306. člen OZ

Sodišče prve stopnje je o predlogu predlagatelja za sodni depozit z izpodbijanim sklepom sicer res odločilo, brez da bi nasprotnemu udeležencu predhodno vročilo predlog z namenom, da se o njem izjavi. Glede na dikcijo 211. člena ZNP-11 pa zaradi navedenega ni zašlo v že zgoraj navedeno procesno kršitev.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma ali je bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na aplikativno materialno pravo relevantni, oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?

K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da zamuda dolžnika (v obravnavani zadevi tožnice), do katere je prišlo po tem, ko je slednja dobavo blaga (nepravilno) pogojevala s plačilom toženkinih predhodnih obveznosti, v primerih, ko čas ni bistvena sestavina pogodbe, sama po sebi ne pomeni prenehanja obveznosti. Je pa lahko zamuda dolžnika (v obravnavani zadevi tožnice) vzrok, zaradi katerega lahko upnik (v obravnavani zadevi toženka) uveljavi svoje pravice in doseže prenehanje obstoječe obveznosti. Tega toženka, če morebiti ni imela več interesa, sprejeti zamujeno izpolnitev, ni storila (ni uveljavila pravice, da pogodbo razdre - v tem primeru bi bila prosta svoje obveznosti, saj zanjo ne bi bilo več pravne podlage), zato je (bila) dolžna sprejeti tudi kasnejšo zamujeno izpolnitev dolžnika (tožnice). Ker po pozivu tožnice konstrukcijskega lesa ni prevzela, je po pravilni razlagi izpodbijane sodbe (točka 21 obrazložitve) z 20. 9. 2022 prišla v upniško zamudo (prvi odstavek 300. člena OZ), zamuda tožnice (dolžnika) pa je takrat prenehala (prvi odstavek 301. člena OZ). Res je, da toženka lesa ni hotela prevzeti in res je tudi, da je tožnica k temu ne more prisiliti (sodelovalna

Posledica upnikove zamude ni v prenehanju obveznosti, temveč so posledice upniške zamude prenehanje dolžnikove zamude, prehod nevarnosti naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, prenehanje teka zamudnih obresti in povračilo škode. Dolžnik ima, če upnica izpolnitve ne bo sprejela, možnost položitve stvari – če gre za stvar, ki je ni mogoče hraniti pri sodišču, pa izročitve v hrambo drugi osebi na upničine stroške, ki jo določi sodišče. Dolžnik bo prost svoje obveznosti takrat, ko stvar položi.

Na podlagi 84.a člena ZIZ ima prostovoljna izpolnitev izvršitelju značaj sodnega pologa, kar ob upoštevanju prvega odstavka 306. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pomeni, da je dolžnik v plačani višini v trenutku plačila izvršitelju prost obveznosti, zaradi izterjave katerih se na podlagi sklepa o izvršbi vodi izvršba. Izvršba za izterjavo plačane obveznosti ni več dopustna in se, enako kot to na primer velja pri plačilu v okviru oprave izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ali izvršbe na dolžnikovo plačo in druge stalne prejemke, tudi v primeru prostovoljnega plačila dolžnika izvršitelju izvršba v tem delu že v trenutku plačila šteje za ustavljeno. Sklep sodišča o ustavitvi izvršbe je zato zgolj ugotovitvene narave. Nadaljnji izvršilni stroški, ki upniku nastanejo tekom izvršilnega postopka, postanejo predmet izvršbe šele, ko o njih na zahtevo upnika odloči sodišče in jih upniku prizna (ter dolžniku naloži v plačilo). Pred izdajo takšnega sklepa dolžnik teh stroškov še ni dolžan plačati upniku, upnik pa od njega vse do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti tudi ne more zahtevati njihovega plačila. Četudi dolžnik pred iz

Med strankama ni sporno, da je dolžnik 16. 1. 2023 izvršitelju nakazal 150,00 EUR, 17. 1. 2023 pa še 60,00 EUR, to pa izhaja tudi iz potrdil o izvršenem plačilu, ki jih je pritožbi priložil dolžnik, prav tako pa tudi iz obvestil izvršitelja, ki se nahajajo v spisu. Vendar pa je pri presoji, katere terjatve so bile z navedenimi plačili plačane, treba upoštevati, da ima plačilo, ki ga dolžnik med postopkom opravi izvršitelju, značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ), kar ob upoštevanju prvega odstavka 306. člena OZ pomeni, da je dolžnik v plačani višini v trenutku plačila izvršitelju prost obveznosti, zaradi izterjave katerih se na podlagi sklepa o izvršbi vodi izvršba. Če plačilo ne zadošča za poravnavo vseh obveznosti do upnika, se delno plačilo upošteva v skladu z 287. in 288. členom OZ, tako da se z njim najprej poplačajo v izvršilnem postopku nastali stroški s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (v vrstnem redu zapadlosti), nato v izvršilnem naslovu določeni stroški s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, nato zakonske zamudne obresti od glavnice in končno glavnica.

Prostovoljna izpolnitev izvršitelju ima značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ). V skladu s prvim odstavkom 306. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je s položitvijo dolgovane stvari dolžnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi. Ravnanje dolžnika, ko je izvršitelju prostovoljno izročil 200,00 EUR gotovine, pomeni, da je dolžnik prost obveznosti, glede katere se je v trenutku izvršitve plačila vodila izvršba, in sicer v višini opravljenega plačila. Sodišče prve stopnje bo torej navedeno plačilo dolžnika izvršitelju v skladu s 287. in 288. členom OZ v nadaljevanju postopka upoštevalo kot delno plačilo terjatev, ki so predmet izvršbe in izvršbo nadaljevalo le še za neplačani preostanek teh terjatev.

V konkretnem primeru so predmet ločitvene pravice tožeče stranke terjatve, ki jih uveljavlja v tej pravdi. Dopustnost izvensodnega uveljavljanja ločitvenih pravic zaradi plačila terjatev, zavarovanih s temi pravicami (282. člen ZFPPIPP), v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožeči stranki kot ločitveni upnici svojih terjatev ni bilo treba uveljavljati v stečajem postopku nad A. d. o. o. Zato je toženka dolžna svoje obveznosti poravnati neposredno tožeči stranki in ne stečajnemu dolžniku (A. d. o. o.)

Za pravilno uveljavljanje predkupne pravice ne zadošča zgolj podana izjava predkupnega upravičenca o nakupu stvari, temveč mora biti kumulativno izpolnjen tudi drugi pogoj – plačilo kupnine. V določbah OZ ni določen rok, v katerem bi morali lastniki stvari obvestiti predkupnega upravičenca o nameravani prodaji stvari določeni osebi. Tožnik je bil pripravljen plačati celotno kupnino šele pod pogojem, da se sklene pisna prodajna pogodba s prodajalci in on najprej založi znesek are. Vendar pa predkupni upravičenec ne more pogojevati svoje odločitve, da bo izkoristil predkupno pravico. Njegova izjava, da kupuje stvar, mora biti izrecna in nedvomna, njegovo "resnično voljo za nakup" pa mora dokazovati tudi hkratno plačilo kupnine ali njena položitev pri sodišču.

Pogodba o zavarovanju (fiduciarna cesija) med tožečo stranko in X. je bila sklenjena v izvršljivem notarskem zapisu. O fiduciarni cesiji je bila tožena stranka obveščena 6. 6. 2012. Torej bi lahko tožena stranka od tega datuma dalje del terjatve (v višini 500.000,00 EUR), ki je bila na podlagi sodnih odločb prisojena X. iz naslova odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe, veljavno izpolnila le novemu upniku, to je tožeči stranki. S fiduciarno cesijo se je namreč spremenilo imetništvo terjatve. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je znesek odškodnine prisojene X. na podlagi sodbe VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 položila na sodni depozit in neutemeljeno določila za tožečo stranko izključujoče pogoje za poplačilo iz sodnega depozita, ravnala v nasprotju s pravili obligacijskega prava. Zato je podana protipravnost. Tožena stranka je bila odgovorna oziroma je nosila riziko za pravilno določitev pogojev za poplačilo upnikov iz sodnega depozita. Torej bi morala določiti takšne pogoje, da bi poplačilo prejeli upniki, ki so bili glede na veljavna pravna pravila upravičeni do poplačila.

Sodni depozit je le ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen, ne pomeni pa položitev zneska s strani razlastitvenega upravičenca v (enostransko) določeni višini (še oz. že) prenehanja njegove obveznosti iz naslova odškodnine zaradi ustanovljene služnosti. Takšno plačilo je skladno s splošnimi obligacijskopravnimi določbami o prenehanju obveznosti mogoče upoštevati le kot delno izpolnitev obveznosti na račun (v tedanji fazi postopka) še nedoločene odškodnine.

Tožnica pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne. Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti

Dolžnica lahko izpolni svojo obveznost, zaradi poplačila katere se vodi izvršilni postopek, tudi izven izvršilnega postopka in nato v tem postopku uveljavlja ugovorni razlog izpolnitve obveznosti oziroma prenehanja obveznosti na drug način. Ob uveljavljanju ugovornega razloga prenehanja terjatve s položitvijo izterjevanega zneska pri sodišču, v skladu z določbami OZ o sodnem depozitu, lahko upnik v izvršilnem postopku, ki se vodi za poplačilo te terjatve, uveljavlja, da je ta izpolnitev zaradi postavljenih pogojev za izročitev položenega zneska, nepravilna. V konkurenci več upnikov, ki so pridobili zastavno pravico na isti terjatvi, se ti poplačajo po vrstnem redu, kot so pridobili prednostno poplačilno pravico.

Predlagateljica je polog izvršila pred začetkom stečaja, zato depozit ni del stečajne mase. S položitvijo je obveznost predlagateljice prenehala. Z izjavo upnikov o sprejemu depozita pa je položitev postala tudi dokončna, zato predlagateljica deponiranega zneska ne more več vzeti nazaj. Pravilnost postavljenih pogojev za prevzem depozita v vsakem primeru bremeni predlagateljico.

Dolžnik je v ugovoru uveljavljal prenehanje terjatve zaradi položitve dolgovanega zneska na sodni polog. S tem je uveljavljal ugovorni razlog prenehanja terjatve zaradi izpolnitve oziroma, da je terjatev prenehala na drug način. Pogoje v postopku sodnega depozita postavlja predlagatelj, na te pogoje je sodišče vezano, ko odloča o utemeljenosti predloga za izplačilo sodnega depozita.

Glede zatrjevanega obstoja terjatve v znesku 2.000,00 EUR, ki ga je moral pritožnik plačati kot predujem za stroške sodnih cenilcev, pritožnik ne zatrjuje, da že razpolaga s sodno odločbo, s katero je dolžniku naloženo, da mora navedeni znesek kot strošek izvršilnega postopka plačati upniku. Njegova terjatev iz tega naslova zoper dolžnika torej še ni zapadla v plačilo. Glede te uveljavljane terjatve torej upnik ni izkazal procesne legitimacije kot upravičeni predlagatelj.

Odklonitev sporočitve številke bančnega računa prodajalcev pomeni neizpolnitev sodelovalne dolžnosti in s tem upnikovo zamudo. Ne upnikova in ne dolžnikova zamuda pa sama po sebi ne pomeni prenehanja pogodbene obveznosti. Ko gre za pogodbeni dogovor o plačilu kupnine pred prenosom lastninske pravice na nepremičnini, nastane za dolžnika neugodno stanje, saj zaradi upnikovega nesodelovanja ne more opraviti izpolnitve, še vedno pa obstoji njegova obveznost plačila pred izpolnitvijo nasprotne stranke. Zato pravni red zagotavlja dolžniku možnost, da izpolnitev namesto upniku opravi tako, da predmet izpolnitve (kupnino) položi pri sodišču. S tem bi prenehala obveznost kupca do prodajalcev in bi dospela obveznost prodajalcev za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Izplačilo denarne odškodnine ZVPSBNO ureja v 22. členu, vendar ne onemogoča kakšnega morebitnega drugačnega načina prenehanja obveznosti (na primer s plačilom na sodni depozit), ali vsaj delnega prenehanja obveznosti. Zato je potrebno upoštevati citirane splošne določbe o prenehanju obveznosti, določene v OZ.

Dolžnikova izpolnitev (prvotnemu upniku - odstopniku) pred obvestilom o odstopu terjatve je veljavna, z njo je dolžnik prost obveznosti, saj ni vedel za odstop.