282. člen ZPP

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je lahko veljaven del sicer neveljavne pogodbe, pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje (zadostnega) soglasja volj pogodbenih strank in ne za vprašanje obličnosti. Prerekanje trditev nasprotne stranke mora biti določno in obrazloženo. Zgolj navedbe, kot jih je podal toženec: "da prereka vse terjatve domnevno neporavnanih vplačil v rezervni stanovanjski sklad, stroške upravljanja, vzdrževanja ter obratovanja večstanovanjske hiše, ki jih tožeča stranka iz naslova zemljiškoknjižne lastnice dveh stanovanj izterjuje", ne zadostijo standardu obrazloženih trditev, s katerimi bi na ravni konkretnosti prerekal trditve tožnika, da je bil dolžan plačati stroške, izhajajoče iz predloženih računov, v vtoževani višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z navzočnostjo pooblaščenca, ki lahko opravlja vsa procesna dejanja, ki jih je na podlagi prvega odstavka 279.c člena ZPP na pripravljalnem naroku potrebno opraviti, je zadoščeno zakonski zahtevi po strankini navzočnosti. Če se stranka, na zahtevo sodišča po osebni navzočnosti na pripravljalnem naroku iz šestega odstavka 279.c člena ZPP,

Pravica do izjave, ki vključuje pravico do sodelovanja v postopku in do kontradiktornosti, je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku. Toženki je bila zagotovljena s pravilnim vročanjem vseh sodnih pisanj in vabil ter z upoštevanjem določb ZPP o poteku glavne obravnave (281. in 282. člen), ki jo je ob izpolnjenem pogoju pravilne vročitve mogoče opraviti v odsotnosti stranke. Stranke, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, namreč ni mogoče prisiliti k izpovedbi (262. člen ZPP). Posledica nesodelovanja stranke na naroku pa je tudi v tem, da se ne more sklicevati na kršitev pravice do izjave zaradi opustitve njenega zaslišanja.

Po tem, ko se sodišče odloči, da bo izdalo sodbo na podlagi stanja spisa, do nadaljevanja glavne obravnave na naroku ne pride, saj se šteje, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev. To pomeni, da ne pride do nadaljnjega poteka obravnave, na kateri bi se nadalje obravnavali predlogi strank, njihove dejanske navedbe in dokazi in do nadaljnjega izvajanja dokazov. Sodba na podlagi stanja spisa se izda v pisnem postopku na podlagi procesnega gradiva, ki je v spisu zbrano do odločitve o izdaji sodbe na podlagi stanja spisa. Ker se pri izdaji sodbe na podlagi stanja spisa šteje, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno za odločitev, nadaljnje izvajanje dokazov, ki do trenutka odločitve o izdaji sodbe na podlagi stanja spisa še niso bili izvedeni, ni potrebno. To velja tudi v primeru, ko je sodišče na narok povabilo priče. Če do odločitve sodišča o izdaji sodbe na podlagi stanja spisa priče še niso bile zaslišane, njihovo zaslišanje več ni potrebno.

Najpomembnejši del postopka, v katerem se izraža načelo kontradiktornosti, je glavna obravnava. To mora sodišče voditi tako, da je strankama zagotovljena polna možnost, da se izjavita. Nujen pogoj za uveljavljanje pravice do izjavljanja je zato t.i. pravica do informacije. Najpomembnejši procesni institut, ki zagotavlja pravico do informacije, pa je vročanje vlog in vabil. Pri prodaji premoženja v stečajnem postopku pa je ne glede na splošna pravila o načinu uveljavljanja predkupne pravice, mogoče uveljaviti zakonito predkupno pravico ali pogodbeno predkupno pravico, vpisano v zemljiško knjigo ali drugo javno evidenco le na način, ki je predpisan v 347. členu ZFPPIPP, saj sicer predkupna pravica preneha. Varstvo upravičenja tako ni zagotovljeno imetniku pogodbene predkupne pravice, ki ni vpisana v zemljiško knjigo ali drug javni register. Kot izhaja iz nespornih navedb pravdnih strank iz postopka pred sodiščem prve stopnje, predkupna pravica, ki je bila dogovorjena z najemno pogodbo, ni bila vpisana v zemljiško knjigo, zato že iz tega razloga ni mogoče očitati, da javna dražba ni potekala skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP, prav tako tudi ne kakršn

Iz povzetih razlogov, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema, izhaja, da toženka svojega oziroma izostanka svoje zakonite zastopnice v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP, iz katerega izhaja, da lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva, zaradi česar je vabljenemu onemogočen prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, pri čemer mora biti opravičilu predloženo ustrezno zdravniško potrdilo, ni ustrezno opravičila. Iz pravočasnega opravičila toženke z dne 6. 11. 2023 (e - sporočilo) sicer izhaja, da zakonite zastopnice ne bo, ker je odsotna, ni pa naveden razlog zatrjevane nenačrtovane in nepredvidene odsotnosti, ki bi jo onemogočal prihod na sodišče oziroma sodelovanje na naroku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala delo razmeščanja palet, ko so bile te zataknjene, opravljati dva delavca. Pravilno je zaključilo, da je bilo pričakovano, da delo opravlja en delavec. Tako se je delo tudi običajno opravljalo. Glede na dolžnost delodajalca, da zagotovi varen delovni proces v skladu s 5. členom ZVZD-1, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da njena (krivdna) odgovornost ne bi bila podana. Neutemeljeno tudi poudarja, da vse palete niso bile zataknjene, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik razmeščal zataknjeno paleto, torej pri delu, ki bi ga morala opravljati dva delavca. Delo je opravljal sam, kar je bilo po pričakovanjih toženke, običajno. V tem je njeno protipravno ravnanje; torej da dela ni organizirala na pravilen način, kar je vodilo do poškodbe. Od delavca, ki delo opravlja na običajen (s strani delodajalca predviden) način, se ne more zahtevati, da dela drugače oziroma da v nasprotju z uveljavljeno prakso prosi za pomoč sodelavca, ki sicer opravlja drugo delo. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uv

Elektronsko sporočilo je poslala priča in ne stranka, priča pa ne more predlagati vrnitve v prejšnje stanje, saj ima to možnost le stranka. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju skladno z navodili višjega sodišča razpisalo narok za izvedbo dokazov, na katerega je pravilno vabilo tako toženko kot z njene strani predlagani priči. Skladno s sklepom višjega sodišča je torej sodišče prve stopnje opravilo pravdno dejanje, na katero je opozorilo višje sodišče in s tem dalo toženki možnost za izvedbo tudi z njene strani predlaganih dokazov, ki pa je toženka ni izkoristila, saj na razpisani narok ni pristopila ne toženka ne nobena od njenih prič. Prvi pogoj, izostanek stranke s kasnejšega naroka (za katerega upravičenih okoliščin ni izkazala), je torej bil izpolnjen, prav tako drugi pogoj, da je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, tožnica pa je svoje dokazne predloge umaknila in predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, sodišče z izdajo take sodbe ni kršilo določb ZPP.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Ne v prošnji za predložitev naroka ne v naknadno predloženem zdravniškem opravičilu ni bilo navedb, da bi se zdravstveno stanje tožnice nenadno poslabšalo tako, da bi ji to onemogočilo prihod na narok. V skladu z ustaljeno in enotno sodno prakso je lahko zdravstveno stanje stranke upravičen razlog za zamudo roka ali dejanja le, če je nenadno in nepredvidljivo. Bolezen sama po sebi ni opravičljiv razlog za neudeležbo na naroku. Velja nasprotno: bolezen načeloma ni opravičljiv razlog za preložitev naroka, saj pravica do sodnega varstva ene stranke ne more biti odvisna od zdravstvenega stanja nasprotne stranke. Bolezen je opravičljiv razlog za preložitev naroka le, če je v razmerju do razpisanega naroka nenadna in nepredvidljiva.

Na dan predvidenega naroka ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil zakonito zavrnjen vstop v prostore sodišča in s tem onemogočen pristop na narok. Tako ni mogoče šteti, da je bil narok preložen po krivdi tožnika, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni šlo za naključje, ki bi se primerilo njemu, da bi bila podana podlaga, določena v prvem odstavku 156. člena ZPP za povrnitev separatnih stroškov toženki.

Sodišče prve stopnje je zaradi materialno pravno zmotnega prepričanja, da tožnik ni postavil zadostne trditvene podlage in da ni predložil ustreznih dokazov za svoj tožbeni zahtevek, zmotno štelo, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno in da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Glede na to, da je v obravnavanem primeru pripravljalnemu naroku sledil prvi narok in je sodišče oba naroka opravilo, je materialnopravno zmotno uporabilo določilo tretjega odstavka 156. člena ZPP in določilo 2. točke tarifne številke 21 OT; odvetnik do posebne nagrade za opravljen pripravljalni narok, kateremu je sledil prvi narok za glavno obravnavo, ni upravičen.

Pooblaščenka tožnika je dovolj kmalu prejela vabilo za glavno obravnavo, zato bi svoj dopust lahko prilagodila razpisani glavni obravnavi. Potrdilo, ki ga je predložil sodišču tožnik, ni takšno, kot ga predpisuje 80.a člen ZZVZZ, zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Če je sodišče kot dokaz uporabilo določeno listino, bi moralo stranki seznaniti, da bo listina uporabljena kot dokaz, in jima dati možnost, da se o listini predhodno izjavita.

Tarif. št. 43 se uporablja le za storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Samostojna storitev v tem kontekstu pomeni tisto storitev, ki ne predstavlja opravila, ki je del zastopanja v nekem sodnem postopku (za katerega pa je že predpisana ustrezna tarifa). Ker je prejem odločbe in obvestilo stranki opravilo, ki sodi v okvir zastopanja v pravdnem postopku, ne gre za samostojno opravilo in ni mogoče uporabiti tarif. št. 43.

Predlog se zavrne.

Zgolj zato, ker se tožeča stranka naroka za glavno obravnavo brez opravičila ni udeležila, sodišče v zakonu (ZPP) nima podlage za zavrnitev njenih dokaznih predlogov. Zgolj v primeru, da bi na kakem od prejšnjih narokov že izvedlo dokaze (takega naroka ni bilo, saj je bil opravljen le narok z dne 3.7.2022) in bi bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno, bi lahko odločilo glede na stanje spisa (primerjaj drugi odstavek 282. člena ZPP). Izostanek z naroka ima lahko stroškovne posledice (primerjaj npr. prvi odstavek 282. člena in 156. člen ZPP), ne pa tudi takih posledic za predlagane dokaze. Tožeča stranka res ne nasprotuje dejstvu, da je bilo vozilo vrnjeno, vendar pa bi do neupravičene pridobitve lahko prišlo le, če bi leasingodajalec tožeči stranki tudi že poplačal vse, tudi negativno vrednost. Zavarovalnica pa zavarovancu ne more odreči izplačila zavarovalnine oziroma povračila škode, četudi bi se lahko poplačal tudi od zavarovalca. Zavarovanec je tisti, ki ima pravico izbrati, od koga bo zahteval izplačilo škode, edino on je tudi oseba, ki sme zahtevati izplačilo zavarovalnine ali odškodnine. Le če bi zavarovalnica dokazala, da je leasingodajalcu leasingojemalec pop

Stranka, ki na pripravljalni narok ne pride, izgubi pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom materialno pravo pravilno uporabilo.

Pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo sta dve ločeni procesni opravili sodišča, ki se glede na določila ZPP lahko opravita ločeno, ali pa ob izpolnjenih pogojih po petem odstavku 279.c člena ZPP ena za drugo. Tudi če pripravljalnemu naroku takoj sledi prvi narok za glavno obravnavo, pripravljalni narok s tem ne izgubi samostojnosti procesnega opravila, ampak je to v korist hitrosti in ekonomičnosti postopka.

Toženec na narok ni pristopil, niti ni sodišču poslal nobenega opravičila ali prošnje za preložitev naroka. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem ravnalo pravilno, ko je narok kljub temu opravilo.

V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v sestavi katere so sodelovali specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist kirurg. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 20. 2. 2021 izhaja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 12. 12. 2019 ni prišlo do izgube delazmožnosti, je pa tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in je še vedno zmožen opravljati delo s stvarnimi in časovno razbremenitvijo s tem, da je izkazana možnost sanitarij v bližini. Kontrolni pregled pa je potreben v mesecu juniju 2022. Sodišče je na naroku tudi zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.

Po določbi prej veljavnega tretjega odstavka 282. člena ZPP je veljala domneva, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride nobena stranka, šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa natančno povzelo potek postopka ter pravilno utemeljilo odločitev o tem, da tožnikova odsotnost ni bila opravičljiva. Tožnik se je namreč vsakič po prejemu vabila na poravnalni narok in prvi narok skliceval na nujno službeno odsotnost v tujini, pri tem pa kljub večkratnim pozivom prvostopenjskega sodišča, naj predloži ustrezna dokazila, tega ni storil. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da tudi morebitna dalj časa trajajoča službena odsotnost, če bi jo tožnik izkazal, ne predstavlja dogodka, ki ga ni mogoče vnaprej predvideti in z njim računati.