87. člen ZPP

Če je vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka (tak je po opisanem tudi obravnavani primer), se na podlagi desetega odstavka 112. člena ZPP lahko šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. V primeru, ko vlogo za stranko vlaga odvetnik, torej ta lahko šteje za pravočasno le, če je njeno vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče šteti za očitno pomoto.

Pritožbeno sodišče prvega tožnika opozarja, da gre v tej pravdi za zahtevno pravno problematiko, kateri tožnika očitno nista kos. Opozarja ju, da lahko zaradi tega zanju nastopijo škodljive posledice (drugi odstavek 87. člena in 12. člen ZPP), zato naj razmislita o pomoči pravnega strokovnjaka - odvetnika.

Upoštevaje ureditev v 40.c členu ZIZ je v konkretnem primeru mogoče govoriti o nevednosti dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), ki predloga za nasprotno izvršbo ni vložil po kvalificiranem pravnem pooblaščencu. Kljub zapisu v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 9. 4. 2024, da bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena v delo Okrajnemu sodišču v Krškem, in kljub temu, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) po pooblaščencu sklep o ustavitvi postopka prejel s strani Okrajnega sodišča v Krškem, se dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) na nevednost upravičeno sklicuje. Vendarle namreč ostaja dejstvo, da je postopek, vključno z odločanjem o ugovoru, sprva tekel na Okrajnem sodišču v Ljubljani, poleg tega pa ureditev, da je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za opravo izvršbe pristojno sodišče glede na dovoljena sredstva o izvršbi, še ne pomeni kar samoumevno, da je isto sodišče pristojno tudi za odločanje o vseh predlogih v zvezi s takim postopkom oziroma konkretno za odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo. Če bi bilo to že samo po sebi logično, bi bila druga poved v citiranem tretjem odstavku 40.c člena ZIZ povsem odv

Stranka se sama lahko odreče lastnemu zaslišanju tako, da brez opravičljivega razloga na zaslišanje ne pride.

V 262. členu DZ je določen institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Ta določa, da sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZNP-1, je mogoč začetek postopka tudi po uradni dolžnosti, če sodišče izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP sodišče prekine postopek in na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZNP-1 pristojnemu okrajnemu sodišču poda pobudo, naj po uradni dolžnosti začne postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Če bi se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokazalo, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika dolžnici predolgo trajal, tako da bi lahko zaradi tega zanjo nastale škodljive posledice, pa bi lahko sodišče postavilo dolžnici tudi začasnega zastopnika (smiselna uporaba 82. člena ZPP v zvezi

S tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske ugovorne razloge (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), izjemoma tudi impugnacijske razloge (npr. 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

Pritožbo, ki jo v imenu psihiatrične bolnišnice vloži oseba, ki ni njen zakoniti zastopnik niti pooblaščenec z opravljenim pravniškim državnim izpitom, sodišče kot nedovoljeno zavrže.

Predlog se zavrne.

Tožnik je revizijo vložil sam, s tem, da ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, razen tega revizija predhodno tudi ni bila dopuščena.

Po 61. členu ZSZ/84 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, pri čemer upošteva zlasti tudi opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave. V prvem odstavku 58. člena ZSZ/84 tudi izrecno predvideva, da se nadomestilo plačuje med drugim na območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Občina Mengeš pa je v Odloku o NUSZ (5. člen) določila, da se pri določitvi višine nadomestila upošteva (tudi) električna napeljava, ki se ovrednoti s 45 točkami. Ker je torej Ustavno sodišče kot materialnopravno podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča do nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin izrecno dopustilo uporabo ZSZ/84 in (med drugim) na tej podlagi izdane odloke, sodišče meni, da v prehodnem času ne gre za ustavno neskladnost enotno uporabljane zakonske ureditve odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Zgolj z ugibanji, kdaj naj bi do odpreme poštne pošiljke prišlo, ni mogoče izpodobiti pravilnosti izpolnjene vročilnice, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Vrhovno sodišče pritožnikovih navedb, da je bila vročitev opravljena na napačen naslov, ni upoštevalo, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.Pritožnik je imel možnost, da vse okoliščine v zvezi s pravočasnostjo tožbe navede že v odgovoru na dopis sodišča prve stopnje z dne 13. 5. 2024. Ker v pritožbi ni pojasnil razlogov za zamudo z navajanjem tega dejstva, ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Nasprotna udeleženka neutemeljeno navaja, da bi sodišče gotovo odločilo drugače, če sam sodni postopek ne bi trajal toliko časa ter, da je sodišče spregledalo želje nasprotne udeleženke in prvotno mnenje izvedenke. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je namreč sodišče upoštevalo še druge okoliščine. V skladu z 243. členom DZ sodišče pri imenovanju skrbnika upošteva želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice, in pod nadaljnjim pogojem, da je to v korist varovanca. V zadnji alineji 241. člena DZ pa je določeno, da skrbnik ne more biti oseba, od katere ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti. Sodišče je v luči teh določb pravilno presojalo, ali je B. B. primerna oseba za opravljanje nalog skrbnika.

Pogodba o izvajanju del na večstanovanjski stavbi, sklenjena med izvajalcem del (gospodarsko družbo) in naročniki - etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe, ni gospodarska pogodba.

Sodišča prve stopnje morajo med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje (peti odst. 98. člena ZPP). Potrebno pa je upoštevati tudi posebne določbe Zakona o odvetništvu (2. in 71.a člen) in drugih zakonov (Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno), splošno prepoved zlorabe procesnih pravic (11. člen ZPP), vezanost na predhodne odločbe tudi drugih organov (13. člen ZPP) ter odločbe Ustavnega sodišča. V skladu z drugim odst. 2. člena ZOdv, lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon ne določa drugače. Zastopanje pred sodišči je opredeljeno kot gospodarska dejavnost, ki se lahko opravlja samo v statusnopravnih oblikah, ki jih dopušča ZOdv, zato se lahko proti plačilu opravlja le v okviru tako določenega poklica (4. člen). Osebe, ki torej nastopajo pred sodišči kot pooblaščenci in to odplačno, morajo torej izkazati tudi njihovo statusnopravno obliko, v kateri to dejavnost opravljajo. Če tega pogoja ne izpolnjujejo, opravljajo to dejavnost nedovoljeno (delo na črno), kar se označuje tudi z izrazom "zakotno pisaštvo".

Ker v danem roku pooblaščenec pooblastila ni predložil (niti ga ni predložil do datuma izdaje predmetnega sklepa), je sodišče tožbo zavrglo.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta v določenem delu posledica nemih degerativnih sprememb desnega kolenskega sklepa, saj gre pri pri konkretnih nemih degerativnih spremembah za pravno neupošteven sovzrok. Novejša sodna praksa je namreč ustaljena pri stališču, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Je pa utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka ima prav, da je sodišče sodišče prve stopnje po teh dveh postavkah prisodilo tožniku previsoko odškodnino.

Nobenega dvoma ni, da glede na ugotovljeno demenco, tožnica ni mogla pravno veljavno pooblastiti odvetnice za vložitev tožbe, ker ni bila poslovno sposobna, in zato tudi ni razumela pomena in posledic svojih dejanja, enako velja glede njene pravdne sposobnosti. Procesna sposobnost je namreč predpostavka za procesna dejanja stranke. Procesna sposobnost mora obstajati v času, ko se opravijo procesna dejanja. Procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna stranka so neučinkovita in jih sodišče ne upošteva. Če na narok pride le stranka, ne pa njen zakoniti zastopnik, se šteje, da na narok ni pristopil nihče.

Na podlagi 199. člena OZ se je tujega posla dovoljeno nepoklicano lotiti (poslovodstvo brez naročila - gestija) samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, iz česar izhaja, da je gestija dopustna zgolj takrat, ko in kadar je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da tožnik take nujnosti del ni izkazal, zlasti, ker je, kot je sam navajal, zalivalo že prej, da se del brez soglasja pokojnega očeta niti ne bi lotil, navsezadnje pa je pravilna tudi presoja sodišča, da enoletni odlog del kaže na to, da dela niso bila tako nujna, da bi upravičevala opravljanje tujega posla brez soglasja toženke. Bistveno vprašanje pri opravljanju (delno) tujega posla je, ali bi bila zamujena očitna korist, če dela ne bi bila opravljena takrat in brez soglasja toženke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec v konkretnem primeru ni ravnal s skrbnostjo povprečno skrbnega strokovnjaka. Toženka v pritožbi vztraja, da je neživljenjsko pričakovati, da bi moral nekdo ves čas čistiti mokroto in rešetke ves čas ohranjal suhe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz izpodbijane sodbe takšna naložena dolžna skrbnost ne izhaja. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi zgoraj izpostavljenih okoliščin konkretnega škodnega dogodka zgolj zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec v zadostni meri poskrbel za očiščenost rešetke (ali nameščenost protizdrsne preproge), saj v zvezi s tožnikovimi trditvami o neustrezni in nepravočasni očiščenosti rešetk od nanošene snežne brozge glede samega čiščenja rešetke ni izkazala (niti ni konkretno zatrjevala) načina in dinamike čiščenja (v kakšnih časovnih terminih se je opravljalo čiščenje, npr. da se je čiščenje opravljalo zjutraj vsak dan ali pa dvakrat na dan itd.).