34. člen ZFPPIPP

Oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je izjema od splošne obveznosti, zato je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta. Postopek prisilne poravnave sicer res izkazuje slabo finančno stanje tožnice, vendar sam po sebi še ne utemeljuje taksne oprostitve, sicer bi že ZST-1 dejstvo insolventnosti stranke (ki je pogoj za začetek postopka prisilne poravnave) opredelil kot okoliščino, ki narekuje oprostitev plačila sodne takse, pa tega ni storil.

Z novelo ZFPPIPP-H uveljavljena določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ne pomeni posega v pridobljene pravice nekdanjega poslovodstva in ne uporabe zakonske določbe za nazaj in s tem za retroaktivno uporabo zakona, v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije. Ko je pritožnik podal predlog za začetek stečajnega postopka, je z novelo ZFPPIPP-H urejena odgovornost nekdanjega poslovodja za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP) že veljala. Pritožnik je torej ob podaji predloga za začetek stečaja na to moral in mogel računati. Odgovornost poslovodij po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP je povezana z njihovimi obveznostmi pri nastanku insolventnosti. Gospodarske družbe in njihovi poslovodje so dolžni spoštovati vsakokrat veljavna pravila finančnega poslovanja, tudi tista, ki jih predpisuje ZFPPIPP (28. člen ZFPPIPP). S tem v zvezi poslovodje nimajo nobenih „pridobljenih pravic“ in ni mogoče zagovarjati pritožnikovega stališča, da bi določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP lahko veljala le za tiste družbe, ki bi bile ustanovljenje od sprejetja te novele dalje. Iz določbe enajstega odstavka 233. člena ZFPPIPP izhaja,

Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika. Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.

Za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika morajo biti izpolnjene ne samo predpostavke v zvezi z obdobjem izpodbojnosti in objektivnim ter subjektivnim pogojem izpodbojnosti, ampak tudi predpostavka, da je dolžnik opravil izpodbijano dejanje v času insolventnosti. Navedeno velja tudi za neodplačna razpolaganja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti). Stanje insolventnosti dolžnika je tako pogoj za izpodbojnost neodplačnega pravnega dejanja. Za izpodbojnost tovrstnega dejanja je brez pomena le okoliščina, ali je oseba, ki je prejela neodplačno izpolnitev, za obstoj insolventnosti dolžnika vedela ali bi morala vedeti.

Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju. Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.

V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v obdobju od 20. 7. 2017, ko je bil seznanjen s terjatvijo tožnice na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, do 15. 11. 2017, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP), namenoma oziroma z hudo malomarnostjo ravnal v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP ter ni pravočasno opravil dejanj iz 38. člena ZFPPIPP. Sodna praksa je namreč zavzela enotno stališče, da je huda malomarnost podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.

Povzeta stališča izpodbijane sodbe so prvenstveno dokazno nepodprta in neobrazložena ter tudi materialnopravno napačna.

Večinska sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da zgolj redno razpolaganje s premoženjem še ne zadošča za obstoj subjektivne nevarnosti, prav tako ne dejstvo, da je dolžnik v slabem finančnem stanju. Je pa zaslediti tudi primere, kjer sodna praksa subjektivno nevarnost razlaga širše, glede na okoliščine konkretnega primera in v kontekstu vsega dolžnikovega ravnanja.

Izkazano dolžnikovo objektivno slabo finančno stanje in s tem objektivno slabe možnosti za uveljavitev terjatve še ne izkazujejo subjektivne nevarnosti, ki je glede na drugi odstavek 270. člena ZIZ pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Predlog za začetek stečajnega postopka je upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP). S tem upnik izkaže, da ima pravno korist od vodenja stečajnega postopka nad dolžnikom. Takšne pravne koristi upnik v danem primeru ni izkazal, saj ni verjetno izkazal obstoja terjatev do dolžnika, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje.

Poslovanja družbe ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcev oziroma z neizplačilom obveznih prispevkov za socialno varnost. Plače, nadomestila plače, neizplačane odpravnine ter plačilo obveznih prispevkov imajo tudi po določbi 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih terjatev, kar pomeni, da ima plačilo teh terjatev v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP) in tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno), zlasti pa pred stroški, povezanimi z iskanjem novih projektov. Ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da je bil obdolženec s svojimi ravnanji, zlasti ko je vlagal v nove projekte, v dobri veri.

Enako velja za zaključke v točki 25 obrazložitve, ki so pravilni in zadostni, tako da je odločbo tudi v tem delu objektivno mogoče preizkusiti. Toženca neutemeljeno zatrjujeta, da sklep o preizkusu terjatev, upoštevajoč načelo subjektivnih meja pravnomočnosti, zanju ni izvršilni naslov, ker ni vzpostavil obveznosti tožencev do upnikov v stečaju tožnice. Dejstvo je, da se obstoj terjatve nanaša na razmerje med upnikom in dolžnikom (v dani situaciji med posameznim upnikom in tožnico) in ne na razmerje med tožnico in njenimi poslovodnimi organi. To pa pomeni, da v primeru pravnomočno ugotovljene terjatve (to velja tako za terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev), ni dopusten ugovor tretjega (tudi odškodninsko odgovornega poslovodje), da terjatev po temelju ne obstoji. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da sodba zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev sodi v krog primerov, ko sodna odločba ne učinkuje zgolj med pravdnima strankama, ampak učinkuje na širši krog oseb. Gre za primer širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti, ki je utemeljeno zato, ker gre za eno terjatev, o kateri je mogoče odločiti samo na en način. Če je bilo o

Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev.

Tožeča stranka ne more uspeti s svojimi trditvami, da je izpolnjen pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje njene terjatve (izključitev družbenika iz družbe), ker bi bila sicer izpolnitev njene terjatve v primeru začetka stečajnega postopka nad družbo onemogočena in bo njena zahteva za sodno varstvo izgubila pomen. Zmanjšanje vrednosti premoženja predstavlja materialno škodo. Materialna škoda pa ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe upošteva le, če bi bilo za tožečo stranko eksistenčnega pomena. Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da dolžniku ne bi nastale hujše posledice od tistih, ki bi nastale upniku, če začasna odredba ne bi bila izdana. Odvzem dela glasovalnih pravic predstavlja hud poseg v ustavno zagotovljene pravice dolžnika (svobodna gospodarska pobuda), zato je utemeljen le v primerih ko grozi težko nadomestljiva škoda in ni na voljo drugih primernih ukrepov. V bistvu je v predlagani regulacijski odredbi jasno izražen namen tožeče stranke, da že med trajanjem postopka pridobi popolno oblast in nadzor nad poslovanjem d

ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa n

V položaju prezadolženosti bi ravnanje dolžnika, ki bi razpolagal s stavbno pravico oziroma bi jo obremenil, predstavljalo kršitev 34. člena ZFPPIPP. Dolžniku se zato z začasno odredbo prepoveduje ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z določbami ZFPPIPP, torej protipravno. V takem primeru omejitev razpolagalnega upravičenja imetniku upravičenja ne more povzročati (pravno priznane) škode.

Seštevek neplačanih plač ali nadomestil plače delavcev ter členitev neplačanih plač po posameznem delavcu niso so sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega. Njegovo bistvo je v povzročenem prikrajšanju delavcev za pravice, ki jim pripadajo. To sta tudi pravica do plače in pravica do nadomestila plače, ki sta kršeni že ob neizplačilu ene plače ali nadomestila. Ker so bili vsi delavci v sklenjenem časovnem obdobju prikrajšani na isti izvršitveni način, le da v različnem obsegu, je sodišče prve stopnje storilo prav, ko je obdolženčeva ravnanja za vse delavce skupaj opredelilo po tako imenovani kvalificirani obliki obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz 196. člena KZ-1 in ne tako kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve. Nenazadnje tudi zato, ker nobeno od obdolženčevih ravnanj ni bilo neposredno uperjeno v pravice posameznega delavca, temveč v opustitev dolžnosti, ki jo je obdolženec imel kot direktor gospodarske družbe do vseh delavcev, in ki bi jo moral, ne glede na razliko v obsegu, vsem enako izpolniti. V ostalem sodišče druge stopnje opozarja, da uvedba ali začetek stečajnega p

Takšna zahteva za izločitev in predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki sta vložena z namenom zavlačevanja, pa sta očitno neutemeljena. Zagovornik je namreč smiselno enake navedbe izpostavil že v vlogi z dne 16. 6. 2021, ki jo je naslovil kot "zahteva za izločitev", v njeni dopolnitvi (list. št. 1058) pa je izrecno navedel, da predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. O vlogi je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 22. 7. 2021, s katerim je predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo, še manj pa z odločitvijo drugih sodnikov, četudi je bila morebiti v škodo stranke, ki zahteva izločitev, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče druge stopnje zahtevo za izločitev višjih sodnikov zavrglo kot očitno neutemeljeno (peti odstavek 42. člena ZKP).

Poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred v pritožbah izpostavljenimi tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno - 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki pr