VSL Sodba II Cp 1586/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 24.000.000 EUR odškodnine in objavo opravičila za vsak objavljen prispevek, v nasprotnem primeru pa plačila 240.000 EUR za vsako neobjavljeno opravičilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 4.759,83 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določila postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pravdne stranke ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, pooblaščenec tožene stranke pa ni imel pooblastila za zastopanje. V žigu pooblastila s 24. 6. 2016 ni navedeno, kateri odvetnik oziroma kateri odvetniki bodo toženo stranko zastopali pred sodiščem. Odvetnik C. G. ni imel pooblastila za zastopanje na naroku 8. 3. 2017. Nepojasnjeno je, kateri izmed odvetnikov je za toženo stranko sestavil in vložil odgovor na tožbo in pripravljalne vloge. Ta pravdna dejanja so bila vložena in opravljena brez pooblastilnega razmerja s strani tožene stranke, zato se šteje, da niso bila opravljena. Skladno z 282. členom ZPP sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Meni, da bi bilo v tej zadevi treba izdati zamudno sodbo.

Po določilu 105. člena ZPP morajo biti vloge razumljive in morajo obsegati vse kar je potrebno, da se lahko obravnavajo. Odgovor na tožbo in pripravljalne vloge na koncu vlog niso lastnoročno podpisane ne s strani tožene stranke ne s strani pooblaščenca, zato se šteje, da so te vloge nepopolne. Ker se pomanjkljivost ni sanirala, je nastopila posledica iz četrtega odstavka 108. člena ZPP, to je zavrženje vlog.

Sodišče je bilo v obravnavani zadevi pristransko. Tožeča stranka uveljavlja kršitev ustavne pravice do nepristranskosti sojenja. Isto sodišče na naslovu Tavčarjeva 9, Ljubljana odloča o vseh sporih tožnika zoper različne nasprotne stranke in vodi tudi kazenski postopek. Že iz tega razloga je izključeno, da bi sodišče in razpravljajoči sodniki odločali objektivno. Iz tega razloga je podan razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje okuženo z negativno percepcijo proti toženi (pravilno tožeči) stranki ter je pod vplivom močnih zunanjih faktorjev - medijev.

Napačno so opredeljeni stroški pravdnega postopka na podlagi 154. in 155. člena ZPP. Sodišče ni opredelilo, kateri stroški so bili potrebni za pravdo, niti ni presodilo, če je bil pooblaščenec upravičen za zastopanje.

Sodišče bi moralo tožečo stranko kot nevedno stranko oziroma pravnega laika opozoriti na pravice izhajajoče iz 12. člena ZPP. Tožeča stranka ni bila opozorjena na procesno pravico grajanja bistvenih kršitev pravil postopka iz 286b. člena ZPP ter v zvezi s kršitvijo nepristranskosti sodišča oziroma sojenja.

Sodba ima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je šlo za zlorabo pravic iz 39. člena Ustave. Tožeča stranka nasprotuje ugovoru pasivne legitimacije. Z vpogledom v spletno stran X, d.o.o., je jasno razvidno, da tožena stranka na televizijskem področju ustvarja nove trende z najbolj gledanima programoma X1 in X2 ter tematskimi televizijskimi programi Y, Y1 in Y2. Tožena stranka se hvali, da z izbranimi vsebinami, ki jih oglašuje, sledi željam in interesom gledalcev, zaradi česar usmerjajo ustvarjanje medijskih vsebin na zgoraj opredeljenih programih. Tožena stranka v programih ustvarja informativni program, določa vsebino in jo cenzurira, zaradi česar je prejela številne nagrade kot so Viktor, Trusted brand 13, najbolj zaupanja vredna osebnost v Sloveniji ... Hkrati tožena stranka ustvarja specializirane spletne strani in je mogoče spremljati programe X1 in X2 v digitalni tehniki. S programom X3 je tožena stranka postala najbolj obiskana spletna stran v Sloveniji.

Sodišče je dokazno oceno oprlo zgolj na trditve pravdnih strank brez ugotavljanja in raziskovanja resničnega dejanskega stanja v povezavi z ostalimi predlaganimi dokazi. Dokazni predlogi po zaslišanju strank, vpogled v novinarski kodeks, vpogled v spletno stran X in MOSS so pomembni dokazni predlogi, ki prispevajo k razjasnitvi dejanskega stanja. Za te dokaze je sodišče predhodno zavzelo stališče, da so nepotrebni, kar je zmotno. Dokaznega predloga ni dovoljeno zavrniti z vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče zgolj s tem, da je v obrazložitvi povzelo toženčeve navedbe, standardu obrazloženosti ni zadostilo. Zgolj pavšalna navedba, da so predlagani dokazi nepotrebni, ne zadošča. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Podane niso niti očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka po 8., 11. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je skrbna in logično prepričljiva, sodišča je pri njeni izdelavi sledilo metodološkim napotkom 8. člena ZPP.

6Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: tožena stranka ni izdajatelj medijev X2 in X1, v okviru katerih naj bi bile predvajane sporne vsebine, kot jih zatrjuje tožeča stranka. Izdajatelj medija X2 je X2, d.o.o., izdajatelj medija X1 pa je X1, d.o.o. Tožena stranka je gospodarska družba in ustanoviteljica oziroma 100 % lastnica obeh izdajateljev. Na tej dejanski podlagi je pravilen in zakonit zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni nosilka pravic in obveznosti po Zakonu o medijih (ZMed), saj ni niti medij, niti izdajatelj medija.

7Odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje nosita izdajatelj in odgovorni urednik, ki sta vpisana v razvid medijev. Na podlagi 12. člena ZMed mora zato izdajatelj pred začetkom izvajanja dejavnosti priglasiti medij pri ministrstvu. Izdajatelj mora v razvid medijev priglasiti tudi odgovorno osebo izdajatelja in odgovornega urednika. Kdo je izdajatelj in kdo odgovorni urednik, je razvidno iz razvida medijev. S tem so tudi določeni subjekti, ki so odgovorni za programsko vsebino medija. Zaključki prvostopenjskega sodišča temeljijo na izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče vpogledalo listinske dokaze v spisu ter spletno stran Ministrstva za kulturo v razvid medijev in spletno stran Agencije za komunikacijska omrežja in storitve - AKOS. Tožeča stranka v pritožbi prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je njene dokaze¹ zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno in za dokaze predhodno zavzela stališče, da so nepotrebni.

8Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagani dokaz za katerega misli, da ni pomemben za odločitev, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Prvostopenjsko sodišče je v 5. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, da je dokazni predlog za zaslišanje strank, z vpogledom v novinarski kodeks ter na spletno stran X in MOSS zavrnilo kot nepotreben, saj tožbeni zahtevek zaradi zgrešene pasivne legitimacije ni utemeljen. Iz razvida medijev je namreč razvidno, kdo je izdajatelj, odgovorna oseba in odgovorni urednik. Zatrjevana kršitev tako ni podana.

9Izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi tudi temeljno odgovornost za njeno izvajanje (drugi odstavek 9. člena ZMed). Iz povedanega izhaja, da je izdajatelj tisti, ki nosi odgovornost za programsko vsebino in njeno razširjanje. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da sta lastnik izdajatelja medija in izdajatelj medija dve ločeni pravni osebi in da izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Za objavljeno vsebino torej odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija (tožena stranka) pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija. Ravno zaradi različnih vplivov na medije je potrebna specialna zakonska ureditev, ki določa, da je izdajatelj medija tisti, ki vedno odgovarja za objavljene vsebine oziroma prispevke. Z vidika pasivne legitimacije je zato neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka prejema številne nagrade, kot so nagrada Viktor, Trusted brand 13 in da je mogoče programe X1 in X2 spremljati v digitalni tehniki. Pravna praksa višjih sodišč je v zvezi z vprašanjem, kdo nosi odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje, enotna, in sicer je to izdajatelj in ne lastnik medija².

10Tožnik zatrjuje, da mu je bila škoda storjena z objavo prispevka, torej s širjenjem programskih vsebin prek izdajatelja medija. V tožbi tudi zatrjuje, da je toženka delodajalka pri njej zaposlenih novinarjev in odgovornih urednikov, vendar v zvezi s tem ne poda trditvene podlage, ki bi dopuščala zaključek, da bi delavci tožene stranke povzročili škodo tožnici, saj iz njenih navedb izhaja, da ji je škoda nastala z objavo prispevkov.

11Pritožbeni očitek, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj sodba ne bi imela razlogov o tem, da so sporni prispevki neupravičeno razkrili tožnikovo zasebnost, ni utemeljen. Trditvena podlaga tožnika se nanaša na škodo nastalo z objavo prispevkov, sodišče pa je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Razlogi v zvezi s tem so v prvostopenjski sodbi navedeni in so jasni.

12Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da tožeče stranke ni zastopal tisti, ki bi jo bil po zakonu upravičen zastopati, zaradi česar sodišče ne bi smelo upoštevati odgovora na tožbo in bi moralo izdati zamudno sodbo. Pritožbeni očitki o zatrjevani absolutno bistveni kršitvi določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni, pritožbeno stališče, da tožene stranke ni zastopala oseba, ki jo je po zakonu upravičena zastopati in da sodišče ne bi smelo upoštevati odgovora na tožbo ter izdati zamudno sodbo, pa je napačno.

13Po določilu četrtega odstavka 87. člena ZPP se lahko za zastopanje pred sodiščem pooblasti odvetniška družba. Tožena stranka je za zastopanje pooblastila Odvetniško družbo G., o.p., d.o.o., K. Odvetniška družba G., o.p., d.o.o., je družba, za katero veljajo specialne določbe Zakona o odvetništvu (ZOdv). Dejavnost odvetniške družbe je opravljanje odvetniškega poklica (prvi odstavek 37. člena ZOdv). Pravica opravljati odvetniški poklic se pridobi z vpisom v imenik odvetnikov oziroma odvetnic, v katerega se vpisujejo tudi odvetniške družbe (tretji odstavek 1. člena ZOdv). Pri zastopanju strank lahko odvetnika nadomešča odvetnik iz iste odvetniške pisarne in v mejah zakona odvetniški kandidat ali odvetniški pripravnik, ki je pri njem zaposlen. Za tako nadomeščanje odvetnik ne potrebuje soglasja stranke (prvi odstavek 16. člena ZOdv). Toženo stranko je tako zastopala pooblaščena odvetniška družba, na naroku pa odvetnik C. G. Tožena stranka je bila pravilno zastopana v skladu z določili ZPP in ZOdv.

14Odgovor na tožbo je vložila tožena stranka pravočasno po pooblaščeni odvetniški družbi, ki je odgovor žigosala in podpisala (primerjaj odgovor na tožbo na list. št. 13, 14 in 15). Pritožbeni očitek, da odgovor na tožbo nima vseh potrebnih sestavin ter da ga ni vložila oseba, pooblaščena za zastopanje, zato ni utemeljen. Posledično tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče izdati zamudno sodbo. Prav tako imajo vse potrebne sestavine pripravljalne vloge, ki jih je vložila tožena stranka³, zato so pritožbeni očitki v zvezi s tem neutemeljeni. Tožena stranka je bila na ta način pravilno zastopana s strani pooblaščene odvetniške družbe, katere pooblastilo se nahaja v spisu pod prilogo B2.

15Kršitev načela pravne pomoči prava nevešči stranki pomeni relativno bistveno kršitev postopka in jo sodišče v pritožbenem postopku upošteva (le), če vpliva oz. je mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožnik očita, da ni bil opozorjen na pravico grajanja bistvenih kršitev iz 286.b člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov in v zvezi s kršitvijo nepristranskosti iz 66. in 70. člena ZPP.

16Po določilu 1. odst. 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožnik meni, da bi ga moralo sodišče opozoriti, naj uveljavlja kršitev določil postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Prvostopno sodišče je zavrnilo dokaze, ki jih je predlagal tožnik, kot nepotrebne, odločitev je obrazložilo in s tem ni storilo kršitve. Če bi pa sodnik menil, da obstaja razlog za izločitev po 70. člena ZPP, bi moral prenehati z delom v zadevi in to sporočiti predsedniku, ki bi odločil o izločitvi (71. člen ZPP), ne pa na to opozarjati stranko, kot predlaga pritožnik. V obravnavani zadevi je sodišče upoštevalo, da tožnik ni imel pooblaščenca in mu zagotovilo, da ga bo opozorilo, katera pravdna dejanja lahko opravi (glej list. št. 38 zapisnika z dne 8. 30. 2017).

17Pritožbena navedba, da je v obravnavanem primeru podan razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP, ni utemeljena. Po citiranem določilu sporoči okrajno ali okrožno sodišče višjemu sodišču, da sodišče zaradi izločitve sodnika ne more postopati, višje sodišče pa vrhovnemu sodišču, ki odloči, da naj postopa v zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja. V obravnavanem primeru nižje sodišče ni obvestilo višjega sodišča, da zaradi izločitve sodnika ne more postopati. Pritožbena navedba, da sodišče na naslovu Tavčarjeva 9, Ljubljana odloča o vseh sporih tožnika zoper različne nasprotne stranke, ni take narave, da bi omogočalo uporabo citiranega določila.

18Če tožnik meni, da obstajajo razlogi za izločitev sodnika (70. člen ZPP) lahko zahteva njegovo izločitev. To mora zahtevati takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP). V skladu z določbo 67. člena ZPP lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako postopek lažje opravil, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Tožnik ni postavil predloga, v katerem bi uveljavljal razloge iz 67. člena ZPP. Pritožbena navedba, da je tožnik udeležen v večih postopkih, ki se vodijo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pa sama po sebi ne utemeljuje izločitve oziroma določitve drugega stvarno pristojnega sodišča.

19Pritožbeni očitek, da so napačno opredeljeni stroški pravdnega postopka, je pavšalen. Pritožnik konkretno ne navede, v katerem delu naj bi bila stroškovna odločitev napačna. Pritožbeni očitek, da sodišče ni opredelilo, kateri stroški so bili potrebni za pravdo, pa ni utemeljen. Iz 14. točke obrazložitve sodbe izhaja, katere stroške je prvostopenjsko sodišče priznalo in kateri stroški so bili za pravdo potrebni. O tem, da je bil pooblaščenec upravičen za zastopanje in posledično do stroškov, izhaja iz obrazložitve.

20Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

¹ Dokazni predlog po zaslišanju strank, vpogled v novinarski kodeks, vpogled na spletno stran X in MOSS.
² Primerjaj odločbe II Cp 3906/2009 z 2. 6. 2010, II Cp 210/2012 s 1. 8. 2012, II Cp 1118/2009 z 21. 10. 2009.
³ Pripravljalni vlogi na list. št. 28-29 in 33-34 sta opremljeni z žigom odvetniške družbe in sta podpisani.