16. člen ZOdv

Namesto stranke z interesom je kot njen substitut uvodni posvet s tožnico opravil odvetnik A. A. To pa pomeni, da je bil uvodni posvet opravljen in da je toženka zanj stranki z interesom upravičeno priznala tudi nagrado (tar. št. 39/1 (prva alineja) OT). Po določbah prvega odstvka 16. člena ZOdv namreč lahko pri zastopanju strank odvetnika nadomešča odvetnik iz iste odvetniške pisarne in v mejah zakona odvetniški kandidat ali odvetniški pripravnik, ki je pri njem zaposlen (substitucija). Za takšno nadomeščanje odvetnik ne potrebuje soglasja stranke.

Odvetniški kandidat v nobenem primeru ne more nastopati samostojno, ampak vedno le v imenu odvetnika, pri katerem je zaposlen. Če je prvo sodišče na naroku ugotovilo, da odvetnik D. D. še ni predložil pooblastila tožnice, bi glede na opisani dotedanji potek postopka moralo postopati po drugem odstavku 98. člena ZPP in od odvetnika D. D. zahtevati, da v določenem roku predloži pooblastilo tožnice ter da izkaže tožničino odobritev opravljenih procesnih dejanj.

Položaj, ko je obdolžencu dodeljena brezplačna pravna pomoč po ZBPP, je izenačen s položaji, ko si obdolženec zagovornika vzame sam - v teh primerih pa zakon nadomeščanje zagovornika, ki je odvetnik, po odvetniškem kandidatu izrecno dopušča (četrti odstavek 67. člena ZKP, enako tudi 16. člen v povezavi s 55. členom ZOdv).

Sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, glede na podatke kazenskega spisa pravilno povzelo pomembna dejstva oziroma procesne dogodke v zvezi s prošnjo zagovornika za preložitev glavne obravnave dne 25. 11. 2019, vendar je v nadaljevanju po presoji višjega sodišča zmotno zaključilo, da tako ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnik namenoma čakal na zadnji trenutek za obvestilo sodišču o svoji zadržanosti in da njegovo ravnanje več kot očitno kaže na zavlačevanje postopka. Ugotovljena predhodna procesna aktivnost odvetnika v postopku, do razpisanega naroka dne 25. 11. 2019, nato pa neudeležba na tem naroku, potem ko sodišče ni ugodilo njegovi prošnji za preložitev, ob navedenem pa še bolezensko stanje njegove tajnice, po presoji višjega sodišča ne dopuščajo zaključka, da je odvetnik z nepristopom na zadnji razpisani narok z zlorabo svojih procesnih pravic zavlačeval kazenski postopek. Ker je takšna dejanska ugotovitev pogoj za denarno kaznovanje odvetnika po 140. členu ZKP, ki pa v obravnavanem primeru ni podana, je višje sodišče pritožbi odvetnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti,

Upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje predstavljajo le tiste okoliščine, ki jih kljub izkazani skrbnosti ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti. V primeru odvetnika, ki je profesionalna oseba, je to treba razlagati še strožje. Dlje časa planirana odsotnost odvetnika, med katero je zamudil rok za odgovor na pritožbo, zato ne predstavlja upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Odvetnik ni edini, ki stranko (oškodovanca) lahko zastopa v postopku pred sodiščem. Že iz citirane določbe drugega odstavka 97. člena ZKP izhaja, da lahko v kazenskem postopku oškodovanec pooblasti tudi osebo, ki ni odvetnik oziroma odvetniški kandidat. Takšna ureditev je skladna tudi s V. poglavjem ZKP, ki med drugim ureja položaj oškodovanca. Ta sme na podlagi prvega odstavka 65. člena ZKP izvrševati svoje pravice v postopku tudi po pooblaščencu, pri čemer zakon oškodovanca ne omejuje pri izbiri svojega pooblaščenca. Bistveno je, da ima oškodovanec široke možnosti glede izbire pooblaščenca, kar pa ne pomeni, da je pooblaščenec v vsakem primeru upravičen do (odvetniške) nagrade. V kazenskem postopku si oškodovanec lahko za pooblaščenca vzame tudi osebo, ki ni odvetnik oziroma nima pravne izobrazbe, ne sme pa tak pooblaščenec opravljati svojih storitev proti plačilu, saj je tako imenovano zakotno pisaštvo prepovedano. S tem se prepreči odplačno opravljanje odvetniškega poklica tistim osebam (pooblaščencem), ki odvetniškega statusa nimajo, s čimer se ščiti tudi stranke pred zanje neugodnimi posledicami, ki bi jih imela (nekvalitetna) procesna dejanja njihovih nekvalificiranih poo

Obveščenost o kazenskih postopkih (in o davčnih dolžnikih) je v legitimnem interesu javnosti. Pri osebi, o kateri teče kazenski postopek, gre za osebo, ki je v zvezi s tem “relativno javna“ oseba. Sodišče prve stopnje bo moralo konkretno soočiti pravico tožene stranke iz 39. člena Ustave RS, da zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja s tožnikovo pravico do varstva časti in dobrega imena v konkretni in obrazloženi presoji, ali je bilo toženkino poročanje v spornih člankih usmerjeno v vprašanja, ki so predmet javnega interesa oziroma javne razprave in ni prešlo na osebno raven, torej odgovoriti na tožnikove trditve o zaničevalnem poročanju o neresničnih in nedokazanih dejstvih.

To pa pomeni, da če odvetniško storitev (pa četudi je predhodno dal navodila odvetnik) opravi zaposlena oseba v odvetniški pisarni, ki nima statusa odvetnika, odvetniškega kandidata ali odvetniškega pripravnika, odvetniška družba te storitve stranki (razen, če stranka s tem izrecno soglaša) ni upravičena zaračunati po odvetniški tarifi.

Na naroku v postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve je predpisano obvezno zastopanje po odvetniku.

Ker pritožnice ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami ZDZdr (zastopala jo je odvetniška pripravnica in ne odvetnik), je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr. Rok za pritožbo zoper razveljavitveni sklep v postopku po ZDZdr je tri dni.

Dolžnik je dovolj konkretizirano nasprotoval svoji obveznosti plačila odvetniških storitev upniku, ker te niso bile opravljene kvalitetno oziroma ker sploh niso bile opravljene, poleg tega pa je oporekal tudi višini izterjevane obveznosti. Ker zatrjevana ugovorna razloga predstavljata t.i. negativni dejstvi, dolžniku v zvezi z njima ni bilo treba predlagati oziroma predložiti nobenega dokaza.

Ob specialnih določbah 11. in 16. člena Zakona o odvetništvu, na katera se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, je predstavljal procesno podlago za odgovornost substituta tudi že v času spornega prvega naroka za glavno obravnavo v drugi pravdi veljavni ZPP (z vključeno novelo ZZP-B), ki je v 4. točki prvega odstavka 94. člena omogočal prenos pooblastil iz pooblaščenega odvetnika na drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja, s čimer je bilo vzpostavljeno pooblastilno razmerje med pooblastiteljem (pravdno stranko) in odvetnikom substitutom, ter posledično tudi njegovo neposredno odškodninsko odgovornost v razmerju do pooblastitelja. Materialno pravna podlaga za neposredno odškodninsko odgovornost odvetniškega substituta pa smiselno izhaja iz določbe 770. člena OZ, ki prevzemniku izvršitve naročila dopušča prenos izvršitve naročila na drugo osebo, torej zamenjavo osebe, ki je dolžna izvršiti obveznost iz naročila. Sodišče je v okviru materialnopravnega vodstva tožniku podelilo pravico do še ene pripravljalne vloge, v kateri bi lahko še pravočasno predlagal tudi dokaz s postavitvijo izvedenca, s čimer ga je nujno tudi odvezalo dolžnosti podajanja novih navedb in doka

Odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje nosita izdajatelj in odgovorni urednik, ki sta vpisana v razvid medijev. Kdo je izdajatelj in kdo odgovorni urednik, je razvidno iz razvida medijev. S tem so tudi določeni subjekti, ki so odgovorni za programsko vsebino medija. Izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi tudi temeljno odgovornost za njeno izvajanje (drugi odstavek 9. člena ZMed). Iz povedanega izhaja, da je izdajatelj tisti, ki nosi odgovornost za programsko vsebino in njeno razširjanje. Lastnik izdajatelja medija in izdajatelj medija sta dve ločeni pravni osebi, izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Za objavljeno vsebino torej odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija (tožena stranka) pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija. Ravno zaradi različnih vplivov na medije je potrebna specialna zakonska ureditev, ki določa, da je izdajatelj medija tisti, ki vedno odgovarja za objavljene vsebine oziroma prispevke. Če tožnik meni, da obstajajo razlogi za izločitev sodnika (70. člen ZPP) lahko zahteva njegovo izločitev. To mora zahtevati tak

Tožena stranka bi v konkretnem primeru morala upoštevati določbe 16. člena ZOdv, ki določa, da pri zastopanju strank lahko odvetnika nadomešča odvetnik iz iste odvetniške pisarne in v mejah zakona odvetniški kandidat oziroma odvetniški pripravnik, ki je pri njem zaposlen in za takšno nadomeščanje odvetnik ne potrebuje soglasja stranke. Ker je tožena stranka določbe 16. člena ZOdv prezrla in tožnikovemu substitutu ni omogočila zastopanja na spornem naroku ter posledično tožniku ni priznala nagrade in kilometrine za narok dne 26. 5. 2015, tožnik utemeljeno zahteva plačilo nagrade za pripravo na narok.

S tem, ko se je izjalovil namen pogodbenikov za sklenitev kupoprodajne pogodbe, je nastopila obveznost tožene stranke na vrnitev zemljišča tožeči stranki. Tudi če bi imel dogovor o uporabi, ki sta ga za izvedbo kupoprodajne pogodbe sklenili pravdni stranki samostojno obligacijskopravno veljavo, bi ga bilo mogoče šteti za prekarij, torej posebno vrsto posodbe, kjer je dovoljena uporaba do preklica. Prekarij pa omogoča tožeči stranki, da od tožene stranke kadarkoli zahteva vrnitev nepremičnine.

S ponovnim vročanjem pisanja, ki je bilo stranki že pravilno vročeno, rok za odgovor na tožbo ne začne teči znova oziroma na tak način ni mogoče podaljšati roka, ki ga skladno z 286.a členom ZPP določi sodišče za vložitev vloge. Možnost prenosa pooblastila za posamezna pravdna dejanja na drugega odvetnika (substitut) izhaja iz samega pooblastila za pravdo, ki ga da stranka pooblaščencu, razen če to možnost v pooblastilu izrecno izključi. Sodišče strank o zavrnitvi predloga za preložitev naroka sploh ni dolžno obveščati.

Sodišče ne more upoštevati sprememb v zdravstvenem stanju, nastalih po izdaji dokončne odločbe, ker bi si s tem neutemeljeno prisvojilo pristojnosti, ki jih ima tožena stranka. Če pride po izdaji dokončne odločbe tožene stranke do takih sprememb v zdravstvenem stanju, lahko zavarovanec (tožnik) ponovno predlaga začetek postopka za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Nagrada za dopis substitutu predstavlja potrebni strošek postopka pred sodiščem prve stopnje.

Vabilo za zaslišanje priče policistke je bilo vročeno (samo) zagovorniku, kar je v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZP-1, v skladu s katerim se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (po uveljavitvi ZP-1E), v zvezi s 1. odstavkom 88. člena ZUP, v skladu s katerim se, kadar ima stranka pooblaščenca, vroča njemu. V skladu s 4. odstavkom istega člena se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen pooblaščencu. V rednem sodnem postopku je sicer pri vročanju treba upoštevati tudi določbe ZP-1, če za posamezne vrste odločitev posebej določa, komu se pisanje vroča. Zakon tako izrecno določa, da se vabilo na zaslišanje ali narok vroči osebno obdolžencu (115. člen ZP-1), prav tako se vabilo za zaslišanje osebno vroči priči ali izvedencu (67. člen ZP-1 v zvezi s 119. členom ZKP), osebno obdolžencu se vročajo sodbe, kar pomeni, da vročitev odločbe samo zagovorniku obdolženca ne zadošča za pravilno vročitev. V primeru, če sodišče naroka ne prekliče, velja domneva, da prošnji za preložitev ni bilo ugodeno in se mora storilec oziroma zagovornik tega tudi udeležiti (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43/2

V lastni zadevi odvetnik nima pravice do povračila stroškov po odvetniški tarifi.