9. člen ZMed-A

Za vsebino programa, ki ga razširja medij, je po zakonu odgovoren njegov izdajatelj. Za objavljene vsebine zato odgovarja izdajatelj medija in ne njegov lastnik, četudi slednji vpliva na izdajatelja medija. Gre za posebno zakonsko ureditev. Ne glede na navedeno pa tudi za neposredno odgovornost novinarja analogno veljajo pravila, ki jih določa OZ tako za odgovornost delodajalca za delo delavca kot tudi za neposredno odgovornost delavca v takem primeru. Izdajatelj je tisti, ki mu pripadajo koristi iz opravljenega dela in je primarno odgovoren. Novinar opravlja delo zanj in je v razmerju do izdajatelja medija (oziroma odgovornega urednika) v podrejenem položaju. Oškodovanec lahko neposredno od novinarja, ki je pripravil sporni prispevek, zahteva povrnitev škode le, če je bila povzročena namenoma.

V konkretnem primeru upnika od dolžnika zahtevata, da mora prenehati z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov. Od njega torej zahtevata opustitev javnih objav z določeno vsebino (prvi odstavek 227. člena ZIZ). V skladu z ZMed nosita odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje izdajatelj medija (drugi odstavek 9. člena ZMed) ter odgovorni urednik (drugi in tretji odstavek 18. člena ZMed). Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa so spletni novičarski portali (D in E) skladno z 2. členom ZMed mediji. Dolžnik ni izdajatelj teh medijev. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se dolžniku zapove, da preneha z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov, saj iz navedenega izhaja, da dolžnik po določbah ZMed ni oseba, odgovorna javne objave. Enako velja za zahtevo, da mora dolžnik odstraniti podatke in informacije, ki so bile objavljene na E in D ter v drugih z dolžnikom povezanih medijih. Od dolžnika je mogoče zahtevati zgolj izpolnitev obveznosti, ki jih lahko on sam izpolni, ta pogoj pa pri zahtevi dolžniku za od

Sodišče ne sledi tožnici, ki meni, da ni odgovorna za nepoštene poslovne prakse v programski vsebini, ker zgolj oddaja termine na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju. ZMed in ZAvMS ji namreč nalagata obveznost nadzora nad nepoštenimi poslovnimi praksami v programski vsebini. Četudi ji take obveznosti zakonodajalec ni določil neposredno, pa jo določa kot odgovorno za zagotavljanje avdiovizualnih programskih vsebin, kar posledično pomeni tudi, da je dolžna izvajati nadzor nad zakonitostjo predvajanih programskih vsebin ter torej dopuščati le take vsebine, ki so v skladu z določbami ZVPNPP, ne glede na to, da zgolj oddaja termine in ne glede na njeno krivdo. Tak zaključek obenem pomeni, da je na tej podlagi izkazano njeno razmerje do potrošnikov - gledalcev.

Predlog se zavrne.

V zahtevi za sodno varstvo zaradi nepooblaščene objave avtorskega dela v mediju je pasivno legitimiran izdajatelj medija in ne lastnik medija. Gre za dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti.

Stališče sodišča prve stopnje, da kaže položaj zakonite zastopnice sindikata enačiti s položajem odgovornega urednika (za urejanje spletne strani), ki lahko kaskadno odgovarja namesto avtorja prispevka, pomeni nesprejemljivo širjenje cone kriminalnosti, hkrati pa kršitev načela določenosti materialnega kazenskega prava. Izhodiščna jezikovna razlaga 166. člena KZ-1 ne dopušča nobenega argumentacijskega prostora, da bi kot storilci kaznivih dejanj po tej zakonski določbi "smiselno" lahko nastopale tudi osebe, ki niso odgovorni uredniki ali namestniki.

Odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje nosita izdajatelj in odgovorni urednik, ki sta vpisana v razvid medijev. Kdo je izdajatelj in kdo odgovorni urednik, je razvidno iz razvida medijev. S tem so tudi določeni subjekti, ki so odgovorni za programsko vsebino medija. Izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi tudi temeljno odgovornost za njeno izvajanje (drugi odstavek 9. člena ZMed). Iz povedanega izhaja, da je izdajatelj tisti, ki nosi odgovornost za programsko vsebino in njeno razširjanje. Lastnik izdajatelja medija in izdajatelj medija sta dve ločeni pravni osebi, izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Za objavljeno vsebino torej odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija (tožena stranka) pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija. Ravno zaradi različnih vplivov na medije je potrebna specialna zakonska ureditev, ki določa, da je izdajatelj medija tisti, ki vedno odgovarja za objavljene vsebine oziroma prispevke. Če tožnik meni, da obstajajo razlogi za izločitev sodnika (70. člen ZPP) lahko zahteva njegovo izločitev. To mora zahtevati tak

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je kljub temu, da je bilo predlagano le zaslišanje tožnika, zaslišalo obe pravdni stranki. V 257. členu ZPP je predviden dokaz z zaslišanjem strank. Tudi načelo enakopravnega obravnavanja strank zahteva zaslišanje obeh strank.

Nobena od petih spornih izjav, objavljenih v prispevku, ni bila neresnična in tudi ne žaljiva.

Ob vložitvi tožbe zastaralni rok za škodo tudi v delu, ki se nanaša na prvi članek (31. 1. 2007), ni potekel (352. člen OZ). Glede na okoliščine tega primera ni neživljenjska ocena sodišča, da se vseh pet člankov presoja kot celoto, ne vsakega posebej, saj so med seboj povezani in gre za prvo objavo in nato nadaljevanje ene zgodbe o sporih med bivšima zakoncema pri dodelitvi mladoletne hčerke v varstvo enemu od staršev. Poleg tega je subjektivni triletni rok začel teči šele, ko je bil tožniku znan obseg njegove škode v obliki psihičnih bolečin in travm, ki pa so trajale dalj časa in ne le nekaj mesecev po objavi vsakega od spornih člankov. Prvotožena stranka odgovarja le za svoja ravnanja in ne za ravnanja drugih medijev, ki so tudi nedopustno posegli v tožnikove osebnostne pravice in mu povzročili škodo.

Drži sicer, da naslov članka vsebuje ostro kritiko, saj namiguje, da je prav tožnica tista, ki je ukradla navigacijsko napravo, vendar pa se mora naslov članka v konkretnem primeru presojati ob upoštevanju besedila podnaslova in celotnega teksta tega članka. Že podnaslov članka tako izloča možnost razlage, da je prav tožnica storila kaznivo dejanje tatvine, članek kot celota (zlasti s predstavitvijo stališča tožnice) pa pušča povprečnemu bralcu prostor za kritično oceno o tem, kaj se je z navigacijsko napravo dejansko dogajalo.

Tisti, ki nosi odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjenje, je izdajatelj medija in ne lastnik medija. Ker v pritožbenem postopku ni več spora o tem, da spornih prispevkov ni objavila tožena stranka, temveč izdajatelj medija, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zatrjevanega protipravnega ravnanja ni mogla storiti tožena stranka, niti pri njej zaposleni novinarji.

Tisti, ki nosi odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje, je izdajatelj in ne producent. Drži sicer, da lahko dejavnost izdajatelja obsega tudi ustvarjanje oziroma produkcijo programskih vsebin, vendar pa je v primeru, ko sta dejavnosti ločeni in ju opravljata različna subjekta, odgovornost vselej na osebi, ki je skladno z ZMed izdajatelj medija. Ob konfliktih javnega interesa in varovanja zasebnosti se srečujemo z vprašanjem sorazmernosti, torej tehtanjem, ali je bil poseg v zasebnost prizadetega sorazmeren z družbeno priznanim namenom medija. Pri tem je potrebno upoštevati, ali je bil cilj, h kateremu se teži, legitimen, ali so bila uporabljena sredstva pravno dopustna, ali so bila izbrana sredstva za dosego cilja primerna, uporabna in mogoča ter da so v poštev prihajajoča sredstva potrebna in niso zunaj vsakega razumnega razmerja do družbene in politične vrednosti cilja.

V primeru obstoja dejanskih stanov iz 1. odstavka 44. člena ZIL-1, katerih del je tožeča stranka zatrjevala, ima imetnik znamke proti drugemu imetniku znamke pravovarstveni zahtevek po 119. členu ZIL-1, to je tožbo na izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka. Tožeča stranka tožbe na izbris znamke iz registra ni vložila. Zato njenemu zahtevku na prepoved uporabe znaka TV Petelin za storitve, glede katerih je zavarovan z "znamko", ne da bi se istočasno zahteval izbris znamke iz registra (za razreda 35, 38), ni mogoče nuditi pravnega varstva. Potencialnega kršitvenega dejanja tudi sicer ne predstavlja že dejstvo produkcije samo, temveč uporaba znaka TV Petelin za produkcijo TV programa. V kolikor pa bi bilo trditve tožeče stranke o 24-urnem oddajanju programa z narodnozabavno glasbo moč razumeti kot trditve o nemožnosti razmejitve med produkcijo in oddajanjem programa, potem se s tožbenim zahtevkom po 47. členu ZIL-1, ki je naperjen le proti uporabi znaka (ne posega pa v vprašanje registracije znamke prve tožene stranke), tožeča stranka ni poslužila ustreznega varstva svojih pravic.