42. člen ZFPPIPP

Če je društvo trajnejše nelikvidno ali postane dolgoročno plačilno nesposobno, se nad njim lahko opravi stečajni postopek po predpisih, ki urejajo insolventnost in prisilno prenehanje (prvi odstavek 40. člena ZDru-1), kar pomeni, da se zanj uporabljajo vsa pravila ZFPPIPP o stečajnem postopku, vključno z določbo 233. člena ZFPPIPP o vračilu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima sicer enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Ta določba se za društva ne uporablja, saj se pravila 2. poglavja ZFPPIPP o finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb uporabljajo le za gospodarske družbe, smiselno pa tudi za podjetnika, zavod, javni zavod, zadrugo in javni sklad (prvi odstavek 27. člena ZFPPIPP). Vendar pa odgovornost nekdanjega poslovodje za plačilo začetnih stroškov stečajnega postopka po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP ni vezana na obstoj odškodninske odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP. Poleg tega je tudi zastop

Če v primeru, ko predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka založi sodišče, vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma, morajo te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Predpostavka odgovornosti poslovodstva je torej, da vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska. Zakon vzpostavlja domnevo odgovornosti poslovodje, ki je to funkcijo opravljal v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Bivši poslovodja se lahko te odgovornosti razbremeni, vendar je na njem trditveno in dokazno breme. To pomeni, da mora trditi in dokazati, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške stečajnega postopka) ni mogel vplivati.

Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.

Trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti je na poslovodji. Pritožnik na okoliščine v zvezi z ravnanjem tretjih, ki jih podrobno opisuje v pritožbi, sicer res ni mogel vplivati, je pa odgovoren, da kot poslovodja pravočasno reagira: bodisi tako, da najde nove vire za poslovanje bodisi predlaga stečajni postopek.

Pritožnik ne more uspeti s ponavljanjem ugovora, da je zaradi finančne stiske zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Takšen ugovor ne odgovarja na vprašanje, ali v času, ko je bil poslovodja, ni mogel vplivati na to, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Začetek stečajnega postopka bi namreč moral predlagati najkasneje takrat, ko je bilo premoženje družbe (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo zneska, založenega za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.

Za presojo pritožničine odgovornosti ni pravno relevantno ponavljanje očitkov na račun B. B., kasnejšega direktorja stečajnega dolžnika. Z navedbami, da se je finančno stanje stečajnega dolžnika močno poslabšalo po njenem odstopu z mesta direktorice, se svoje odgovornosti ne more razbremeniti. Za njeno odgovornost zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da kot nekdanja direktorica stečajnega dolžnika ni najpozneje v enem mesecu po nastanku insolventnosti vložila predloga za začetek stečajnega postopka, s čemer je kršila svojo obveznost iz prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP. Ta kršitev je povzročila, da zaradi prepoznega začetka stečajnega postopka premoženje stečajnega dolžnika ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Pred nastopom insolventnosti namreč dolžnik razpolaga s premoženjem, ki zadošča za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (v nasprotnem primeru gre za dolgoročno plačilno nesposobnost in s tem insolventnost). Pritožnica pa ni ne trdila ne dokazovala, da bi se premoženje stečajnega dolžnika zmanjšalo nenadno in v tolikšni višini, da tudi v primeru, če bi pravočasno predlagala začetek stečajnega postopka, to ne bi zadoščalo za kritje zač

Ker je bilo unovčeno in upnikom razdeljeno vse premoženje stečajnega dolžnika so izpolnjeni pogoji za končanje stečajnega postopka.

Z novelo ZFPPIPP-H uveljavljena določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ne pomeni posega v pridobljene pravice nekdanjega poslovodstva in ne uporabe zakonske določbe za nazaj in s tem za retroaktivno uporabo zakona, v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije. Ko je pritožnik podal predlog za začetek stečajnega postopka, je z novelo ZFPPIPP-H urejena odgovornost nekdanjega poslovodja za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP) že veljala. Pritožnik je torej ob podaji predloga za začetek stečaja na to moral in mogel računati. Odgovornost poslovodij po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP je povezana z njihovimi obveznostmi pri nastanku insolventnosti. Gospodarske družbe in njihovi poslovodje so dolžni spoštovati vsakokrat veljavna pravila finančnega poslovanja, tudi tista, ki jih predpisuje ZFPPIPP (28. člen ZFPPIPP). S tem v zvezi poslovodje nimajo nobenih „pridobljenih pravic“ in ni mogoče zagovarjati pritožnikovega stališča, da bi določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP lahko veljala le za tiste družbe, ki bi bile ustanovljenje od sprejetja te novele dalje. Iz določbe enajstega odstavka 233. člena ZFPPIPP izhaja,

Glede na navedeno spremenjena določba 242. člena ZFPPIPP-H določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog vroči (le) osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Pritožba družbenika družbe z omejeno odgovornostjo pa ni dovoljena, ko začetek stečaja predlaga sam dolžnik.

V splošnem jeziku je poslovodja tisti, ki vodi posle družbe. Jezikovna razlaga 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) sama po sebi omogoča sklep, da dejanski direktor ustreza pojmu poslovodje, saj je dejanski direktor oseba, ki vodi posle družbe. Namen, ki ga zasleduje določilo 42. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti poslovodstva, je v tem, da se upnikom stečajnega dolžnika nadomesti škoda, ki jim je nastala zaradi protipravnega ravnanja oseb, ki so pri vodenju poslov družbe opustile opravo dejanj ali so ravnale v nasprotju s prepovedmi, določenimi v prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP. Tudi po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo, se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Upoštevaje navedeno je povsem razumna razlaga, da dejanski direktor, ki dejansko vodi poslovanje družbe, družbi oziroma njenim upnikom odgovarja za škodo, ki družbi oziroma njenim upnikom nastane v zvezi z poslovanjem družbe. Iz navedenih razlogov izhaja, da ni mogoče slediti ozki jezikovno - sistematični razlagi določbe prvega odstavka 42. člena ZFPPIP v zvezi s 1. točko prvega odstavk

Od začetka stečaja davčni organ glede na določbe 131. in 132. člena ZFPPIPP v povezavi z drugim odstavkom 130. člena ZFPPIPP, ne more več opraviti davčne izvršbe, zato je od začetka stečaja dalje zadržan tek absolutnega zastaranja pravice do izterjave davkov. NUSZ ni terjatev države, ampak občine. Davčni organ, ki za občine opravlja le odmero nadomestila za posamezno leto na podlagi podatkov občin, v postopkih zaradi insolventnosti ne more uveljavljati terjatev kot njihov nosilec, ampak lahko nastopa zgolj kot njihov skrbnik. Za uporabo izjeme po tretjem odstavku 44. člena ZFPPIPP mora tožeča stranka izkazati, da je šlo za namerno, hoteno povzročitev škode. Opustitev dolžnih ravnanj po ZFPPIPP je predpostavka odškodninske odgovornosti poslovodje, ne zadošča pa za ugotovitev hujše oblike krivde (namen ali huda malomarnost).

Če ni izpolnjena ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, potem je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnostjo ravnanja toženke, saj je škoda nastala zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, vzrok za insolventnost pa je nastal pred nastopom njene funkcije. Pritožbena navedba, da, čeprav naj bi bila toženka kot slamnata direktorica nevedna, je to ne opravičuje, da ni ravnala v skladu z določbami ZFPPIPP, sicer drži. Vendar iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi tega, ker je toženka uspela dokazati, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ne pa zaradi morebitne toženkine nevednosti.

V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v obdobju od 20. 7. 2017, ko je bil seznanjen s terjatvijo tožnice na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, do 15. 11. 2017, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP), namenoma oziroma z hudo malomarnostjo ravnal v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP ter ni pravočasno opravil dejanj iz 38. člena ZFPPIPP. Sodna praksa je namreč zavzela enotno stališče, da je huda malomarnost podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da družba A. d. d. - v stečaju izpolnjuje kriterije za veliko družbo, ker je štelo, da določba četrte alineje osmega odstavka 55. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da se za namen 8. poglavja ZGD-1, ki je naslovljeno kot "POSLOVNE KNJIGE IN LETNO POROČILO" za veliko družbo v vsakem primeru šteje družba, ki mora pripraviti konsolidirano letno poročilo, izniči posamezne kriterije za razvrstitev družb na mikro, majhne, srednje in velike iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1 in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji, za kako veliko družbo gre, prekršilo določbo 44. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v zvezi s 55. členom ZGD-1 ter 22. člen Ustave Republike Slovenije? - Ali je sodišče druge stopnje kršilo določila 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pravico tožene stranke do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, pravico tožene stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave

Večinska sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da zgolj redno razpolaganje s premoženjem še ne zadošča za obstoj subjektivne nevarnosti, prav tako ne dejstvo, da je dolžnik v slabem finančnem stanju. Je pa zaslediti tudi primere, kjer sodna praksa subjektivno nevarnost razlaga širše, glede na okoliščine konkretnega primera in v kontekstu vsega dolžnikovega ravnanja.

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Dejstva, katere terjatve tožeče stranke bi morale biti oslabljene, v kolikšni višini in kdaj, sodijo v okvir ugotavljanja dejstev z izvedencem in ne v trditveno podlago tožeče stranke. Relevantno je finančno stanje tožeče stranke po tem, ko ji je bila izrečena prepoved nadaljnjega sprejemanja depozitov in relevantni izkazi njenega nadaljnjega poslovanja pod predpostavko, da bi tožeča stranka to prepoved spoštovala.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je za opustitev obveznosti v skladu z določbami 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) odgovorna tudi oseba, ki ni v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) imenovana za poslovodjo družbe in ni vpisana v sodni register kot zakoniti zastopnik, dejansko pa izvršuje poslovodenje družbe.