227. člen ZFPPIPP

Predlog se zavrne.

Po začetku stečajnega postopka je dovoljeno o upnikovem (dajatvenem) zahtevku za plačilo terjatve odločati samo s sklepom o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 353. in 365. členom ZFPPIPP) in je v pravdnem postopku dovoljeno uveljavljati samo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve.

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika. V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki u

Ničnost učinkuje ex tunc ter učinkuje zoper vse, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nična terjatev (in z njo povezana ločitvena pravica) ne more biti predmet prenosa na novega upnika.

Porok s plačilom ne pridobi nove (prej neobstoječe) terjatve do dolžnika, za katerega je izpolnil dolg, ampak terjatev, ki je obstajala že pred poplačilom in ki jo je do dolžnika in poroka imel upnik, le preide na poroka.

Iz podatkov v spisu (kot tudi iz spisa St 0000/2024) je razvidno, da je tožeča stranka v stečajnem postopku pravočasno prijavila svojo terjatev iz naslova glavnice in obresti na podlagi pravnomočne sodbe z dne 3. 7. 2024, z (naknadno) pravočasno prijavo terjatve v stečajnem postopku pa je poleg glavne terjatve uveljavljala tudi predmetne pravdne stroške (3. točka 60. člena ZFPPIPP). Gre za stroške, ki so bili vsebovani v stroškovniku pooblaščene odvetniške družbe, ki zastopa tožečo stranko, vloženem na glavni obravnavi dne 3. 7. 2024, kar pomeni, da so nastali pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, torej ne gre za terjatev za povrnitev stroškov stečajnega postopka iz 355. člena ZFPPIPP niti za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da pravdni stroški, nastali pred začetkom stečaja, predstavljajo terjatev upnika, ki se lahko v stečajnem postopku plača po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev iz stečajne mase, v skladu z načelom koncentracije (227. člen ZFPPIPP). V skladu z zakonsko fikcijo, uveljavljeno v četrtem odstavku 301. člena ZFPPIPP, po začetku stečajnega postopka ni več mogoče odločat

Po splošnih pravilih ZFPPIPP lahko upnik uveljavlja svojo terjatev in ločitveno pravico, s katero je ta terjatev zavarovana, sodno, in sicer tako, da jo (pravočasno) prijavi v stečajnem postopku, kar izhaja iz načela koncentracije, ki je glede na 227. člen ZFPPIPP temeljno načelo stečajnega postopka. Posebna pravila o zunajsodni uveljavitvi ločitvene pravice iz 282. člena ZFPPIPP so izjema od splošnega načela, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev in ločitveno pravico (in to ne pogojno) in ne upravitelja obvestila o predmetni pravdi, vsled česar je upravitelj izterjal plačilo predmetne terjatve v stečajno maso, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka izbrala poplačilo terjatve v stečajnem postopku, zato nima (več) materialne aktivne legitimacije v predmetni pravdi.

V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.

V obravnavani zadevi pa so oškodovanci priglasili premoženjskopravne zahtevke po začetku postopka osebnega stečaja zoper obdolženko, zato civilno sodišče ne bi postopalo na način, kot to navaja sodišče prve stopnje, ampak bi tožbo oškodovancev zavrglo kot nedovoljeno. Po začetku stečajnega postopka lahko namreč upniki svoje terjatve zoper stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka, uveljavljajo samo v stečajnem postopku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). To pomeni, da dokler teče postopek osebnega stečaja, vložitev tožbe na plačilo terjatve v pravdnem postopku ni dopustna in civilna sodišče tovrstne tožbe zavržejo. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drugačne posledice, kot napotitev oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP in je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, pravilna in zakonita.

V primeru že obstoječega pravdnega postopka, ko se nad toženo stranko začne stečajni postopek, mora tožeča stranka zaradi načela koncentracije stečajnega postopka v zakonsko določenem roku prijaviti vtoževano terjatev v stečajnem postopku in v primeru njenega prerekanja v prekluzivnem roku nadaljevati pravdni postopek, sicer njena terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Vendar pa to velja le za terjatve iz 20. člena ZFPPIPP. Če pa teče pravdni postopek proti stečajnemu dolžniku glede tožbenega zahtevka, v katerem ni vsebovana terjatev iz 20. člena ZFPPIPP, se pravdni postopek nadaljuje (ko ga prevzame stečajni upravitelj ali ko ga sodišče pozove, da to stori) in mora sodišče o takem zahtevku vsebinsko odločiti.

Pritožnik upravičeno opozarja na t. i. načelo koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP, ki sporoča, da lahko upniki svoje zahtevke za izpolnitev obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (obtoženčeve obveznosti do oškodovancev so nastale pred 8. 4. 2016), v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (kar tu ni). V kontekstu odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih v t. i. adhezijskem postopku, ki po svoji vsebini pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, pa je bistveno, da dokler teče postopek osebnega stečaja (tj. ne glede na to, ali je upnik v tem postopku prijavil svojo terjatev ali ne), vložitev tožbe na plačilo terjatve (smiselno enako uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka) v "vzporednem" pravdnem (ali adhezijskem) postopku ni dopustna. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drug(ačn)e posledice, kot je napotitev vseh oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP že iz tega razloga, torej tudi tistih, ki jim je sodišče prve stopnje pre

Eno temeljnih načel stečajnega postopka je načelo koncentracije, ki zahteva, da lahko upniki svoje terjatve zoper dolžnike uveljavljajo samo v stečajnem postopku (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP) in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni določeno drugače.

Ker je toženec prevzel terjatev izbrisane družbe s posebno izjavo, je dolžan plačati dolg družbe do tožeče stranke.

Za odločitev, katere stroške je potrebno prijaviti v stečajnem postopku, je odločilen trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele nastanek terjatve za njihovo povračilo, upnik pa mora te stroške v stečajnem postopku prijaviti kot pogojno terjatev. Ta se v stečajnem postopku poplača po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev iz stečajne mase in ne kot strošek stečajnega postopka. Zato sodišče v pravdnem postopku, ki se je po prekinitvi nadaljeval, teh stroškov stečajnemu dolžniku ne naloži v plačilo z dajatvenim sklepom, temveč s sklepom le ugotovi obstoj terjatve iz tega naslova (četrti odstavek 301. člen ZFPPIPP).

Pritožba dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, za katere se šteje, da jih je toženka priznala, prereka (kot navaja: iz previdnosti). Zoper zamudno sodbo pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, zato ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

Upnik utemeljeno navaja, da so njegovi stroški nastali po začetku stečaja dolžnika in zaradi ravnanj dolžnika, ki je vložil (neutemeljeno) pritožbo zoper pravilni sklep z dne 8. 7. 2020, da ostane v veljavi upnikova ločitvena pravica in da se bo o poplačilu terjatve odločalo v stečajnem postopku. O kasneje nastalih stroških odloča sodišče v postopku, kjer so nastali, le poplačilo se bo opravilo v stečajnem postopku.

Če je v stečajnem postopku terjatev, v zvezi s katero je upnik pred začetkom stečajnega postopka začel pravdni postopek, priznana, preneha njegova pravna korist za vodenje pravde v tej zadevi (prvi in osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Iz citirane zakonske določbe smiselno izhaja, da ima priznana terjatev enak učinek kot pravnomočna sodba. Po podatkih spisa je razvidno, da se je pravdni postopek začel avgusta 2016, torej pred začetkom postopka osebnega stečaja nad toženko. Ker je bila tožničina terjatev v celoti priznana, je tedaj prenehala njena pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi. Pomanjkanje pravne koristi vodi v zavrženje tožbe.