89. člen ZPP

Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.

Pritožbo, ki jo v imenu psihiatrične bolnišnice vloži oseba, ki ni njen zakoniti zastopnik niti pooblaščenec z opravljenim pravniškim državnim izpitom, sodišče kot nedovoljeno zavrže.

Pogodba o izvajanju del na večstanovanjski stavbi, sklenjena med izvajalcem del (gospodarsko družbo) in naročniki - etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe, ni gospodarska pogodba.

V pritožbenem postopku lahko CSD opravlja procesna dejanja le po zakonitem zastopniku direktorju, po strokovnem delavcu, to je po pooblaščencu pa le, če ima ta opravljen pravniški državniški izpit. Slednje iz pritožbe ne izhaja. V kolikor ta pogoj ni izpolnjen, gre za nedovoljeno pritožbo, zato jo je sodišče druge stopnje zavrglo Sodišče prve stopnje se do vloge CSD kot strokovne institucije, ki ji je omogočeno neposredno poznavanje situacije posameznika, sploh ni opredelilo.

Priposestvovalni čas je pričel teči šele od razdružitve solastninske skupnosti (poravnava z dne 4.1.2005) in od takrat naprej, in ves čas priposestvovalne dobe, je morala pri tožnici in njenih pravnih prednikih biti podana dobra vera. Od uveljavitve SPZ naprej (1.1.2003) pa velja razlaga:“Pogoj dobre vere pa ni izpolnjen, če je bila med lastnikom gospodujoče stvari in lastnikom služeče nepremičnine sklenjena samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo.“ Razlaga pojma „dobra vera“ vključuje elementa opravičljive zmote (subjektivni pogoj) in ustrezne raziskovalne skrbnosti posestnika (objektivni pogoj), (ne)obstoj teh elementov pa je odvisen od ugotovljenih odločilnih dejstev.

Z določbami, ki omejujejo pravna sredstva zoper vsak posamičen sklep, je zagotovljeno, da se tudi nasprotni stranki omogoči sodno varstvo glede sprejema končne odločitve brez nepotrebnega odlašanja in da ne prihaja do zavlačevanja s kopičenjem pritožb v vsakem izmed vzporednih postopkov. Ker toženca ne moreta uspeti s samostojno pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za izločitev, takega uspeha ne moreta doseči niti s pritožbo po pooblaščencu. Njun pritožbeni položaj zato ne bi bil nič drugačen, če bi sodišče dopustilo pritožbo njunega pooblaščenca, ki jo je zaradi pomanjkanja kvalifikacij, ki jih za zastopanje pred višjim sodiščem določa tretji odstavek 87. člena ZPP, pravilno zavrglo.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, postane celotno procesno gradivo izvršilnega spisa z nadaljevanjem postopka v pravdi tudi procesno gradivo pravdnega spisa. Pravdno sodišče mora torej upoštevati in vsebinsko obravnavati trditveno in dokazno podlago strank, ki sta jo podali že v okviru izvršilnega postopka, ne glede na to, ali jih v nadaljnjem postopku še enkrat in v celoti ponovita ali ne.

Ker je nasprotna udeleženka zoper odločitev prvostopenjskega sodišča vložila pritožbo, o kateri odloča višje sodišče, mora imeti pooblaščenec opravljen pravniški državni izpit za postopek pred višjim sodiščem.

V postopku pred višjim sodiščem (kakor pred okrožnim ter vrhovnih sodiščem) je lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Zakonska zahteva glede tega, da ima v pritožbenem postopku pooblaščenec pravniški državni izpit, ne vključuje tudi zahteve, da dokazilo priloži pritožbi, ker bo sicer pritožba zavržena. Tega posebej ne zapoveduje niti določba 89. člena ZPP, niti niso stranke v pravnem pouku izpodbijane sodbe na to obveznost posebej opozorjene. S tem, ko je sodišče pritožbo pooblaščenke zavrglo, ne da bi stranki pred tem omogočilo odpravo ugotovljene pomanjkljivosti, ji je onemogočilo obravnavo pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP

Namen zahteve drugega odstavka 22. člena ZUS-1 oziroma tretjega odstavka 87. člena ZPP je ravno v tem, da stranko zastopa kvalificirani pooblaščenec, ki pozna pravno ureditev v Republiki Sloveniji. Zahteva je torej namenjena učinkovitemu pravnemu varstvu interesov stranke in jo varuje pred neveščim pravnim zastopanjem. Nadalje pa ima tudi sodišče ustrezno kvalificiranega sogovornika, kar pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi. Zato je to tudi v interesu celotnega pravnega reda. V določbi 34. člena ZPDI je določeno, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih. Vendar ta določba ureja izenačenost le med PDI in pravosodnimi izpiti, ki so bili opravljeni po določbah predhodnih predpisov, veljavnih v Republiki Sloveniji, in se torej ne nanaša na vse predpise, ki so veljali v nekdanji Jugoslaviji (v njenih drugih republikah).

Ker je v obravnavanem primeru vložil pritožbo zoper sodbo in sklep opr. št. V Ps 1671/2016 z dne 17. 5. 2017 tožničin mož, ki za to ni imel ustreznega pooblastila, saj ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP in jo je na podlagi tretjega odstavka 343. člena v zvezi z drugim odstavkom 89. člena ZPP tudi pravilno zavrglo.

Uradni preizkus, ali ima upnikov zahtevek iz predloga za izvršbo pravno podlago v konkretnem izvršilnem naslovu, je sicer v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja notarski zapis kreditne pogodbe, v kateri je bila dolžnikova obveznost deloma določena zgolj opisno in je (končna) višina obveznosti odvisna od več vnaprej neznanih okoliščin po sklenitvi kreditne pogodbe, nekoliko težji, vendar pa to izvršilnega sodišča ne odvezuje, da tega preizkusa ne bi bilo dolžno opraviti vsaj v osnovnem obsegu. V ta namen pa mora izvršilno sodišče najprej sploh preveriti, ali je upnik za svojo specifikacijo terjatve, do katere naj bi bil upravičen po pravno upoštevnem izvršilnem naslovu, podal zadostna, med seboj skladna in logična pojasnila glede višine in načina izračuna vseh posamičnih postavk terjatve (glavnice, pogodbenih obresti, zamudnih obresti, stroškov), pri čemer mora biti iz izračuna terjatve razviden tudi način upoštevanja morebitnih delnih plačil terjatve. Zgolj sklicevanje sodišča na obstoj upnikovih pojasnil in specifikacijo terjatve ter končni znesek terjatve po upnikovem izračunu ne predstavlja ustreznega preizkusa skladnosti upnikovega zahtevka s pravno upoštevnim izvr

Pritožnik trrdi, da pred narokom ni uspel vzpostaviti stika z zastopnikom oziroma zastopnica, s katero je vzpostavil ta stik, se naroka ni mogla udeležiti, vendar spisovni podatki te njegove navedbe ne potrjujejo.

Generalnega pooblastila, ki ga ima revidentkina pooblaščenka deponiranega pri Upravnem sodišču RS, ni mogoče šteti kot novo pooblastilo po določbi 2. odstavka 95. člena ZPP.

Tožena stranka ni dosledno uporabila kriterija za določitev presežnega delavca (kriterij delovnih izkušenj delavca), ki ga je sama določila in ga tudi ni uporabila enako pri vseh kandidatih. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterija. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa mu je utemeljeno prisodilo vtoževane pravice iz delovnega razmerja, do katerih je bil tožnik upravičen. Če se delavec po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposli pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas (in s tem zmanjšuje škodo, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja delodajalca), to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do polnega delovnega časa.

Pritožba, vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik, in ji ni priloženo potrdilo o opravljenem državnem pravniškem izpitu, ni nepopolna. Zahteva, da pravniški državni izpit pooblaščenec ima, tudi ne vključuje zahteve, da ga priloži pritožbi, njegova pritožba tudi še ni dovoljena, saj sodišče še ne ve, ali pooblaščenec pravniški državni izpit ima. Najprej ga mora pozvati, da priloži potrdilo v določenem roku. Šele, ko pooblaščenec v tem roku potrdila ne predloži, je njegova pritožba nedovoljena in jo sodišče zavrže, kot mu narekuje drugi odstavek 89. člena ZPP.

V kolikor pritožnik trdi, da bi moralo sodišče pritožbo dolžnika, vloženo po pooblaščenki, obravnavati kot nepopolno in dolžnika oziroma pooblaščenko pozvati, da predloži potrdilo o pravniškem državnem izpitu, višje sodišče dodaja, da je to pravno stališče pritožnika napačno. Na strani pooblaščenca dolžnika je, da izkaže, da je oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, to pa lahko izkaže le s predloženim potrdilom o opravi pravniškega državnega izpita in ne zgolj z navajanjem, da oseba – pooblaščenka ima opravljen pravniški državni izpit.

Višje sodišče je preverilo in ugotovilo, da pooblaščenec ni vpisan v imenik tujih odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije. Tega pooblaščenec niti ne zatrjuje. Pritožba je vložena po osebi, ki te pravice nima, zato jo je višje sodišče zavrglo.

Pooblaščenka je zatrjevala v pooblastilu, da ima opravljen PDI. Če sodišče o tem dvomi, mora pooblaščenko pozvati, da navedbe dokaže s potrdilom.