208. člen SPZ

Začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo. Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., te najprej za t. i. "juridično sekundo" zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatva

Pobotanje ni učinkovalo glede dela vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR s pripadki. Tožeča stranka je zahtevala, naj sodišče naloži toženi stranki, da cedirano terjatev v zavarovanje plača stranski intervenientki. To pomeni, da mora sodišče upoštevati, da zavarovana terjatev ob njeni zapadlosti ni bila plačana. Ko je tako, je glede vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR izpolnjen zakonski dejanski stan iz 208. člena SPZ.

V konkretnem primeru so predmet ločitvene pravice tožeče stranke terjatve, ki jih uveljavlja v tej pravdi. Dopustnost izvensodnega uveljavljanja ločitvenih pravic zaradi plačila terjatev, zavarovanih s temi pravicami (282. člen ZFPPIPP), v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožeči stranki kot ločitveni upnici svojih terjatev ni bilo treba uveljavljati v stečajem postopku nad A. d. o. o. Zato je toženka dolžna svoje obveznosti poravnati neposredno tožeči stranki in ne stečajnemu dolžniku (A. d. o. o.)

V tej zvezi ne gre slediti pritožbenemu stališču oz. povzemanju stališča teorije, da ima enak učinek kot notarski zapis tudi naznanilo fiduciarnega odstopa dolžniku odstopljene terjatve (naznanilo zastave naj bi prav tako zagotavljalo "gotov datum"). Zakonsko besedilo je v tem delu jasno: v primeru plačilne nesposobnosti cedenta ima cesionar ločitveno pravico samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa. Namen te določbe o najstrožji obličnosti je preprečitev morebitnih zlorab in zaščita drugih fiduciantovih upnikov1. Glede na navedeno nobena dodatna razlaga oz. dodajanje/rahljanje zahtevanih pogojev za pridobitev ločitvene pravice ni dopustno. Glede na dejstvo, da so bile predmetne terjatve predhodno v izvršilnem postopku zarubljene, kar sta očitno vedeli tudi tožnica in drugi stranski intervenient, ko sta dne 20. 6. 2017 sklepali Sporazum o odstopu terjatev v notarskem zapisu (nasprotnega pritožnica niti ne trdi, očitno zgolj zmotno meni, da zaradi nepravnomočnosti sklep o rubežu še ni učinkoval), je presoja sodišča prve stopnje, da je ta sporazum zaradi nasprotovanja določbi prvega odstavka 107. člena ZIZ, v delu, v katerem so

Pogodba o zavarovanju (fiduciarna cesija) med tožečo stranko in X. je bila sklenjena v izvršljivem notarskem zapisu. O fiduciarni cesiji je bila tožena stranka obveščena 6. 6. 2012. Torej bi lahko tožena stranka od tega datuma dalje del terjatve (v višini 500.000,00 EUR), ki je bila na podlagi sodnih odločb prisojena X. iz naslova odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe, veljavno izpolnila le novemu upniku, to je tožeči stranki. S fiduciarno cesijo se je namreč spremenilo imetništvo terjatve. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je znesek odškodnine prisojene X. na podlagi sodbe VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 položila na sodni depozit in neutemeljeno določila za tožečo stranko izključujoče pogoje za poplačilo iz sodnega depozita, ravnala v nasprotju s pravili obligacijskega prava. Zato je podana protipravnost. Tožena stranka je bila odgovorna oziroma je nosila riziko za pravilno določitev pogojev za poplačilo upnikov iz sodnega depozita. Torej bi morala določiti takšne pogoje, da bi poplačilo prejeli upniki, ki so bili glede na veljavna pravna pravila upravičeni do poplačila.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidna vzročna zveza med obdolžencu očitanim preslepitvenim ravnanjem in nastankom škode za oškodovano banko, zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi zatrjuje nasprotno. Za nastanek velike premoženjske škode banki v obravnavanem primeru ni bilo odločilno, da v času storitve kaznivega dejanja ni prišlo do premika premoženja od banke do obdolženčeve družbe, kar v opisu kaznivega dejanja pogreša pritožnik, temveč je bilo odločilno, da banka ni mogla unovčiti zavarovanja kreditov v višini, ki jo je s podpisom specifikacij odprtih terjatev jamčil obdolženec. V opisu dejanja se ne zatrjuje, da je obdolženec preslepil oškodovano banko ob sklenitvi posla, torej ob podpisu kreditnih pogodb in pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, temveč se obdolžencu očita, da je to storil ob njihovem izvajanju s podpisom specifikacij odprtih terjatev, ki so prikazovale bistveno višji skupni znesek teh terjatev od resničnega. S tem je zavajal banko, da se lahko poplača iz terjatev danih v zavarovanje in ji prikril, da to ni mogoče, ker je skupni znesek odprtih terjatev bistveno nižji od s specifikacijami zatrjevanega zneska. V posledici takega njegovega ravnanja pa je

Glede vodstvenih kontrol sodišče prve stopnje ni trdilo, da bi bile te nepotrebne. Poudarilo pa je (in le to je pomembno za odločitev), da je tožena stranka zahtevke Z. že pregledala in jo obvestila o upravičenem znesku ter datumih plačila. Res na predloženih dokumentih ni podpisa vodstva Agencije. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo stališče tožene stranke, da naj bi bilo to pomembno v zvezi z obstojem terjatve. Tožena stranka namreč v ničemer ni navajala, da naj bi bilo s priznanimi zneski karkoli narobe, podpis naj bi ji preprečevali le izdani predhodni odredbi. Predhodni odredbi v ničemer nista prepovedovali Agenciji podpisa navedenih dokumentov (gre za rekapitulacijo izplačil), v katerih je navedeno, kolikšna izplačila na podlagi zahtevkov Z. Agencija priznava. Predhodni odredbi sta le prepovedali izplačilo Z. in rubež te terjatve v korist upnikov iz predhodnih odredb. Ob odsotnosti kakršnihkoli navedb, zakaj naj zneski, ki jih je Agencija v teh dokumentih že priznala kot pravilne, ne bi bili pravilni, so tako pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja odstopljene terjatve.

Pri odgovoru na vprašanje kdo ima prednost pri poplačilu odstopljene terjatve ali tožeča stranka, ki ima terjatev zavarovano z ločitveno pravico, ki jo lahko uveljavi zunaj sodno ali upnik, ki je ločitveno pravico pridobil v postopku izvršbe, je potrebno upoštevati posebna pravila določena v ZFPPIPP. Po teh pa na ločitveno pravico, ki jo je pridobila tožeča stranka začetek stečaja nima vpliva in je tožeči stranki ni treba prijavljati v stečajni postopek, temveč jo lahko uveljavi zunaj sodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico medtem, ko na ločitveno pravico pridobljeno v izvršilnem postopku začetek stečajnega postopka ne vpliva le v primeru, če je upnik v postopku izvršbe pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če je bila do začetka stečajnega postopka v izvršilnem postopku opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, sicer je treba ločitveno pravico uveljavljati v stečajnem postopku.

Kadar se prevzemnik terjatve odloči, da terjatev in ločitveno pravico (vseeno) prijavi v stečajnem postopku, in torej plačilo terjatve uveljavlja sodno, s tem dejanjem izrazi voljo za to, da postane odstopljena terjatev del posebne stečajne mase in da se izterja po pravilih stečajnega postopka. Za zahtevek za plačilo terjatve, ki je predmet fiduciarne cesije, je podana (materialna) aktivna legitimacija tožeče stranke (ki je v stečaju in je fiduciant).

V konkretnem primeru je družba I. d. d. toženi stranki s Pogodbo (med drugim) odstopila vse bodoče terjatve do svojega dolžnika K. d. o. o., ki jih bo pridobila v zvezi z izvajanjem pogodbe št. IG-1-2008 z dne 12. 8. 2008. Takšna opredelitev bodočih terjatev pa dosega standard določljivosti (v Pogodbi je izrecno opredeljen pravni posel, iz katerega bodo nastale odstopljene terjatve, kot oseba odstopnikovega dolžnika), zato so ji bile veljavno odstopljene v zavarovanje.

Pri fiduciarni cesiji oziroma pri odstopu terjatve v zavarovanje gre za dve terjatvi. Prva je terjatev cesionarja do cedenta, ki se zavaruje (t.i. zavarovana terjatev), druga pa je terjatev cedenta do tretje osebe. Fiduciarni upnik z odstopom terjatve pridobi polno pravico na terjatvi in z njo lahko razpolaga.

Kolikor učinkuje prenos denarne terjatve, izvirajoče iz gospodarske pogodbe kljub pogodbeno dogovorjeni prepovedi prenosa, učinkuje tudi prenos terjatve v zavarovanje kljub takšni prepovedi.

Dolžnik zastavljene terjatve, ki je bil obveščen o njenem odstopu, lahko svojo obveznost veljavno izpolni samo zastavnemu upniku, obstoj ali prenehanje zavarovane terjatve na to ne vpliva. Zastavni dolžnik (odstopnik) ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov proti dolžniku zastavljene terjatve.