44. člen ZFPPIPP

Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.

Od začetka stečaja davčni organ glede na določbe 131. in 132. člena ZFPPIPP v povezavi z drugim odstavkom 130. člena ZFPPIPP, ne more več opraviti davčne izvršbe, zato je od začetka stečaja dalje zadržan tek absolutnega zastaranja pravice do izterjave davkov. NUSZ ni terjatev države, ampak občine. Davčni organ, ki za občine opravlja le odmero nadomestila za posamezno leto na podlagi podatkov občin, v postopkih zaradi insolventnosti ne more uveljavljati terjatev kot njihov nosilec, ampak lahko nastopa zgolj kot njihov skrbnik. Za uporabo izjeme po tretjem odstavku 44. člena ZFPPIPP mora tožeča stranka izkazati, da je šlo za namerno, hoteno povzročitev škode. Opustitev dolžnih ravnanj po ZFPPIPP je predpostavka odškodninske odgovornosti poslovodje, ne zadošča pa za ugotovitev hujše oblike krivde (namen ali huda malomarnost).

Če ni izpolnjena ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, potem je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnostjo ravnanja toženke, saj je škoda nastala zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, vzrok za insolventnost pa je nastal pred nastopom njene funkcije. Pritožbena navedba, da, čeprav naj bi bila toženka kot slamnata direktorica nevedna, je to ne opravičuje, da ni ravnala v skladu z določbami ZFPPIPP, sicer drži. Vendar iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi tega, ker je toženka uspela dokazati, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ne pa zaradi morebitne toženkine nevednosti.

Zahtevi za potrditev sporazuma o finančnem prestrukturiranju mora dolžnik priložiti revizorjevo poročilo o pregledu sporazuma o finančnem prestrukturiranju iz petega odstavka 44.o člena ZFPPIPP, v katerem je revizor dal revizijsko mnenje brez pridržkov, da je sporazum o finančnem prestrukturiranju v skladu s četrtim in petim odstavkom 44.c člena ZFPPIPP ter da so izpolnjeni pogoji za uveljavitev sporazuma o finančnem prestrukturiranju iz prvega in drugega odstavka 44.o člena ZFPPIPP. Zahtevane priloge so del zahteve za potrditev sporazuma in nimajo zgolj narave dokazil, s katerimi bi se dokazovale navedbe v zahtevi.

V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v obdobju od 20. 7. 2017, ko je bil seznanjen s terjatvijo tožnice na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, do 15. 11. 2017, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP), namenoma oziroma z hudo malomarnostjo ravnal v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP ter ni pravočasno opravil dejanj iz 38. člena ZFPPIPP. Sodna praksa je namreč zavzela enotno stališče, da je huda malomarnost podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da družba A. d. d. - v stečaju izpolnjuje kriterije za veliko družbo, ker je štelo, da določba četrte alineje osmega odstavka 55. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da se za namen 8. poglavja ZGD-1, ki je naslovljeno kot "POSLOVNE KNJIGE IN LETNO POROČILO" za veliko družbo v vsakem primeru šteje družba, ki mora pripraviti konsolidirano letno poročilo, izniči posamezne kriterije za razvrstitev družb na mikro, majhne, srednje in velike iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1 in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji, za kako veliko družbo gre, prekršilo določbo 44. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v zvezi s 55. členom ZGD-1 ter 22. člen Ustave Republike Slovenije? - Ali je sodišče druge stopnje kršilo določila 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pravico tožene stranke do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, pravico tožene stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave

Večinska sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da zgolj redno razpolaganje s premoženjem še ne zadošča za obstoj subjektivne nevarnosti, prav tako ne dejstvo, da je dolžnik v slabem finančnem stanju. Je pa zaslediti tudi primere, kjer sodna praksa subjektivno nevarnost razlaga širše, glede na okoliščine konkretnega primera in v kontekstu vsega dolžnikovega ravnanja.

Upnikova terjatev za povračilo stroškov, ki je verzijske narave, je nastala po začetku stečajnega postopka, prav tako tudi ne gre za katero od terjatev, za katere ZFPPIPP določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je prijavo terjatve upnika kot prepozno zavrglo.

Dejstva, katere terjatve tožeče stranke bi morale biti oslabljene, v kolikšni višini in kdaj, sodijo v okvir ugotavljanja dejstev z izvedencem in ne v trditveno podlago tožeče stranke. Relevantno je finančno stanje tožeče stranke po tem, ko ji je bila izrečena prepoved nadaljnjega sprejemanja depozitov in relevantni izkazi njenega nadaljnjega poslovanja pod predpostavko, da bi tožeča stranka to prepoved spoštovala.

Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.

Enako velja za zaključke v točki 25 obrazložitve, ki so pravilni in zadostni, tako da je odločbo tudi v tem delu objektivno mogoče preizkusiti. Toženca neutemeljeno zatrjujeta, da sklep o preizkusu terjatev, upoštevajoč načelo subjektivnih meja pravnomočnosti, zanju ni izvršilni naslov, ker ni vzpostavil obveznosti tožencev do upnikov v stečaju tožnice. Dejstvo je, da se obstoj terjatve nanaša na razmerje med upnikom in dolžnikom (v dani situaciji med posameznim upnikom in tožnico) in ne na razmerje med tožnico in njenimi poslovodnimi organi. To pa pomeni, da v primeru pravnomočno ugotovljene terjatve (to velja tako za terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev), ni dopusten ugovor tretjega (tudi odškodninsko odgovornega poslovodje), da terjatev po temelju ne obstoji. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da sodba zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev sodi v krog primerov, ko sodna odločba ne učinkuje zgolj med pravdnima strankama, ampak učinkuje na širši krog oseb. Gre za primer širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti, ki je utemeljeno zato, ker gre za eno terjatev, o kateri je mogoče odločiti samo na en način. Če je bilo o

Tako, kot se slamnati (nedelujoči) direktor svoje odgovornosti za poslovanje družbe, ki je (ne) vodi, ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge, tako se tudi dejanski direktor, ki družbo dejansko vodi in v njenem imenu sprejema poslovne odločitve, ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na slamnatega direktorja. V takem primeru sta družbi in upnikom solidarno odgovorna oba. Drugačna pravna ocena njunega položaja bi bila nepravična in bi celo spodbujala nedovoljena in nepoštena ravnanja odgovornih oseb. Pri odškodninskem zahtevku ne gre za uveljavljanje zahtevka posameznega upnika kot oškodovanca, pač pa smiselno za zahtevek same družbe, ki ni bila ustrezno upravljana, in ji je v posledici nastala škoda. Po vsebini gre torej za terjatev stečajnega dolžnika, ki jo zoper povzročitelja (direktorja) lahko uveljavlja bodisi stečajni upravitelj bodisi upnik. Če ima upnik zgolj procesno (ne pa tudi materialnopravno upravičenje) uveljavljati odškodninski zahtevek v korist tretjega (stečajnega dolžnika), je logičen zaključek, da korist "na račun vseh upnikov" vključuje tudi nepoplačan del njihovih terjatev.

ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa n

Za višino odškodninske odgovornosti poslovodje je relevantna višina ugotovljene škode, torej škode ni mogoče avtomatično enačiti z višino odškodninske odgovornosti. Čim pa je treba ugotoviti višino škode, je na tožeči stranki trditveno breme o višini le te, upoštevaje okoliščine za njen izračun, opredeljene v drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP.

Po določbi prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP in njegove 2. točke je posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva srednje družbe ne manj kot 50.000 EUR. Glede na to, da tožbeni zahtevek znaša 50.000,00 EUR, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, točno kolikšna škoda je nastala upnikom tožeče stranke, pač pa zgolj, da stanje ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje kaže, da škoda dosega oz. presega 50.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku za povrnitev škode na tej podlagi pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče odločiti še preden je v stečajnem postopku znana točna višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase, saj ima poslovodja oz. član nadzornega sveta v primeru višjega poplačila upnikom v stečajnem postopku regresno terjatev do družbe (šes

Odškodninsko odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP je treba uveljavljati v času trajanja stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom (H. d.o.o.) in je torej obstoj stečajnega dolžnika in stečajnega postopka materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe. Pri terjatvi iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodstva na podlagi 42. člena ZFPPIPP ne gre za pozneje najdeno premoženje. Navedeno nedvomno izhaja iz določb ZFPPIPP zlasti določbe prvega odstavka 42. člena, ki določa odgovornost članov poslovodstva upnikom za škodo, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila in določb petega odstavka 44. člena istega zakona, ki določa, da se odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu tega zakona uveljavlja za račun vseh upnikov, tako da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku in da je to upravičen uveljavljati stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajnega dolžnika in vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika. Pripomniti je, da gre pri predmetni odškodninski odgovornosti za lex specialis v razmerju do O

442. člen ZFPPIPP nudi dodatne možnosti za uveljavljanje terjatev upnikov in delavcev, ki so jih imeli zoper izbrisano pravno osebo zoper poslovodstvo in člane nadzora, če se po izbrisu pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije izkaže, da je pravna oseba ob prenehanju imela obveznosti, kar pomeni, da bi morala že pred izbrisom opraviti finančno prestrukturiranje ali predlagati začetek stečajnega postopka. Možnost uveljavljanja odškodninske terjatve zoper poslovodstvo po 442. členu ZFPPIPP ne izključuje drugih odškodninskih terjatev zoper poslovodstvo, tudi ne terjatve na povračilo škode, ki jo je družbi (in ne neposredno njenim upnikom) povzročil poslovodja in je pripadala družbi, po njenem izbrisu pa premoženju izbrisane pravne osebe. Odškodninska terjatev, ki jo želi s predlagano začasno odredbo zavarovati upnik, ni identična odškodninski terjatvi, katere izterjavo omogoča 442. člen ZFPPIPP, saj gre za različna škodljiva protipravna ravnanja in pravno varstvo različnih oškodovancev.

249. člen ZFPPIPP tako ni mogoče razlagati drugače, kot določitev jasnega enoletnega roka, v katerem ne tečejo zastaralni roki za vse terjatve stečajnega dolžnika, ne glede na čas njihovega nastanka. Je pa seveda mogoče v tem času (času zadržanja zastaranja) takšne terjatve uveljaviti, saj zadržanje zastaranja (pod pogojem dospelosti terjatve) za to ni ovira.

Domneva, da je podan razlog za začetek postopka preventivnega prestrukturiranja, se izpodbija na način, kot to določa tretji odstavek 44. člena ZFPPIPP, torej da upniki, ki so imetniki določenega odstotka finančnih terjatev do dolžnika, zahtevajo, da se postopek ustavi.