28. člen ZFPPIPP

Z novelo ZFPPIPP-H uveljavljena določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ne pomeni posega v pridobljene pravice nekdanjega poslovodstva in ne uporabe zakonske določbe za nazaj in s tem za retroaktivno uporabo zakona, v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije. Ko je pritožnik podal predlog za začetek stečajnega postopka, je z novelo ZFPPIPP-H urejena odgovornost nekdanjega poslovodja za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP) že veljala. Pritožnik je torej ob podaji predloga za začetek stečaja na to moral in mogel računati. Odgovornost poslovodij po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP je povezana z njihovimi obveznostmi pri nastanku insolventnosti. Gospodarske družbe in njihovi poslovodje so dolžni spoštovati vsakokrat veljavna pravila finančnega poslovanja, tudi tista, ki jih predpisuje ZFPPIPP (28. člen ZFPPIPP). S tem v zvezi poslovodje nimajo nobenih „pridobljenih pravic“ in ni mogoče zagovarjati pritožnikovega stališča, da bi določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP lahko veljala le za tiste družbe, ki bi bile ustanovljenje od sprejetja te novele dalje. Iz določbe enajstega odstavka 233. člena ZFPPIPP izhaja,

Carinsko deklaracijo izpolni špediter na podlagi listin, ki mu jih dostavi naročitelj. V zvezi z listinami sicer velja, da mora špediter naročitelja opozoriti na pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti. To obveznost ima špediter v razmerju do svojega naročitelja. Preverjanje dokumentacije in skladnosti le-te z vsebino zabojnikov oziroma pridobitev (originalnih) izvoznih deklaracij pa sicer spada v pristojnost carinskih organov. Dokazovanje, da je poslovodja ravnal v skladu s pravili stroke, predstavlja izpodbijanje predpostavke protipravnosti (izražene v obliki kršitve obveznosti poslovodenja), ki jo mora najprej dokazati družba kot oškodovanec. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi v carinskih postopih (pogosteje) ravnala nepravilno, zato v zvezi s tem tudi tožencu, kot njenemu tedanjemu direktorju, nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati. V konkretnem primeru v sferi tožeče stranke tudi ni nastala prepovedana oziroma nedopustna posledica (škoda). Tožeča stranka kot škodo od tožene stranke vtožuje skupni znesek premalo obračunanih carinskih dajatev. Gre za razliko med plačanimi carinskimi dajatvami ter naknadno obračunanimi dajatvami iz nas

Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe. Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).

Enako velja za zaključke v točki 25 obrazložitve, ki so pravilni in zadostni, tako da je odločbo tudi v tem delu objektivno mogoče preizkusiti. Toženca neutemeljeno zatrjujeta, da sklep o preizkusu terjatev, upoštevajoč načelo subjektivnih meja pravnomočnosti, zanju ni izvršilni naslov, ker ni vzpostavil obveznosti tožencev do upnikov v stečaju tožnice. Dejstvo je, da se obstoj terjatve nanaša na razmerje med upnikom in dolžnikom (v dani situaciji med posameznim upnikom in tožnico) in ne na razmerje med tožnico in njenimi poslovodnimi organi. To pa pomeni, da v primeru pravnomočno ugotovljene terjatve (to velja tako za terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev), ni dopusten ugovor tretjega (tudi odškodninsko odgovornega poslovodje), da terjatev po temelju ne obstoji. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da sodba zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev sodi v krog primerov, ko sodna odločba ne učinkuje zgolj med pravdnima strankama, ampak učinkuje na širši krog oseb. Gre za primer širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti, ki je utemeljeno zato, ker gre za eno terjatev, o kateri je mogoče odločiti samo na en način. Če je bilo o

Obsojenčeva odločitev, da bo dal prednost poplačilu drugih obveznosti družbe, kar pa, ne glede na razumljivo skrb in njegovo prizadevanje za ohranitev podjetja ter posledično odločitev, da z manevriranjem med prihodki in odhodki družbe ohrani njeno poslovanje, ni dovoljeno. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ni dosegalo pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, bi obsojenec moral sprejeti potrebne ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata Zakon o delovnih razmerjih in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pa tega ni storil.

249. člen ZFPPIPP tako ni mogoče razlagati drugače, kot določitev jasnega enoletnega roka, v katerem ne tečejo zastaralni roki za vse terjatve stečajnega dolžnika, ne glede na čas njihovega nastanka. Je pa seveda mogoče v tem času (času zadržanja zastaranja) takšne terjatve uveljaviti, saj zadržanje zastaranja (pod pogojem dospelosti terjatve) za to ni ovira.

Likvidacijskega upravitelja v okviru določb ZGD-1 in ZFPPIPP ni mogoče šteti kot poslovodjo. Odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja je v ZGD-1 urejena posebej in celovito in določbe ZGD-1 glede tega predstavljajo lex specialis glede na določbe ZFPPIPP.

Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in plačilo zneska 3.500,00 EUR iz naslova kondikcijskega zahtevka, v pritožbi pa plačilo navedenega zneska utemeljuje s pogodbeno podlago. S tem je spremenila dejansko (in pravno) podlago tožbenega zahtevka, torej istovetnost zahtevka, kar je v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP objektivna sprememba tožbe, ki je dopustna le do konca glavne obravnave. Istovetnost tožbenega zahtevka je namreč opredeljena s tožbenim temeljem in tožbenim predlogom in sprememba enega ali drugega pomeni spremembo tožbe.

Obveznost prizadevanja članov poslovodstva, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna po 28. členu ZFPPIPP, velja v notranjem razmerju do interesov družbe oziroma družbenikov, ne pa do poslovnih partnerjev, s katerimi družba sodeluje, zato za presojo obtoženčevega preslepitvenega namena sklicevanje na 28. člen ZFPPIPP ni utemeljeno.

Priprava pisnega poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja bi, ob oceni, da ti ne bodo prinesli želenih rezultatov in ob dejstvu, da dolžnik nima nadzornega organa, pomenila le nepotrebno zavlačevanje z vložitvijo predloga za začetek stečaja. Namen izdelave poročila iz 35. člena ZFPPIPP je preveriti možnosti za uspešnosti za uspešno finančno prestrukturiranje podjetja. Takšen namen je bil v obravnavanem primeru dosežen – tožena stranka je možnosti preverila in ugotovila, da uspešno finančno prestrukturiranje ni mogoče. Zgolj dejstvo, da tega ni zapisala, ne pomeni protipravnega ravnanja v smislu 42. člena ZFPPIPP. Položaj nelikvidnosti je res nasproten položaju likvidnosti (kratkoročne plačilne sposobnosti), vendar pa za insolventnost ne zadošča, da bi dolžnik v določenem časovnem obdobju postal nelikviden, temveč mora stanje nelikvidnosti trajati določeno daljše obdobje. Dolgoročna plačilna nesposobnost pa je položaj, ki je nasproten položaju dolgoročne plačilne sposobnosti (kapitalske ustreznosti), torej trajne sposobnosti pravne ali fizične osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti. Trditve glede tožnikove kapitalske neustreznosti, negativn

Povsem napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče toženi stranki povedati, da bo brez novega izvedenca zahtevku ugodilo, saj takšna obveznost sodišča ne izhaja, ne iz odločbe Ustavnega sodišča Up-312/03, na katero se pritožba sklicuje, pa tudi ne iz nobene druge, tudi materialno procesnemu vodstvu najbolj naklonjene odločbe sodišča. S takšnim opozarjanjem, kot ga zagovarja pritožba, bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča že poseženo v načelo neodvisnosti sodišča. V skladu s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 vodi poslovodja družbo na lastno odgovornost, kar pomeni, da odgovarja za vse svoje delo. Da lahko to obveznost izpolnjuje, da lahko uspešno in odgovorno vodi njene posle, mora seveda dobro poznati tudi finančno stanje družbe. Ta njegova obveznost je še natančneje določena v 28. členu ZFPPIPP, iz katere jasno izhaja njegova obveznost, da mora biti vsaka poslovna odločitev sprejeta glede na finančno stanje družbe. In ker ima vsaka poslovna odločitev, ki jo sprejme poslovodja, tudi finančne posledice, je edini možen zaključek, da mora poslovodja, ne glede na to, ali ima za računovodenje in vodenje financ svoje pomočnike, ali ne, poznati pravila financ in ravnati

Merilo za presojo upravičenosti za preložitev naroka so tiste okoliščine, ki bi prišle v poštev kot upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP.

Drugi toženec je solidarno odškodninsko zavezan z ozirom, da je do nedovoljenega razpolaganja s sredstvi rezervnega sklada prišlo v času, ko je bil družbenik izbrisane družbe in v tej opravljal direktorsko funkcijo. Solidarno odškodninsko odgovornost prve toženke pa utemeljuje že dejstvo, da je terjatev tožečih strank za povračilo sredstev rezervnega sklada ob izbrisu družbe iz sodnega registra, ko je bila njen družbenik in direktor, ostala neporavnana.

Pogodbeno določilo o konkurenčni prepovedi je po presoji pritožbenega sodišča dispozitivne narave. Če pa jo pogodbeni stranki dogovorita, je tako pogodbeno določilo veljavno le, če je v prid tiste pogodbene stranke, na katero se konkurenčna prepoved nanaša, dogovorjeno ustrezno materialno nadomestilo. Konkurenčna klavzula, ki jo pogodbeni stranki dogovorita v pogodbi brez ustreznega denarnega nadomestila v breme druge stranke, te stranke ne zavezuje.

Opustitev preverjanja računovodskih izkazov tožeče stranke ne pomeni opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke v skladu z 28. členom ZFPPIPP.

Sklicevanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni telefonirala na sodišče in s tem dosegla krajšo preložitev naroka, je nepravilno. Za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je zadoščala že ugotovitev neopravičljivosti vzrokov zamude tožeče stranke.

Treba je paziti, da se institut zavarovanja, kar predhodna odredba po svoji naravi je, ne spremeni v sredstvo siljenja v predčasno izvršbo, še zlasti ne vprašljive terjatve. Eden od načinov preprečevanja takega neravnotežja oz. zlorabe instituta predhodnih odredb je, da se poleg eksplicitnih pogojev zahteva tudi izkaz implicitnega, namreč verjetnost terjatve, in sicer v primerih, ko upnica sploh ne razpolaga z verodostojno listino.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali opustitev preverjanja računovodskih izkazov tožeče stranke pomeni opustitev dolžnega ravnanja v skladu z 28. členom ZFPPIPP.

V primeru trajnega poslovnega sodelovanja se običajno med pogodbenikoma oblikuje značilen vzorec ravnanja, na katerega pristaneta oba pogodbenika in ga tudi konkludentno sprejemata. Dolgi roki izpolnitve obveznosti in čakanje na izpolnitev na drugi strani, z vidika splošnih abstraktnih pravil, res ne štejejo za običajne, vendar pa v primeru, ko se tak način v praksi med strankama ustali, je treba navedeni vzorec poslovanja upoštevati kot običajen način poslovanja med strankama.