209. člen SPZ

Uveljavitev ločitvene pravice v stečajnem postopku ni nujna (potrebna) za zagotovitev enake obravnave vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Upnik lahko (ima pravno možnost) uveljaviti ločitveno pravico zunaj sodno tako, da po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico sam proda premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, in si iz kupnine poplača svojo terjatev, zavarovano s to ločitveno pravico. Skupna značilnost fiduciarnih zavarovanj je, da lahko upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti zunajsodno uveljavi (izvrši) prednostno poplačilno upravičenje ter da se fiduciarna zavarovanja v primeru insolventnosti dajalca zavarovanja zreducirajo (na strani prejemnika zavarovanja - fiduciarja) na takšen obseg pravne oblasti, kot ga poznamo pri zastavni pravici (ki zadošča potrebam zavarovanja). Tako se fiduciarju v primeru fiduciantovega stečaja ali prisilne poravnave priznava nekaj manj kot popolno imetništvo terjatev, in sicer le ločitvena pravica. Čeprav upnik prijavi terjatev in ločitveno pravico iz prvega odstavka 282. člena ZFPPIPP, ne izgubi pravice zunajsodno uveljaviti to ločitveno pravic

Po splošnih pravilih ZFPPIPP lahko upnik uveljavlja svojo terjatev in ločitveno pravico, s katero je ta terjatev zavarovana, sodno, in sicer tako, da jo (pravočasno) prijavi v stečajnem postopku, kar izhaja iz načela koncentracije, ki je glede na 227. člen ZFPPIPP temeljno načelo stečajnega postopka. Posebna pravila o zunajsodni uveljavitvi ločitvene pravice iz 282. člena ZFPPIPP so izjema od splošnega načela, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev in ločitveno pravico (in to ne pogojno) in ne upravitelja obvestila o predmetni pravdi, vsled česar je upravitelj izterjal plačilo predmetne terjatve v stečajno maso, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka izbrala poplačilo terjatve v stečajnem postopku, zato nima (več) materialne aktivne legitimacije v predmetni pravdi.

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Če sodišče v postopku po vložitvi ugovora tretjega s pravnomočno sodbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, na določen predmet ni dopustna, glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi (65. člen ZIZ). Če bi bila določena zgolj ustavitev izvršbe glede tega predmeta, bi takšna ureditev v skladu z dobrohotno razlago drugega odstavka 76. člena ZIZ še dopuščala možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih. V zakonu zapovedana razveljavitev sklepa o izvršbi glede tega predmeta pa nedvomno narekuje razveljavitev vseh do tedaj opravljenih izvršilnih dejanj na tem predmetu, tj. tudi sklepa o rubežu, kar pomeni, da bi izvršilni upnik v posledici izgubil zastavno pravico na terjatvi in vrstni red poplačila, ki ga je s sklepom o rubežu pridobil. Z razveljavitvijo sklepa o prenosu terjatve v izterjavo bi odpadla tudi pravna posledica, ki jo določa četrti odstavek 120. člena ZIZ, da dolžnikovi odstopi prenesene terjatve po prenosu v izterjavo nimajo pravnih učinkov na pravice, ki jih je upnik pridobil s prenosom, in bi torej nadaljni dolžnikovi prenosi iste terjatve imeli veljavne pravne učinke

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi pravilno razlagalo drugi odstavek 209. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) na način, da notarski zapis sporazuma o fiduciarnem odstopu terjatev v zavarovanje ni potreben v primeru naznanitve fiduciarnega odstopa terjatev?

V konkretnem primeru so predmet ločitvene pravice tožeče stranke terjatve, ki jih uveljavlja v tej pravdi. Dopustnost izvensodnega uveljavljanja ločitvenih pravic zaradi plačila terjatev, zavarovanih s temi pravicami (282. člen ZFPPIPP), v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožeči stranki kot ločitveni upnici svojih terjatev ni bilo treba uveljavljati v stečajem postopku nad A. d. o. o. Zato je toženka dolžna svoje obveznosti poravnati neposredno tožeči stranki in ne stečajnemu dolžniku (A. d. o. o.)

Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, ki neposredno učinkuje na premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima sklenitev takega posla takojšen učinek na prenos te premoženjske pravice s cedenta na cesionarja. začetek stečajnega postopka - plačilo računa - odstop terjatve (cesija) - izpolnitveni upravičenec

Prevzemnik terjatve lahko prijavi terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku ali pa se sam zunajsodno poplača iz terjatve, ki je predmet te ločitvene pravice. Pri zunajsodni unovčitvi terjatve upošteva splošna pravila, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico. Kadar pa se prevzemnik terjatve odloči, da terjatev in ločitveno pravico (vseeno) prijavi v stečajnem postopku, in torej plačilo terjatve uveljavlja sodno, s tem dejanjem izrazi voljo za to, da postane odstopljena terjatev del posebne stečajne mase in da se izterja po pravilih stečajnega postopka. V primeru neplačevitosti se fiduciarna zavarovanja približajo zastavni pravici, zaradi česar terjatev po zakonu na dan začetka postopka insolventnosti preide nazaj v premoženje njenega odstopnika (in stečajnega dolžnika). Prevzemnik s tem izgubi pravice, ki jih je imel iz imetništva terjatve, torej pravico razpolagati s terjatvijo, ki je bila predmet zavarovanja, ostane pa mu po zakonu nastala ločitvena pravica in z njo povezano varstvo (prednost pred drugimi upniki dolžnika). Učinek ločitvene pravice pa je, da omogoča plačilo terjatve, ki je zavarovana z ločitveno pravico, iz posebne razdelitvene mase, torej

V tej zvezi ne gre slediti pritožbenemu stališču oz. povzemanju stališča teorije, da ima enak učinek kot notarski zapis tudi naznanilo fiduciarnega odstopa dolžniku odstopljene terjatve (naznanilo zastave naj bi prav tako zagotavljalo "gotov datum"). Zakonsko besedilo je v tem delu jasno: v primeru plačilne nesposobnosti cedenta ima cesionar ločitveno pravico samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa. Namen te določbe o najstrožji obličnosti je preprečitev morebitnih zlorab in zaščita drugih fiduciantovih upnikov1. Glede na navedeno nobena dodatna razlaga oz. dodajanje/rahljanje zahtevanih pogojev za pridobitev ločitvene pravice ni dopustno. Glede na dejstvo, da so bile predmetne terjatve predhodno v izvršilnem postopku zarubljene, kar sta očitno vedeli tudi tožnica in drugi stranski intervenient, ko sta dne 20. 6. 2017 sklepali Sporazum o odstopu terjatev v notarskem zapisu (nasprotnega pritožnica niti ne trdi, očitno zgolj zmotno meni, da zaradi nepravnomočnosti sklep o rubežu še ni učinkoval), je presoja sodišča prve stopnje, da je ta sporazum zaradi nasprotovanja določbi prvega odstavka 107. člena ZIZ, v delu, v katerem so

Pogodba o zavarovanju (fiduciarna cesija) med tožečo stranko in X. je bila sklenjena v izvršljivem notarskem zapisu. O fiduciarni cesiji je bila tožena stranka obveščena 6. 6. 2012. Torej bi lahko tožena stranka od tega datuma dalje del terjatve (v višini 500.000,00 EUR), ki je bila na podlagi sodnih odločb prisojena X. iz naslova odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe, veljavno izpolnila le novemu upniku, to je tožeči stranki. S fiduciarno cesijo se je namreč spremenilo imetništvo terjatve. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je znesek odškodnine prisojene X. na podlagi sodbe VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 položila na sodni depozit in neutemeljeno določila za tožečo stranko izključujoče pogoje za poplačilo iz sodnega depozita, ravnala v nasprotju s pravili obligacijskega prava. Zato je podana protipravnost. Tožena stranka je bila odgovorna oziroma je nosila riziko za pravilno določitev pogojev za poplačilo upnikov iz sodnega depozita. Torej bi morala določiti takšne pogoje, da bi poplačilo prejeli upniki, ki so bili glede na veljavna pravna pravila upravičeni do poplačila.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidna vzročna zveza med obdolžencu očitanim preslepitvenim ravnanjem in nastankom škode za oškodovano banko, zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi zatrjuje nasprotno. Za nastanek velike premoženjske škode banki v obravnavanem primeru ni bilo odločilno, da v času storitve kaznivega dejanja ni prišlo do premika premoženja od banke do obdolženčeve družbe, kar v opisu kaznivega dejanja pogreša pritožnik, temveč je bilo odločilno, da banka ni mogla unovčiti zavarovanja kreditov v višini, ki jo je s podpisom specifikacij odprtih terjatev jamčil obdolženec. V opisu dejanja se ne zatrjuje, da je obdolženec preslepil oškodovano banko ob sklenitvi posla, torej ob podpisu kreditnih pogodb in pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, temveč se obdolžencu očita, da je to storil ob njihovem izvajanju s podpisom specifikacij odprtih terjatev, ki so prikazovale bistveno višji skupni znesek teh terjatev od resničnega. S tem je zavajal banko, da se lahko poplača iz terjatev danih v zavarovanje in ji prikril, da to ni mogoče, ker je skupni znesek odprtih terjatev bistveno nižji od s specifikacijami zatrjevanega zneska. V posledici takega njegovega ravnanja pa je

Pri odgovoru na vprašanje kdo ima prednost pri poplačilu odstopljene terjatve ali tožeča stranka, ki ima terjatev zavarovano z ločitveno pravico, ki jo lahko uveljavi zunaj sodno ali upnik, ki je ločitveno pravico pridobil v postopku izvršbe, je potrebno upoštevati posebna pravila določena v ZFPPIPP. Po teh pa na ločitveno pravico, ki jo je pridobila tožeča stranka začetek stečaja nima vpliva in je tožeči stranki ni treba prijavljati v stečajni postopek, temveč jo lahko uveljavi zunaj sodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico medtem, ko na ločitveno pravico pridobljeno v izvršilnem postopku začetek stečajnega postopka ne vpliva le v primeru, če je upnik v postopku izvršbe pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če je bila do začetka stečajnega postopka v izvršilnem postopku opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, sicer je treba ločitveno pravico uveljavljati v stečajnem postopku.

V stečaj je zašla tožeča stranka, ki je bila odstopnik terjatev v zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je S. d. d. prijavila pogojno terjatev in ločitveno pravico, ki ji je bila tudi v celoti priznana. Prevzemnik terjatve oziroma novi upnik ima v takšnem primeru zgolj ločitveno pravico na terjatvi. Terjatev lahko uveljavlja torej sam odstopnik. Ker terjatve, celo če je kdaj obstajala, ni več, je odločitev prvostopenjskega sodišča o v pobot uveljavljani terjatvi v vsakem primeru pravilna.

Za predmetni postopek je relevantno vprašanje vpliva prisilne poravnave nad fiduciantom na globalno fiduciarno cesijo in obstoj izvršilnega naslova za poplačilo terjatev do tožeče stranke. Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja odstopnika v premoženje prevzemnika kot upnika. Pri cesiji bodočih terjatev gre za vnaprej sklenjen sporazum o cesiji kot razpolagalnem poslu. Upnik, ki takšno pravico uveljavlja, je ločitveni upnik. Potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na zavarovane terjatve (1. točka prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP). V postopku zaradi insolventnosti je treba v skladu s 46. členom ZFPPIPP vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako. Glavni namen stečajnega postopka je enakomerno in hkratno poplačilo vseh upnikov iz stečajne mase. Namen prisilne poravnave pa je izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnika, ki zagotovi ugodnejše pogoje plačila upnikom, kot če bi bil začet stečajni postopek in nadaljevanje poslovanja dolžnika.

Po 206. členu SPZ ima fiduciar ob stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika, na fiduciarni preneseni premičnini ločitveno pravico. V skladu z namenom fiduciranih zavarovanj v takem primeru prevlada zastavno pravna komponenta, zato SPZ fiduciarja, v primeru stečaja fiducianta, obravnava kot zastavnega upnika. Stroški pravdnega postopka v zadevi I Pg 103/2017, začetega zaradi izterjave terjatev stečajnega dolžnika do P., d. d., v predlogu (spremembe) predračuna stroškov stečajnega postopka niso bili predvideni. Navedeno terja, da upravitelj sodišču v zvezi s predvidenimi stroški pravdnega postopka, najprej predlaga spremembo predračuna stroškov stečajnega postopka in se o soglasju za plačilo stroškov odloča šele tedaj in pod pogojem, da bo sodišče prve stopnje potrdilo spremembo predračuna stroškov, ki bo vseboval oceno celotnih stroškov navedenega pravdnega postopka.

S sklenitvijo pogodbe o globalni fiduciarni cesiji je družba G. razpolagala s svojimi točno določenimi bodočimi terjatvami. Z njimi je razpolagala že ob sklenitvi pogodbe, ko je še bila razpolagalno sposobna. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da so te terjatve, če so nastajale med postopkom prisilne poravnave nad cedentom G., na podlagi drugega odstavka 209. člena SPZ sicer prehajale sicer v premoženje cedenta, vendar obremenjene z ločitveno pravico cesionarja. Brez kvalitetnega zavarovanja ob trenutku sklenitve kreditne pogodbe družba G. (cedent) kredita ne bi dobila. Ni razumno pričakovati, da bi ji ga bila banka odobrila. Ker je kredit prejela istočasno, ko je kreditodajalcu dala zavarovanje, prejela pa ga je prav zaradi danega zavarovanja, je edino logično in pošteno, da bi tako stanje v NFP tudi predstavila. Globalna cesija je pretežno anticipirana (vnaprej dogovorjena) cesija, ki pridobi pravne učinke z nastankom konkretnih terjatev. Po uvedbi insolvenčnega postopka nad fiduciantom fiduciarju na fiduciarno prenesenih terjatvah ostane le ločitvena pavica. To izrecno izhaja iz drugega odstavka 209. člena SPZ. Da to velja tudi za terjatve, prenesene na podlagi pogodbe

Po začetku stečajnega postopka nad fiduciantom fiduciar ne more več zahtevati plačila neplačane terjatve od dolžnika, temveč to lahko stori le fiduciant. Res zakon ne določa izrecno, da morajo biti zahteve podizvajalcev pisne. Vendar pa mora podizvajalec naročniku dokazati, da ima pripoznano obveznost do podjemnika – glavnega izvajalca in da so ta dela, za katera podizvajalec zahteva plačilo, vključena v še neplačano začasno situacijo. Tega pa se ne da uspešno storiti ustno, če naj bo zahteva postavljena v skladu s 631. členom OZ. Višje sodišče verjame, da so se dogovorili, da bodo podizvajalci plačani iz tega, kar bo tožena stranka dolgovala X d. d. Vendar pa gre tu lahko le za načelen dogovor, ki je potreboval še izpeljavo – ali postavitev zahtevkov po 631. členu OZ skupaj z vso potrebno dokumentacijo ali pa sklenitev asignacijskih pogodb, s katerimi bi X d. d. naročil toženi stranki, da naj odprte terjatve namesto njemu plača podizvajalcem, skupaj z obvestilom toženi stranki o sklenjenih asignacijskih pogodbah. Pravica oziroma dolžnost preverjanja v primeru obvestila prevzemnika o odstopu terjatve lahko seže le do preverjanja, ali je taka pogodba sklenjena

Zunajsodna prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz 282. člena ZFPPIPP, se nanaša tudi na primere, ko se lahko uresničitev poplačilnega upravičenja doseže z izterjavo terjatve, ne le s prodajo predmeta.