VSL Sklep I Cp 950/2019

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Iz trditev pravdnih strank izhaja, da sta pravdni stranki razvezana zakonca. Tožnica zahteva, da ji toženec plača 40 % od prejetih najemnin od oddajanja poslovnega prostora, ki je del skupnega premoženja pravdnih strank, za čas po razpadu življenjske skupnosti.¹ S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1684/2014 je bilo ugotovljeno, da je delež tožnice na skupnem premoženju 40/100, delež toženca pa 60/100. Med pravdnima strankama ni sporno, da poslovni prostor predstavlja skupno premoženje, čeprav je formalno last toženca v solastniškem deležu do 2/10, kar izhaja iz zemljiške knjige. Poslovi prostor toženec s solastnikoma oddaja v najem družbi A. d.o.o., zato jim družba plačuje najemnino. Toženec najemnine, ki jih prejema v višini solastniškega deleža, v celoti zadržuje zase in ni pripravljen izplačati tožnici dela teh najemnin. Med pravdnima strankama je v teku nepravdni postopek za delitev skupnega premoženja, ki je bil prekinjen, zaradi spora o obsegu skupnega premoženja. V pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja so sporne tudi najemnine pridobljene iz naslova oddajanja poslovnega prostora v času življenjske skupnosti pravdnih strank.

2Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje (še) zatrjevala, da je bil tožniku priznan višji delež na skupnem premoženju, zaradi njegovega prispevka k pridobitvi civilnih plodov iz naslova oddajanja poslovnega prostora. Civilni plodovi² oziroma najemnine po razpadu življenjske skupnosti niso skupno premoženje, so pa skupna lastnina pravdnih strank. Ključ delitve najemnin so pravnomočno določeni deleži pravdnih strank na skupnem premoženju, sodišče pa o tem dejstvu lahko odloči tudi kot o predhodnem vprašanju. Tožnica po razpadu življenjske skupnosti do plodov nima dostopa, ne more jih uživati in tudi ne ve, za kakšen namen jih toženec porablja. Če bi se plodovi lahko delili le ob delitvi skupnega premoženja, kot zatrjuje toženec, bi bila tožnica prikrajšana za uživanje teh plodov iz skupne stvari do delitve. Plodove prejema toženec v denarju, zato so plodovi deljivi. Z delitvijo, kot jo predlaga tožnica, ne bo prikrajšana nobena pravdna stranka, čeprav bo ob delitvi skupnega premoženja poslovni prostor dodeljen le eni od pravdnih strank. Šele od takrat dalje bo ta stranka upravičena do vseh bodočih najemnin. Toženec neupravičeno prejema in zadržuje najemnine zase. S tem tožnici onemogoča uživanje plodov skupne stvari in je obogaten za znesek, kolikor znaša delež tožnice na skupnem premoženju. Ni utemeljenega razloga, da bi bili plodovi skupnega premoženja po razvezi zakonske zveze izključno v posesti toženca. Tožnica do plodov nima dostopa, ne more jih uživati in tudi ne ve, za kakšen namen jih toženec porablja. Tožnica v okviru zastaralnega roka zahteva plačilo dela najemnin za preteklo obdobje, za čas od razpada življenjske skupnosti. Toženec je po prejemu predloga tožnice za delitev skupnega premoženja, svoj solastniški delež, kot je vpisan v zemljiški knjigi, odsvojil solastnikoma, ki sta njegova osebna prijatelja in družbenika. V prodajni pogodbi je bila določena kupnina v višini 368.000,00 EUR, znesek 300.000,00 EUR pa naj bi se pobotal s posojilom, ki ga posojilodajalca in posojilojemalec nista uspela izkazati, zato je tožnica ocenila, da gre za navidezno pogodbo in je zato pogodbo sodno izpodbijala. Tekom postopka sta kupca poslovni prostor obremenila s skupno hipoteko v višini 900.000,00 EUR zavarovane terjatve. Pravda se je končala z umikom tožbe, ker so toženci sklenili pogodbo o povratni prodaji, s katero je toženec znova pridobil solastniški delež na poslovnem prostoru.

3Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje (še) navajal, da bi tožnica morala sorazmerni del najemnin zahtevati od najemnika poslovnega prostora. S sodbo P 1684/2014 so bili določeni deleži na skupnem premoženju, ne pa na poslovnem prostoru, delitev skupnega premoženja pa ni bila opravljena. Tožnica je v nepravdnem postopku predlagala delitev skupnega premoženja, po njenem predlogu pa bi bil poslovni prostor dodeljen tožencu.³ Če bo poslovni prostor ob delitvi dodeljen tožencu, bo upravičen do vseh plodov in tožničin zahtevek ne bo utemeljen. Tožnica bo lahko zahtevala, da ji toženec plača najemnine, ko bo skupno premoženje razdeljeno. O zahtevku tožnice, kot ga uveljavlja v tem postopku, bi se moralo odločati v nepravdnem postopku. Plodovi so skupno premoženje. Parcialna delitev stvari iz skupnega premoženja v pravdnem postopku ni dopustna. Tudi življenjska skupnost je razpadla z razvezo zakonske zveze in ne pred razvezo zakonske zveze.

4Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da najemnine, ki so bile pridobljene z oddajanjem poslovnega prostora po razpadu zakonske zveze, spadajo v skupno premoženje. Pojasnilo je, da je skupno premoženje tudi premoženje, ki izvira iz premoženja, ki je bilo pridobljeno z delom v času zakonske zveze in se pri tem sklicevalo na načelo realne subrogacije. Tožnica s tožbenim zahtevkom, s katerim zahteva plačilo sorazmernega deleža prejetih najemnin, predlaga delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku. Sodna praksa dopušča delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, če so izkazane posebne okoliščine. Okoliščine, da se toženec upira delitvi skupnega premoženja, da tožnica ne prejema nobenih najemnin, ker vse prejema in zadržuje toženec, da je prikrajšana za uživanje plodov, pa niso relevantna dejstva, ki bi dopuščala delitev skupnega premoženja v pravdi.

5Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica zahteva delitev stvari oziroma delitev dela skupnega premoženja. Tožbeni zahtevek ne meri na delitev substance stvari, temveč na delitev plodov. Plodove, v konkretnem primeru najemnine, ki jih je plačal najemnik v času po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, tožnik zadržuje zase brez dogovora s tožnico. Toženec je s tem obogaten, zato je dolžan tožnici povrniti vrednost dosežene koristi, kot to določa 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica ne uveljavlja stvarnopravnega zahtevka. Po pravnomočnosti sodbe P 1684/2014, s katero so bili določeni deleži pravdnih strank na skupnem premoženju, ni nobenega razloga, da toženec prejema in zadržuje najemnine od oddajanja poslovnega prostora, ki je skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica je upravičena do 40 % deleža najemnin, ne glede na to, v kakšnem solastninskem deležu bo nepremičnina ob končni delitvi pripadla posamezni pravdni stranki oziroma če bo dodeljena v last tožencu. Pravdni stranki sta v neenakem položaju, ker toženec lahko uživa gospodarsko funkcijo skupne lastnine, tožnica pa ne. Z odločitvijo je sodišče poseglo v pravico tožnice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Nepravdno sodišče je vezano na odločitev pravdnega sodišča o obsegu skupnega premoženja, o katerem je bilo že odločeno. Tožnica novega ugotovitvenega zahtevka, da najemnine za obdobje po razpadu življenjske skupnosti predstavljajo skupno premoženje, ne bo mogla več postaviti, zaradi že razsojene stvari. Tožnica bo zato prikrajšana za delež na teh najemninah, ki ji sicer pripadajo. Sodišče bi moralo izdati ugotovitveno sodbo, da najemnine predstavljajo skupno premoženje. Ker ni ravnalo na opisan način, je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

7Pritožba je utemeljena.

8Središčno (sporno) vprašanje v tej pravdni zadevi je, ali je nekdanji zakonec upravičen do pravovarstva v pravdnem postopku iz naslova neupravičene obogatitve zoper drugega zakonca, ki po razpadu življenjske skupnosti v celoti uživa in porablja civilne plodove, ki jih daje stvar, ki je skupno premoženje, ali pa je ta nekdanji zakonec izvzet iz tega pravnega varstva, ker na plodovih, ki jih daje stvar, ki je skupno premoženje, prav tako nastane skupna lastnina v korist plodonosne stvari, zato lahko pravovarstvo iz naslova prikrajšanja zaradi nezmožnosti uporabe teh plodov uveljavi le v nepravdnem postopku, v okviru ureditve razmerij med skupnimi lastniki ali v okviru delitve skupnega premoženja. Pravica nekaj zahtevati pomeni pravico oziroma upravičenje do tega, ne pa načina uveljavljanja te pravice.

9Zaradi preglednosti materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča, kakor tudi zaradi pestrosti pravnih predpisov, ki opredeljujejo sporno razmerje pravdnih strank, so v nadaljevanju povzete zakonske določbe, na katerih pritožbeno sodišče utemeljuje svojo odločitev. Primarni predpis, ki ureja skupno premoženje zakoncev, je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR).⁴ Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) se zato uporablja podrejeno glede stvarnopravnih razmerij med skupnimi lastniki. Ker pa med skupnimi lastniki (nekdanjima zakoncema) poleg stvarnopravnega razmerja obstaja tudi obligacijskopravno razmerje, so pravna podlaga tega razmerja tudi določbe OZ. Postopek ureditve razmerij med skupnimi lastniki (primarno) določa Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP; sedaj ZNP-1),⁵ po mnenju pritožbenega sodišča pa je treba sporno razmerje presojati tudi po pravilih pravdnega postopka iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

10Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR), za obveznosti iz skupnega premoženja pa odgovarjata solidarno (podrobneje glej drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Zakonec ima pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kakšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (prvi in drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Skupno premoženje se razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi (prvi odstavek 58. člena ZZZDR).

11Več oseb ima lahko na nerazdeljeni stvari skupno lastnino (skupni lastniki), kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni (prvi odstavek 72. člena SPZ). Skupni lastniki skupno upravljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo (drugi odstavek 72. člena SPZ). Vsak skupni lastnik in njegov upnik lahko zahteva delitev skupne lastnine, razen v nepravem času (četrti odstavek 72. člen SPZ). Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno (peti odstavek 72.člena SPZ). Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari (100. člen SPZ). Lastninska pravica, ki jo ima nekdo na stvari, preneha, če kdo drug pridobi lastninsko pravico na njej (101. člen SPZ).

12Plodovi so neposreden proizvod stvari, ki so do ločitve sestavina stvari, z ločitvijo pa postanejo samostojna stvar. Plodovi so naravni in civilni (20. člen SPZ). Lastninska pravica na plodovih, ki jih daje stvar, pripada lastniku glavne stvari, razen če zakon določa drugače (59. člen SPZ). V prvem odstavku 95. člena SPZ ter v prvem in drugem odstavku 96. člena SPZ so urejeni pravni položaji (ne)dobrovernega lastniškega posestnika v zvezi s plodovi.

13190. člena OZ določa, da kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

14O upravljanju in uporabi skupne stvari se odloča v nepravdnem postopku (149. člen in 154. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) oziroma 112. in 113. člen in 117. člen ZNP⁶), enako tudi glede delitve skupnega premoženja (155. člen ZNP-1 oz. 118. člen ZNP). Iz 1. člen ZNP izhaja, da ta zakon določa pravila postopka, po katerih redno sodišče obravnava osebna stanja, družinska in premoženjska razmerja ter druge zadeve, za katere je v tem ali z drugim zakonom določeno, da se rešujejo v nepravdnem postopku. Prvi odstavek 112. člena ZNP določa, da v postopku za ureditev razmerij med solastniki odloča sodišča, če ni bilo med solastniki dosežene soglasje o poslu v zvezi z rednim upravljanjem, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari v solastnin, oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini, 115. člen ZNP pa, da v sklepu, s katerim sodišče odloči o poslu, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari, oziroma oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini, odloči tudi, v kakšnem sorazmerju nosijo solastniki stroške vzdrževanja, upravljanja in uporabe. 117. člen ZNP določa, da se določbe dvanajstega poglavja smiselno uporabljajo tudi v postopku za ureditev razmerij o rednem vzdrževanju stvari, oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v skupni lastnini.

15Poslovni prostor je skupno premoženje pravdnih strank, ker sta ga pravdni stranki pridobili v trajanju zakonske zveze. Skupno premoženje je premoženje, ki je obstajalo ob razpadu zakonske zveze, zato v skupno premoženje spadajo (tudi) denarna sredstva (najemnine), ki so bila (bile) pridobljena (pridobljene) z oddajanjem poslovnega prostora v času trajanja zakonske zveze oziroma v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank. Razpad življenjske skupnosti je časovni trenutek, ki je relevanten za presojo obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev na tem premoženju. S prenehanjem zakonske zveze⁷ ne preneha skupno premoženje, preneha le podlaga za nadaljnje nastajanja skupnega premoženja.⁸ Enako kot velja za koristi, velja tudi za bremena, ki jih prevzameta zakonca ob razvezi zakonske zveze.⁹ Ob takšnih stališčih sodne prakse, najemnine, ki so zapadle v plačilo oziroma so bile pridobljene po razvezi zakonske zveze, ne povečujejo obsega skupnega premoženja. Za te najemnine zato ne more veljati premoženjskopravni režim zakoncev, kot ga določa ZZZDR in kot to velja za civilne plodove, ki so bili pridobljeni v času zakonske zveze ter so zato del skupnega premoženja¹⁰ in za katere velja, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je njihovo (iz)plačilo v pravdnem postopku, dopuščeno le v izjemnih primerih, ker se delitev skupnega premoženja mora opraviti v nepravdnem postopku, če med zakoncema ni dogovora. Na plodovih in koristih, ki jih daje stvar v skupni lastnini, prav tako nastane skupna lastnina v korist lastnikov plodonosne stvari.¹¹ Za pritožbeno sodišče zato ni sporno, da na civilnih plodovih, ki jih daje skupna stvar, nastane skupna lastnina.¹² Teza sodišča prve stopnje je tudi, da so najemnine, ki so bile pridobljene po razvezi zakonske zveze, del skupnega premoženja ob upoštevanju načela realne subrogacije. Pri teoriji realne subrogacije ne gre za nastajanje novega skupnega premoženja, temveč za preoblikovanje že obstoječega skupnega premoženja v trajanju zakonske zveze ali po razvezi zakonske zveze.¹³

16Civilni plodovi se v teoriji imenujejo posredni plodovi, ker ne nastanejo neposredno iz stvari, ampak jih stvar daje na podlagi nekega pravnega razmerja, torej posredno. Civilni plodovi so tako na primer obresti, najemnine, zakupnine ipd. Določba o pridobitvi plodov (prvi odstavek 20. člena SPZ) velja za naravne plodove. Civilne plodove pa ureja obligacijsko pravo, pri čemer gredo zapadli civilni plodovi upravičencu z zapadlostjo.¹⁴

17Pred nadaljevanjem obrazložitve je treba izpostaviti, da materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da najemnine, ki so bile pridobljene iz naslova oddajanja poslovnega prostora po razvezi zakonske zveze, sodijo v skupno premoženje in da je zato treba spore v zvezi s temi civilnimi plodovi reševati izključno v okviru nepravdnega postopka s predlogom za ureditev razmerij med skupnimi lastniki ali pa v postopku delitve skupnega premoženja, zastopa (večji) del sodne prakse.¹⁵ V nadaljevanju bodo pojasnjeni materialnopravni in procesnopravni razlogi, zaradi katerih pritožbeno sodišče takšnemu stališču ne sledi.

18Ni sporno, da skupno premoženje z razvezo ne preneha, zato obstaja tudi po razvezi režim skupnega in sporazumnega upravljanja ter razpolaganja s tem premoženjem, ki velja do prenehanja skupnega premoženja – torej do njegove delitve.¹⁶ Skupna lastnina pooseblja tesno povezanost med skupnimi lastniki, kar se kaže v upravičenjih in omejitvah, ki jih imajo skupni lastniki na stvareh iz skupne lastnine. Vse odločitve morajo skupni lastniki sprejeti v soglasju, ne glede na to, ali gre za redno ali izredno upravljanje s skupno stvarjo. Lastninska pravica na plodovih pripada (skupnim) lastnikom, kot lastnikom matične stvari (prvi odstavek 59. člena SPZ). To lastnikovo upravičenje izhaja že iz vsebine lastninske pravice, ki lastniku daje pravico uživanja plodov, ki jih njegova stvar prinaša.¹⁷ Tudi pri upravljanju s skupno stvarjo velja načelo skupnega odločanja. Skupni lastnik tudi ne more razpolagati s svojim nedoločenim delom. Vsa upravičenja iz skupne lastnine torej lahko skupni lastniki izvršujejo samo skupaj (drugi odstavek 72. člena SPZ).¹⁸

19Zaradi teh posebnosti, ki veljajo za skupno lastnino in predvsem zaradi učinkovite zaščite vsakega skupnega lastnika, je nabor lastninskopravnih upravičenj skupnih lastnikov omejen v primerjavi s lastninskopravnimi upravičenji (so)lastnikov. Skupni lastniki primarno sporna razmerja urejajo v nepravdnem postopku, s predlogom za ureditev razmerij med skupnimi lastniki ali pa s predlogom za delitev skupne lastnine. V postopku ureditve razmerij lahko uredijo razmerja na celotnem ali le na delu skupne lastnine.¹⁹ Glede na opisano zakonsko ureditev pravnih razmerij med skupnimi lastniki, je za ta pravdni postopek ključen odgovor na vprašanje, ali mora skupni lastnik vsa sporna razmerja z drugimi skupnimi lastniki urediti v nepravdnem postopku, ker je to (obvezen) način uveljavljanja pravic, kot pripadajo vsakemu skupnemu lastniku, ker nepravdni postopek zagotavlja celovito pravno varstvo skupnemu lastniku za ureditev vseh spornih razmerij z drugimi skupnimi lastniki.²⁰

20Različne teorije skušajo najti kriterije za razmejitev med pravdnim in nepravdnim sodstvom.²¹ Zdi se, da je najbolj prepričljiva pozitivistična ali legalna teorija, po kateri velja razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom pozitivnopravni (legalni) kriterij: v nepravdnem postopku se obravnavajo tiste zadeve, za katere tako določa zakon. Brez namenske razlage določb iz dvanajstega poglavja ZNP, ki ureja postopek za ureditev razmerij med skupnimi lastniki (117. člen ZNP in ostale določbe iz tega poglavja) in 1. člena ZNP ter brez upoštevanja tudi drugih teorij o razmejitvi med pravdnim in nepravdnim postopkom,²² je možen le sklep, da se vsa razmerja med skupnimi lastniki urejajo (le) v nepravdnem postopku. Pa vendar temu ni tako. Že iz 112. člena ZNP, ki se na podlagi 117. člena ZNP uporablja tudi za skupne lastnike, je mogoč tudi nasproten sklep, da je namen nepravdnega postopka v ureditvi razmerij, ki so sporna med skupnimi lastniki v času določanja. V nepravdnem postopku se odloča o utemeljenosti posla, ki je v času odločanja nujen za vzdrževanje stvari v skupni lastnini oziroma o načinu (bodočega) upravljanja in uporabe stvari. Namen nepravdnega postopka je v preventivni ureditvi razmerij med skupnimi lastniki, s tem, da se na novo uredijo oziroma ustanovijo pravna razmerja, zato so odločbe konstitutivne, ne pa represivne, kar je značilnost pravdnega postopka, ko je do kršitve pravice že prišlo, zato so odločbe deklaratorne narave. Bistveni namen nepravdnega postopka je preventivni, da se uredi sporno razmerje in s tem prepreči samovolja skupnega lastnika in ne v sanaciji že storjene kršitve. V nepravdnem postopku je odločilen poudarek na učinkoviti (takojšnji) ureditvi spornega razmerja, ki z konstitutivno odločbo vzpostavlja pravila skupnega izvrševana lastninskih upravičenj, ob upoštevanju pravic, ki pripadajo vsakemu skupnemu lastniku. Vsak skupni lastnik v nepravdnem postopku lahko prepozna lastni interes za ureditev (bodočega) spornega razmerja, če zna in želi prepoznati pravice in obveznosti, ki pripadajo vsakemu skupnemu lastniku.²³ Ko gre za vprašanje utemeljenosti povračilnega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, kot ga uveljavlja tožnica v tem pravdnem postopku, je težko zagovarjati tezo, da bi se o tem pravovarstvenem zahtevku lahko odločalo v nepravdnem postopku, kot načinu ureditve razmerij med skupnimi lastniki v smislu 112. člena ZNP in 115. člen ZNP. Ko se odloča o načinu uporabe skupne stvari v nepravdnem postopku in ko se odloča o zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve v pravdnem postopku, so odločilna dejstva, na katerih temelji odločitev v enem oziroma drugem primeru, v bistvenih sestavinah različna, zato tudi iz razloga ekonomičnosti postopka skupna obravnava ni potrebna. Prav nasprotno, ugotavljanje spornih dejstev glede neupravičene obogatitve, lahko seže v daljno preteklost, kar pa bi po nepotrebnem in nerazumno podaljševalo čas odločitve glede ureditve (sedanjega oziroma bodočega) načina uporabe skupne stvari (plodov).²⁴ Če bi pravdni stranki po razvezi zakonske zveze vložili predlog v nepravdnem postopku glede ureditve njunih celotnih razmerij, bi se pri odločanju o uporabi (delitvi) plodov, uredila (upoštevala) tudi razmerja med zakoncema glede uporabe skupnega premoženja;²⁵ pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve za plodove, ki so bili pridobljeni po razvezi zakonske zveze, pa se bo v pravdnem postopku presojalo le, kakšen je (oziroma bi moral biti) ključ notranje razdelitve plodov²⁶ in drugi kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

21Tožnica bi torej lahko v nepravdnem postopku uveljavila pravovarstvo v zvezi z (bodočo) ureditvijo delitve civilnih plodov. Odločitev nepravdnega sodišča glede delitve plodov bi veljala za čas od vložitve predloga oziroma od izdaje sklepa. Vendar tožnica takšnega (bodočega) pravnega varstva v nepravdnem postopku ne uveljavlja, kar tudi ni odločilno, bistveno je, da uveljavlja pravno varstvo v pravdnem postopku, kjer zahteva, da ji toženec plača del najemnin, ki jih je brez pravne podlage zadržal in s tem bil brez pravnega temelja obogaten na škodo tožnice. O zahtevkih iz naslova neopravičene obogatitve se odloča v pravdnih postopkih.²⁷ Iz že pojasnjenih razlogov je težko zastopali tezo, da je tožničin tožbeni zahtevek izvzet iz pravnega varstva v pravdnem postopku, ker ima tožnica zagotovljeno pravno varstvo v nepravdnem postopku. Tudi če bi veljala teza, da je sporno razmerje treba reševati v nepravdnem postopku, bi bilo treba s sklepom ustaviti postopek in po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljevati po pravilih nepravdnega postopka (21. člen ZPP).

22Vsak skupni lastnik uživa pravno varstvo do zasebne lastnine. Skupni lastniki lahko le skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo, enako velja tudi za plodove, ki jih daje stvar. Lastninska pravica na plodovih, ki jih daje stvar, pripada lastniku glavne stvari (glej prvi odstavek 59. člena SPZ). Skupna lastnina so torej tudi plodovi, ki jih daje stvar, vendar si jih skupni lastniki lahko po ključu v notranjem razmerju razdelijo.²⁸ Lastninska pravica kot stvarna pravica spada med premoženjske pravice. Okvir te pravice ni le upravljanje in razpolaganje s stvarjo, marveč tudi upravičenje pridobivati koristi, ki jih daje stvar. Gre za pravico do popolnega upravičenja izvrševanja lastninske pravice, ki pripada vsakemu (skupnemu) (so)lastniku. Sodna praksa priznava skupnemu lastniku pravico, da v pravdnem postopku zahteva plačilo uporabnine, v primeru, če mu je drug skupni lastnik nedopustno preprečeval uporabo skupne stvari, čeprav jo je prikrajšani skupni lastnik želel uporabljati.²⁹ Ta pravni položaj je posebej glede (premoženjske) pravice pridobivati koristi od stvari, ki je v skupni lastnini, v bistvenih sestavinah istoveten s pravnim položajem skupnega lastnika, ko mu drugi skupni lastnik ne želi izročiti civilnih plodov. Skupni značilnosti obeh primerov sta nedopustno (samovoljno) poseganje enega skupnega lastnika v upravičenja drugega skupnega lastnika³⁰ in obogatitev enega skupnega lastnika na škodo drugega skupnega lastnika.

23Toženec zmotno meni, da ne bo dolžan plačati tožnici dela najemnin za obdobje od razveze do delitve skupnega premoženja, če bo poslovni prostor ob delitvi dodeljen njemu v izključno last. Tudi če mu bo poslovni prostor dodeljen v izključno last ob delitvi skupnega premoženja, tožnici vse do delitve pripadajo lastninskopravna upravičenja (glej 101. člen SPZ), med katere sodi tudi uporaba, upravljanje in razpolaganje s plodovi, s katerimi se povečuje njeno individualno premoženje. Nenazadnje tožnica kot skupna lastnica prevzema tudi bremena in odgovarja za škodo, ki bi morda nastala iz uporabe te skupne stvari. Drugačno stališče bi omogočilo prevlado tistega od skupnih lastnikov, ki deluje samovoljno in agresivno, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1292/08, v kateri je Ustavno sodišče izpostavilo, da je neločljiv del posameznikove svobode spoštovanje njegove volje in avtonomije. Volja in avtonomija se pri lastninski pravici odražata predvsem pri sprejemanju odločitev o uporabi, ko gre za solastnino ali skupno lastnino, pa pri upravljanju s stvarjo. Že iz narave obeh oblik lastninske pravice več oseb na isti stvari izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov. Vendar ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju.

24V skupni lastnini deleži niso določeni,³¹ kar pa ne more biti razlog, zaradi katerega pravdno sodišče ne bi moglo nuditi tožnici pravnega varstva kot ga zahteva, oziroma bi bilo to pravno varstvo odloženo do delitve skupnega premoženja oziroma ureditve razmerij v nepravdnem postopku.³² V skupni lastnini ne nastopajo lastniki kot samostojni posamezniki, vendar ima vsak skupni lastnik lastninsko pravico, ki pa ni le njegova, marveč pripada tudi drugim, ker nihče od skupnih lastnikov ne more imeti izključne pravice na stvari. Pravnomočno določeni deleži na skupnem premoženju so v notranjem razmerju med nekdanjima zakoncema lahko primeren kriterij za delitev civilnih plodov,³³ če niso izkazane posebne okoliščine, ki takšno delitev izključujejo.³⁴ V novem sojenju bo zato na tožencu dokazno breme, da dokaže te posebne okoliščine. Če bodo izkazane, njegova dosedanja ravnanja ne bodo predstavljala posega na področje nedovoljenega. Tožnica zahteva pravno varstvo v pravdnem postopku iz naslova neupravičene obogatitve, zato je toženec tisti, ki bi moral takoj, ko je prejel zahtevo tožnice, da ji izplačuje del mesečnih najemnin, vložiti predlog v nepravdnem postopku za ureditev (obstoječih) spornih razmerij, v katerem bi se lahko sporno razmerje uredilo tudi na način, za katerega se zavzema, da bi mu pripadale vse najemnine iz naslova oddajanja poslovnega prostora, če bi bila takšna ureditev razmerij med pravdnima strankama vrednostno uravnotežena in sprejemljiva glede na okoliščine spornega razmerja.³⁵

25Tožnica ne uveljavlja petitorne zaščite, tudi ne zahteva, da se določi drugačen način uporabe poslovnega prostora, zahteva pa, da ji toženec povrne koristi, ki jih je pridobil, s tem, ko je najemnine po razvezi zakonske zveze v celoti zadržal zase. Tožnica bo upravičena do opisanega pravovarstva, kot ga uveljavlja, če s tožencem ni sklenila dogovora, na podlagi katerega tožencu pripadajo vse najemnine iz naslova oddajanja poslovnega prostora in če je od toženca zahtevala, da ji prepusti (izplača) del teh najemnin. Predlog za ugotovitev in delitev skupnega premoženja ter za določitev deležev na skupnem premoženju, še ne pomeni, da je tožnica zahtevala izročitev dela civilnih plodov.³⁶ Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 998/2007 pojasnilo, da pri tim. dovoljujočih pravnih dispozicijah je od pravnega subjekta odvisno, ali bo upravičenje sploh uresničil. Pri pravici enega od skupnih lastnikov (uporabljati stvar skupaj z drugimi skupnimi lastniki, ne da bi s tem kršil pravice drugih skupnih lastnikov) ne gre za alternativno dispozicijo, ko bi pravni subjekt glede na lastne interese izbral med dvema ali več dovolitvami (ali bi zahteval od skupnega lastnika, da mu dovoli uporabo ali mu plača uporabnino). Šele če primarna pravna posledica ni bila udejanjena (ko npr. ko eden od skupnih lastnikov zamenja ključavnico in poseže na področje dovoljenega), gre za pravno kršitev, ki naj ji sledi ustrezna sankcija (npr. plačilo uporabnine). Po mnenju pritožbenega sodišča je treba enako stališče zavzeti tudi, ko se presoja utemeljenost zahtevka v zvezi z izplačilom koristi iz naslova nezmožnosti uporabe civilnih plodov.

26Če se pravdni stranki nista dogovorili o delitvi civilnih plodov in je tožnica od toženca zahtevala, da ji plača del prejetih najemnin, je pravna podlaga za presojo utemeljenosti terjatve v zakonskih določbah o neupravičeni obogatitvi.³⁷ Če se toženec ni odzval na pozive tožnice, da ji izplača del najemnin, je od poziva dalje, ravnal v nasprotju z načelom mirnega reševanja sporov ter vestnega in poštenega izvrševanja pravic.³⁸ Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 126/2014 pojasnilo, da so temeljna načela tista, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Temeljna načela, ki pridejo v tovrstnih primerih v poštev v prvi vrsti, so: izravnalna pravičnost (iustitia commutativa), prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ), načelo mirnega reševanja sporov (11. člen OZ) ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Vrhovno sodišče je v tej zadevi sicer obravnavalo pravno razmerje med solastnikoma v zvezi s priznanjem uporabnine zaradi nezmožnosti uporabe solastne stvari, opozorilo pa je na odločilna dejstva, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednostno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo, sodišče prve stopnje pa bo v novem sojenju moralo ta dejstva ugotoviti na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Pri neupravičeni obogatitvi sodna praksa tudi izpostavlja, da mora biti prikrajšanje realno in konkretno.³⁹

27Pritožbeno sodišče opozarja še na odločbi Vrhovnega sodišča, v katerih je mogoče smiselno najti določene stične točke s sporno zadevo, čeprav obravnavata druga sporna materialnopravna vprašanja. V zadevi II Ips 322/2015, kjer je bila med preživninskima zavezancema (nekdanjima zakoncema) sporna višina preživninske obveznosti za otroka, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da tudi plodovi, pridobljeni iz predmetov skupnega premoženja (najemnina), gredo pri opredelitvi pridobitne sposobnosti zavezancev v breme obeh titularjev. Iz sodbe in sklepa II Ips 1216/2008 pa izhaja, da skupni lastnik lahko v pravdnem postopku uveljavlja povračilni zahtevek zoper drugega skupnega lastnika iz naslova vlaganj v skupno stvar, če so izpolnjene predpostavke iz naslova poslovodstva brez naročila; pravila o poslovodstvu brez naročila pa se uporabijo za tisti del posla, ki se nanaša na drugega skupnega lastnika.

28Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, katera so odločilna dejstva, na podlagi katerih je treba presojati (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče prve stopnje le vpogledalo v listine in ni zaslišalo pravdnih strank ter posledično tudi ni izvedlo materialnoprocesnega vodstva, na podlagi katerega bi pravdni stranki lahko dopolnili trditveno podlago in predlagali relevantne dokaze. Pritožbeno sodišče je zato zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S takšno odločitvijo pravdnima strankama tudi ne bo kršena pravica do sojenja v razumnem roku.

29Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bilo zaradi neenotnosti sodne prakse smiselno, da sodišče prve stopnje v novem sojenju najprej odloči o temelju tožbenega zahtevka in le v tem okviru izvede dokazni postopek. Na podlagi 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje v novem sojenju opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu, čeprav ima oziroma bo v novem sojenju ohranilo drugačno materialnopravno stališče, kot ga je zavzelo pritožbeno sodišče.

30Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

31Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Ki je po trditvah tožnice razpadla pred razvezo zakonske zveze.
² V nadaljevanju plodovi.
³ Tožnica zatrjuje, da se toženec z njenim predlogom delitve ni strinjal.
⁴ Ki se uporablja na podlagi 290., 303. in 305. člena Družinskega zakonika.
⁵ ZNP se uporablja na podlagi prvega odstavka 290. člena ZNP-1.
⁶ Pravila ZNP se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 216. člena v zvezi s 223. in 224. členom ZNP-1.
⁷ Pravno relevanten je trenutek prenehanja življenjske skupnosti; pritožbeno sodišče pa v nadaljevanju obrazložitve uporablja izraz razveza oziroma prenehanje zakonske zveze.
⁸ Janez Metelko: Skupnostna razmerja v zakonskih in drugih skupnostih, Podjetje in delo, št- 5 – 6/1996 in enako tudi npr. VSRS II Ips 1156/2008 - „Razveza zakonske zveze pomeni trenutek, do katerega nastaja skupno premoženje...“
⁹ Zakonca v notranjem razmerju krijeta bremena v višini ugotovljenega deleža na skupnem premoženju; glej VSRS II Ips 135/2004.
¹⁰ Primerjaj z 51. in 59. členom ZZZDR. V času trajanja zakonske zveze so civilni plodovi - najemnine (avtomatično) del skupnega premoženja, po prenehanju življenjske skupnosti pa morajo biti izkazane druge predpostavke, da je nekdanji zakonec upravičen zahtevati od drugega zakonca, da mu izplača del teh najemnin, ki jih drugi zakonec v celoti zadržuje in porablja zase, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.
¹¹ Dr. Viktorija Žnideršič Skubic: Skupna lastnina, 2. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Zbornik 2010.
¹² Glej tudi dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik in dr. Renato Vrenčur: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 328.
¹³ Glej VSRS II Ips 1169/2008.
¹⁴ Dr. Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 130.
¹⁵ Glej npr. VSK I Cp 112/2007, VSL II Cp 2983/2015, VSL II Cp 1951/2016 in VSRS II Ips 19/2019.
¹⁶ VSRS II Ips 1156/2008.
¹⁷ Glej dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik in dr. Renato Vrenčur: Stvarno pravo,GV Založba, Ljubljana 2007, stran 278.
¹⁸ Glej npr. dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik in dr. Renato Vrenčur: Stvarno pravo,GV Založba, Ljubljana 2007, stran 328.
¹⁹ Glej VSL II Cp 544/2013.
²⁰ Npr. glede: delitev civilnih plodov za čas do vložitve predloga v nepravdnem postopku, uveljavljanja zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, ker skupnemu lastniku niso bili izplačani civilni plodovi za čas do vložitve predloga oziroma za čas do pravnomočne odločitve nepravdnega sodišča o ureditvi razmerij med skupnima lastnikoma in s tem povezanim zahtevkom za plačilo zamudnih obresti, povrnitve vlaganj iz naslova neupravičene obogatitve, pravice do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe plodov, ipd.
²¹ Podrobneje glej dr. Dragica Wedam Lukić in Ada Polajnar Pavčnik: Nepravdni postopek zakon s komentarjem, Uradni list SR Slovenije, leto 1989, stran 11 – 12. Ta stališča je pritožbeno sodišče deloma povzelo in upoštevalo v nadaljnji obrazložitvi.
²² Teorije namena in teorije predmeta.
²³ Glej podrobneje teorijo spornega predmeta glede razlike med pravdnim in nepravdnim postopkom - dr. Dragica Wedam Lukić in Ada Polajnar Pavčnik: Nepravdni postopek zakon s komentarjem, Uradni list SR Slovenije, leto 1989, stran 11.
²⁴ Glej npr. trditveno podlago tožnice glede pravnih razpolaganj toženca z nepremičnino za čas, ko tožnica zahteva plačilo, ko je bila nepremičnina last tretjih, tožnica tudi zahteva, da ji toženec plača vrednost civilnih plodov za daljše časovno obdobje skupaj zakonitimi zamudnimi obrestmi, sporna pa je tudi višina te terjatve, ipd.
²⁵ Toženec namreč v trditveni podlagi navaja, da tožnica brezplačno uporablja del skupnega premoženja, kar bi bilo relevantno v nepravdnem postopku, ko bi se odločalo o (bodoči) uporabi skupnega premoženja in delitvi plodov, v pravdnem postopku pa bi bile te navedbe relevantne le v primeru, če bi tožnica preprečevala tožencu uporabo skupnega premoženja, s tem, da bi toženec moral postaviti ustrezni zahtevek ali ugovor.
²⁶ Enako kot pri delitvi bremen.
²⁷ Odškodninske obveznosti se v primeru spora obravnavajo v pravdnem postopku, v nepravdnem postopku pa le v primerih, če tako določa zakon (97. člen ZNP).
²⁸ Dr. Vesna Rijavec: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 366.
²⁹ Glej npr. VSL I Cp 1804/2017.
³⁰ S takšnim ravnanjem skupni lastnik že samovoljno določi način delitve skupne lastnine.
³¹ „Čeprav so deleži ugotovljivi in bi jih bilo enostavno določiti, velja v času skupne lastnine, kot da niso določeni. Določitev velikosti deleža pomeni konec skupne lastnine in njihovo preoblikovanje v solastnino.“ - dr. Miha Juhart: Pridobivanje skupne lastnine kot bistvenega dela skupnega premoženja, XIII. Dnevi civilnega in gospodarskega prava, Portorož, 16 – 17 april 2015.
³² Primerjaj z zadevami – II Ips 490/2005, VSL I Cp 280/2011, VSM I Cp 990/2016.
³³ Glej npr. VSL I Cp 1804/2017 in I Cp 1999/2018.
³⁴ Npr. dogovor med nekdanjima zakoncema ali v skupnosti dedičev, pri dedovanju zaščitenih kmetij, ipd.
³⁵ Toženec namreč zatrjuje, da tožnica ni upravičena do plačila dela najemnin, ker uporablja del skupnega premoženja.
³⁶ Primerjaj s sodbo VSL I Cp 787/2015, ki se sicer nanaša na plačilo uporabnine zaradi nezmožnosti uporabe stvari, ki je skupno premoženje.
³⁷ Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča Hrvaške, št. Rev. - 1269/83: „Prav ima tožnica, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica kot zunajzakonska partnerica ne bi mogla zahtevati povrnitev koristi iz naslova neupravičene obogatitve in da ima le pravico na ugotovitev deleža na skupnem premoženju.“ - dr. Duško Medić, Haso Tajić: Sudska praksa iz stvarnog prava, III. Izmjenjeno i dopunjeno izdanje, stran 165.
³⁸ Glej VSRS II Ips 295/2017.
³⁹ Glej npr. VSRS II Ips 508/2006 in II Ips 998/2007.