207. člen SPZ

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Uveljavitev ločitvene pravice v stečajnem postopku ni nujna (potrebna) za zagotovitev enake obravnave vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Upnik lahko (ima pravno možnost) uveljaviti ločitveno pravico zunaj sodno tako, da po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico sam proda premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, in si iz kupnine poplača svojo terjatev, zavarovano s to ločitveno pravico. Skupna značilnost fiduciarnih zavarovanj je, da lahko upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti zunajsodno uveljavi (izvrši) prednostno poplačilno upravičenje ter da se fiduciarna zavarovanja v primeru insolventnosti dajalca zavarovanja zreducirajo (na strani prejemnika zavarovanja - fiduciarja) na takšen obseg pravne oblasti, kot ga poznamo pri zastavni pravici (ki zadošča potrebam zavarovanja). Tako se fiduciarju v primeru fiduciantovega stečaja ali prisilne poravnave priznava nekaj manj kot popolno imetništvo terjatev, in sicer le ločitvena pravica. Čeprav upnik prijavi terjatev in ločitveno pravico iz prvega odstavka 282. člena ZFPPIPP, ne izgubi pravice zunajsodno uveljaviti to ločitveno pravic

Zgodnejši fiduciarni upnik ima prednost pred kasnejšim izvršilnim upnikom tudi, ko gre za odstop/rubež bodočih terjatev. Ker je že s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje dolžnikova terjatev do dolžnikovega dolžnika prešla iz njegove premoženjske sfere v sfero cesionarja, se sklep o rubežu na te terjatve ni mogel nanašati.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se razvezni pogoj iz prvega odstavka 207. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) izpolni in v zavarovanje fiduciarno odstopljena terjatev preide nazaj na dolžnika tudi v primeru, če zavarovane terjatve ne plača njen dolžnik, temveč kdo drug (npr. porok ali druga oseba s pravnim interesom).

Pri anticipirani fiduciarni cesiji nastopijo učinki spremembe pripadnosti terjatev šele, ko terjatev nastane. Pomembno pa je, da za kasnejše učinke spremembe pripadnosti terjatve zadostuje že predhodni sklep zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Dodatni prenosni akt cesije ni potreben, ampak fiduciarno prenesene terjatve prehajajo v premoženje fiduciarja samodejno in takoj ko nastanejo. Glede na navedeno, so že s sklenitvijo cesijske pogodbe kot razpolagalnega pravnega posla izpolnjeni pogoji za kasnejše učinke prenosa terjatve. Zato s poznejšim rubežem iste bodoče terjatve v izvršilnem postopku, dolžnik ni izgubil svoje pretekle razpolagalne sposobnosti. Podobno stališče je sodna praksa že zavzela v primeru prisilne poravnave, da se prenos terjatev v zavarovanje, ki je imel podlago v anticipirani fiduciarni cesiji, nadaljuje v premoženje fiduciarja tudi po začetku prisilne poravnave. V primeru konkurence fiduciarja v razmerju do drugih upnikov fiducianta, ki so imetniki veljavnih zavarovanj s temi terjatvami, je odločilen čas nastanka zavarovanja, ki se določi po pravilih, s katerimi se rešujejo problemi večkratnih odstopov istih terjatev. V takšnem primeru ima nedvom

Pri anticipirani fiduciarni cesiji nastopijo učinki spremembe pripadnosti terjatev šele, ko terjatev nastane. Pomembno pa je, da za kasnejše učinke spremembe pripadnosti terjatve zadostuje že predhodni sklep zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Dodatni prenosni akt cesije ni potreben, ampak fiduciarno prenesene terjatve prehajajo v premoženje fiduciarja samodejno in takoj ko nastanejo. Glede na navedeno, so že s sklenitvijo cesijske pogodbe kot razpolagalnega pravnega posla izpolnjeni pogoji za kasnejše učinke prenosa terjatve. Zato s poznejšim rubežem iste bodoče terjatve v izvršilnem postopku, dolžnik ni izgubil svoje pretekle razpolagalne sposobnosti. Podobno stališče je sodna praksa že zavzela v primeru prisilne poravnave, da se prenos terjatev v zavarovanje, ki je imel podlago v anticipirani fiduciarni cesiji, nadaljuje v premoženje fiduciarja tudi po začetku prisilne poravnave. V primeru konkurence fiduciarja v razmerju do drugih upnikov fiducianta, ki so imetniki veljavnih zavarovanj s temi terjatvami, je odločilen čas nastanka zavarovanja, ki se določi po pravilih, s katerimi se rešujejo problemi večkratnih odstopov istih terjatev. V takšnem primeru ima nedvom

Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je izvršilni upnik, ki je izpodbijal terjatev drugega izvršilnega upnika, pasivno legitimiran pa izvršilni upnik, katerega terjatev je bila izpodbijana. Pritožba ima prav, da odločitev v pravdi, na katero je bil v skladu z 202. členom ZIZ napoten izvršilni upnik, veže vse stranke izvršilnega postopka, tako druge izvršilne upnike kakor tudi izvršilnega dolžnika. Vendar to ne pomeni, da ima ima izvršilni dolžnik v tej pravdi status nujnega sospornika, kot napačno sklepa pritožba, temveč ima status sosporniškega intervenienta. Glede na to, da ima sosporniški intervenient položaj stranke, in to celo položaj enotnega sospornika, je napačno naziranje sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa vložiti tožbo zoper izvršilnega dolžnika (tretjetoženca).

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo. Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., te najprej za t. i. "juridično sekundo" zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatva

Če sodišče v postopku po vložitvi ugovora tretjega s pravnomočno sodbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, na določen predmet ni dopustna, glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi (65. člen ZIZ). Če bi bila določena zgolj ustavitev izvršbe glede tega predmeta, bi takšna ureditev v skladu z dobrohotno razlago drugega odstavka 76. člena ZIZ še dopuščala možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih. V zakonu zapovedana razveljavitev sklepa o izvršbi glede tega predmeta pa nedvomno narekuje razveljavitev vseh do tedaj opravljenih izvršilnih dejanj na tem predmetu, tj. tudi sklepa o rubežu, kar pomeni, da bi izvršilni upnik v posledici izgubil zastavno pravico na terjatvi in vrstni red poplačila, ki ga je s sklepom o rubežu pridobil. Z razveljavitvijo sklepa o prenosu terjatve v izterjavo bi odpadla tudi pravna posledica, ki jo določa četrti odstavek 120. člena ZIZ, da dolžnikovi odstopi prenesene terjatve po prenosu v izterjavo nimajo pravnih učinkov na pravice, ki jih je upnik pridobil s prenosom, in bi torej nadaljni dolžnikovi prenosi iste terjatve imeli veljavne pravne učinke

V konkretnem primeru so predmet ločitvene pravice tožeče stranke terjatve, ki jih uveljavlja v tej pravdi. Dopustnost izvensodnega uveljavljanja ločitvenih pravic zaradi plačila terjatev, zavarovanih s temi pravicami (282. člen ZFPPIPP), v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožeči stranki kot ločitveni upnici svojih terjatev ni bilo treba uveljavljati v stečajem postopku nad A. d. o. o. Zato je toženka dolžna svoje obveznosti poravnati neposredno tožeči stranki in ne stečajnemu dolžniku (A. d. o. o.)

Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, ki neposredno učinkuje na premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima sklenitev takega posla takojšen učinek na prenos te premoženjske pravice s cedenta na cesionarja. začetek stečajnega postopka - plačilo računa - odstop terjatve (cesija) - izpolnitveni upravičenec

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je v okoliščinah konkretnega primera odločitev sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.877,24 EUR s pripadki tožeči stranki in ne stranski intervenientki na strani tožeče stranke kot fiduciarju, materialnopravno pravilna.

Ob upoštevanju konkretnih značilnosti pogodbenega razmerja je treba pogodbeno razmerje umestiti med bančne posle, pri katerih so bili vrednostni papirji dani zgolj v fiduciarno lastnino kot zavarovanje za vračilo kredita.

Po tretjem odstavku 207. člena SPZ pridobi v primeru, če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, terjatev tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena. Glede na to, da imata oba odstopa (v izterjavo in v zavarovanje) pravno naravo fiduciarne cesije, ni razloga, da to pravilo ne bi veljalo tudi v konkurenci odstopov terjatev v zavarovanje in v izterjavo. V konkurenci fiduciarne cesije in navadne cesije je treba uporabiti splošno pravilo iz 420. člena OZ, po katerem je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o prenosu terjatve.

Pogodba o zavarovanju (fiduciarna cesija) med tožečo stranko in X. je bila sklenjena v izvršljivem notarskem zapisu. O fiduciarni cesiji je bila tožena stranka obveščena 6. 6. 2012. Torej bi lahko tožena stranka od tega datuma dalje del terjatve (v višini 500.000,00 EUR), ki je bila na podlagi sodnih odločb prisojena X. iz naslova odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe, veljavno izpolnila le novemu upniku, to je tožeči stranki. S fiduciarno cesijo se je namreč spremenilo imetništvo terjatve. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je znesek odškodnine prisojene X. na podlagi sodbe VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 položila na sodni depozit in neutemeljeno določila za tožečo stranko izključujoče pogoje za poplačilo iz sodnega depozita, ravnala v nasprotju s pravili obligacijskega prava. Zato je podana protipravnost. Tožena stranka je bila odgovorna oziroma je nosila riziko za pravilno določitev pogojev za poplačilo upnikov iz sodnega depozita. Torej bi morala določiti takšne pogoje, da bi poplačilo prejeli upniki, ki so bili glede na veljavna pravna pravila upravičeni do poplačila.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidna vzročna zveza med obdolžencu očitanim preslepitvenim ravnanjem in nastankom škode za oškodovano banko, zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi zatrjuje nasprotno. Za nastanek velike premoženjske škode banki v obravnavanem primeru ni bilo odločilno, da v času storitve kaznivega dejanja ni prišlo do premika premoženja od banke do obdolženčeve družbe, kar v opisu kaznivega dejanja pogreša pritožnik, temveč je bilo odločilno, da banka ni mogla unovčiti zavarovanja kreditov v višini, ki jo je s podpisom specifikacij odprtih terjatev jamčil obdolženec. V opisu dejanja se ne zatrjuje, da je obdolženec preslepil oškodovano banko ob sklenitvi posla, torej ob podpisu kreditnih pogodb in pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, temveč se obdolžencu očita, da je to storil ob njihovem izvajanju s podpisom specifikacij odprtih terjatev, ki so prikazovale bistveno višji skupni znesek teh terjatev od resničnega. S tem je zavajal banko, da se lahko poplača iz terjatev danih v zavarovanje in ji prikril, da to ni mogoče, ker je skupni znesek odprtih terjatev bistveno nižji od s specifikacijami zatrjevanega zneska. V posledici takega njegovega ravnanja pa je

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Posledično ugotovitve glede vzročne zveze pravzaprav niti niso pomembne, saj je za obstoj odškodninske odgovornosti zahtevana kumulativna izpolnitev vseh njenih predpostavk. Glede obstoja pravnega nasledstva je izvedenec ugotovil: da družbi K., d. o. o., in M., d. o. o., ki sta nastali z oddelitvijo od prenosne družbe (L., d. o. o.) aktivno poslujeta (izvedenec je ugotovil tudi obseg prenesenega premoženja), medtem ko je bil za prenosno družbo vpisan začetek postopka za izbris iz sodnega registra brez likvidacije, ter da je bil glede na dostopne podatke ključni del dejavnosti prenosne družbe prenesen že ob oddelitvi tožeče stranke (K., d. o. o). Na podlagi izvedenčevih dejanskih ugotovitev je nato sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni sklep, da ta dejstva dokazujejo obstoj pravnega nasledstva tožeče stranke za obveznosti prenosne družbe. Protispisnost se po jasnem stališču sodne prakse nanaša zgolj na tehnično napako v povzemanju vsebine dokazov in ne na nasprotovanje dokazni oceni.

Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter vsaki izgubi ali slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti. Premoženje tožeče stranke je bilo s plačilom zavarovanj, nakazanih na račun prve tožene stranke, nedvomno zmanjšano. Za to premoženjsko vrednost, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, pa se je povečalo premoženje pridobitelja - prve tožene stranke. Ne glede na to, da je dolg tožnice do prve tožene stranke obstajal še naprej in se je s poplačili na račun zavarovanj zmanjšal, to ne pomeni, da tožena stranka na račun pridobitve premoženjske koristi, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, ni bila obogatena. Neupravičena pridobitev ne nastane le s povečanjem premoženja, ampak lahko obstoji tudi v njegovi ohranitvi ali v obravnavanem primeru s pokrivanjem dolga. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo pobotni ugovor prve tožene stranke v višini 619.388,65 EUR, saj je ugotovilo, da je stečajno sodišče prvi toženi stranki že priznalo terjatev pod pogojem, če bo v tem postopku ugodeno zahtevku tožeče stranke za plačilo 508.533,88 EUR. Z ugoditvijo zahtevku tožeče stranke v tem postopku se je izpolnil pogoj, pod