VSL Sodba I Cpg 19/2020

I. Pritožbi zoper stroškovni del se delno ugodi in se III. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se v celoti glasi:

„Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.587,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 37.127,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2017 dalje (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbenega zahtevka je v preostalem delu postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.809,07 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki, ker svoje zavarovane terjatve navkljub pravočasnemu obvestilu o sklenjeni fiduciarni cesiji ni dobila poplačane iz odstopljene terjatve. Presodilo je, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker je za poplačilo iz sodnega depozita postavila pogoje, ki so iz poplačila neutemeljeno izključevali tožečo stranko.

2Proti izpodbijani sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Sodišču prve stopnje je očitala, da sodba predstavlja sodbo presenečenja. Vztrajala je, da njeno ravnanje v tem primeru ni protipravno, saj nikakor ne ustreza pravnemu standardu kvalificirane protipravnosti. Zatrjevala je, da iz sodbe ni mogoče razbrati kolikšen del prisojene odškodnine se nanaša na fiduciarno razmerje in kolikšen na dolžniško upniško razmerje. Sodišču prve stopnje je nadalje očitala, da sodba glede višine nima razlogov ter da je višina škode napačno obračunana, ker sodišče prve stopnje pri obračunu ni upoštevalo plačila v višini 110.921,00 EUR izvedenega 5. 4. 2012 ter ugovora, da so zakonske zamudne obresti od zneska 405.050,28 EUR prenehale teči z dnem nakazila na sodni depozit (14. 1. 2014). Zatrjevala je tudi, da je sodišče prve stopnje pri izračunu stroškov postopka previsoko ovrednotilo vrednost odvetniške storitve (1000 točk namesto 700 točk) ter da je tožeči stranki neupravičeno priznalo potne stroške njenega zakonitega zastopnika. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zahtevala je povračilo svojih stroškov postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba proti glavni stvari ni utemeljena. Pritožba proti odločitvi o stroških postopka je delno utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti glavni stvari

5Tožeča stranka kot odvetniška družba je 30. 1. 2006 z družbo X. d. o. o. (v nadaljevanju: X.) kot naročiteljem sklenila Pogodbo o izvajanju odvetniških storitev v obliki notarskega zapisa (SV-48/06, priloga A2). S to pogodbo se je tožeča stranka zavezala, da bo X. zastopala proti toženi stranki (Republiki Sloveniji) v odškodninskem postopku zaradi odstopa od krovne pogodbe št. ... o oblikovanju ... z dne 27. 11. 2001 (v nadaljevanju: Krovna pogodba), X. pa se je zavezal, da bo tožeči stranki za opravljene odvetniške storitve plačal 5 odstotkov od zneska prisojene glavnice in obresti, ki jih bo prejel od tožene stranke (dolžnika) ter pripadajoči DDV (1., 5. in 8. člen). Pogodbeni stranki sta se v 13. členu Pogodbe o izvajanju odvetniških storitev dogovorili tudi o zavarovanju plačila stroškov odvetniškega zastopanja v obliki fiduciarne cesije po določbah 207. do 209. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ),² in sicer je X. kot cedent v zavarovanje odstopil tožeči stranki kot cesionarju in prevzemniku terjatev iz naslova Krovne pogodbe v skupnem znesku 231.327,97 EUR (55.435.435,00 SIT).³

6Tožeča stranka in X. sta 22. 5. 2012 v obliki notarskega zapisa sklenila še Dodatek k Pogodbi o izvajanju odvetniških storitev (SV-315/12, priloga A3). Z njim sta se pogodbeni stranki v 3. členu dogovorili, da je X. tožeči stranki za opravljene odvetniške storitve namesto 5 odstotkov dolžan plačati 10 odstotkov od prisojenega zneska glavnice in obresti, ki jih bo prejel od tožene stranke. V 5. členu Dodatka k Pogodbi o izvajanju odvetniških storitev sta se pogodbeni stranki dogovorili, da X. v zavarovanje plačila stroškov odvetniškega zastopanja po Pogodbi o izvajanju odvetniških storitev kot cedent poleg že odstopljene terjatve,⁴ tožeči stranki kot cesionarju in prevzemniku prav tako v obliki fiduciarne cesije, odstopil še terjatev v višini 500.000,00 EUR iz naslova odškodninske terjatve do tožene stranke zaradi kršitve Krovne pogodbe.

7Tožena stranka je bila o fiduciarni cesiji obveščena z dopisom tožeče stranke z dne 5. 6. 2012, ki ga je prejela 6. 6. 2012.

8Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala, da ji je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke nastala škoda. Trdila je, da bi tožena stranka lahko od prejema obvestila o sklenjeni fiduciarni cesiji, torej od 6. 6. 2012 dalje, svojo obveznost iz naslova plačila odškodnine prisojene X. v odškodninskem postopku zaradi odstopa od Krovne pogodbe v višini 500.000,00 EUR veljavno izpolnila le njej. Ker tega ni storila in je odškodnino, ki je bila v sodnih postopkih prisojena X., položila na sodni depozit, pri čemer je za poplačilo upnikov iz položenega zneska določila pogoje, ki so iz poplačila izključevali vse upnike, ki niso imeli pravnomočne in izvršljive odločbe, ravnala protipravno. Trdila je, da je bila zaradi določitve neutemeljeno izključujočih pogojev za poplačilo iz položenega zneska neopravičeno izključena iz poplačila, čeprav je imela veljavni izvršljiv izvršilni naslov (notarski zapis) o svoji pogodbeni poplačilni pravici. Navedla je tudi, da bi ob pravilnem upoštevanju vrstnega reda pridobitve poplačilnih pravic upnikov in višini zneska položenega na sodni depozit (726.054,62 EUR) bila upravičena do zneska 500.000,00 EUR. Nadalje je zatrjevala, da ji je zaradi opisanega protipravnega ravnanja tožene stranka nastala škoda v višini zavarovane terjatve, torej v višini odvetniških stroškov do katerih je upravičena na podlagi Pogodbe o izvajanju odvetniških storitev z dodatkom.

9Skladno z določilom prvega odstavka 207. člena SPZ je odstop terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija) oblika zavarovanja terjatve, pri kateri odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesionarju). Če ni drugače dogovorjeno se šteje, da je pridobitelj pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Pri fiduciarni cesiji gre za prenos terjatve, ki jo ima odstopnik do tretje osebe (tožene stranke) v zavarovanje terjatve, ki jo ima prevzemnik terjatve do odstopnika. Gre torej za dve terjatvi. Prva je terjatev prevzemnika terjatve do odstopnika terjatve, ki se zavaruje (zavarovana terjatev), druga pa je terjatev odstopnika terjatve do neke tretje osebe. Ta služi kot objekt zavarovanja prve terjatve.⁵

10Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila v tem primeru z odstopljeno terjatvijo - objektom zavarovanja (odškodninsko terjatvijo X. do tožene stranke iz naslova prisojene odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe v višini 500.000,00 EUR) zavarovana terjatev tožeče stranke do X. za plačilo odvetniških stroškov v višini 10 odstotkov prisojene odškodnine in obresti v odškodninskem postopku X. proti toženi stranki zaradi odstopa od Krovne pogodbe plus DDV (terjatev iz osnovnega dolžniško-upniškega razmerja med tožečo stranko in X.).

11Pravdni stranki pred nastankom odškodninske odgovornosti nista bili v medsebojnem pogodbenem (poslovnem) razmerju. Dolžnost tožene stranke, da svojo obveznost plačila prisojene odškodnine X. zaradi odstopa od Krovne pogodbe v višini 500.000,00 EUR izpolni tožeči stranki, namreč ne izvira iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, temveč iz pogodbenega razmerja med tožečo stranko in X. ter veljavnimi določili o fiduciarni cesiji. Zato je sodišče prve stopnje kot pravni temelj za odločitev v tem postopku pravilno uporabilo določila o neposlovni odškodninski odgovornosti. Za to vrsto odškodninske odgovornosti je značilno, da subjekta te odgovornosti pred nastankom odgovornosti nista v medsebojnem poslovnem razmerju. Protipravnost (protipravnost ravnanja ali škodljivo dejstvo), ki izvira iz sfere odgovorne osebe, se zato ne kaže v obliki kršitve pogodbene (poslovne) obveznosti, temveč bodisi v obliki kršitve druge (neposlovne) obveznosti bodisi v določenem tveganju, ki izvira iz sfere odgovorne osebe in povzroči nastanke škodljive (prepovedane) posledice v sferi druge osebe.⁶

12Upoštevajoč pojasnjeno tožeči stranki škoda ni nastala zaradi „protipravnega“ izvajanja oblasti tožene stranke, ampak zaradi nespoštovanja obligacijskih obveznosti iz obligacijskih razmerij v katera tožena stranka vstopa kot enakovredna stranka. Sodišče prve stopnje zato zahtevka tožeče stranke pravilno ni temeljilo na odškodninski odgovornosti države (t. i. „javnopravno odškodninsko odgovornost države“) po 26. členu Ustave RS.⁷ Posledično so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni uspela dokazati kvalificirane protipravnosti ravnanja tožene stranke kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS.⁸

13Glede na pojasnjeno ne drži niti pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo del odškodnine na podlagi fiduciarnega razmerja del pa na podlagi osnovnega razmerja med tožečo stranko in X. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe to ne izhaja. Sodišče prve stopnje je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilno pojasnilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi nespoštovanja pravnih posledic sklenjene fiduciarne cesije med tožečo stranko in X., torej zaradi kršitve pravnih predpisov, ki jo obvezujejo kot udeleženko obligacijskih razmerij. Sodišče prve stopnje je osnovno pogodbeno razmerje med tožečo stranko in X. (dolžniško upniško razmerje) v tem postopku pravilno upoštevalo le glede določitve višine škode, ki je nastala tožeči stranki. Zato tožena stranka s pritožbenimi očitki, da iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati kakšen del odškodnine se nanaša na fiduciarno razmerje in kakšen na osnovno razmerje med tožečo stranko in X. ne more uspeti (očitki o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

14Sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v svojih vlogah (tretji odstavek 180. člena ZPP). Vezano je le na zatrjevana pravno odločilna dejstva (prvi odstavek 7. člena ZPP), pri čemer mora po uradni dolžnosti poiskati materialnopravno normo, ki ustreza ugotovljenim dejstvom in na katera navezuje takšno pravno posledico, kot jo uveljavlja tožnik s tožbenim zahtevkom.⁹ Glede na navedeno je tako zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, ker je odločitev vezalo na pravno podlago, ki je tožeča stranka ni navedla.

15Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodba predstavlja sodbo presenečenja, ker je sodišče kot materialno pravo za odločitev uporabilo določila o neposlovni odškodninski odgovornost, na katera se tožeča stranka ni sklicevala. Tožena stranka je namreč v svojih vlogah (glej npr. 2. točko odgovora na tožbo z dne 24. 3. 2017; list. št. 27) opozarjala, da je treba pri odločitvi v tem primeru uporabiti določila o neposlovni odškodninski odgovornosti. Podala je tudi obširne trditve glede neobstoja predpostavk za neposlovno odškodninsko odgovornost. Zato v tem primeru ne gre za sodbo presenečenja in niti ni sodišče prve stopnje kršilo pravice tožene stranke do izjave glede (ne)obstoja predpostavk za vzpostavitev neposlovne odškodninske odgovornosti.

16Neposlovno odškodninsko odgovornost je treba presojati skladno z določilom prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),¹⁰ ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za vzpostavitev neposlovne odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: protipravnost ravnanja (škodljivo dejstvo), nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih treh navedenih predpostavk je na tožeči stranki, obstoj krivde pa se domneva.¹¹ To pomeni, da mora neobstoj krivde zatrjevati in dokazati tožena stranka (obrnjeno dokazno breme).

17Protipravnosti ravnanja odškodovalca je v primeru neposlovne odškodninske odgovornosti podana, če oškodovalec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Pri tem pa ni potrebno, da prekrši določen predpis ali splošne norme pravnega reda. Zadostuje, da je njegovo ravnanje v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji. Dejanje tako ni protipravno samo zato, ker je povzročilo škodo, temveč zato, ker je preseglo okvire svobode ravnanja, ki jih opredeljuje neizogibna medsebojna soodvisnost ljudi, njihovih položajev in dobrin.¹² Sodišče prve stopnje je glede na navedeno kot odločilno protipravno ravnanje tožene stranke pravilno opredelilo določitev za tožečo stranko neutemeljeno izključujočih pogojev za poplačilo iz zneska položenega na sodni depozit.

18Tožena stranka je odškodnino, ki je bila X. prisojena zaradi odstopa od Krovne pogodbe po sodbi VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 v višini 726.054,62 EUR (405.050,28 EUR plus zakonske zamudne obresti od 18. 1. 2006 do plačila 14. 1. 2014) položila na sodni depozit N 78/2013. Za izročitev položenega zneska upnikom je določila naslednje, za to odločitev bistvene pogoje: (1) upnik mora predložiti pravnomočen in izvršljiv izvršilni naslov, iz katerega nesporno izhaja, da ima do X. pravno veljavno terjatev in (2) da se poplačilo upnikom opravi po vrstnem redu zarubljenih terjatev. S tako postavljenimi pogoji je tožena stranka, čeprav je bila ob vložitvi predloga za sodni depozit nedvomno seznanjena s fiduciarno cesijo, ki sta jo sklenila X. in tožeča stranka (glej list. št. 25 in prilogo A4), in tudi z dejstvom, da sta X. in tožeča stranka sklenila fiduciarno cesijo v obliki izvršljivega notarskega zapisa, iz poplačila izključila tožečo stranko. Tožeča stranka namreč ni razpolagala s pravnomočnim in izvršljivim izvršilnim naslovom, saj je bila pogodba o zavarovanju (fiduciarna cesija) sklenjena v obliki notarskega zapisa. Ta pa logično ne more postati pravnomočen.

19Kakšne so pravne posledice veljavno sklenjene fiduciarne cesije v obliki notarskega zapisa in kako vplivajo na obveznost tožene stranke do plačila dela odškodnine prisojene X. zaradi odstopa od Krovne pogodbe, je sodišče prve stopnje obširno, logično in pravilno obrazložilo v točki 12 obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje strinja, ji v celoti sledi in še dodaja.

20Pogodba o zavarovanju (fiduciarna cesija) med tožečo stranko in X. je bila sklenjena v izvršljivem notarskem zapisu. O fiduciarni cesiji je bila tožena stranka obveščena 6. 6. 2012. Torej bi lahko tožena stranka od tega datuma dalje del terjatve (v višini 500.000,00 EUR), ki je bila na podlagi sodnih odločb prisojena X. iz naslova odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe veljavno izpolnila le novemu upniku, to je tožeči stranki. S fiduciarno cesijo se je namreč spremenilo imetništvo terjatve. Upnik dela odškodninske terjatve prisojene X. zaradi odstopa od Krovne pogodbe do višine 500.000,00 EUR ni bil več X., temveč je to postala tožeča stranka. Tožeča stranka je s fiduciarno cesijo pridobila polno pravico na delu terjatve X. do tožene stranke zaradi odstopa od Krovne pogodbe, ki je ekvivalentna lastninski pravici. Postala je tako kot pri cesiji imetnica te terjatve in je bila sposobna z njo tudi razpolagati.¹³

21Ker je torej odškodninska terjatev X. iz naslova prisojene odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe v višini 500.000,00 EUR s sklenjeno fiduciarno cesijo pravno gledano prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke (fiduciarnega cesionarja), ta odstopljena terjatev sploh ne more biti predmet kasnejše izvršbe s strani drugega upnika fiduciarnega cedenta. V primeru individualnih izvršb na odstopljeno terjatev je treba upoštevati oziroma prevlada „lastninska“ komponenta fiducije.¹⁴

22Glede na navedeno bi tako tožena stranka pri določitvi pogojev za poplačilo terjatev upnikov iz zneska položenega na sodni depozit morala upoštevati tudi terjatev tožeče stranke iz naslova fiduciarne cesije in določiti takšne pogoje, da bi bila upoštevajoč vrstni red pridobitve poplačilnih pravic lahko poplačana tudi tožeča stranka. Prav nobenega razloga namreč ni, da bi pogodbeno, v obliki izvršilnega notarskega zapisa, pridobljena poplačilna pravica bila „manj vredna“ oziroma „šibkejša“ od poplačilnih pravic pridobljenih na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb. Tako notarski zapis kot tudi pravnomočna sodna odločba namreč skladno z določilom 2. točke drugega odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)¹⁵ predstavljata izvršilni naslov. Med izvršilnimi naslovi pa ZIZ ne določa hierarhije. Tudi sicer pa je v pravni teoriji prevladujoče stališče, da je treba v primeru fiduciarne cesije sklenjene v obliki notarskega zapisa in ob pogoju, da je bil dolžnik obveščen o sklenjeni fiduciarni cesiji, glede posledic fiduciarne cesije uporabiti splošno analogijo z zastavno pravico. Nobenega razloga namreč ni, da bi bil položaj zastavnega upnika boljši od položaja fiduciarnega cesionarja.¹⁶

23S položitvijo odškodnine prisojene X. po sodbi VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 (priloga A7) na sodni depozit je bila tožena stranka skladno z določilom prvega odstavka 306. člena OZ prosta svoje obveznosti po sodbi. Njena zamuda z izpolnitvijo obveznosti po sodbi je prenehala (drugi odstavek 306. člena OZ). S tem je tožena stranka dosegla, da so se izvršilni postopki, v katerih je bila predmet izvršbe odškodninska terjatev X. do tožene stranke zaradi odstopa od Krovne pogodbe, ustavili. Posledično je bilo tožeči stranki onemogočeno uveljavljanje svojih pravic iz fiduciarne cesije proti drugim upnikom fiduciarnega cedenta. Tožeča stranka zaradi ustavitve izvršilnih postopkov upnikov fiduciarnega cedenta v teh postopkih ni mogla uveljavljati ugovora nedopustnosti terjatve, ki bi ga sicer lahko uveljavljala do konca izvršilnih postopkov (drugi odstavek 64. člena ZIZ). Fiduciarni cesionar, kot imetnik terjatve namreč lahko na podlagi 209. v zvezi z 206. členom SPZ v primeru izvršbe s strani individualnih upnikov fiduciarnega cedenta v skladu z določilom 64. člena ZIZ ugovarja nedopustnost izvršbe na fiduciarno preneseni terjatvi.¹⁷

24Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je znesek odškodnine prisojene X. na podlagi sodbe VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 položila na sodni depozit in neutemeljeno določila za tožečo stranko izključujoče pogoje za poplačilo iz sodnega depozita, ravnala v nasprotju s pravili obligacijskega prava. Zato je podana protipravnost. Tožena stranka je bila namreč odgovorna oziroma je nosila rizik za pravilno določitev pogojev za poplačilo upnikov iz sodnega depozita.¹⁸ Torej bi morala določiti takšne pogoje, da bi poplačilo prejeli upniki, ki so bili glede na veljavna pravna pravila upravičeni do poplačila. Takšnih pogojev pa, kot je zgoraj pojasnjeno, ni določila.

25Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodba nima razlogov glede podlage in višine škode. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da škodo v tem primeru prestavlja znesek neplačane zavarovane terjatve. Torej znesek neplačane terjatve, ki jo je tožeča stranka imela do X. za plačilo odvetniških storitev za zastopanje X. v sodnih postopkih proti toženi stranki zaradi plačila odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe. Pravilno in povsem zadostno je pojasnilo tudi, da sta se tožeča stranka in X. o višini odvetniških stroškov za zastopanje v navedenih sodnih postopkih dogovorili v Pogodbi o izvajanju odvetniških storitev z dodatkom. Torej v notarskih zapisih SV-48/06 in SV-135/12. Iz notarskih zapisov, kot je bilo že pojasnjeno v tej sodbi in je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 10/1, 10/2 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja, da je X. dolžan tožeči stranki za zastopanje v sodnih postopkih zaradi plačila odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe plačati odvetniške stroške v višini 10 odstotkov od prisojene glavnice in obresti ter DDV.

26Sodišče prve stopnje je v 10. in 11. točki obrazložitve navedlo kakšni zneski odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe so bili X. prisojeni po posameznih sodbah. Pojasnilo je, da je bila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 12/2006 z dne 14. 4. 2010 v zvezi s popravnim sklepom z dne 9. 9. 2010 in sodbo VSL I Cpg 1213/2010 z dne 23. 2. 2012 (priloga A6) X. pravnomočno prisojena odškodnina zaradi odstopa od Krovne pogodbe v višini 110.921,00 EUR. Nadalje je pojasnilo, da je bila X. s sodbo VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 (glej Priloga A7), s katero je bila spremenjena sodba VSL I Cpg 1243/2012 z dne 25. 4. 2013,¹⁹ prisojena odškodnina v višini 405.050,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2006 dalje do plačila. Navedlo je tudi, da so bile s sodbo VIII Pg 3219/2012 z dne 12. 5. 2015 v zvezi s popravnim sklepom z dne 6. 8. 2015 (priloga A8) X. prisojene še zakonske zamudne obresti od zneska 110.921,00 EUR od 18. 1. 2006 dalje do plačila.

27Glede na navedeno pritožbeni očitki, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede podlage za izračun škode in da je bila toženi stranki kršena pravica do izjave, ne vzdržijo resne presoje. Sodišče prve stopnje je jasno, pravilno in povsem zadostno pojasnilo podlago za izračun škode.

28Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do ugovora glede plačila 110.921,00 EUR s strani tožene stranke X. Navedeno plačilo za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se do njega ni opredelilo, ni kršilo določil pravdnega postopka. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do pravno odločilnih dejstev in ugovorov (213. člen ZPP). Tožena stranka je s plačilom 110.921,00 EUR pred prejemom obvestila o fiduciarni cesiji svojo obveznost pravilno izpolnila X. Vendar pa to plačilo ni v ničemer vplivalo na višino terjatve, ki je bila odstopljena v zavarovanje, še manj pa na višino zavarovanih terjatev. S tem plačilom se je v tem primeru le zmanjšala obveznost tožene stranke do X. iz naslova odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe. Vse dokler je obveznost tožene stranke iz naslova Krovne pogodbe do X. višja od 500.000,00 EUR ostaja terjatev, ki je bila odstopljena v zavarovanje (objekt zavarovanja) nespremenjena. Na višino škode bi to plačilo vplivalo le, če bi se z njim zmanjšala vrednost objekta zavarovanja pod vrednost zavarovane terjatve. Takšna situacija pa s plačilom 110.921,00 EUR X. 5. 4. 2012 ni nastala.

29Sodišče prve stopnje je v točkah 23 do vključno 26 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, kaj in kako je upoštevalo pri izračunu višine nastale škode. Pojasnilo je tudi od kdaj do kdaj je upoštevalo, da so tekle zakonske zamudne obresti. Glede izračuna višine zamudnih obresti je sodbi priložilo obračune (priloge C5 do C7), ki jih je opravilo s programom za izračun zakonskih zamudnih obresti na spletni strani VSRS.²⁰ Iz obrazložitve sodbe in priloženih prilog izhajajo vsi pravno odločilni parametri, ki so bili upoštevani pri izračunu prisojenega zneska. Zato tožena stranka s pavšalnimi pritožbenimi očitki, da prisojene vsote zneskovno ni mogoče preveriti ne more uspeti (očitki o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da pri presoji pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ob podanih trditvah pravdnih strank, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni ugotovilo nepravilnosti, ki bi bile v škodo toženi stranki.

30Drži pa pritožbeno stališče, da so zakonske zamudne obresti od zneska 110.921,00 EUR in zneska 405.050,28 EUR s plačilom 5. 4. 2012 oziroma položitvijo na sodni depozit 14. 1. 2014 prenehale teči. Ker pa bi bila tožeča stranka glede na postavljen tožbeni zahtevek po umiku (plačilo 37.127,92 EUR), podane trditve pravdnih strank in izvedene dokaze ob pravilni uporabi materialnega prava (tako veljavnih predpisov kot pogodbenega materialnega prava) upravičena do povračila višjega zneska škode, pritožbeno sodišče v izračun ni posegalo (prepoved reformatio in peius, 359. člen ZPP).

31Tožeča stranka bi skladno z njenimi trditvami na podlagi pogodbenega materialnega prava, na katerega se je sklicevala, lahko kot glavnico zavarovane terjatve zahtevala 10 odstotkov prisojenih zneskov odškodnin skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2006 dalje do plačila plus DDV. Torej: (1) 10 odstotkov od 110.921,00 EUR plus DDV po stopnji 20 odstotkov,²¹ kar znaša 13.310,52 EUR, (2) 10 odstotkov od 405.050,28 EUR plus zakonske zamudne obresti od 18. 1. 2006 do 14. 1. 2014 plus DDV po stopnji 22 odstotkov, kar na dan 14. 1. 2014 znaša 89.884,22 EUR ter (3) 10 odstotkov od zakonskih zamudnih obresti od zneska 110.921,00 EUR od 18. 1. 2006 do 5. 4. 2012, kar znaša 7.355,47 EUR (glej izračun na prilogi 1). Pritožbeno sodišče je za izračun zakonskih zamudnih obresti uporabilo program na spletni strani VSRS.

32Poleg navedenega je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude s plačilom odvetniških stroškov. Odvetniške storitve skladno z določilom prvega odstavka Odvetniške tarife iz leta 2003 (v nadaljevanju OT 2003)²² zapadejo v plačilo, ko odvetnik izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja, torej najkasneje z izdajo sodne odločbe, v kateri je odločeno o stroških postopka. Tožeča stranka je zamudne obresti od zneska 13.310,52 EUR zahtevala od 14. 5. 2013 dalje. To je od pravnomočne in izvršljive odločbe o stroških postopka (I Cpg 1243/2012 z dne 25. 4. 2013), kar je upoštevajoč OT 2003 pravilno.

33Tožeča stranka je najkasneje od 15. 1. 2014 bila upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od odvetniških stroškov v višini 89.884,22 EUR. Najkasneje 15. 1. 2014 je namreč nastala zamuda za plačilo odvetniških stroškov od prisojenega zneska 405.050,28 EUR z obrestmi od 18. 1. 2006 do plačila plus DDV. Plačilo odvetniških stroškov od navedenega zneska je namreč v plačilo skladno z OT 2003 zapadlo že prej, in sicer ob izdaji sodne odločbe, vendar pa takrat še ni bila znana višina odvetniških stroškov, saj je ta bila odvisna od višine nateklih obresti do plačila prisojene glavnice. Zato je pritožbeno sodišče štelo, da so odvetniški stroški od te prisojene odškodnine zapadli v plačilo šele 14. 1. 2014, ko je bila znana njihova višina.

34Tožeča stranka je dne 21. 8. 2017 iz stečajne mase nad X. dobila delno plačilo za opravljene odvetniške storitve v višini 97.584,55 EUR. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo kakšna je bila višina terjatve tožeče stranke iz naslova odvetniških stroškov na dan 21. 8. 2017. Le tako je namreč lahko ugotovilo kakšna škoda je tožeči stranki nastala, ker svoje terjatve ni dobila poplačane iz odstopljene terjatve (dolgovani znesek za opravljene odvetniške storitve na dan 21. 8. 2017 minus 97.584,55 EUR).

35Če torej zgoraj navedenim glavnicam prištejemo še zakonske zamudne obresti zaradi zamude pri plačilu odvetniških stroškov, in sicer zakonske zamudne obresti od zneska 13.310,52 EUR od 15. 5. 2013 do 21. 8. 2017 v višini 4.627,93 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 89.884,22 EUR od 15. 1. 2014 do 21. 8. 2017 v višini 26.104,41 EUR je škoda, ki je tožeči stranki nastala zaradi ravnanja tožene stranke, bistveno višja od škode, ki jo je izračunala tožeča stranka (glej list. št. 47). Izračun višine škode, do katere je bila tožeča stranka upravičena na dan 21. 8. 2017 ter izračuni zakonskih zamudnih obresti, ki jih je pritožbeno sodišče izračunalo na podlagi programa za izračuna zakonskih zamudnih obresti na spletnih straneh VSRS, so priloge te sodbe. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje skladno z določilom prvega odstavka 2. člena ZPP pravilno prisodilo vtoževano škodo v višini 37.127,92 EUR.

36Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišče prve stopnje o obstoju vzročne zveze ter krivde in jim v celoti sledi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi iz zneska sodnega depozita v višini 726.054,62 EUR tožeča stranka kot upnik z drugim vrstnim redom poplačilnih pravic dobila svojo zavarovana terjatev v celoti poplačano, saj je terjatev upnika s prvim vrstnim redom na dan izplačila iz sodnega depozita znašala „le“ 168.949,49 EUR. Ker tožena stranka neobstoja svoje krivde ni konkretno zatrjevala ter je trditveno dokazno in breme o tej predpostavki skladno z določilom 131. člena OZ na njej, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je krivda tožene stranke podana.

37Glede na vse navedeno je tako odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranka plačati 37.127,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2017 dalje do plačila pravilna. Pritožbeni razlogi v delu, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na glavno stvar, ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

38Skladno z določilom prvega odstavka 360. člena se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

K odločitvi o pritožbi proti odločitvi o stroških postopka

39Pravilno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje pri izračunu odvetniških stroškov nepravilno upoštevalo, da je glede na vrednost predmeta spora treba upoštevati kot vrednost storitve 1000 točk. Vrednost spora je bila v tem postopku (pred delnim umikom tožbenega zahtevka) 51.597,13 EUR (11.092,10 EUR plus 40.505,028 EUR), torej je ob vrednosti točke 0,6 EUR in koeficientu 1 treba upoštevati vrednost storitve 900 točk in ne 1000 točk kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje o umiku zahtevka odločilo šele s končno odločbo, je treba upoštevati, da se je celoten postopek vodil glede vrednosti 51.597,13 EUR.

40Pritožbeno sodišče je upoštevajoč pojasnjeno pravdne stroške tožeče stranka odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)²³ in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).²⁴ Tožeči stranki je priznalo: 50 točk za zahtevek, 900 točk za tožbo, 900 točk za prvo pripravljalno vlogo, 900 točk za prvi narok, 675 točk za drugo pripravljalno vlogo, 450 točk za drugi narok in 450 točk za tretji narok ter materialne stroške skladno z določilom tretjega odstavka 11. člena OZ v višini 53,25 točk²⁵ vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 5.341,47 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 3.204,88 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki poleg navedenega priznalo še strošek sodne takse v višini 1.227,00 EUR (taksna tarifa 1111 ZST-1) in potne stroške zakonitega zastopnika tožeče stranke za udeležbo na treh narokih na relaciji Z. - L. - Z. v višini 155,40 EUR. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve potnih stroškov zakonitega zastopnika na naroke. Ker ima stranka pravico biti navzoča na glavni obravnavi, gre za potrebne stroške postopka. Glede na vse navedeno je tako pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki 4.587,28 EUR pravdnih stroškov.

41Upoštevajoč pojasnjeno je pritožbeno sodišče III. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo in je zaradi jasnosti izreka o stroških odločilo kolikšen pravilen celoten znesek mora plačati tožena stranka tožeči stranki (peta alineja 358. člena ZPP), tako da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.587,28 EUR.

42Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (cca 1,5 promila), pri tem pa niso nastali posebni stroški. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

43Odgovor na pritožbo je bil potreben. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 37.127,92 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 875 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (17,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.088,85 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 653,31 EUR. Pritožbene stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. RS, št. 87/2002 in naslednji.
³ Preračun iz SIT v EUR je opravljen na podlagi uradnega menjalnega tečaja ob spremembi valute v Republiki Sloveniji (1,00 EUR je 239,64 SIT).
⁴ Terjatev iz naslova Krovne pogodbe v skupnem znesku 231.327,97 EUR (55.435.435,00 SIT).
⁵ M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, leto 2004, komentar k 207. členu, str. 856.
⁶ N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV založba, leto 2003, komentar k 131. členu, str. 691.
⁷ Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji.
⁸ Pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je tožena stranka škodo povzročila z zlorabo svojih pravic pri čemer je ravnala zavržno in družbeno nesprejemljivo.
⁹ Primerjaj: VSL sodba II Cp 233/2009 z dne 8. 4. 2009, VSL sodba I Cp 883/2013 z dne 13. 10. 2013 in VSC sklep Cpg 94/2015 z dne 13. 5. 2015.
¹⁰ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
¹¹ N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, leto 2003, komentar k 131. členu, str. 692 do 694.
¹² D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV založba, leto 2003, Uvodni komentar k 2. oddelku: Povzročitev škode, str. 670 in 671.
¹³ M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, leto 2004, komentar k 207. členu, str. 857 in 858.
¹⁴ Prav tam, komentar k 209. členu, str. 870.
¹⁵ Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji.
¹⁶ Tako npr.: M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, leto 2003, komentar k 426. členu, str. 606 do 607, M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, leto 2004, komentar k 209 členu, str. 869 do 870.
¹⁷ M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, leto 2004, komentar k 209 členu, str. 870.
¹⁸ Primerjaj: sklep VSL II Cp 2057/2016 z dne 12. 10. 2016.
¹⁹ S to sodbo, ki je postala pravnomočna 25. 4. 2013 in izvršljiva 14. 5. 2013 sta bili X. prisojeni odškodnini v višini 1.164.121,00 EUR in 3.492.663,00 EUR obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2006 dalje do plačila.
²⁰ Povezava: http://www.sodisce.si/znanje/uporabne_aplikacije/izracun_zamudnih_obresti
²¹ Sprememba splošne davčne stopnje iz 20 na 22 odstotkov je začela veljati šele 1. 7. 2013.
²² Ur. l. RS, št.: 67/2003 in naslednje.
²³ Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.
²⁴ Ur. l. RS, št.: 37/2008 in naslednji
²⁵ Skladno z določilom tretjega odstavka 11. člena OT je odvetnik upravičen do materialnih stroškov v višini 2 odstotka od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Ker v tem primeru vrednost storitve znaša 4.325 točk je znašajo materialni stroški odvetnika 53,25 točk (2 odstotka od 1.000 točk plus 1 odstotek od 3.325 točk).

Priloge:

Tabela 1

Tabela 2

Tabela 3