Medijsko pravo

Za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ne zadostuje vsaka prizadetost zaradi žaljivih objav, temveč mora oškodovanec izkazati duševne bolečine takšne intenzitete in trajanja, ki pomenijo pravno priznano nepremoženjsko škodo. Pri presoji obstoja duševnih bolečin je treba upoštevati oba prepletajoča se vidika osebnostne pravice – čast kot zavest o lastni vrednosti ter dobro ime oziroma ugled kot spoštovanje posameznika v družbi. Če objave niso povzročile okrnitve ugleda niti porušenja oškodovančevega duševnega ravnovesja, odškodninska odgovornost ni podana.

Tožbo za objavo popravka je treba vložiti proti izdajatelju.

Toženka ob hudih očitkih, ki jih v spornem članku usmerja zoper tožnika, ni opravila dolžnega razumnega obsega raziskovanja in ni na ustrezen način preverila, kaj pravzaprav tožniku očita kazenska ovadba, s katero niti ni razpolagala. Prav tako tožniku pred objavo članka ni dala možnosti odziva in obrambe, v članku pa je izpustila informacije, ki bi bile tožniku v korist. Hkrati je v članku vsebino ovadbe povzela napačno in neresnično in kaznivo dejanje, ki je bilo tožniku očitano, senzacionalistično prenapihnila. Prav tako ob povedanem toženka ni imela utemeljenega razloga, da bi verjela v resničnost dejstev, ki jih je podala v spornem članku. Ob tako nekorektnem poročanju je mogoč samo zaključek, da je bilo toženkino ravnanje protipravno in je kot tako nedopustno poseglo v tožnikove ustavnopravno varovane pravice do dostojanstva, časti in dobrega imena.

Groba, žaljiva prispodoba o tožnici, naperjena izključno v njeno osebo, njeno žaljenje in sramotitev, brez kakršnekoli povezave s temeljno razpravo in tožničinim delom, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni imela nobene realne podlage v njeni predhodni izjavi niti temeljni razpravi o družbeno pomembni temi. Tovrstnih zapisov ni dopustno širiti niti zoper absolutne javne osebe. Nedovoljene so vsakomur, tudi znanim javnim publicistom. Izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe, ne uživajo varstva pravice do svobode izražanja.

I. Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali Zakon o medijih v primerih, ko je obvestilo vsebinsko strukturirano in prepleteno tako, da ni mogoče razločiti, ali se posamične trditve nanašajo na pravno osebo ali na njenega zakonitega zastopnika, priznava pravni interes za objavo popravka obema subjektoma, tako da popravek lahko zahteva le eden od njiju ali pa morata pravna in fizična oseba vložiti ločeni, četudi vsebinsko enaki zahtevi za popravek? 2. Ali je pravna oseba upravičena zahtevati objavo popravka tudi glede navedb, ki so v obvestilu oblikovane kot očitki zoper njenega zakonitega zastopnika, kadar so ti očitki po svoji vsebini neločljivo povezani z dejavnostjo ali poslovanjem pravne osebe ter jih je bilo mogoče izvrševati izključno prek zakonitega zastopnika, tako da so navedbe na videz navzven usmerjene v fizično osebo, dejansko pa se navedbe nanašajo na pravno osebo? 3. Ali odklonitveni razlog po Zakonu o medijih, da zahtevani popravek ne sme biti nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša, pomeni, da je lahko popravek celo bistveno daljši, če vsebinski

Glede na samo vsebino pravice (dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti) in možnost njenega prenosa ter ob upoštevanju njene unovčljivosti gre za materialno pravico iz 162. člena ZIZ, na katero je možna izvršba na način, določen v 163. členu ZIZ. Pritožba se zmotno sklicuje na subsidiarno uporabo 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke navedejo dejstva in dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Res je, da 80. člen ZIZ ne vsebuje nobene določbe o prekluziji, vendar pa ta določba predstavlja le eno izmed materialno pravnih določb, ki določajo okoliščine, ki preprečujejo izvršbo. To z drugimi besedami pomeni, da okoliščino iz 80. člena ZIZ dolžnik lahko uveljavlja v ugovoru, saj navedeni člen ne pomeni posebnega samostojnega pravnega sredstva.

Glede na to, da je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče enkrat že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje in glede na to, da gre v obravnavani zadevi, kjer tožnik s tožbo, ki jo je vložil pred več kot letom in pol (in sicer 12.4.2025), uveljavlja pravico do objave popravka, takšna zadeva pa je nujna, na kar kažejo že kratki roki, določeni v ZMed, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je podan zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 354. člena ZPP. V skladu z navedeno določbo v izjemnih primerih sodišče druge stopnje ne razveljavi s sklepom sodbe prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo. Glede na to, da se sodišče pri odločanju o pravici do popravka ne ukvarja z resničnostjo ali neresničnostjo objavljenega, so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja, s katerimi poskuša toženec prepričati pritožbeno sodišče o resničnosti objavljenega. Res je, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da popravek ne sme biti vsebinsko pra

Tožeča stranka zahteva objavo popravka za drugo - to je fizično osebo, ki ni stranka tega postopka, in ne le zase. Na ta način je tožeča stranka oblikovala tožbeni zahtevek širše, kot sega domet njenega pravnega interesa. Pogoj aktivne legitimacije vsaj v tem delu zahtevka ni izpolnjen. Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu, temveč komentira način ravnanja avtorja in vsebino objave.

Temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka objavljenega obvestila je, da sta bila z njim prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed), v obravnavanem primeru torej podjetja A., d. o. o. Navedeno izhaja iz besedila 40. člena URS, ki pravico do popravka veže na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva (posameznika, organizacije ali organa). Ker gre za varstvo zasebnega interesa prizadetega subjekta in njegovih osebnostnih pravic (časti, dobrega imena, ugleda, zasebnosti ali dostojanstva), torej za močno osebnostno noto, lahko prizadeti zahteva objavo popravka zase, ne more pa tega zanj storiti kdo tretji. Popravek lahko prizadeti zahteva le zase, ne more pa ga zahtevati še za tretjega. Če se popravek le v delu besedila ne omejuje na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku, temveč komentira neustrezna ravnanja druge osebe, je podan odklonitveni razlog iz prvega odstavka 31. člena ZMed, kar narekuje zavrnitev zahtevka. Izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, med kolidirajočimi pravicami pa je treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen URS). Popravka zato tudi ni mogo

Če se po pravnomočni sodbi, s katero se nalaga objava popravka, zamenja odgovorni urednik medija, preide v sodbi ugotovljena dolžnost objave popravka na novega odgovornega urednika. Odgovorni urednik medija kot splošno pravilo odgovarja za vsako objavljeno informacijo. Če bi bila nova dolžnica res odgovorna zgolj za posamezne programske sklope, bi to moralo biti tudi navedeno v Razvidu medijev, saj se sicer pri avditoriju ustvarja napačen vtis oziroma dvom v to, za katere objavljene informacije odgovorna urednica odgovarja.

ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.

Prvostopenjsko sodišče je verjetnost resničnosti vsebine prispevkov (in posledično tudi posnetkov, ki so predstavljali "kronski vir" teh prispevkov) utemeljilo kar na njihovi vsebini, tako da je v obrazložitev sklepa preprosto vneslo navedbo novinarke iz posnetka, ki trdi, da resničnost dejstev potrjujejo tudi drugi viri informacij. Obširno povzemanje (citiranje) vsebine prispevkov ne zadošča za obrazložitev sodišča, da je novinarka opravila razumen obseg raziskovanja z uporabo kredibilnih virov, na podlagi katerega je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstev iz objavljenih prispevkov. Tožnica je argumentirano oporekala verodostojnosti informacij iz posnetkov in v tožbi izpostavila več okoliščin, s katerimi je bila novinarka pred objavo seznanjena in ki bi lahko zamajale avtoriteto navedenega vira informacij in vplivale na vprašanje, ali je novinarka v konkretnih okoliščinah primera sploh opravila razumen obseg raziskovanja. Sodišče prve stopnje bi se moralo podrobneje opredeliti do teh tožničinih navedb in pretehtati verjetnost trditev vsake stranke. V kolikor tehtanje verjetnosti trditev ene in druge stranke ne bi uspelo, pa bi sodišče moralo izvesti dokaze, k

Zakonska opredelitev popravka in predvideni odklonitveni razlogi upravičenca omejujejo z dveh, nasprotujočih si vidikov. Po eni strani mu nalagajo obrazloženost, vsebinski dialog z obvestilom in argumentirano razpravo, po drugi strani mu prepovedujejo preseganje (ne nujno enoznačno določljive) sporočilne vrednosti obvestila, pretirano dolžino, nesorazmernost, slogovno neustreznost (žaljivost). Iskanje prave mere ni vedno lahka naloga. V konkretnem primeru, ko je imela tožnica eno od osrednjih vlog v skoraj uro trajajoči, dinamični oddaji, v kateri so bili nanjo s strani različnih oseb naslovljeni številni, raznovrstni in hudi očitki, to velja toliko bolj. Drobnjakarsko osredotočanje na posamezne besede in besedne zveze, za kakršnega se zavzema toženka, bi tako že v metodološkem pristopu rušilo ravnotežje med pravico do objave popravka (40. člen Ustave) na eni ter pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) na drugi strani ter tehtnico nesorazmerno nagnilo v korist slednjih. Za uravnoteženje teh pravic v konkretnem primeru zadostuje že groba primerjava vsebine in trajanja obvestila ter vsebine in dolžine popravka, ki nedvomno po

Pravica do popravka je namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega (posameznika, pravne osebe, združenja), ki lahko v odzivu na objavljeno besedilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Z možnostjo objave popravka je posameznikov položaj nasproti medijem bolj uravnotežen, varovano je načelo enakosti orožij. Z navedeno pravico se varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka z zahtevanim in zgoraj povzetim popravkom omenjene trditve prikazala dejstva in okoliščine, s katerimi je spodbijala vsebinsko bistvo omenjene navedbe - opredelitev lastniške strukture podjetij kot hobotnice. Sporočilni pomen popravka te navedbe je jasen. Projektna podjetja s transparetnim lastništvom in jasnimi projekti nikakor niso hobotnica. Tudi s strani bank je zahtevana poslovna praksa, da se zaradi lažjega upravljanja s tveganji za tovrstne projekte uporablja projektna podjetja. Ne drži torej zaključek sodišča prve stopnje, da že pri zahtevani popravi prve trditvi obstoji odklonitveni razlog za njegovo popravo, določen v drugi

Predlog se zavrne.

Očitek storitve kaznivega dejanja je že sam po sebi objektivno žaljiv in tak očitek nikakor ne more biti vrednostna sodba. Ko gre za očitek kaznivega dejanja tudi ni mogoče govoriti, da je podana sorazmernost med toženčevo izjavo in posegom v tožnikove osebnostne pravice.

Tudi zahtevo novinarja za dostop do podatkov, ki se nahajajo v državnotožilskem spisu, je treba presojati po določbah tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Ta pa pravico tretje osebe do vpogleda v vsebino državnotožilskega spisa (med drugim) veže na izkazan pravni interes. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pojem "pravnega interesa" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 glede medijev oziroma novinarjev razlagati ustavnoskladno, in sicer na način, ki upošteva pomen pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. V skladu s tem je pravni interes mogoče priznati tudi novinarju, kadar je dostop do zahtevanih informacij bistven za uresničevanje njegove nadzorne vloge v javnem interesu. Novinar namreč pri dostopu do informacij javnega značaja ne zasleduje svojega osebnega pravnega interesa, pač pa te informacije potrebuje zaradi javnega interesa do obveščenosti. Že ob jezikovni razlagi besedne zveze "ne škoduje interesom postopka" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 ni mogoča drugačna razlaga, kot da mora za zavrnitev dostopa do podatkov iz tega razloga obstajati neposredna in konkretna nevarnost, d

Le tedaj, če je del popravka žaljiv ali če nasprotuje zakonu, je s tem že po logiki ureditve obremenjen celoten popravek, kajti ne odgovorni urednik ne sodišče ga ne sme spreminjati ali dopolnjevati (prvi odstavek 27. člena ZMed), žaljive ali protizakonite vsebine pa ne objaviti. Iste logike ni mogoče prezrcaliti tudi v odklonilni razlog zveznosti med popravkom in obvestilom. Tako prezrcaljenje bi vodilo v iskanje majhnih delov besedila (npr. veznih povedi, kontekstualnih vidikov, prepričevalnih prijemov), ki se sami zase v resnici ne nanašajo na obvestilo, čeprav v še razumni meri gradijo sporočilnost besedila kot celote.

Človekovo pravico iz 10. člena EKČP je mogoče varovati s tožbo v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena URS oziroma po 4. členu ZUS-1. Z 10. členom EKČP je varovano tudi zbiranje informacij s strani novinarjev kot bistven pripravljalni korak v novinarstvu ter neločljiv in zaščiten del svobode tiska. Ovire, postavljene s strani nosilcev oblasti z namenom oviranja dostopa do informacij, ki je v javnem interesu, so dopustne le pod pogoji iz drugega odstavka 10. člena EKČP, torej, če je omejitev določena z zakonom in zasleduje legitimen cilj ter je nujna v demokratični družbi. Glede na vsebino zahtevka (dostop do objektov in oseb, na podlagi česar bi sama neposredno zbrala oziroma preverila informacije) imata pritožnika prav, ko uveljavljata, da je ta vsebina bistveno drugačna od zahteve, da jima informacije posredujejo sami nosilci oblasti (v konkretnem primeru tožena stranka) kot njihovo lastno stališče. Za uresničitev te pravice v obravnavani zadevi pritožnika tudi ne potrebujeta posamičnega akta, ki bi to posebej odobril, temveč (zgolj) to, da ju pri uresničevanju te pravice ne bi nedopustno ovirala oziroma omejevala tožena stranka. Načeloma je mogoče zop

Svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.