66. člen ZPP

Okoliščina, da je tožnik osebni znanec sodnika, ki odloča v zadevi v kontekstu delegacije pristojnosti, ni odločilna, saj bi kvečjemu lahko utemeljevala izločitev tega sodnika. Šele če bi bili izločeni vsi sodniki pristojnega sodišča, bi prišla v poštev nujna delegacija na podlagi 66. člena ZPP, ne pa delegacija na podlagi 67. člena ZPP. Okoliščina, da je tožnik svak predsednika sodišča, katerega organizacijska enota je sodišče, ki bi moralo v zadevi odločati, pa predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče, saj utegne povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja. Predsednik sodišča namreč v okviru svojih pristojnosti pomembno vpliva na položaj (tudi na kariero) vseh sodnikov pristojnega sodišča. Gre tudi za manjše sodišče in sodno okrožje, poleg tega pa gre za premoženjski spor med bivšima zunajzakonskima partnerjema.

Prenos pristojnosti zaradi naknadne spremembe prebivališča tožnice bi nasprotoval smislu določanja splošne krajevne pristojnosti po prebivališču toženca, pravzaprav pa niti ne bi prispeval k ekonomičnosti - povzročil bi le, da bi se na obravnave (namesto tožnice) moral voziti toženec. Navedbe o tem, s kom in kako naj bi bil toženec povezan, so posplošene, domnevne toženčeve izjave pa ne odražajo delovanja sodnikov pristojnega sodišča. Tožnica v svojem predlogu predvsem izraža nezadovoljstvo z dosedanjim vodenjem postopkov.

ZPP v 66. členu določa, da Vrhovno sodišče določi drugo stvarno pristojno sodišče, če zaradi izločitve sodnika (oziroma sodnikov) sodišče ne more postopati. Čeprav je rezultat posameznih ugoditev zahtevam strank oziroma sodnikov za izločitev tak(šen), da so izločeni vsi sodniki (obe sodnici) pravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Kamniku, predlog za prenos pristojnosti ni utemeljen. Pogoj za (nujno) delegacijo iz 66. člena ZPP namreč ni izpolnjen, saj sodnici pravdnega oddelka nista edini sodnici oziroma sodnika tega sodišča. Šele, ko bi bil izločen sleherni sodnik predložitvenega sodišča, bi bil podan razlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Predlog se sicer sklicuje tudi na to, da ostale tri sodnice, ki niso bile izločene, nimajo nobenih izkušenj z delom na civilnem in pravdnem področju, saj na podlagi letnega razporeda sodijo izključno na prekrškovnem in kazenskem področju. Vrhovno sodišče pa ocenjuje, da v konkretnem primeru tudi ni podan takšen drug tehten razlog, ki bi utemeljeval prenos pristojnosti. Gre zgolj za eno zadevo, sam prenos pristojnosti na drugo sodišče pa bi lahko (prav tako) povzročil zamudo oziroma podaljšal postopek.

Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku). Med druge tehtne razloge v smislu citirane zakonske določbe spada zahteva po nepristranskosti sodišča, v povezavi z zunanjim videzom nepristranskosti vseh sodnikov pristojnega sodišča do udeležencev postopka in do javnosti. Okoliščin, ki jih tožnik navaja, ni mogoče subsumirati pod standard "drugega tehtnega razloga". Navedbe tožnika, s katerimi utemeljuje svoj predlog, odražajo predvsem njegovo nestrinjanje z načinom vodenja postopka v zvezi s časovnimi okviri razpisovanja narokov v zadevi. Tosmerne trditve, v povezavi s posplošenimi navedbami o pristranskosti sodišča in nepotrebnim zavlačevanjem postopka, ki niti niso konkretizirane niti dokazno podprte, po mnenju Vrhovnega sodišča same po sebi ne utemeljujejo razumnega dvoma v nepristranskost sodišča.

Po oceni Vrhovnega sodišča zatrjevana pretekla zaposlitev razpravljajoče sodnice pri odvetniški družbi, ki zastopa nasprotnega udeleženca, ne predstavlja takšnega razloga, temveč gre kvečjemu za okoliščino, ki bi lahko utemeljevala sodničino izločitev. Predlagateljica v predlogu za delegacijo pristojnosti namreč ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi bil zaradi zatrjevane sodničine pretekle zaposlitve pri pooblaščencu nasprotnega udeleženca vzpostavljen kakršenkoli dvom o pravilnosti odločanja preostalih sodnikov Okrožnega sodišča v Kopru, s čimer bi utegnil biti prizadet videz nepristranskosti tega sodišča.

Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku). Med druge tehtne razloge v smislu citirane zakonske določbe spada zahteva po nepristranskosti sodišča, v povezavi z zunanjim videzom nepristranskosti vseh sodnikov pristojnega sodišča do udeležencev postopka in do javnosti. Okoliščin, ki jih toženec navaja, ni mogoče subsumirati pod standard "drugega tehtnega razloga". Navedbe toženca, s katerimi utemeljuje svoj predlog, odražajo predvsem njegovo nestrinjanje z načinom vodenja postopka v zvezi z vročanjem vlog strankam v postopku. Te trditve, v povezavi s posplošenimi navedbami o pristranskosti razpravljajoče sodnice same po sebi ne utemeljujejo razumnega dvoma v nepristranskost sodišča. Odpravi očitanih nepravilnosti so namenjeni drugi pravni instituti, predvsem redna in izredna pravna sredstva.

Podana kazenska ovadba ne preseže ravni morebitne suspektnosti tega sodnika in zatorej ostaja v sferi dvoma v njeno tako imenovano subjektivno nepristranskost, kar je lahko le razlog za izločitev (6. točka 70. člena ZPP) oziroma, če je izločeno tolikšno število sodnikov, da sodišče ne more postopati, za tako imenovano nujno delegacijo (66. člen ZPP). Zato ta ne more biti hkrati še „drug tehten razlog“ za delegacijo pristojnosti v pomenu določbe 67. člena ZPP.

Do položaja, ko na predložitvenem sodišču ni več sodnikov, ki tam glede na ožjo specializacijo rešujejo stečajne zadeve, je prišlo zaradi izločitve teh sodnikov iz razloga dvoma v njihovo nepristranskost, ker so bile zoper njih s strani stečajnih dolžnikov vložene kazenske ovadbe. Vendar upoštevati je treba, da pravila o specializaciji po posameznih pravnih področjih omogočajo z letnim razporedom vnaprej določeno dodeljevanje zadev (prim. 14. in 15. člen Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS), kar pa ne preprečuje možnosti izločitve sodnika zaradi izločitvenih ali odklonitvenih razlogov. Ker ZS niti kak drug zakon sodniških mest po posameznih pravnih področjih ne pozna, izločitev sodnikov, ki glede na ožjo specializacijo rešujejo stečajne zadeve, ni ovira, da zadeva ne bi bila dodeljena drugemu sodniku tega sodišča. Okoliščina, da je bila podana kazenska ovadba, sama zase ni tehtni razlog za delegacijo pristojnosti. Drugačno stališče bi popačilo vsebino instituta delegacije pristojnosti in bi omogočalo njegovo zlorabo.

Čeprav je rezultat posameznih ugoditev zahtevam strank, da so izločeni vsi sodniki pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Murski Soboti, predlog za prenos pristojnosti ni utemeljen. Pogoj za nujno delegacijo iz 66. člena ZPP namreč ni izpolnjen, saj sodniki pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Murski Soboti niso edini sodniki tega sodišča. Šele ko bi bil izločen sleherni sodnik predložitvenega sodišča, bi bil podan razlog za prenos pristojnosti na drugo krajevno pristojno sodišče.

Če zaradi izločitve sodnika sodišče ne more postopati, sporoči okrajno ali okrožno sodišče to višjemu sodišču, ki odloči, da naj postopa v zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja.

Predlog se zavrne.

17.9.2017 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E), ki je v četrtem odstavku 66. člena1 predpisal dodaten razlog, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja. Takšne novote so dopustne, če po presoji sodišča ne bi zavlekle reševanje spora.

Okoliščin, ki jih v svojem predlogu izpostavlja predlagateljica, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče uvrstiti med "druge tehtne razloge" v smislu 67. člena ZPP. Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika oziroma, če je izločeno tolikšno število sodnikov, da sodišče ne more postopati, tako imenovana nujna delegacija po 66. členu ZPP.

Okoliščin, ki jih v svojem predlogu izpostavljata toženca, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče uvrstiti med "druge tehtne razloge" v smislu 67. člena ZPP. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika oziroma, če je izločeno tolikšno število sodnikov, da sodišče ne more postopati, tako imenovana nujna delegacija po 66. členu ZPP. Njune navedbe, da naj bi jima bilo sodno osebje Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici nenaklonjeno, pa so premalo konkretizirane in dokazno nepodprte, zato ne morejo pomeniti utemeljenega razloga, ki bi pri razumnem posamezniku ter v očeh javnosti lahko vzbudil dvom o nepristranskosti sojenja v konkretni zadevi.

Ker so vse sodnice izločene, je predlog za nujno delegacijo utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ravnanje toženca kot stečajnega upravitelja presojalo po strožjih merilih, ki veljajo za dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika) in 98. - 101. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter ugotavljalo, ali so izkazane vse odškodninske predpostavke po prvem odstavku 131. člena OZ - to je škoda, protipravno ravnanje in vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, v zvezi s čemer je bilo dokazno breme na tožniku, medtem ko je na tožencu bilo dokazno breme, da dokaže, da za nastanek škode ni kriv.

Podatki spisa izkazujejo, da so odgovor na tožbo in vse toženčeve vloge podpisane pod navedbo toženca na prvi strani z žigom in podpisom pooblaščene odvetniške družbe, kar je skladno z obstoječo zakonodajo. V 105. členu ZPP je določeno, da morajo biti vloge podpisane, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Mesta, kjer se mora nahajati podpis, zakon ne določa. Sklep, s katerim je sodišče uvedlo stečaj naknadno najdenega premoženja izbrisane pravne osebe, je bil javno objavljen v obliki in besedilu, kot izhaja iz sklepa v prilogi A 1, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožnik o uvedbi stečaja in o vseh procesnih dejanjih v stečajnem postopku, za katere zakon določa, da so javno objavljena, ni bil obveščen. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP, ki določa zakonsko fikcijo o obveščenosti strank z vsebino, ki je javno objavljena. Določilo 12. člena ZPP ne pomeni, da je sodišče prve stopnje dolžno tekom postopka prava neuko stranko opozarjati prav na vsa procesna pravila. Nepoznavanja prava škoduje tudi strankam, ki niso pravni strokovnjaki in se mora stranka o osnovnih postopkovnih pravilih seznaniti sama.

Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe. Namen navedene zakonske določbe pa je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi stranke, katere pooblaščenec ni imel (veljavnega) pooblastila in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Za odpoved najemne pogodbe po 248. členu ZFPPIPP ni potrebno soglasje (stečajnega) sodišča.

Vrhovno sodišče je v zadnjem obdobju že večkrat pojasnilo, kakšna je ustavna vloga Vrhovnega sodišča in kakšen je temu ustrezajoč pristop strank do Vrhovnega sodišča. Prvič je to storilo v zadevi II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018. Revizija tožnika v obravnavani zadevi v nasprotju s tam izraženim stališčem ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, še več: v pretežnem delu se ne osredotoča niti na tista pravna vprašanja, ki so bila osrednjega pomena za odločitev v konkretni odškodninskopravni zadevi, marveč ponavlja nekatere očitno neutemeljene procesne očitke, na katere mu je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Prehodna procesna zakonodaja takšno revizijo sicer še dopušča. Zato jo je Vrhovno sodišče sicer obravnavalo, a na očitke le na kratko odgovorilo.

Toženec je solidarni porok pri leasing pogodbi med leasingodajalcem in leasingojemalcem, pri katerem je tudi bil direktor in edini družbenik. Taka pogodba ni pogodba potrošniškega prava. Kljub stečaju porok odgovarja za ves znesek svoje obveznosti (drugi odstavek 1022. člena OZ). V primeru, da toženec kot porok o stečaju ne bi bil obveščen, lahko uveljavlja škodo. Vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženec škode zaradi neprijave svoje terjatve v stečaj ne uveljavlja. Vsekakor pa je bil kot zakoniti zastopnik kreditojemalca in edini družbenik obveščen o stečaju svoje družbe. Tožeča stranka ni obvestila leasingojemalca in poroka o ugotavljanju vrednosti vozila, ki ga je nato v skladu s pogodbo prodala. Zato ima tožena stranka ugovore slabe prodaje oziroma višje vrednosti vozila.