju. Določba 202. člena KZ-1 je v tem delu širša in ne zajema le neplačila prispevkov za socialno varnost, temveč vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju (ko ne gre za neplačilo predpisanih prispevkov za delavca s strani delodajalca, ampak za druge kršitve predpisov o socialnem zavarovanju).

Če samostojni podjetnik delavcem ne izplača dohodkov in prispevkov, ki jih je po splošnih ali posebnih aktih dolžan izplačevati, to dejansko stori v korist svojega premoženja. Stečajni dolžnik v konkretnem postopku pa ni bivši samostojni podjetnik, pač pa bivši direktor gospodarske družbe. Ker je ta družba v stečajnem postopku, je dolžnik kot družbenik te družbe upravičen do preostanka stečajne mase, ki bi ostala po poplačilu vseh terjatev. Ker pa ta družba nima prav nobenega premoženja, ne drži, da obveznosti do svojih delavcev ni izpolnila iz koristoljubnih razlogov direktorja in družbenika te družbe, to je dolžnika v predmetnem postopku osebnega stečaja.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v katerih pritožnica izpodbijanemu sklepu očita kršitev videza nepristranskosti, glede na to, da je o vloženem obtožnem predlogu odločala sodnica, ki dela na istem sodišču kot sodnica zoper katero je bil obtožni predlog vložen. Pritožnici je na takšen očitek odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je v sklepu I Kr 54888/2012 z dne 27. februarja 2014 odločalo o njenem predlog za prenos krajevne pristojnosti in ji pojasnilo, da bi lahko bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča v primeru, ko bi sodišče vodilo postopek zoper sodnico istega sodišča. V tem primeru pa je prišlo do zavrženja obtožnega predloga že ob preizkusu, ki ga je sodišče moralo opraviti po uradni dolžnosti.

Obdolženec je kot delodajalec s tem, ko svojim zaposlenim ni plačal prispevkov za socialno varnost, opustil svoje dolžnostno ravnanje in storil kaznivo dejanje, ki je trajalo ves čas, ko bi svojo obveznost moral izpolniti, pa tega ni storil. Pri tem je imel ves ta čas enak subjektivni odnos do svoje zakonske dolžnosti, ki se kot posledica izraža v ponavljajočih se opustitvah plačila predpisanih prispevkov. Tako je obdolženec prepovedano posledico uresničil z več dejanji (večim oziroma različnim delavcem več mesecev ni plačal prispevkov), a z enotnim subjektivnim odnosom do svoje zakonske obveznosti, zato je storil eno kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev, pri katerem so (zaradi neplačila predpisanih prispevkov) oškodovani delavci, oškodoval pa jih je njihov delodajalec, je specialno kaznivo dejanje, v odnosu do kaznivega dejanja kršitve pravic iz socialnega zavarovanja, ki ga lahko stori kdorkoli in je lahko storjeno zoper kogarkoli.

Ker je samo od plačila prispevkov odvisna pridobitev pravic s področja socialne varnosti, prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov, če so izpolnjeni tudi pogoji za krivdno odgovornost storilca.