67. člen ZPP

Ker gre pri odločanju o prošnji za brezplačno pravno pomoč za poseben upravni postopek (v katerem kot poseben upravni organ odloča bodisi predsednik okrožnega sodišča bodisi predsednik specializiranega sodišča oziroma po njunem pooblastilu drug sodnik, ki ima na tem sodišču položaj svetnika), ki se rešuje v okviru določb ZUP, in ne za sodni postopek, odločanje o predlogu predsednice sodišča prve stopnje za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča ne spada v sodno pristojnost. Zato je vrhovno sodišče ob smiselni uporabi prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZPP predlog zavrglo. Na področju odločanja o predlogu za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče v primeru dodelitve brezplačne pravne pomoči je prišlo do spremembe dosedanje sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS I Upr 1/2023 z dne 11. 5. 2023).

Zakonski pojem obstoja drugih tehtnih razlogov v sodni praksi največkrat napolnjujejo okoliščine, zaradi katerih bi bil lahko omajan videz nepristranskosti sodišča. Kadar je sodnik razpravljajočega sodišča stranka postopka, je običajno tak razlog podan. Njegova intenziteta pa nekoliko bledi, ko je stranka postopka zakonec sodnika ali tedaj, ko je sodnik sicer stranka, a ni zaposlen na istem sodišču, namreč na organizacijsko povezanem sodišču. Takšna organizacijska povezanost je običajno podana med okrajnim in okrožnim sodiščem, ki se pogosto nahajata tudi v isti stavbi. Eno izmed meril, ali pristojnost prenesti na drugo sodišče zaradi zagotavljanja videza nepristranskosti je v sodni praksi tudi velikost sodišča. Kadar je sodišče manjše, je videz nepristranskosti prej omajan, kot če gre za večje sodišče. Okrajno in Okrožno sodišče v Kranju ne spadata med manjši sodišči v državi.

Dejstvo, da je tožnica sodna zapisnikarica na pravdnem in nepravdnem oddelku pristojnega sodišča, ki je tudi sicer manjše sodišče, zato se vsi zaposleni dobro poznajo in so njihovi odnosi tesnejši, predstavlja tehten razlog, da v tem sporu ne odloča to sodišče. Tudi zaradi narave spora (pravda za ugotovitev obstoja služnosti) povezava tožnice s pristojnim sodiščem oziroma opisane okoliščine narekujejo prenos pristojnosti, saj so takšne, da bi bilo ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost tega sodišča nasploh kot tudi zaupanje nasprotne stranke v korektnost postopka in v nepristransko sojenje v konkretnem sporu.

Gre za pomembno kvalitativno prostorsko razliko v razdalji, ki utemeljuje prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.

Okoliščina, da je ena od strank zaposlena na sodišču, sama po sebi sicer prenosa pristojnosti še ne utemeljuje. Drugače je, ko je položaj na sodišču zaposlene stranke po naravi tak, da prihaja v stik z večino ali vsemi zaposlenimi in gre za občutljivo zadevo s področja družinskih razmerij.

Toženec ni izkazal zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo prenos pristojnosti. Ni izkazal, da bi bile njegove zdravstvene težave ali njihova intenziteta kakorkoli povezane s potovanji. Niti ni izkazal, da bi mu zaradi zdravstvenih težav bile svetovane kakšne omejitve v zvezi z gibanjem in potovanji.

Splošno izraženo stališče stranke, da naj bi imelo sodišče zaradi njenih predhodnih postopkov pred tem sodiščem o njej že izoblikovano mnenje, ne daje podlage za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Tudi nezadovoljstvo stranke s predhodnimi postopki, na katerem stranka gradi in utemeljuje svoje nezaupanje v sodišče, ne nudi podlage za obstoj razumno utemeljenega dvoma javnosti v objektivno nepristranskost sojenja.

Prenos pristojnosti je namenjen predvsem lažjemu in cenejšemu delu oziroma postopanju pristojnega sodišča (torej ekonomičnosti postopka) in ne večji ali manjši komoditeti strank. Za odločanje v tej zadevi je krajevno pristojno Višje sodišče v Mariboru. Zgolj okoliščina, da ima samo nasprotni udeleženec stalno prebivališče na območju Višjega sodišča v Ljubljani, ne pretehta v prid predlogu za prenos pristojnosti.

Upoštevajoč naravo spora, je zadeva vpisana prav v vpisnik, ki ga vodi sorodnica in tesna zaupnica ene od strank. Vodja vpisnika ima do podatkov neomejen dostop, z zadevo pa je že seznanjena in vanjo dodatno čustveno vpeta. Zaradi organizacije delovnega procesa (ki ga - ob dejstvu, da gre za manjše sodišče z manjšimi kadrovskimi viri - ni mogoče organizirat bistveno drugače) vpisničarka prihaja v domala dnevni stik s tamkajšnjimi sodniki. Čeprav delo opravlja na pravdnem oddelku, ne gre spregledati, da gre za manjše sodišče, v manjšem kraju, kjer so odnosi med vsemi zaposlenimi praviloma bolj intenzivni.

Tožnik konkretno izpostavlja dva sodnika pristojnega sodišča, izraža nestrinjanje z njunim delom in preteklima odločitvama. Preostanek tožnikovega predloga je le posplošena kritika, pospremljena z nezadovoljstvom in skepso pravilnosti ter nepristranskosti odločanja pristojnega sodišča. Konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na prav vse sodnike pristojnega sodišča, kot enega največjih sodišč v državi, tožnik ne ponudi.

Izpostavljenost in prepoznavnost tožene stranke v lokalnem okolju sama po sebi ne kaže na obstoj nevarnosti, da bi bila zaradi tega razloga lahko ogrožena nepristranskost odločanja. Konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale kakršnokoli povezanost oziroma vezi med pravdnimi strankami in (vsemi) sodniki pristojnega sodišča in s tem v javnosti vzbujale dvom v objektivno nepristransko sojenje, tožena stranka sploh ne navede.

Navedbe nasprotnega udeleženca, da predlagateljica "pozna vse sodnike iz Maribora", so preveč splošne in ne zadoščajo za presojo, da so prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni nepristranskega odločanja v tej zadevi. Medsebojne povezave med predlagateljico in (vsemi) sodniki pristojnega sodišča, ki bi narekovale delegacijo pristojnosti, bi morale biti z vidika objektivnega videza nepristranskosti dovolj izrazite, intenzivne in očitne. Nasprotni udeleženec konkretnih in utemeljenih razlogov, ki bi se nanašali na prav vse sodnike stvarno in krajevno pristojnega sodišča ter ki bi lahko pri razumem človeku oziroma v očeh javnosti ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja ustvarili upravičen dvom v nepristranskost sojenja, ne navede. Zgolj poznanstvo, še posebej službeno, samo po sebi (brez drugih, dodatnih okoliščin) ni razlog za dvom v nepristranskost sodišča.

Dolžnikovi očitki o protizakonitem in nepristranskem sojenju pristojnega sodišča v drugih postopkih pred pristojnim sodiščem, s katerimi dolžnik utemeljuje nezaupanje v pristojno sodišče, kažejo le na njegovo nezadovoljstvo s predhodnimi postopki, kar pa po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne more utemeljiti prenosa pristojnosti. Prav tako dejstvo, da je dolžnik vložil tožbo zoper RS zaradi domnevnega protizakonitega in pristranskega sojenja mariborskih sodišč, ne utemeljuje prenosa pristojnosti v vseh dolžnikovih postopkih pred pristojnim sodiščem, ampak le v tistem, v katerem bi isto sodišče presojalo o protipravnosti svojega ravnanja.

V obravnavani zadevi bi moralo pristojno sodišče ali nasprotna udeleženka za opravo procesnih dejanj premagati razdaljo 150 km v eno smer oziroma bi vožnja sodišča ali nasprotne udeleženke trajala najmanj 1 uro 51 minut v eno smer. Očitno tako je, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer nasprotna udeleženka trenutno biva, zato je smoter delegacije izpolnjen.

Na splošno izraženi pomisleki o zakonitosti delovanja države oziroma njenih organov, brez konkretizacije kakršnegakoli očitka, ki bi se nanašal na konkretno sodišče, niso utemeljen razlog za prenos pristojnosti. Za obstoj utemeljenega dvoma v nepristranskost sodišča tudi ne zadošča (posplošeno navedena in neizkazana) trditev o tem, da sodišče verjetno nima potrebne avtonomnosti in zmožnosti odločiti v zadevi zaradi morebitnih pritiskov in nedovoljenega vplivanja.

Dejstvo, da ena izmed strank (konkretno predlagateljica v nepravdnem postopku) opravlja funkcijo sodnice na sodečem sodišču, predstavlja drug tehten razlog, ki utemeljuje uporabo instituta delegacije pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.

Zgolj predvidevanje, da bo v sporu predlagan določen dokaz (npr. zaslišanje zdravnika, ki za sodišče izvaja storitve s področja medicine dela), glede katerega v tožbi tudi ni nobenih trditev, ne more biti razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča