VSM Sodba in sklep I Cpg 254/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka glede zneska 194.948,46 EUR z obrestmi in v točki III izreka (sklep o stroških postopka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v delu izreka točke I, ki ni bil razveljavljen, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbama tožene stranka se ugodi, točka II izreka (sklep o stroških postopka) razveljavi in zadeva v tem obsegu delu vrne v nov postopek.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo zahtevek, da sta toženi stranki (v nadaljevanju prva toženka in drugi toženec oziroma toženca) dolžni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici), in sicer vsaka od njiju, plačati 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. V točkah II in III izreka je odločilo o stroških postopka.

2Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Podlago za odškodninsko odgovornost tožencev po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je najti v ugotovitvah izvedenca dr. B.M. (stran 3 pritožbe). Sodišče prve stopnje jih je pravilno povzelo v točki 18 obrazložitve, v nadaljevanju pa glede na aktivnosti tožencev v letu 2010 materialno pravno zmotno zaključilo, da slednja po določbah ZFPPIPP nista odškodninsko odgovorna.

Tožnica je prepričana, da sta toženca (vsi sporni posli so bili sklenjeni v drugi polovici leta 2010, ko je bila tožnica že insolventna oziroma v decembru istega leta in kasneje) ravnala v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP. Drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 22 obrazložitve (da so bili sporni posli v večini sklenjeni pred drugo polovico leta 2010) ne temeljijo na presoji vseh trditev tožnice, s takšnim sojenjem pa je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave in storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V tem kontekstu je materialno pravno zmotno stališče izpodbijane sodbe v točki 22 obrazložitve, da toženca s spornimi posli nista prevzemala novih obveznosti. Tožnica je v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 34. člena ZFPPIPP podala ustrezne trditve, toženca pa nista pojasnila, zakaj bi bili ti posli nujni za redno poslovanje družbe, pa čeprav je trditveno breme na njuni strani. Ker je način ravnanja pravne osebe v stanju insolventnosti zakonsko predpisan, se toženca ne moreta sklicevati na pravilo podjetniške presoje.

Tožnica v zvezi z odškodninsko odgovornostjo po ZFPPIPP še dodaja, da so razlogi izpodbijane sodbe (točke 11, 20 in 23 obrazložitve) med seboj v nasprotju, zaradi tega pa je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tudi glede odškodninske odgovornosti po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) se tožnica sklicuje na ugotovitve izvedenca ekonomske stroke. Iz njih izhaja, da se je tožnica v obdobju, ko so bili sklenjeni sporni pravni posli, nahajala v zelo težkem poslovno-finančnem položaju. Tudi, če drži, kot to v točki 19 obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožnica 31. 12. 2009 še ni bila insolventna, pa je takrat že bila ugotovljena kapitalska neustreznost, ki je povzročila resne likvidnostne težave. Takšne okoliščine so od tožencev vsekakor terjale, da ravnajo še bolj skrbno. V tej smeri toženca nista podala ustreznih trditev. Njuno zatrjevanje, da je bila sklenitev spornih poslov samoumevna, ne zadošča. Sodišče prve stopnje je izpovedbe tožencev upoštevalo ne oziraje se na (njuno) trditveno podlago, s tem pa storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V nadaljevanju se pritožnica ukvarja s posameznimi spornimi posli. O očitkih v zvezi z njimi (tako z vidika procesnih kršitev, kot z vidika pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava), se bo sodišče druge stopnje izreklo pri vsakem posameznem poslu.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno se zavzema, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženca v odgovoru na pritožbo zavračata pritožbene ugovore in predlagata potrditev izpodbijane sodbe. Predvsem drugi toženec se ponovno sklicuje na zastaranje in na dejstvo, da tožnica zahtevka po 263. členu ZGD-1 ni uveljavljala.

4Toženca v ločenih pritožbah izpodbijata točko II izreka s predlogom, da sodišče prve stopnje o stroških odloči glede na končni uspeh strank v postopku.

5Pritožba tožnice zoper točo I izreka je delno utemeljena (v posledici sprejete odločitve je treba razveljaviti tudi točko III izreka), pritožba tožencev zoper točko II izreka pa je utemeljena v celoti.

6Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na pritožbene očitke (najprej tožnice in nato tožencev) odgovarja po sklopih, ki sledijo. Najprej pa v zvezi s pravno odločilnimi ugovori tožencev iz njunih odgovorov na pritožbo pojasnjuje svoje stališče v zvezi z zastaranjem terjatve, uveljavljanjem več zahtevkov v enem postopku (zahtevka po 42. v zvezi s petim odstavkom 44. člena ZFPPIPP in zahtevka po 263. člena ZGD-1, za primere iz petega odstavka citiranega člena, ko je nad družbo začet stečajni postopek) in insolventnostjo tožnice po kriterijih iz 14. člena ZFPPIPP.

K odgovoru na pritožbo tožencev

I. Glede uveljavljanja več zahtevkov v enem postopku

7V zvezi s tem je v izhodišču treba opraviti presojo, ali tožnica uveljavlja en zahtevek na več pravnih podlagah ali dva (različna) zahtevka. Glede na dikcijo prvega odstavka 42. v zvezi s petim odstavkom 44. člena ZFPPIPP in drugega v zvezi s petim odstavkom 263. člena ZGD-1, ni dvoma, da se v prvem primeru kot škoda lahko uveljavlja le prikrajšanje upnikov zaradi nepopolnega poplačila terjatev v stečajnem postopku, v drugem primeru pa gre za uveljavljanje drugačne škode – škode, ki je nastala družbi, nad katero je bil sicer začet stečajni postopek.

8V obravnavani zadevi (že) iz tožbenih navedb izhaja, da se tožnica sklicuje tudi na neskrbno ravnanje tožencev pri sklepanju spornih poslov, zaradi česar je družbi nastala škoda. Navaja, da je škoda, ki jo uveljavlja za račun vseh upnikov, enaka škodi, ki jo uveljavlja za svoj račun (spis, l. št. 39 - 40). Nobenega dvoma ni, da uveljavlja več zahtevkov v enem postopku. Gre za objektivno kopičenje zahtevkov, ki jih je treba obravnavati ločeno (tudi glede procesnega pogoja plačila sodne takse). V tem kontekstu je tožnica dovolj določno opredelila škodo, ki je nastala družbi pri posameznem poslu. V tožbi je pojasnila, da škoda, za katero odgovarjata toženca zaradi kršitve 28. člena ZFPPIPP in 263. člena ZGD-1, dosega znesek 19,372.167,56 EUR, zaradi preprečitve nastanka nepotrebnih stroškov pa jo je v nadaljevanju (tudi za ta primer) omejila na znesek iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP, ki velja za člane poslovodstva velikih družb.

II. Glede ugovora zastaranja in (ne)uporabe 249. člena ZFPPIPP

9V zvezi s to problematiko je bilo, kot v odgovoru na pritožbo navaja drugi toženec, res „prelitega že veliko črnila“, pri čemer pa ostaja stališče Višjega sodišča v Mariboru vseskozi enako. V izpodbijani odločbi mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 12 - 14 obrazložitve. Razloge v tem delu pritožbeno sodišče povzema, glede na ugovore tožencev (predvsem drugi toženec jih ponovno izpostavlja v odgovoru na pritožbo) pa dodaja:

10Po mnenju pritožbenega sodišča ni zakonske podlage za razlago, da naj bi zadržanje zastaranja iz 249. člena ZFPPIPP učinkovalo le za terjatve, ki so nastale oziroma zapadle do začetka stečajnega postopka.

11Terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov so del premoženja stečajnega dolžnika in spadajo v stečajno maso. Takšna oblika premoženja lahko izvira še iz časa pred začetkom stečajnega postopka, po tem obdobju pa lahko nastane kot način preoblikovanja premoženja stečajnega dolžnika ali kot (nova) neposlovna obveznost dolžnika. Glede načina in možnosti uveljavljanja tega premoženja v ZFPPIPP ni podlage za razlikovanje, ali je posamezna terjatev nastala pred začetkom stečajnega postopka ali po njem. Drugačen pa je položaj v primeru terjatev upnikov do stečajnega dolžnika. V tem primeru je časovna točka začetka stečajnega postopka odločilna za razmejitev, v kakšnem obsegu bo upnik lahko uveljavljal poplačilo svojih terjatev (46. in 227. člen ZFPPPIPP).

12249. člen ZFPPIPP tako ni mogoče razlagati drugače, kot določitev jasnega enoletnega roka, v katerem ne tečejo zastaralni roki za vse terjatve stečajnega dolžnika, ne glede na čas njihovega nastanka. Je pa seveda mogoče v tem času (času zadržanja zastaranja) takšne terjatve uveljaviti, saj zadržanje zastaranja (pod pogojem dospelosti terjatve) za to ni ovira.

III. Glede insolventnosti tožnice po kriterijih iz 14. člena ZFPPIPP

13Predpostavka za posebno postopanje poslovodstva, ko družba postane insolventna, je nastanek insolventnosti¹, kdaj pride do položaja insolventnosti, pa je predpisano v 14.členu ZFPPIPP. Drugi toženec v odgovoru na pritožbo med drugim polemizira (tudi) z ugotovitvami izvedenca in zaključki sodišča prve stopnje v točkah 16 – 19 obrazložitve, da je insolventnost tožnice nastopila v drugi polovici leta 2010², saj po njegovem takšna (nedorečena) ugotovitev insolventnosti niti teoretično ni mogoča (do insolventnosti pride, ko se izpolnijo pogoji, ki jih zakon predpisuje za nastanek insolventnosti).

14Pritožbeno sodišče s takšnimi pomisleki načeloma soglaša, saj njihovo pravilnost potrjuje že iz dikcija 14. člena ZFPPIPP in v zvezi s tem dodaja, da je temu v postopku na prvi stopnji očitno sledila tudi tožnica, ki je po prejemu izvedenskega mnenja v vlogi z dne 19. 6. 2018 pojasnila, da je bila insolventnost tožnice uresničena (že) z dnem, ko N. d.d. roka za plačilo zapadlih obveznosti ni več podaljšala (12. 11. 2010), toženca pa sta za vse to vedela. Soglašala je s presojo izvedenca, da je bila na dan 31. 12. 2010 uresničena predpostavka insolventnosti po 2. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP (dolgoročna plačilna nesposobnost), toženca pa bi morala že takrat (31. 12. 2010), če ne že prej, ugotoviti insolventnost tožnice. Zato po njenem ni bilo potrebno dodatno preverjanje izvedenca, ali je bila tožnica na dan 13. 1. 2011 tudi trajneje nelikvidna.

15Izhodišča izpodbijane sodbe v točkah 16 – 19 obrazložitve so sicer nekoliko drugačna (izhajajo iz stanja insolventnosti v drugi polovici leta 2010), a ne vplivajo na pravilnost presoje sodišča prve stopnje glede obstoja odškodninske odgovornosti tožencev po ZFPPIPP, saj tožnica z nobenim od spornih poslov ni prevzemala novih obveznosti v smislu 34. člena ZFPPIPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

K pritožbi tožnice

IV. Glede odškodninske odgovornosti tožencev po 42. v zvezi s petim odstavkom 44. člena ZFPPIPP

16Izpodbijana sodba po oceni sodišča druge stopnje v tem delu vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti.

17V zvezi s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnica opozarja na nasprotja med razlogi odločbe v točkah 11, 20 in 23 obrazložitve in dodaja, da iz njih izhajajo različna stališča o odškodninski odgovornosti tožencev po določbah ZFPPIPP.

18Pritožbeni očitek ni utemeljen. Res je, da se je sodišču prve stopnje v točki 11 obrazložitve (uvodni točki obrazložitve glede odgovornosti tožencev po prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP) „zapisalo“, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti iz citirane zakonske določbe, med njimi tudi nedopustnost (protipravnost) ravnanja, je pa v nadaljevanju (od 15. do vključno 23. točke obrazložitve) jasno zaključilo, da ni podan element nedopustnosti (protipravnosti) ravnanja tožencev. Nobenega dvoma torej ni, da iz celotnega sklopa obrazložitve jasno izhaja, da za obstoj odškodninske odgovornosti iz 42. člena ZFPPIPP ni podana že njena (prva) predpostavka – ni izkazano ravnanje v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP.

19Tožnica se v tem kontekstu sklicuje tudi na obstoj procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20Zatrjuje, da zaključki v točki 22 obrazložitve, da so bila škodna dejanja v večini storjena pred drugo polovico leta 2010, torej v času, ko družba po ugotovitvah izvedenca dr. B.M. še ni bila insolventna, ne temeljijo na presoji vseh trditev tožnice, s takšnim ravnanjem pa je sodišče prve stopnje kršilo tožničino pravico do izjave v postopku in storilo zatrjevano procesno kršitev.

21Pritožbeni očitek ni utemeljen. Tudi, če predpostavljamo, da se izkaže, da sodišče prve stopnje v zvezi z z očitanimi dejanji (predvsem tistimi iz druge polovice leta 2010 oziroma začetka leta 2011) celovite presoje ni opravilo, in da bi se, če bi to storilo, izkazalo, da je bilo več poslov sklenjenih v obdobju insolventnosti in ne že prej, ta pomanjkljivost v zadevi ni odločilna. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo po 42. členu ZFPPIPP je v obravnavani zadevi odločilna pravilna materialno pravna presoja izpodbijane sodbe v 22. in nadaljnjih točkah obrazložitve, ki obravnavajo posamezne pravne posle, da toženca z nobenim od sklenjenih pravnih poslov nista prevzemala novih obveznosti v smislu prvega odstavka 34. člena ZFPPIPP.

22Sklepanje aneksov k posojilnim pogodbam (posli iz točk III/a, c in d tožbe), s katerimi je tožnica v spornem obdobju (le) podaljšala zapadlost danih posojil oziroma obveznosti dodatno zavarovala, ne predstavlja „prenovitve“ obveznosti (novacije) v smislu prvega odstavka 323. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Z njihovo sklenitvijo se nista spremenila ne predmet ne podlaga obveznosti. Sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminja ali dodaja določilo o roku ali zavarovanju izpolnitve, pa ne predstavlja prenovitve obveznosti (drugi odstavek 323. člena OZ). Sicer pa v tem kontekstu ni odveč pripomniti, da je bila v vseh teh pravnih razmerjih tožnica upnica in ne dolžnica, tako da toženca s sklenitvijo spornih aneksov v smislu 34. člena ZFPPIPP nista neenakopravno obravnavala upnikov.

23Toženca tudi s sklenitvijo ostalih pravnih poslov oziroma s sprejemom ostalih odločitev iz točk III/b, f, g, h in i tožbe (odpust dolga, odplačni odstop terjatve, podaljšanje pogodbe o ustanovitvi nakupne in prodajne opcije, podaljšanje pogodbe o ustanovitvi menjalne opcije in sklenitev poravnave) nista prevzemala novih obveznosti. Tudi v teh primerih je šlo po pravilnem stališču sodišča prve stopnje za urejanje tekočih poslovnih razmerij in ne za prevzemanje novih obveznosti. Ali sta toženca v spornem obdobju, ko sta odločitve sprejemala, ravnala v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, pa je stvar nadaljnje presoje zahtevka po 263. členu ZGD-1³.

V. Glede odškodninske odgovornosti tožencev po 263. členu ZGD-1

24Materialno pravna izhodišča, ki veljajo za to vrsto odgovornosti organov vodenja delniške družbe, je v točkah 25 – 28 obrazložitve povzelo že sodišče prve stopnje. K temu pritožbeno sodišče še dodaja:

25Kot izhaja iz točke 29 obrazložitve, morajo biti za obsodbo odgovorne osebe podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Namen pravila o obrnjenem dokaznem bremenu iz drugega odstavka 263. člena ZGD-1 je olajšati uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Pri tem je treba upoštevati, da skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak tudi objektivna dolžnost ravnanja. Zato se omenjeno pravilo ne nanaša le na predpostavko krivde, ampak tudi na predpostavko protipravnosti. To pa pomeni, da mora tožeča stranka dokazati nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in določenim ravnanjem člana uprave (direktorja). Zatrjevati mora tudi indice, ki kažejo na to, da bi lahko bilo ravnanje, obremenjujoče za odgovorno osebo, kvalificirano kot protipravno (iz trditev mora biti razvidna vsebina očitka in njegove posledice). Tožena stranka pa mora zatrjevati in dokazati, da je ravnala v skladu s svojimi dolžnostmi ali da ji ni mogoče očitati krivde (ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo).⁴ V ta okvir sodi tudi dokazovanje trditev (če se odgovorna oseba nanje sklicuje), da je ravnala v okviru praviloma širokega polja podjetniške presoje - da je smela razumno domnevati, da je (bila) odločitev sprejeta na podlagi ustreznih informacij, v dobro družbe.

26Sodišče prve stopnje je ustrezno presojo, ki kljub njeni skoposti vsebuje dovolj tehtne razloge o odločilnih dejstvih, opravilo pri vseh spornih poslih, razen pri poslu z družbo I.J. N. d.d (posojilna pogodba št. 1504/2009 z dne 15. 4. 2009) in pri poslu z družbo D.R. d.o.o. (odplačni odstop terjatve z dne 17. 12. 2010).

V/1 Kratkoročno posojilo družbi S.O. d.o.o. po pogodbi št. 0203/2009 z dne 2. 3. 2009

27Pritožbeno sporna sta aneksa št. 5 z dne 1. 3. 2010 in št. 6 z dne 10. 1. 2011, s katerima sta toženca soglašala, da se podaljša rok zapadlosti posojil, nazadnje do 10. 1. 2012.

28Po trditvah tožnice iz tožbe ravnanje tožencev, ki po nastopu njene insolventnosti posojila nista ustrezno zavarovala oziroma nista zahtevala njegove vrnitve, s čimer bi izboljšala premoženjski položaj tožnice, ni bilo ekonomsko upravičeno. Zaupanje tožencev, da bo posojilo vrnjeno, ni bilo razumno, saj sta bila toženca seznanjena s slabim finančnim in likvidnostnim stanjem posojilojemalke, njene hčerinske družbe (tožnica je bila najprej njena edina, nato pa večinska lastnica). Toženca nista izkazala, da je v letu 2013 prišlo do spremembe prostorskega akta in zvišanja cen (kupljenih) nepremičnin na otoku B.

29Po trditvah tožencev je bila družba S.O. d.o.o. ustanovljena z namenom nakupa zemljišč v izmeri 32 ha v občini S. na otoku B., R H.. S posojilom so se zagotovila sredstva za nakup in vzdrževanje zemljišč, za ureditev njihove komunalne opremljenosti in pridobitev urbanistične ter gradbene dokumentacije. Posojilo je bilo zavarovano s premoženjem hčerinske družbe (posojilojemalke), ki jo je tožnica vodila kot naložbo. Toženca sta sledila izključno cilju povečanja premoženja oziroma naložbe tožnice. Zaradi spremembe prostorskega akta v letu 2013 (že pred tem, po nastopu insolventnosti, je tožnica od projekta odstopila) se je vrednost zemljišč povečala s 30 EUR/m2 na 300 EUR/m2. Prisilna izterjava posojila v obdobju, ko sta bila sklenjena aneksa, ne bi bila smiselna, z njo bi imela tožnica le nepotrebne stroške, prodajna cena zemljišč bi se prepolovila, tožnica pa bi se odrekla pričakovani koristi. Potek dogodkov je pokazal, da je bila odločitev poslovodstva ekonomsko upravičena.

30Sodišče prve stopnje se je o tem poslu izreklo v točkah 31 – 35 obrazložitve. Med drugim je pojasnilo, da sta toženca, ki sta v spornem obdobju rok zapadlosti posojila dvakrat podaljšala, sledila izključno cilju povečanja premoženja in tako ravnala v skladu s podjetniško presojo. V dani situaciji (nastop gospodarske krize v letu 2008, ki je še posebej vplivala na finančne holdinge, pri čemer je bilo posojilo dano za nakup, ureditev in vzdrževanje zemljišč, ki so bila namenjena gradnji hotelsko - apartmajskega kompleksa, za kar pa je bilo treba pridobiti še ustrezno dokumentacijo), bi tako ravnal vsak povprečno skrben gospodarstvenik.

31S takšnim zaključki sodišče druge stopnje v celoti soglaša, glede na pritožbene ugovore pa dodaja

32Tožnica v pritožbi ponovno poudarja, da bi morala toženca v spornem obdobju, ko je tožnica že bila insolventna (za marec 2010, ko je bil sklenjen prvi aneks, to ne drži), v smeri povečanja njenega premoženja poskrbeti za izterjavo terjatve oziroma za njeno ustrezno zavarovanje. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

33Tožnica sama je v tožbi navedla, da je imela v obdobju sklenitve aneksov (tudi) posojilojemalka likvidnostne težave, glede na zastavljen projekt (obstoju projekta in njegovim ciljem tožnica ni ugovarjala), upoštevajoč zgoraj navedene okoliščine v trenutku dogajanja (ex ante), ko so bili učinki sprejete odločitve še negotovi, pa je bila po oceni pritožbenega sodišča odločitev tožencev razumna in sprejemljiva, usmerjena k povečanju premoženja tožnice. Pojasnilo tožencev, da prisilna izterjava posojila, ki je bilo zavarovano s premoženjem posojilojemalke, v dani situaciji, glede na zastavljen in delujoč projekt, ekonomsko ne bi bila upravičena, saj bi tožnica iztržila manj, je povem na mestu. Tožnica je (tudi) v nadaljevanju postopka vztrajala (le) pri trditvah o ekonomsko upravičeni izterjavi terjatve oziroma ustreznem zavarovanju kredita. Glede na trditve tožencev (slednja sta v dokazne namene predlagala, da tožnica predloži poročilo o projektu S.O. d.o.o. z dne 19. 7. 2011, kar pa slednja ni storila) tožnica tudi ni zatrjevala, da toženca v spornem obdobju (marec 2010 oziroma januar 2011) odločitve nista sprejela na podlagi ustreznih informacij, zatrjevala je le, da toženca kasneje (v sedaj obravnavanem postopku) zatrjevanih sprememb prostorskega akta in povečane vrednosti zemljišč nista izkazala. Vse to pa v zadevi, glede na to, da gre za obligacijo prizadevanja, za katero so odločilne okoliščine v trenutku sprejema odločitve, ko so njeni učinki še negotovi, ni bistveno. Zaradi tega tudi pomanjkanje razlogov v zvezi s temi ugovori ni odločilno in ne pomeni procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je že bilo navedeno, je bila odločitev tožencev (glede na takratno gospodarsko situacijo in obstoječi delujoči projekt), ne glede na dejstvo, da je bila tožnica v januarju 2011 že v stanju insolventnosti, razumna, s sklenitvijo aneksov pa se premoženje tožnice ni zmanjšalo.

34Ne drži torej, da se toženca v zvezi s tem poslom nista uspela razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Vsi nasprotni pritožbeni ugovori so neutemeljeni.

V/2 Odpis dolga družbi V.N. d.o.o. z dne 15. 7. 2010

35Osnovna pogodba, s katero je bilo družbi V.N. d.o.o. dano posojilo, je bila sklenjena 9. 2. 2009. Pritožbeno sporen je odpust dolga z dne 15. 7. 2010.

36V zvezi s tem poslom je sodišče prve stopnje v točki 39 obrazložitve zaključilo, da toženca nista ravnala v nasprotju s 263. členom ZGD-1, saj je do odpisa dolga prišlo na podlagi previdnostnega računovodenja, bilanca za leto 2010 je bila ustrezno revidirana, vse skupaj pa sta potrdila nadzorni svet in skupščina delničarjev.

37Sodišče druge stopnje s takšnim zaključki soglaša. Dejstvo je, da je skupščina delničarjev, ki je najvišji organ družbe, potrdila pravilnost ravnanja uprave o odpisu dolga, revizijsko poročilo pa je potrdil tudi nadzorni svet (vse to za tožnico med postopkom ni bilo sporno), tako da po vsem tem članoma uprave ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja. Sicer pa iz dikcije tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 izhaja, da je odškodninska odgovornost člana uprave izključena, če je kasneje nadzorni svet odobril določeno dejanje. In v obravnavani zadevi se je zgodilo prav to, dejanje sta odobrila tako nadzorni svet, kot tudi skupščina delničarjev.

38Iz navedenega izhaja, da nedopustnost ravnanja tožencev ni izkazana, okoliščina, da naj bi bila družba V.N. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, družbenika pa sta prevzela obveznost plačila dolgov, pa v zadevi ni odločilna. To pa pomeni, da sodišča prve stopnje s tem, ko se o tem ni izreklo, ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V/3 Kratkoročni posojili družbi I.J. N. d.d. (posojilni pogodbi št. 1504/2009 in 1212/2005)

Glede posojilne pogodbe št. 1504/2009 z dne 15. 4. 2009

39V zvezi s spornim poslom je tožnica v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da toženca po nastopu insolventnosti (po 31. 12. 2009 oziroma od druge polovice leta 2010 naprej) posojilne pogodbe, sklenjene na odpoklic, zavarovane z dvema bianco menicama, ni odpoklicala in izterjala obveznosti oziroma vnovčila zavarovanj, kar bi sicer lahko oziroma morala storiti. Še toliko bolj to velja zato, ker je bila zapadlost pogojena z odpoklicem in tako v celoti odvisna od (aktivnega) ravnanja posojilodajalca. S tem, ko toženca terjatve nista uveljavljala, sta ravnala v nasprotju z ekonomskimi interesi družbe. Če bi toženca ravnala v skladu s pravili finančnega poslovanja oziroma v skladu z 263. členom ZGD-1, tožnici škoda v znesku 20.878,30 EUR ne bi nastala.

40Toženca (predvsem prva toženka) je pojasnila, da se je preko družbe I.J. d.d. financiral projekt S. O. d.o.o., saj se je tožnica na ta način izognila lastni izpostavljenosti. Zaradi projektnega financiranja in lastniške povezanosti z družbo S. O. d.o.o. si je tožnica zagotovila zavarovanje le z dvema bianco menicama. Toženca od razkritja insolventnosti dalje (13. 1. 2011) nista več sprejemala odločitev, zato ne moreta biti odgovorna, da se je terjatev s tega naslova uveljavljala šele po uvedbi stečaja.

41Sodišče druge stopnje (v okviru uradnega preizkusa zadeve) ugotavlja, da v zvezi s to pogodbo in temi trditvami ter ugovori strank izpodbijana sodba v razlogih od točk 40 - 44 ne vsebuje nobene obrazložitve, tako da objektivni preizkus sodbe v tem delu (v smeri presoje, ali sta toženca v zvezi s tem poslom ravnala z dolžno skrbnostjo in v korist družbe) sploh ni mogoč. To pa pomeni, da je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je treba odločbo (glede zneska 20.878,30 EUR z obrestmi) razveljaviti.

Glede posojilne pogodbe št. 1212/2005 z dne 12. 12. 2005

42Za tožnico sta v zvezi s to pogodbo pritožbeno sporna aneksa št. 8 z dne 30. 12. 2010 in št. 9 z dne 30. 6. 2011.

43Tožnica je v tožbi tožencema očitala, da sta kršila svoje dolžnosti iz 263. člena ZGD-1, saj po nastopu insolventnosti (po 31. 12. 2009 oziroma od druge polovice leta 2010 naprej) nista odpoklicala kredita, ampak sta s prvim aneksom zapadlost na odpoklic spremenila v zapadlost na določen čas (30. 6. 2011), z drugim pa sta datum zapadlosti na novo določila (10. 1. 2012). Ker je bila zapadlost obveznosti pogojena z odpoklicem in tako v celoti odvisna od (aktivnega) ravnanja posojilodajalca in ker v osnovi ni bila zavarovana, sta toženca s tem, ko terjatve nista uveljavljala, ravnala v nasprotju z ekonomskimi interesi družbe. Toženca tudi po tem, ko je terjatev zapadla, v pogodbeno dogovorjenem roku nista izkoristila nakupne opcije za delnice SBARRK6, s tem pa sta ravnala v nasprotju z ekonomskimi interesi tožnice, ki ji je zaradi tega nastala škoda.

44Toženca sta pojasnila, da je imela tožnica naložbe v več skladih v BIH. Poslovna usmeritev družbe je bila, da se naložbe koncentrirajo, na ta način pa tožnici omogoči upravljanje s skladi. Ker je lahko imela posamezna pravna oseba le 5% delnic posameznega izdajatelja, v nasprotnem primeru je bilo treba objaviti prevzem, je bila tožnica v poslovnem razmerju z družbo I.J. N. d.d., ki je z denarjem, prejetim od tožnice, kupila delnice, njej pa prepustila upravljavska upravičenja. Toženca sta terjatev pred nastopom insolventnosti tožnice z ustanovitvijo pogojne nakupne opcije ustrezno zavarovala. Po 13. 1. 2011 je uprava s pomočjo svetovalcev ugotavljala, da bi bila realizacija nakupne opcije v tistem trenutku slaba odločitev.

45Sodišče prve stopnje je v razlogih odločbe v točkah 40 – 44 (tudi) v zvezi s tem poslom zaključilo, da sta toženca delovala kot dobra gospodarstvenika. Ugotovljena dejstva je oprlo na izpovedbe tožencev in priče S. Z., s katerim je imela tožnica sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju in po kateri je priča za tožnico opravljala storitve analize kapitalskega trga BIH. Tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo dejstva, povzeta v točkah 43 in 44 obrazložitve in da je zato podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži tudi ne, da izpovedba tožencev, da so bili posli vzdrževani v duhu ugodnega zaključka prisilne poravnave, ob zavedanju, da je aktiva fondov bistveno večja, kot se odrazi v pasivi, nima podlage v trditvah tožencev, saj iz odgovora na tožbo drugega toženca izhaja, da je uprava računala, da bo skozi finančno prestrukturiranje obveznosti rešila tudi ta problem a se je žal zadeva odvila drugače. Utemeljen tudi ni očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izpovedbo priče, S. Z., ker predlog ni bil ustrezno substanciran. Prva toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bila tožnica udeležena na borznem trgu BIH, za strokovno pomoč pa je imela sklenjeno pogodbo z omenjeno pričo, ki jo je seznanjala z razmerami na tem trgu. V skladu s tem je priča v pisni izjavi (spis l. št. 370 – 373) pojasnila način medsebojnega sodelovanja. Priča, na izpovedbo katere se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo⁵, je med drugim povedala, da se je od leta 2010 zaradi vse slabših razmer začelo razmišljati o umiku s tega tržišča, vendar investitorjev, ki bi bili pripravljeni povečevati finančno izpostavljenost na tem trgu, praktično ni bilo.

46Glede na nastalo situacijo (tudi) pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta toženca s tem, ko sta konec leta 2010 nezavarovano posojilo na odpoklic z aneksom št. 8 spremenila v posojilo z rokom zapadlosti in hkrati v zavarovanje terjatve ustanovila pogojno nakupno opcijo za delnice SBARRK6, z aneksom št. 9 pa po začetku prisilne poravnave veljavnost pogodbe, v upanju, da bosta skozi finančno prestrukturiranje tožnice rešila tudi ta posel, podaljšala, delovala kot dobra gospodarstvenika in v korist družbe. Brez dvoma sta bili obe dejanji poslovodstva usmerjeni (vsaj) v ohranitev premoženja tožnice.

V/3 Kratkoročni posojili družbi I.J. S. d.d. (posojilni pogodbi št. 2012/2005 in št. 0108/2005)

47Trditvena podlagi pri teh poslih je tako rekoč enaka kot pri posojilni pogodbi št. 1212/2005 z dne 12. 12. 2005, sklenjeni z družbo I.J. N. d.d., zato je sodišče druge stopnje posebej ne povzema. Vsebinsko enaka je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe (točke 45 – 48 obrazložitve) in očitki pritožnice, na katere je sodišče druge stopnje v točkah 42 in 43 že odgovorilo in se v kontekstu tega dela obrazložitve nanje v celoti sklicuje.

V/4 Odplačni odstop terjatve v znesku 174.070,16 EUR družbi D. R. d.o.o.

48Tožnica je v zvezi s tem poslom v tožbi zatrjevala, da je bila terjatev, ki jo je imela z naslova posojilne pogodbe do družbe S. d.o.o. (finančno dobrega oziroma boljšega dolžnika), odplačno odstopljena „neplačeviti družbi in povrh še z diskontom“, s katerim je bila realizirana izguba v znesku 54.070,16 EUR, pri čemer terjatev z naslova kupnine za izveden odstop (plačanih je bilo le 5.000,00 EUR) ni bila zavarovana. Tožnica v zvezi s tem operira z bilančnimi podatki za družbi S. d.o.o. in prevzemnika terjatve v času odstopa in dodaja, da je tožnica „pridobila bistveno slabšega dolžnika“ Takšno ravnanje tožencev brez dvoma ni bilo v skladu z ekonomskimi interesi tožnice, saj je bilo jasno, da bo prevzemnik le stežka poravnal kupnino za odstopljeno terjatev.

49Toženca sta v zvezi s tem dejansko (pravočasno) pojasnila le, da so (bili) v ozadju najetega kredita in kasnejšega odstopa terjatve posli, povezani z orožarsko industrijo v BIH, povezanost s takšnimi posli pa je (bila) v nasprotju s strategijo lastnika tožnice.

50O tem poslu se je sodišče prve stopnje izreklo v točki 56 obrazložitve, a je dejansko obrazložitev v tem delu „vsebinsko prazna“, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Sodišče prve stopnje se o bistvenih ugovorih tožnice iz tožbe, na katere se slednja v pritožbi ponovno sklicuje, ni izreklo, s tem pa je kršilo strankino pravico do izjave in storilo v pritožbi zatrjevano procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Šele odgovor sodišča prve stopnje na vse pravno odločilne okoliščine v zvezi s tem poslom bo tožnici omogočil učinkovito vložitev pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

V/5 Pogodba o ustanovitvi nakupne in prodajne opcije št. GB C 03/08 z dne 31. 12. 2008, sklenjena z N d.d.

51Za pritožbo je sporna sklenitev aneksa št. 4 z dne 22. 9. 2010, s katerim sta toženca tožnici omogočila uveljavitev prodajne opcije (5. 10. 2010).

52Tožnica je tožencema v postopku na prvi stopnji očitala, da sta že v času njene insolventnosti pristala na (ponovno) podaljšanje opcijske pogodbe, pa čeprav sta glede na trend padanja delnic IALG vedela, da tožnica opcijske pravice ne bo uveljavila, saj bi ji v primeru, če bi jo, nastala škoda v razliki med dogovorjeno in tržno ceno delnice. Takšna odločitev tožencev ni bila v korist družbe oziroma ni bila v skladu z njenimi ekonomskimi interesi, s tem pa sta toženca kršila svoje dolžnosti iz 263. člena ZGD-1.

53Toženca sta trditvam tožnice ugovarjala in zatrjevala, da je imela tožnica v času sklenitve pogodbe pomemben delež v družbi I. A. d.d., ocena poslovanja in perspektiva razvoja družbe pa sta bili odlični, tako da je imela tožnica namen povečati naložbo. Zaradi drastičnega padca vrednosti delnic v drugi polovici leta 2008 (takšen trend se je nadaljeval tudi v letu 2009), sta se toženca, poznavajoč vrednost omenjene družbe, odločila za podaljšanje pogodbe.

54Sodišče prve stopnje je v točki 60 obrazložitve, upoštevajoč celotno situacijo, tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno presodilo, da se je s spornim aneksom (le) podaljšala zapadlost pogodbe, kar pa je zaradi (vsesplošnega) trenda padanja delnic in strateških interesov tožnice v zvezi z omenjeno družbo, brez dvoma predstavljalo pravilno podjetniško presojo. Upoštevajoč okoliščine v trenutku dogajanja (ex ante), ko so bili učinki sprejete odločitve še negotovi, je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča odločitev razumna in sprejemljiva, usmerjena k ohranitvi oziroma povečanju premoženja tožnice.

55V tem kontekstu tako ne drži pritožbena trditev, da je bil posel za tožnico škodljiv. Podaljšanje pogodbe je bilo, glede na to, da so bile „v igri“ delnice dobro stoječe družbe, v kateri je imela tožnica namen (še) povečati svoj delež, edina poslovno logična poteza. Nepomembno tudi ni, da je bila tožnica v pogodbenem razmerju z N d.d. (njenim največjim upnikom), sklenitev aneksa pa je v letu 2010 sovpadala z dogovarjanjem o podpisu medupniškega sporazuma, s katerim bi si tožnica zagotovila solventnost tudi v prihodnje.

56Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v tem delu povsem zadostno obrazložilo, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti in očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka ni utemeljen. Glede na poslovno situacijo, v kateri se je znašla tožnica v trenutku podaljšanja pogodbe, je povsem zadostno odgovorilo na njene trditve, tako da ji ni kršilo pravice do izjave v postopku in ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V/6 Pogodba o menjalni opciji z dne 31. 12. 2007, sklenjena z družbo N. d.d.

57Za tožnico je pritožbeno sporna sklenitev aneksov št. 3 z dne 30. 6. 2011 in št. 4 z dne 30. 12. 2011, s katerima se je podaljšala veljavnost menjalne opcije vse do 30. 6. 2012, na ta način pa se je drugi pogodbeni stranki (N. d.d.) omogočilo, da je 30. 6. 2011 uveljavila menjalno opcijo.

58Iz tožbenih navedb izhaja, da sta toženca glede na tržno vrednost delnic, ki so bile predmet pogodbe (pogodbena obveznost tožnice je bila nesorazmerno visoka v primerjavi z obveznostjo druge pogodbene stranke), v trenutku sklenitve spornih aneksov vedela oziroma bi morala vedeti, da tožnica glede na takratno vrednost delnic, do katerih je bila upravičena (delnice družbe F. d.d.), menjalne opcije ne bo uveljavila. Tožnici bi, če bi opcijo uveljavila, glede na vrednost delnic, ki bi jih pridobila, v primerjavi z vrednostjo delnic, ki bi jih prenesla na sopogodbenika, nastala škoda. Odločitev tožencev o podaljšanju menjalne opcije tako ni bila v korist družbe oziroma ni bila v skladu z njenimi ekonomskimi interesi, s tem pa sta toženca kršila svoje dolžnosti iz 263. člena ZGD-1.

59Tudi sklenitev teh poslov sta toženca opravičevala s poslovno presojo v trenutku sprejemanja odločitve (padec delnic v letu 2008, ki se je nadaljeval; padec je bil, v primerjavi z delnicami družb H. B. d.d. in S. d.d., izrazitejši pri delnicah družbe F. d.d., ki naj bi jih z opcijo prejela tožnica, zato je bilo ekonomsko upravičeno podaljšanje pogodbe; podaljšanje pogodbenega razmerja ni imelo negativnih učinkov na bilanco stanja, saj je imela tožnica v svojem portfelju delnice družb H. B. d.d. in S. d.d., v primeru realizacije pogodbe pa bi morala zaradi njihove nižje vrednosti v poslovnem izidu beležiti izgubo; N. d.d. je bil v času trajanja pogodbe med največjimi lastniki družb H. B. d.d. in S. d.d., svoj vpliv je nameraval še povečati, tako da ni bilo bojazni, da nakupa po tej menjalni opciji ne bi želel izvesti, čakalo se je le na bolj ugodno obdobje glede vrednosti delnic).

60Sodišče prve stopnje je v točki 64 obrazložitve, upoštevajoč s strani tožencev zgoraj predstavljeno poslovno situacijo, ki ji tožnica (v tem delu) ni ugovarjala, tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno presodilo, da se je s spornim aneksom (le) podaljšala zapadlost pogodbe, kar pa je zaradi (vsesplošnega) trenda padanja delnic in dejstva, da bi tožnica, če bi opcijo uveljavila, v portfelju utrpela izgubo (vrednosti delnic, še posebej tistih, do katerih je bila upravičena, so padle, menjati pa je morala po cenah na dan sklenitve pogodbe), brez dvoma predstavljalo pravilno podjetniško presojo. Upoštevajoč okoliščine v trenutku dogajanja (ex ante), ko so bili učinki sprejete odločitve še negotovi, je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča odločitev razumna in sprejemljiva, glede na razmere na finančnem trgu realno usmerjena (vsaj) k ohranitvi, če že ne k povečanju premoženja.

61Tožnica v pritožbi zatrjuje zgolj to, da toženca glede na trend padanja delnic aneksov ne bi smela skleniti, saj sta s tem družbi N. d.d. omogočila pravočasno uveljavitev opcije, to pa je bilo za tožnico škodljivo.

62Po oceni sodišča druge stopnje je takšna trditev precej posplošena, pri čemer velja pripomniti, da bi lahko druga pogodbena stranka opcijo uveljavila tudi v primeru, če sporna aneksa ne bila sklenjena, in to v obdobju pred sklenitvijo teh aneksov, že takrat pa so vrednosti delnic, ki so bile predmet opcije, padale. Sicer pa v tem kontekstu ni odveč pripomniti, da sta v pogodbenem razmerju udeleženi vsaj dve pogodbeni stranki, vsaka s svojimi, bolj ali manj enakimi ali različnimi poslovnimi interesi. Dejstvo, da sta pogodbeni stranki sklepali anekse zato, da se izogneta izgubi, pa je v zvezi z obravnavano pogodbo (poleg tožencev) potrdil tudi zaslišani takratni direktor N. d.d., S. V..

63Iz navedenega izhaja, da se je sodišče prve stopnje do ugovorov, ki jih izpostavlja pritožba, v kontekstu celotne obrazložitve ustrezno opredelilo in ni kršilo tožničine pravice do izjave v postopku, s tem pa tudi ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

64Pravkar omenjeno procesno kršitev tožnica uveljavlja tudi v zvezi z dokaznim predlogom, da se zasliši S. V., češ da dokazni predlog ni bil substanciran, priča pa je s svojo izjavo presegla trditveno podlago tožencev. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

65V obsegu, kolikor je izjava zaslišanega upoštevana v sodbi (točka 64 obrazložitve), nikakor ne gre pritrditi pritožbi, da presega trditveno podlago. Priča je omenila zgolj podaljšanje pogodbe, da se izognejo izgubi, na to okoliščino pa sta se sklicevala tudi toženca. Dokazni predlog je bil tudi ustrezno substanciran. Prva toženka je v pisni vlogi (spis, l. št. 121) pred tem dokaznim predlogom pojasnila okoliščine v zvezi s spornim poslom (tudi v zvezi s poslovnimi interesi N. d.d.), v tem kontekstu pa predlagala zaslišanje omenjene priče. Glede na navedeno ni dvoma, da sodišče prve stopnje zatrjevane procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo.

V/7 Pogodba o terminski prodaji delnic št. 5947/08 z dne 16. 4. 2008, sklenjena s F. banko d.d.

66Za tožnico je pritožbeno sporna (zgolj) sklenitev poravnave z dne 14. 10. 2010, ko je bila tožnica že insolventna, zato se je sodišče druge stopnje omejilo zgolj na okoliščine v zvezi s tem pravnim poslom.

67V zvezi s tem je tožnica v tožbi zatrjevala, da sta se toženca v imenu tožnice po sklenjeni poravnavi zavezala kupiti delnice družbe S. d.d. po ceni 428,00 EUR/delnico, kar je celo višje od cene, določene v zadnjem aneksu z dne 30. 10. 2009, ki je znašala 414,47 EUR/delnico (cena po osnovni pogodbi je bila 375 EUR/delnico, tržna vrednost delnice v trenutku sklenitve poravnave pa 182,11 EUR), s tem pa sta očitno zavestno ravnala v škodo družbe, tožnici pa je zaradi tega nastala škoda najmanj v razliki med ceno za delnico iz osnovne pogodbe in ceno v sklenjeni poravnavi.

68Toženca sta v zvezi s ceno delnice v sklenjeni poravnavi (428,00 EUR/delnico), ki je za tožnico sporna tudi v pritožbenem postopku, pojasnila, da se je cena s posameznimi aneksi korigirala (le) za obresti, ki jih je obračunala F. banka d.d., tožnica pa tega dejstva v postopku na prvi stopnji ni zanikala. To pa po oceni pritožbenega sodišča dopušča zaključek, da toženca očitno ni kar enostavno pristala na takšno ceno delnice, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je bila slednja pogojena tudi z vsebino pogodbenega razmerja. Pritožbene kalkulacije, da bi tožnica utrpela manjšo škodo, če bi bile delnice kupljene po ceni, določeni v zadnjem aneksu (414,47 EUR/delnico) oziroma po realni vrednosti, so tako brez ustrezne dodane vrednosti.

69V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da je prva toženka zatrjevala, da je v okviru sklenjene poravnave s strani F. banke d.d. sledil odkup vseh 819.716 delnic LMLG po ceni 13,1 EUR na delnico, s tem pa je tožnica na posamezno delnico LMLG ustvarila 6,03 EUR pozitivnega finančnega učinka. O tem in o drugih poslovnih učinkih sklenjene poravnave ter nadaljnji prodaji teh delnic družbi H. B. d.d. (15. 10. 2010), s čimer naj bi tožnica po trditvah prve toženke v odgovoru na tožbo v poslovnem izidu ustvarila celo pozitivni učinek, pa se tožnica v postopku na prvi stopnji sploh ni izrekla.

70Po vsem obrazloženem (upoštevajoč obseg pritožbenih ugovorov) je po oceni sodišča druge stopnje odločitev izpodbijane sodbe (tudi) v zvezi s tem poslom pravilna. Razloge tega dela obrazložitve (točke 65 – 68) povzema in dodaja, da je bilo ravnanje tožencev v tedanjih okoliščinah razumno, pogojeno tudi z vsebino pogodbenega razmerja in usmerjeno vsaj k ohranitvi, če že ne k povečanju premoženja.

VI. Sklepno

Upoštevajoč (še) razloge v točki 69 obrazložitve izpodbijane sodbe ni dvoma, da v zvezi z odgovornostjo tožencev po 263. členu ZGD-1 ni izkazana (že) prva predpostavka odškodninske odgovornosti tožencev (nedopustnost ravnanja). Sicer pa ni odveč pripomniti, da v zaključku pritožbenih navedb celo tožnica sama navaja, da je uprava najbolj očitno nepravilno ravnala pri dveh poslih (poslu, sklenjenem z družbo R. p. d.o.o. in poslu, sklenjenem z družbo V.N. d.o.o.).

71Na podlagi obrazloženega je bilo treba pritožbi delno ugoditi in odločbo v točki I izreka delno ter v celoti v točkah II in III izreka razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v preostalem pa jo zavrniti in odločbo v delu točke I izreka, ki ni bil razveljavljen, potrditi (353. člen ZPP). Pomanjkljivosti izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja. Na ta način ji je zagotovljena pravica do kontradiktornega obravnavanja in izjave v postopku (22. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen ustave RS).

K pritožbi tožencev

72Kot je že bilo navedeno, je posledica sprejete odločitve o glavni stvari tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (točki II in III izreka). Ko bo sodišče ponovno odločalo v zadevi, naj kritično presodi tudi pritožbene ugovore tožencev v zvezi s stroški postopka. Predvsem, da so stroški, povezani s postopkom zavarovanja, del pravdnih stroškov, in delijo usodo glavne stvari (odločitve o zahtevku iz tožbe)

73Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

¹ Več o tem Nina Plavšak ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 51.
² Izvedenec je na strani 28 mnenja v zvezi z uresničitvijo predpostavk insolventnosti iz 14. člena ZFPPIPP pojasnil, da je predpostavka insolventnosti uresničena z 31. 12. 2010 (dolgoročna plačilna nesposobnost), k temu pa dodal, da je upoštevajoč konsolidirane podatke, ki s stališča izračuna insolventnosti niso popolnoma zanesljivi, insolventnost nastopila v drugi polovici leta 2010, kdaj natančno, ni znal pojasniti.
³ Primerjaj 28. člen ZFPPIPP
⁴ Delno povzeto iz članka Odškodninska odgovornost članov poslovodstva – analiza nekaterih odločb Vrhovnega sodišča RS, Podjetje in delo 2013, št. 5, str. 763.
⁵ S tem sodišče ni preseglo trditvene podlage in ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.