12. člen ZMed-A

V obravnavani zadevi je predmet tožbe objava popravka v mediju. Gre za izraz ustavno varovane pravice do popravka, kot jo zagotavlja 40. člen Ustave RS. Njeno bistvo je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v mediju, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim, ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo. Temu načelu so prilagojena specialna postopkovna pravila, ki jih za obravnavani postopek predpisuje ZMed v členih 33 do 41. Ob različnih podatkih glede odgovornega urednika, na katere sta naletela tožnika, jima ob dvomu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ker sta zahtevo za objavo popravka naslovila na odgovorno urednico, ki je bila razvidna iz razvida medijev.

Oseba, ki pri svojem medijskem delovanju uporablja ime medija A. krši njegovo izključno pravico iz blagovne znamke, mu zakon omogoča, da zahteva prepoved kršenja te pravice v pravdnem postopku, medtem ko mu zahteve za izbris iz razvida medijev (na področju upravnega prava) tudi ZIL-1 ne zagotavlja. Tožnikov predlog za izbris medija A. iz razvida medijev po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, ker tožnik v vlogi ni uveljavljal svoje pravice ali pravne koristi s področja upravnega prava.

Če tožnik meni, da oseba, ki pri svojem medijskem delovanju uporablja ime medija Rock Maribor krši njegovo izključno pravico iz blagovne znamke, mu zakon omogoča, da zahteva prepoved kršenja te pravice v pravdnem postopku, medtem ko mu zahteve za izbris iz razvida medijev (na področju upravnega prava) ne zagotavlja. Glede na navedeno je pravilna odločitev toženke, da je potrebno tožnikov predlog za izbris medija Rock Maribor iz razvida medijev po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, ker tožnik v vlogi ni uveljavljal svoje pravice ali pravne koristi s področja upravnega prava. Toženka je pravilno zavrgla tudi predlog za obnovo postopka vpisa medija Rock Maribor, tožnik v postopku vpisa tega medija v razvid medijev ni bil stranka.

Predlog se zavrne.

Odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje nosita izdajatelj in odgovorni urednik, ki sta vpisana v razvid medijev. Kdo je izdajatelj in kdo odgovorni urednik, je razvidno iz razvida medijev. S tem so tudi določeni subjekti, ki so odgovorni za programsko vsebino medija. Izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi tudi temeljno odgovornost za njeno izvajanje (drugi odstavek 9. člena ZMed). Iz povedanega izhaja, da je izdajatelj tisti, ki nosi odgovornost za programsko vsebino in njeno razširjanje. Lastnik izdajatelja medija in izdajatelj medija sta dve ločeni pravni osebi, izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Za objavljeno vsebino torej odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija (tožena stranka) pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija. Ravno zaradi različnih vplivov na medije je potrebna specialna zakonska ureditev, ki določa, da je izdajatelj medija tisti, ki vedno odgovarja za objavljene vsebine oziroma prispevke. Če tožnik meni, da obstajajo razlogi za izločitev sodnika (70. člen ZPP) lahko zahteva njegovo izločitev. To mora zahtevati tak

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (1. odstavek 125. člena OZ). Do prenosa obveznosti iz „inter partes“ razmerij na tretje osebe lahko pride na temelju zakona ali soglasja vpletenih strank. Zmotno je pritožbeno stališče, da podlago obveznosti plačila nadomestila za vsak posamezen program predstavlja 1. odstavek 130. člena ZASP. Način izračunavanja nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije, se določi s tarifo (1. odstavek 156. člena ZASP), ki je vsebovana v skupnem sporazumu med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov (2. odstavek 156. člena ZASP).

Za objavljene vsebine odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija, pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija.

V postopku za objavo popravka zamudne sodbe ni mogoče izdati, saj je ZMed ne predvideva. V tovrstnih pravdah odgovorni urednik medija ni tožen kot navadna fizična oseba, temveč zaradi funkcije, ki jo opravlja. V primeru zamenjave osebe odgovornega urednika, je dopustna sprememba tožbe brez privolitve prvotnega in novega odgovornega urednika. Presojati je treba tudi kraj vročanja sodnih pisanj; vročanje se opravi na delovnem mestu oziroma sedežu uredništva oziroma na naslovu, ki je vpisan v razvid medijev, ne pa na njegovem zasebnem naslovu.

ZMed določa, da je pasivno legitimiran za tožbo za objavo popravka objavljenega besedila odgovorni urednik, ki je vpisan v razvid medijev (v razvid medijev je vpisano ime in priimek odgovornega urednika in sedež uredništva oz. odgovornega urednika, ne pa njegovo stalno prebivališče), zato je treba tožbo vročati na naslov sedeža odgovornega urednika.

Zahtevku za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravi je mogoče ugoditi zgolj v primeru, da je kršitev že nastopila in protipravno stanje še traja. Tudi ob najekstenzivnejšem tolmačenju določbe, ki jo zagovarja del pravne teorije, pa je zahtevi za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti moč ugoditi zgolj v primeru preteče nevarnosti, da bo do kršitve prišlo. Seznanitev javnosti z neresnično in žaljivo izjavo o drugem nujno protipravno posega v pravico te osebe do ugleda, saj se s takšno izjavo ne zagotavlja ne pozitivni, ne negativni vidik pravice do svobodnega izražanja.

Izdajatelj lahko dejavnost razširjanja radijskih programskih vsebin opravlja šele po pridobitvi dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti (izdaja radijskega programa brez dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti je sankcionirana kot prekršek). Pred pričetkom izvajanja dejavnosti pa mora priglasiti medij pri pristojnem ministrstvu zaradi vpisa v razvid medijev.